Epidemija, ki je v zadnjih dveh letih bolj kot na Kitajsko vplivala na preostali svet, je doslej na fotografovo življenje pustila močan pečat predvsem zaradi dejstva, da je bilo močno oteženo potovanje po svetu. Kitajska je namreč uvedla in ohranja zelo stroge pogoje za vstop v državo, saj je potrebno najprej v karanteno v hotel za teden dni, potem pa ostati doma še dva tedna. Zdaj pa je največji val okužb z novim koronavirusom zajel tudi Kitajsko, ki ves čas strogo zagovarja politiko "zero case" (nič okužb). Sam je imel že nekaj izkušenj z izoliranim življenjem, nobeno pa ni trajalo tako dolgo, kot zdaj traja zaprtje na ravni mesta.

"Teoretično bi lahko rekel, da je šlo precej drugih držav čez težje in daljše zapore, bolj je tu očiten za sistem, ki je brezkompromisen. Ne gre tako: Ne smete iz province, razen če imate firmo in imate sestanek v xy kraju. Torej, tega "pravilo je, razen če …", tu ni, ni iskanja lukenj po slovenski oz. balkanski navadi. Tu velja: Doma boste, ne pritožujte se, nimate besede," je povedal za MMC.

Sam je bil v stanovanju v enem kosu neprenehoma zaprt 38 dni (op. govoril je v nedeljo, danes je 40. dan), v vmesnem času je bil enkrat zunaj, a kot pravi, je bil to zelo žalosten izhod, saj je bilo vse zaprto in zapuščeno. "Počutil sem kot v nanizanki o zombijih. Zapuščeno mesto, vidiš enega človeka, pa ne veš, ali je prijatelj ali 'sovražnik', zato greš raje na drugo stran ceste. Samo čakaš, da bo trop antilop, ki so pobegnile iz živalskega vrta, prečkal cesto," slikovito oriše svoje doživljanje.

Številni prijatelji so v tem času zapustili mesto

Zdaj je za njim že 40. dan zaprtja. "Mislim, da smo ljudje že ven iz faze zanikanja in jeze in smo v fazi sprejemanja. Imeli smo dovolj časa za razmislek, česa si želimo v življenju, kaj si želimo od Kitajske. Veliko prijateljev je v tem času zapustilo državo, kar je sicer pričakovano, ker je država precej tranzitna, ljudje tu res veliko prihajajo in odhajajo. Po drugi strani pa je bilo res žalostno, ker svojim prijateljem niti adijo ne moreš reči, ker so šli iz svojega doma neposredno na letališče." Kot pojasni, je tudi v času zaprtja moč zapustiti svoj dom, a je relacija samo ena: letališče in odhod iz države.

Kje in kako se lahko torej prebivalci mesta gibajo? "Lahko grem pred blok, na notranje dvorišče, tam se igra precej otrok, nekateri starejši pa skačejo s kolebnico. Lahko tudi odneseš smeti in pobereš paket hrane, ki si ga dobil. Zunaj je pomlad, prihaja nova energija, sonce pomaga k dobremu vzdušju in vsak dan je manj primerov, tako da nekako v tem svetobolju čakamo, da bo končno konec. Hkrati pa tudi vemo, da vsaj še nekaj časa ne bo isto. In to je po moje največja skrb. Zato veliko ljudi odhaja na daljše počitnice izven Kitajske, da si oddahnejo."

Začelo se je počasi, z informacijami, ki so jih sporočili mediji, pove sogovornik in doda, da je naivno pričakoval, da bo zaprtje trajalo štiri dni, kot je bilo sprva rečeno. "Nekaj medijev je, tudi zahodnih, poročalo, da moramo biti od določenega datuma doma. Potem se je ta informacija razširila kot požar. Vsi smo naredili improvizorične zaloge. Sam sem naivno mislil, da bo trajalo 4 dni, kot je bilo rečeno. Če ne bi tako mislil, bi se boljše pripravil. Glede na to, da so bili rečeni 4 dnevi, ni bilo posebnih odzivov," se spominja začetnih odzivov na novico o zaprtju. Sledilo pa je eno podaljšanje, pa drugo in tretje. "Potem greš čez vse faze, od zanikanja, jeze, sprejemanja."

Največja težava je pomanjkanje jasne komunikacije

Na vprašanje, kaj je največja težava pri vsem, odgovarja, da parcialni podatki in nejasno obveščanje. "Vse je nekaj napol. Nekaj si slišal od nekoga, potem so tu zahodnjaški mediji, eni so zelo prokitajski, drugi manj, eni so bolj pozitivni, drugi bolj propagandni in potem ne veš točno, katerega bi poslušal in komu bi verjel. Potem so tu tudi mediji, polni teorij zarote. To je največja težava: da bi bila jasna komunikacija: dobro, družba, zaprti boste dva meseca, zdržite in to je to. Tu je pa tako: en je lahko šel ven, drugi ne, eni so morali v centralno karanteno, drugi pa ne. Največja težava je negotovost."

V preteklih tednih smo poročali tudi o pomanjkanju hrane v Šanghaju in težavah z dostavo, da je bilo tudi dostavljavcev premalo. Kot pravi Tančič, dvomi, da bi se kdo znašel v tako veliki stiski, da ne bi mogel dobiti hrane. Na začetku je bila sicer težava dobiti tudi nekatere druge potrebščine, ampak so imeli zaloge. "Ni bilo lahko, a se je dalo, bolj je bila panika prvi teden, ampak smo imeli neke zaloge. Vsak teden dobimo paket od mesta. Včasih je bolj osnovna hrana, ampak od lakote najverjetneje ne bo nihče umrl."

Tu je pomembno vlogo odigrala medsosedska pomoč

Sam živi v veliki stavbi, kjer si pomagajo. "Sosedje so mi recimo dali hrano, danes, ko sem sam dobil paket in je vsega preveč, sem pa to podelil z njimi. Veliko je kolegialnosti, toliko je še nisem videl nikoli. To je res pozitivno presenečenje. Seveda pa imaš primere, ko so ljudje nepokretni in so jih prej sinovi in hčerke prišli pogledat po službi ali kaj podobnega. Ti so v veliki stiski." Veliko je tudi skupinskega naročanja, kar pa terja hitro in tekočo kitajščino, kar je za tujce lahko velika težava. "Kot pravim, bolj je to, da ne morem vsak dan jesti samo rezancev in zelenjave, in potem res sanjam, da bi imel pivo, čokolado, maslo, sir, olivno olje, ker veš, da bi lahko vse skuhal bolje in na svoj način." Voda iz pipe ni pitna, zato sam naroča 20-litrske zaboje vode, večina prebivalcev pa jo prekuhava. Ko mu je vode zmanjkalo, je želel naročiti nov zaboj, a je moral zaradi težav z zalogami potem teden dni vodo prekuhavati.

Na vprašanje, kako se je spremenil njegov jedilnik, odgovarja, da kuha boljše in več kot kadar koli prej. Je pa zaradi tega postal tudi bolj izbirčen, pove v smehu. "Po eni strani je tudi zanimiv eksperiment, vsaj meni osebno, kaj so prioritete in kaj ne. A lahko zdravo živim, samo z zelenjavo in biti vegetarijanec? Po drugi strani pa imam privilegij, da živim sam, da nimam staršev, da nimam otrok, ki morajo imeti bolj raznoliko prehrano."

Ko ga pobaram, da v splošnem velja, da Kitajci ne slovijo po hitrem navezovanju prijateljskih stikov, takoj odgovori nasprotno. "Bil sem v več kot 70 državah, Bližnji vzhod in Balkan sta gostoljubna, Kitajci so pa tisti, s katerimi najlažje navežeš stike, pri čemer so velemesta izjema. Bolj greš na vas, manjša je možnost, da boš plačal hrano. Res so zelo prijazni, radovedni, ni jim težava pomagati. Presenetilo me je, da smo dobro stopili skupaj, ker v Šanghaju, kot drugod v velikih mestih, sicer ljudje živijo bolj vsak zase." Kot pravi, pa upa, da bo po vrnitvi v normalno stanje še vedno imel dovolj zasebnosti. "Da ne bom potem dobil sporočila, stanovanje 503, ali ste lahko tišji, ali lahko odnesete smeti ..."

Ena od najbolj odmevnih novic v povezavi z zaprtjem Šanghaja je bila o ločevanju okuženih družin. Na vprašanje, kako je to odmevalo med prebivalci, Tančič odgovarja, da nima podatkov, koliko je bilo dejansko takšnih primerov in ali je šlo za odločitev na mestni ravni. "Novice so raznorazne. Velikokrat kakšne ukrepe sprejeme lokalna skupnost, ki je še bolj zagrizena, in ne želijo nič tvegati. Kar želim povedati, da ni nujno, da je bil to ukrep na široki ravni, se je pa zgodil. Ko je prišla novica o tem v medije, so ga ukinili. Velikokrat nekaj poskusijo, ampak če vidijo, da ne gre, potem nehajo. Sem prepričan, da tisti, ki se je za to odločil, so ga odpustili." Ta nejasnost informacij je botrovala tudi odločitvi njegovih prijateljev, ki imata majhno hčerko, da se odselijo. "Rekla sta, da ne želita tvegati, in sta šla nazaj v ZDA. Moram reči, da je največja težava, da pride neka informacija ven, se razširi, in potem ne moreš preveriti, ali je resnična, nad tabo je oblak različnih možnosti, kar pa ni prijetno."

Pomembna je struktura dneva

Sam se je z večtedensko karanteno že soočil, ko se je vrnil iz tujine, zato mu je bilo malce lažje. "Ko sem se nazadnje vrnil, sem bil dva tedna v hotelu in potem še enega doma. Vedel sem, kaj mi je takrat pomagalo: da imaš strukturo dneva. Da se izobražuješ, da ohranjaš stik s prijatelji, da imaš dovolj knjig. Kot samostojni fotograf imaš vedno dovolj stvari na lagerju, ki se jim sicer izogibaš: urejanje starih fotografij, montaža videa, ki si ga posnel, pa osvežitev spletne strani in prijave na fotonatečaje in razne štipendije."

Po njegovih besedah so dnevi, kljub temu da jih je bilo že 38, minili izjemno hitro. Poleg odpravljanja starih grehov pa pridno dokumentira tudi aktualno dogajanje. "Dokumentiram karanteno skozi moje okno in objavljam na Instagramu, kar mi tudi vzame nekaj časa in poskrbi za nekaj zabave. Dneve zaprtja štejem z uro z jajci, smo na številki 38. Je kot piksel umetnost. Vsak dan najdem nek način umetniškega izražanja. Zakaj pa ne? Malo humorja, malo umetnosti in dnevi minevajo."

Kljub potrpežljivosti pa seveda upa, da se bo zaprtje kmalu končalo, da bo lahko odpotoval v Slovenijo. Kot pravi ironično, ne more ravno reči, da bo šlo za zaslužen oddih, saj je že več kot mesec dni doma, ampak gre predvsem za psihološki dopust.

Znotraj Kitajske je ves svet: od puščave do plaže

Ob tem dodaja, da je bilo v preteklih dveh letih, ko je življenje v Šanghaju, za razliko od večine sveta, potekalo precej običajno, žalostno je gledati, kaj se dogaja v Sloveniji, ZDA, Italiji in drugih močno prizadetih državah. "Mi smo imeli normalno življenje, brez mask, edino v javnem prometu so bile obvezne. Seveda pa je epidemija vplivala na moje življenje posredno. Prej sem večkrat prišel v Slovenijo, več sem potoval, zadnji dve leti pa so bili zaradi teh dolgih karanten, ki jih moraš sam plačati, izhodi bolj redki. Si pa lahko potoval znotraj Kitajske, ki je dovolj velika, da greš lahko smučat, v džunglo, v puščavo, na plažo, vse lahko počneš. Tudi glede reportaž je zanimiva in raznolika."

S prihodom omikrona se je na glavo obrnilo tudi življenje na Kitajskem, kako bo naprej, je težko reči. "V večjih mestih zdravstvo dela, na vasi in v gorah pa ni dovolj zdravnikov. V Šanghaju je povprečna starost ljudi, ki so umrli, 84 let, in niso bili cepljeni. Nihče ni še odkril pravega odgovora. Pristopi so različni," razmišlja o možnem nadaljevanju in dodaja, da je v mestu zdaj 9000 postaj za testiranje proti covidu. "Imam občutek, da nas bodo v dveh tednih izpustili, bo pa za vstop v vse javne prostore potrebno redno testiranje, enkrat tedensko, če ne več. Ali bodo sledila še manjša občasna zapiranja, bomo videli."

Sam je imel že pred zaprtjem načrt, da bo več časa potoval in več časa preživel v Sloveniji. "Da torej prinesem notri ti dve leti in se počasi distanciram od Kitajske. To zaprtje zdaj pa je še pospešilo to odločitev. Pri veliko prijateljih je zaprtje prebilo sodu dno in so se ali pa se še bodo odselili. Je pa tudi kar precej takšnih, ki nimajo možnosti, da bi izbirali ali bodo ostali ali šli. Če si 10 let tukaj razvijal svoje arhitekturno podjetje, potem verjamem, da je težko začeti na novo," sklene svoje razmišljanje.