V okviru opozorilne stavke novinarjev informativnega programa Televizije Slovenija in MMC-ja je v ospredju tudi spodbujanje javne razprave o tem, kakšna bi javna radiotelevizija morala biti, kaj ji manjka in katera področja so tista, kjer je manevrskega prostora še veliko.

Pomemben vidik poslanstva javnega servisa je tudi domača glasba – RTV ji namreč z organizacijo različnih festivalov daje priložnost za predstavljanje, glasbeniki uredniki predvsem na Radiu skrbijo, da svežo glasbo, mlade izvajalce sliši široka množica, na MMC-ju dajemo prostor tako manj znanim kot uveljavljenim glasbenikom. Kakovostna glasba in z njo njeni izvajalci bi namreč veliko težje našli pot do ljudi, če RTV ne bi obstajal, tudi v današnjem svetu spleta in poplave platform, ki so namenjene glasbi.

"Platforme, ki nadomeščajo RTV, nimajo urednikov, glasbenih urednikov. To posledično pomeni, da je merilo za predvajanje preveč podrejeno trgu in kapitalu, kar pa ne pomeni nujno, da bo nabor glasbe dober. Poleg tega denar ni položen v zibko glasbe, ki je na svojem začetku, zato so mladi glasbeniki prepuščeni samopromociji, ki pa nima, sploh na začetkih, niti približno podobnega dosega kot RTV. Če nimaš urednikov, je urednik denar, ta vidik pa lahko dobro opazujemo na komercialnih televizijah. Tam slovenske glasbe tako rekoč ni," na pomen javnega servisa v sodobnem času opozarja Matevž Šalehar – Hamo.

Podobno meni tudi Zoran Predin, ki pravi, da splet "zanima samo število ogledov". "In da bi to dosegel, število ogledov enači z ravnjo kakovosti, kar je postalo absurdna mantra časa, ki ima raje embalažo od vsebine," nadaljuje. Zato postaja vloga javne RTV danes še pomembnejša, opozarja in pojasni: "Glasba ni samo zabava. Kantavtorji hočemo še vedno spremeniti svet na bolje, džezerji iščejo nove glasbene izraze, pankerji rušijo tabuje, klasiki nas dvigajo v oblake."

Tudi on meni, da manjka predvsem glasbenih urednikov, ki bi bili "strokovno podkovani in bodo ustvarjali predvsem nove žanrske oddaje ter svoje gledalce obveščali o novostih in izobraževali z arhivom". "TV-občinstvo lahko na spletu najde vse o najpopularnejših in aktualnih, skoraj nič pa o novih, originalnih, zanimivih, samosvojih, provokativnih in kakovostnih avtorjih in izvajalcih." "Zato potrebujemo takšen javni RTV, ki nam bo lahko dal prav to," sklene.

Mate Brodar, ki skupaj s Karin Zemljič sestavlja dvojec Okustični, priznava, da je verjetno zaradi novih načinov “konzumiranja glasbe” pomen klasičnih medijev resda manjši, a vseeno ohranja veliko vlogo. "Tu je tista klasična točka preloma, imenovana “Mama po TV-ju sem bil”, meni pa se zdi pomembnejši vidik tisti uredniški. Tako kot znajo kuharji pripraviti iz dobrih sestavin dobro jed (takšno, kot nam doma ne uspe), tako je v mojih očeh funkcija in sposobnost urednika, da se namesto nas prebije skozi ogromne količine glasbe, ki izhaja dnevno. In brez njih nikoli ne bi prišli v stik s kakšno pesmijo ali izvajalcem," izpostavlja.

Velika večina ljudi si ne oblikuje lastnega mnenja o glasbi in na njihovo mnenje še vedno večinsko vplivajo mnenja drugih, pa meni Tine Janžek iz zasedbe I.C.E. "Šele ko nekdo drug reče "ta komad je pa res dober", ljudje to sprejmejo in naenkrat s povsem drugačnim odnosom poslušajo skladbo. Brez tega "mnenja drugega" morda niti ne dajo priložnosti, da bi poslušali nekaj, česar še ne poznajo. Torej, če nekdo, komur zaupajo, podpre določenega izvajalca ali skladbo, to za ljudi pomeni, da je kakovostna, saj je prišla čez sito. Pomen RTV-ja za zagotavljanje podpore glasbenikom je tako še vedno izrednega pomena, saj je načeloma medijska hiša, ki ji ljudje zaupajo, po drugi strani pa eden redkih močnih medijskih kanalov, ki daje priložnosti novim, nepreverjenim in neuveljavljenim avtorjem in izvajalcem," še razlaga.

Tudi Hieronim Vilar (Lusterdam) opaža, da se "navaden, preprosti in prezasičen poslušalec oz. gledalec težko znajde v množici vsega". "Verjetno v vsej tej bogatosti vsega prav zdaj še bolj potrebuje nekoga, ki bo namesto njega sfiltriral dobre in kakovostne vsebine," meni.

Rok Lunaček, ki ga poznamo iz zasedbe Flirrt, je pa tudi avtor številnih uspešnic drugih izvajalcev, pravi: "Razvoj tehnologije je spremenil dojemanje marsičesa. Ni pa spremenil glavnih čutil. Ljubezen je še vedno ljubezen; in glasba je točno to. Ena velika ljubezen. Kakšno vlogo ima RTV do ljubezni, pa je že daljša zgodba. Verjamem, da je ljubezni nasploh premalo zadnje čase, zato se sprašujem, ali je te ''ljubezni'' dovolj tudi na nacionalnem mediju. Morda bi bilo lepše, če bi je bilo več."

Za vsakega glasbenika, ki se z glasbo ukvarja profesionalno, je pojavljanje v programu RTV-ja ključno za prepoznavnost, pa ocenjuje Ditka in dodaja: "Veliko glasbenikov si je svojo prepoznavnost v slovenskem glasbenem prostoru ustvarilo prav zaradi podpore večjih radijskih postaj. Radio, ki redno vrti tvojo glasbo, ti na nek način pomaga zgraditi tvojo kariero. Večina ljudi radijskim urednikom zaupa in to, kar slišijo, to naj bi bilo dobro. Zame kot glasbenico je podpora radijskih postaj izjemno pomembna, saj se mi radio, kljub prevladujočim raznoraznim digitalnim platformam, Youtubu ipd., še vedno zdi medij, ki direktno doseže veliko število ljudi in ima zato moč pomagati glasbenikom pri prepoznavnosti njihove glasbe."

"Televizija bi se lahko kaj naučila iz radia"

Sogovorniki sicer poudarjajo, da je glasbenega "presejanja" na RTV-ju vseeno dovolj, težava je le, da je ključno zgolj na radiu, ne pa tudi na televiziji. "Televizija nima glasbenega urednika. Tukaj bi se lahko kaj naučili iz radia čez cesto. Če je program urednikovan, se okoli tega oblikuje neka scena. Radio je poslal v eter vso glasbo, ki živi na terenu, televizija se bolj ali manj ukvarja s popevko in Evrovizijo. Na radiu so Izštekani, Na Sceni, Popevka tedna, Notice … pa se sprehajam samo po sporedu Vala 202, tukaj so še Radio Si z jutranjimi koncerti, pa Prvi. Nima smisla, da prepisujem spored (smeh). Ampak vse enote nacionalnega radia živijo v tem stoletju, televizija pa v prejšnjem. Tukaj je velik prostor za napredek, ni pa nujno, da je to napredek v smeri boljše gledanosti. Ampak to ne sme biti merilo za javno televizijo," je prepričan Hamo.

Tine Janžek opozarja, da na televiziji še vedno manjka oddaja v vidnejšem časovnem terminu, "ki bi predstavljala zanimive avtorje in izvajalce, ki niso striktno komercialne narave in ki bi targetirala populacijo med 15. in 30. letom, ki je verjetno na koncertnih prizoriščih novih izvajalcev brez dvoma najbolj zastopana populacija". "Na televiziji še vedno prevladujejo oddaje z narodno-zabavno vsebino ali pa komercialno vsebino, ki stilsko in generacijsko različne izvajalce preveč postavlja v isti koš. Mlajša generacija zato svojo glasbo išče prek spleta, po drugi strani pa tudi RTV izgublja ta del gledalcev," pojasnjuje svoje mnenje in dodaja, da bi RTV kot najvidnejši podpornik nove glasbe med glavnimi medijskimi hišami v Sloveniji lahko še v večji meri pripomogel, da bi ta prišla do širšega kroga ljudi.

Tudi Rok Lunaček poudarja podobno – kot opominja, navdih, torej pesem, največkrat nastane na samem, "v nekem trenutku popolne razgaljenosti posameznika". Med ljudi pa lahko pride predvsem s pomočjo medijev. "Ta nagovor medijev potrebujemo. Vsi mi. Brez njega bomo drugače brenkali osamljeni v svoji sobi," opominja.

Mate Brodar kot pozitivnega označuje predvsem radio: "Vsi, ki ne pazimo ekskluzivno na potrebe trga in delamo bolj tisto, kar od nas zahteva glasba sama ali pa naš okus, najdemo “zatočišče” prav na teh frekvencah." Sicer pa meni, da morajo vsi RTV-jevi programi nuditi široko paleto tematik: "Tako tiste z gledanostjo in tudi tiste, ki se tičejo manj ljudi in je zato njihova gledanost manjša."

"Imeli smo oddajo Brane Rončel izza odra. Džez je nekomercialna glasba. Zdaj je ni več, ker naj bi imela slabo gledanost. Če vprašate občinstvo, ki je oddajo spremljalo, je imela odlično gledanost. Gledali smo jo vsi, ki nas džez zanima, in to je veliko ljudi, seveda pa bistveno manj, kot je ljudi, ki jih zanima narodno-zabavna glasba. Ampak to je tako, kot bi primerjali Mostove Hidak in Odmeve. Oboje ima svojo občinstvo," se podobno vprašanja dotakne Hamo.

Kot opozarja, lahko vsebine postanejo komercialno zanimive samo, če so prisotne. "Če jih ni, ne bodo nikoli. In zato potrebujemo nacionalno televizijo in radio. Da ponudijo čim večji bazen kakovostne vsebine, potem pa se sami odločimo, kaj bomo s tem počeli. Če je bazen le plitka luža komercialnih pljunkov, dobimo program, ki pravzaprav ni za nikogar. Nacionalka mora odgovorno prevzeti vlogo trendseterja in nikakor vloge sledilca, ki jo ima zdaj," še pravi Hamo in dodaja, da "šepa" predvsem televizija, "radio jo za kilometer prehiteva".

Janžek pri tem priznava, da se nekaj že premika v pozitivno smer: "Zlasti v zadnjih letih so se spet začele pojavljati oddaje, kot so npr. Ema Freš, Živooke, Jutranji koncert, Main Stage na radiu, ki dajejo priložnosti tudi še neuveljavljenim oz. drugačnim glasbenikom, kar je pomembno vplivalo na razvoj glasbene scene v Sloveniji." Tako imamo danes veliko novih izvajalcev in skupin, ki so svojo prepoznavnost začeli graditi prav prek močne podpore RTV-ja, še sklene.

Kakšno RTV potrebujemo?

"Definitivno potrebujemo RTV, ki ga ne usmerja kapital, še manj politika, ampak dobri uredniki in sposobni direktorji, ki prepoznajo kakovostno vsebino," je jasen Hamo, ki opozarja, da zgleda ni treba iskati daleč: "Na Valu 202 so s to taktiko pravzaprav dosegli najboljšo poslušanost."

Hieronim Vilar spomni, da je "RTV pomemben, ker je kot javna ustanova najbolj tržno neodvisen. Zajema vsebine in avtorje, ki bi na prostem trgu ne prišli do opaznosti in objav." In čeprav priznava, da razprav o spremembah zakona o RTV Slovenija ne pozna dobro, meni, da "zagotovo manjka resna glasbena oddaja, lahko tudi glasbena lestvica, prispevki, napovednik dogodkov, javljanje s terena, s koncertov, promocij … neki podporni steber celotni glasbeni industriji". "Zdaj prideš v medijski prostor samo, če plačaš, če si znan ali poznaš nekoga," opozarja.

Mate Brodar meni, da ima RTV "trenutno elemente tako javne kot komercialne medijske ustanove". Ob tem pa nadaljuje: "Menim pa, da bi predvsem potrebovali neki krovni, dolgoročni načrt, ki bi šel prek dolžin mandatov in barv stolčkov. A za to so potrebni jasno izraženi cilji, ki prav tako merijo višje od prej omenjenega."

Ravno zato, ker gre za javni servis, bi moral biti nabor vsebine raznolik in v prvi vrsti kakovosten, opozarja Ditka: "Nekaj kar ima vedno hkrati tudi izobraževalno noto. Na račun socialnih omrežij in drugih digitalnih platform je družba vse bolj površna. Vedno manj zna poslušati, več ne gre v globino… RTV ima možnost ozaveščanja in izobraževanja tudi o bolj zahtevnih tematikah, prav tako pomembnih za razvoj posameznika. Kot že rečeno, pa je ključna raznolikost vsebin, ki zajema vse od kulture naprej," je prepričana.

"Tudi manj komercialna vsebina je še kako pomembna na dolgi rok. Dvomim, da v osnovni šoli večina učencev komaj čaka zahteven test iz matematike. No, pozneje nam takšno znanje prav pride in je velikokrat esenca življenja. Enako je v medijih. Za vse obstaja mesto, če le pravilno izberemo čas, doziranje in namembnost. Je čas za razmislek in je čas, ki je nasprotje slednjega. Ljudje potrebujejo oboje. Le ponuditi jim je treba," pa prihodnost vidi Rok Lunaček.