Dogodek sam po sebi ni bil zares kakšna prelomna reč, zato pa je toliko pomembnejša skupina, ki ga je organizirala.

Govorimo o Klubu neodvisnih, v katerem so se v 30. letih 20. stoletja po končanem študiju povezali ambiciozni slikarji in kiparji, da bi organizirano lažje stopili na nenajugodnejše likovno prizorišče in začeli svojo slikarsko kariero. V neke vrste sindikalnem boju za pravice umetnikov, lažje delovanje, pa tudi v prijateljskih vezeh in predanem iskanju novega umetniškega izraza so se združili v klub, ki po besedah kustosinje dr. Aste Vrečko ne predstavlja le unikuma v tedanjem slovenskem likovnem prostoru, temveč celotni Kraljevini Jugoslaviji.

Tudi zato je skoraj težko verjeti, da ena redkih tako močnih organiziranih umetniških skupin tistega časa, mimo katere ne more še tako hiter prelet zgodovine umetnosti 20. stoletja, v 80 letih od svojega delovanja doslej ni zares dobila razstavne predstavitve. Ta primanjkljaj popravlja razstava, ki jo nocoj odpirajo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani, nastala pa je v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

Postavitev z naslovom Izven okvirja. Razstava umetnosti tridesetih let je na neki način nadaljevanje serije razstav, s katerimi so se v Galeriji Božidar Jakac, ki je eden večjih, če ne celo največji likovni muzej v Sloveniji, osredotočili na fundus lastne zbirke. Ker so jedro te predvsem likovna dela iz obdobja med obema vojnama, ga zadnja leta postavljajo v središče. Začeli so odmevno razstavo Obrazi ekspresionizma, jo lani v sodelovanju nadaljevali z razstavo Vezi, na kateri so v predstavili umetnike, ki so študirali v Zagrebu. Korak h Klubu neodvisnih je bil logičen (skoraj vsi umetniki društva so študirali v Zagrebu) in tudi nekaj, o čemer so v mislih snovali že nekaj let.

Z razstavo del Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov v Cankarjevem domu po besedah direktorja Galerije Božidar Jakac Gorana Milovanovića predstavljajo pomembno obdobje likovnega ustvarjanja pri nas, ki pa je nekoliko pozabljeno, ker se je na vse te umetnike gledalo skozi druge oči, zlasti tisti del opusa, ki so ga ustvarili po drugi svetovno vojni. Ko pomislimo na dela Zorana Mušiča in Marija Preglja, se nam v mislih izrišejo drugačne podobe, kot dela, ki sta jih ustvarjala kot mlada umetnika takoj po končanem študiju. "Vendar to obdobje je bilo pomembno za dela, ki so nastajala po drugi svetovni vojni. Posebej pomembno je, ker so ravno takrat stopili iz svojih okvirjev," pravi.

Klub neodvisnih
Poleg Mušiča in Preglja so bili v Klubu neodvisnih še Zoran Didek, Boris Kalin, Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.

Z izjemo Kregarja in Putriha, ki sta bila praška študenta, so vsi študirali v Zagrebu, na edini likovni akademiji v Kraljevini Jugoslaviji. Tam so stkali dovolj tesne vezi, da so se po vrnitvi domov in soočenju z negotovo situacijo 30. let, ki so jih zaznamovali gospodarska kriza, družbena protislovja ter zaostrene socialne in politične razmere, povezali v želji po ustvarjanju in preživetju. "Takšne skupine takrat ni," pravi kustosinja in izrazi upanje, da bo razstava približala neznano poglavje umetnosti 30. let 20. stoletja, čas, ki "nam hkrati je in ni tako blizu".

Družbeno nadležen in odveč
V skladu s širšimi razmerami je bila v 30. letih, ko so zagona polni umetniki prišli z akademij, situacija na likovnem področju vse prej kot spodbudna. Služb za umetnike je bilo malo, posebej težavno je bilo tistim, ki jih je oblast v času Aleksandrove diktature označila za neposlušne (Didek se je moral zaradi tega odpraviti službovat na Krk, nato pa v Sarajevo, Mihelič pa je bil nameščen v Kruševac v Srbiji), da bi se preživljali kot samostojni umetniki, pa je bilo v časi krize še težje. Odkupov ni bilo veliko in tudi razstavljanje je stalo. "Mislim, da ne rečem preveč, če trdim, da je umetnik danes zopet postal nekam družbeno nadležen in odveč," so povedne besede Franceta Steleta iz leta 1939.

Štirinajst umetnikov, med katerimi je kar pet kiparjev, je zato ustanovilo društvo, s katerim so, povedano z besedami Nikolaja Pirnata, želeli mlade slovenske umetnike povezati v enotno usmerjeno organizacijo, ki jih bo podpirala "ne le v njihovem socialnem prizadevanju, marveč tudi v njihovi umetnostni afirmaciji".

Prva predstavitev
Prvič so skupaj razstavljali leta 1936 v Jakopičevem paviljonu na I. razstavi del mladih slovenskih slikarjev in kiparjev, kar so pozneje, kot v razstavnem katalogu zapiše Asta Vrečko, tudi sami razglasili kot svoj prvi skupni nastop. Že naslednje leto so za svoje skupne naslove uporabljali ime Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. Društvo ni imelo svojih prostorov, ampak so se zbirali in razpravljali v najljubših gostilnah in kavarnah, med katerimi ima posebno mesto gostilna Košak v Ljubljani, kjer so 27. avgusta leta 1938 klub formalno tudi ustanovili. Lastnik je bil podpornik umetnosti, imel posluh za njihovo delo in razprave, in tam so bili posebej dobrodošli.

Postali so dobri prijatelji, ki jih ni povezovala le težnja po razstavljanju, ampak so se pogosto družili v gostilnah in ateljejih, skupaj hodili na izlete, se pogovarjali o umetnosti in delu. Med ateljeji je bil za druženje posebej priljubljen Putrihov. Šesto nadstropje v samskih sobah Rdeče hiše na Poljanah je ponujalo sijajen razgled na Ljubljano (pozneje se je umetnik preselil v Švicarijo), kar sta naslikala Mušič in Omersa (sliki je pozneje za muzej kupila ljubljanska občina).

Vse za ekskurzijo v Pariz
Na izlete so se najraje odpravljali v Pariz, umetniško središče, kamor so se ozirali že njihovi profesorji v Zagrebu in Pragi, in to naklonjenost k sodobnim likovnim tokovom Francije so prevzeli tudi sami. Pariz je bil za marsikoga prva destinacija po končanem študiju in nasploh je ostal vedno zaželen prostor za spoznavanje najmodernejših likovnih tokov. Posebej leta 1937, ko je bila v Parizu na ogled znamenita mednarodna svetovna razstava, na kateri je španska republikanska vlada kot odgovor na vrenje doma svetu predstavila Picassovo Guernico in zdaj že izgubljenega Mirójevega Kosca, in kjer sta svoje moči ena nasproti druge v paviljonih kazala Sovjetska zveza z monumentalno skulpturo Vere Mukine, Nemčija pa s Speerom.

Džez, opera in Miloška Venera
Takšne mednarodne likovne manifestacije (ne nujno zaradi naštetih paviljonov) skupina Neodvisnih ni želela zamuditi. Sredstva za ekskurzijo so ob pomoči Frana Windischerja zbrali tudi s pomočjo organiziranja uvodoma omenjenih plesov, na katerem so zbirali denar. Družabno ljubljansko občinstvo, ki se je takrat rado sprehajalo po promenadah in se družilo v kavarnah, je bilo takih dogodkov željno in jih tudi dobro sprejemalo. Umetniki so se potrudili, na vhodu pozdravljali obiskovalce, ponudili glasbo za različne okuse – slišati je bilo džezovsko glasbo, nastopil je operni pevec – , prostor Kazine okrasili z velikimi umetniškimi deli, na sredo pa postavili kopijo Miloške Venere iz Louvra. Dobiček plesa, ki je trajal do policijske ure, so, kot preberemo v katalogu, namenjen "za študijske podpore mladim slovenskim talentom".

Umetniki so s precej organizacijske domiselnosti v tistem prelomnem letu prišli v Pariz, kjer se je sicer tudi Kraljevina Jugoslavija predstavljala s svojim paviljonom, a v njem namenila prostor le srbskim umetnikom. Kar je sicer sprožilo nezadovoljstvo med hrvaškimi in slovenskimi ustvarjalci. Vendar ekspedicija neodvisnih je želela predvsem videti, kaj vse ponuja aktualna mednarodna produkcija, katere vpliv je tudi zaznati ob njihovi vrnitvi domov. Slikajo življenje, ki se je v Ljubljani, ki se je počasi odpirala svetovljanske navade druženja, komaj prebujalo.

Iskanje nacionalnega umetnostnega izraza
Eno od vprašanj, ki je bilo v tistem obdobju v javnem diskurzu, je bilo tudi vprašanje nacionalnega umetnostnega izraza. To je nekaj, s čimer so se ukvarjali profesorji predstavljenih umetnikov v Zagrebu in razmišljanje prenesli tudi na svoje študente. Kaj je torej tisto, kar dela slovensko umetnost slovensko? Umetniki, ki so s svojih potovanj pariški modernizem prinesli v slovenski prostor, so verjeli, da mora nacionalna umetnost najprej zadostiti individualni umetniški kvaliteti in se ozirati po evropskih tokovih. Prinesti so želeli kakovost, neko neodvisnost, pove kustosinja.

"Plodonosna slikarska revolucija na zapau je šla mimo nas … in le hvala bogu, da smo imeli in še imamo svoje slikarje – impresioniste! To, kar so dali mladim Zagreb, Pariz in Italija, je odlična, zdrava podlaga, ni pa še vse: mi se učimo najprej in iščemo na podlagi najboljših izkustev pot k lastnemu, slovenskemu izrazu!" je leta 1938 razmišljal Maksim Sedej.

Kregar pravzaprav dobi svojo mednarodno lekcijo v Pragi, k je bila prav tako pomembno umetniško središče, tudi povezano s Parizom (razstave med enim in drugim mestom zelo hitro potujejo). Od tam je prevzel nadrealizem svoje zgodnje faze, a ga ravno dovolj prilagodil, opozori Asta Vrečko, da je bil dovolj blizu ljubljanskemu občinstvu in kritiki, ki ga je sprejela kot svojega. Veliko bolj kot Pirnata in Mušiča – drugemu, denimo, očita, da je preveč pariški.

Z omenjenimi plesi so umetniki pokrivali tudi stroške razstav, na katerih so bila prvič na ogled dela, ki spadajo danes v sam kanon slovenske umetnosti 20. stoletja. Kar nekaj takšnih prinaša tudi pričujoča razstava v Cankarjevem domu. Vsega skupaj je na ogled 70 del, 29 jih prihaja iz zasebnih zbirk, kar je posebej dragocena priložnost za ogled sicer težko dostopnih umetnin. Po besedah kustosinje so poiskali tudi nekatera, ki so bila že izgubljena in so zato marsikatera po dolgem času na ogled.

Likovno pot 14 umetnikov, ki so na razstavi in v katalogu predstavljeni individualno, prek nekaterih tematskih sklopov pa tudi v dialogu z drugimi kolegi, je prekinila druga svetovna vojna. Po tej so postali prvi profesorji na novoustanovljeni ljubljanski Akademiji, za katero so si ob ustanovitvi društva tako zelo prizadevali. Nekateri pa so ustvarili tudi opuse, prek katerih jih danes najbolj poznamo. A za to je bilo najprej potrebno tisto prvo, mladostno razmišljanje zunaj okvirja, pogumno in ambiciozno zavzemanje za umetnost.

"Način našega ustvarjanja ni prikrivanje resnice, tudi ne prednašanje naturalističnih oblik gole realnosti, temveč je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile," je leta 1937 ob odprtju razstave Kluba neodvisnih v Jakopičevem paviljonu svoj manifestni govor zaključeval Zoran Mušič. In nadaljeval: "Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji obraza, je ne prikrivamo v grotesko in lažiživljenje. Temveč zajemamo iz nje samo resnično in bistveno, ki je edino večno in neumrljivo. Umetnik ne more delati izven navskrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči te iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."

Razstava, ki jo spremlja obsežen katalog z vsemi razstavljenimi deli, bo za javnost odprta od jutri do 2. oktobra