Sorodna novica Sojenje Depp-Heard: Porota Deppu prisodila 10 (+5) milijonov dolarjev, Heard pa 2 milijona

V Atlanticu so se tako spraševali: "Zakaj splet sovraži Amber Heard?", kar so pri Independentu še nadgradili z "Zakaj splet sovraži Amber Heard bolj kot Putina?".

Vogue nas je skušal prepričati, "Zakaj je čas, da verjamemo Amber Heard?", Vox je v članku z naslovom "Zakaj je sojenje Depp proti Heard toliko slabše, kot se zavedate" skušal povezati tiste, ki verjamejo Deppu, s skrajno desnico.

Guardian je svaril, da bo "gibanja #MeToo konec, če ne poslušamo nepopolnih žrtev", in prav krilatico o "nepopolni žrtvi" so poudarjali številni mediji in feministični avtorji, tudi ob javnem razgaljenju laži Amber Heard še vedno trdno prepričani, da je splet ne mara, ker splet "sovraži ženske".

Ob teh člankih bolj mnenjske, aktivistične narave smo v teh tednih lahko brali še vsakodnevne udarne naslove s sojenja, pri čemer so se mediji ustavili skoraj izključno pri pričah Heardove – tudi, ko so bile te z navzkrižnim zaslišanjem postavljene na laž ali vsaj pod vprašaj.

Splet kredibilnejši od medijev

Nekaj je gotovo – če ne bi sodnica Penny Azcarate odločila, da bo sojenje prenašano v živo (argument je bil, da gre za civilno tožbo, da je zanimanje javnosti veliko in da se sicer boji, da bi desant TV-kamer pred sodišče povzročil kaos), bi si javnost ustvarila zelo drugačno podobo o tem, kaj se dejansko dogaja v sodni dvorani v Fairfaxu v Virginiji. Izkrivljeno podobo.

Velja poudariti, da je bil Depp, z vsemi svojimi demoni, zlorabami substanc in nelaskavimi posnetki tisti, ki si je želel javnega sojenja. Heardova je bila proti.

Zato sojenje Depp proti Heard ne načenja zgolj absolutističnega koncepta gibanja #MeToo, da s(m)o ženske samodejno žrtve, ampak ruši tudi vsemogočnost mainstreamovskih medijev in nas usmerja na druge kanale. Ironično, splet se je z vsemi svojimi pastmi, boti, troli in toksičnostjo v tem primeru izkazal za neprimerno bolj verodostojnega poročevalca.

In ne, ta splet ne pomeni več kot milijarde videov na Tik Toku s ključnikom #PravicaZaJohnnyjaDeppa in pogromom nad Amber Heard s ključniki #PreprostoNeMaramoTeAmber in #AmberTurd (v prostem prevodu #AmberBlato, referenca na njeno domnevno "darilo" na Deppovi postelji), čeprav se da iz tega jasno razbrati, komu javnost v tem primeru verjame.

Nov fenomen: spletni pravniki

Ne, največje zvezdniško pravdanje naše dobe je razkrilo fascinantno subkulturo pravnih navdušencev, združenih po večini na t. i. LawTubu, kjer prek videov javnosti na poljuden način tolmačijo pravo na konkretnih primerih, do katerih v ZDA vlada še posebej velika pozornost.

Gre za pravnike, ki so bili vajeni imeti po 10.000 ogledov za svoje razlage in napovedi, primer Depp proti Heard pa je njihove kanale pognal v neslutene višave, tako da so pri Los Angeles Timesu prejšnji teden eni od teh pravnic, Emily D. Baker, in fenomenu LawTuba posvetili celo stran, mainstreamovski mediji, frustrirani zaradi izgubljanja primata, pa jih zdaj skušajo diskreditirati in utišati.

Iz obskurnih "pravnih piflarjev" so omenjeni postali ne samo prenašalci in interpreti tega, kar se je dejansko dogajalo na sojenju, katera dejstva so bila ovržena, katere nedoslednosti so zaznali, kje so odvetniki ene ali druge strani blesteli in kje pogoreli, ampak so sami postali akterji.

Kar nekaj od tistih najbolj zagrizenih lawtuberjev se je namreč samih podalo na prizorišče dogajanja v Fairfax, kjer so stali celo noč v vrsti, da jim je uspelo biti med stoterico, ki so jih vsako jutro spustili v sodno dvorano.

Njihove izpovedi muk neprespanih noči in "iger lakote" za prepustnice z zagrizenimi (predvsem Deppovimi) oboževalci in šerifi so orisale cirkus, v katerega se je sojenje sprevrglo, hkrati pa so s svojimi analizami in spremljanjem obrazne govorice porotnikov, ki jih kamera ne zajame, podajali najbolj kredibilna in uporabna poročila iz dvorane. Predvsem pa so sojenju dejansko sledili, v nasprotju s številnimi novinarji in kolumnisti na to temo, ki radi začnejo svoje prispevke s "sojenja sicer nisem v celoti spremljal, ampak ...".

Ko tviteraši postanejo del primera

Kakšno moč imajo, se je najbolj pokazalo, ko je eden od njih, na Twitterju registriran kot That Umbrella Guy, dejansko postal del argumenta ekipe Heardove, ki so Deppovega odvetnika obtožili, da je bil v stiku z njim in mu posredoval informacije, ki bi lahko krepile podporo Deppu na spletu.

"Zveni shizofreno," je na to odgovorila ena od prič – in težko se ne bi strinjali z njim.

Sojenje Depp proti Heard ima zagotovo vse elemente shizofrenega resničnostnega šova, napisanega po scenariju Hunterja S. Thompsona, ki ga v svojem barvitem izrazoslovju Depp tako rad povzema.

Težko razumljivi, hiperbolični in baročni Deppovi SMS-i, vsakodnevni opisi uživanja nepopisnih količin prepovedanih substanc, zasebna letala in zasebni otoki, noži kot romantično darilo, nočne seanse z Marilynom Mansonom, uničene garderobe in kavči, ogledala, popisana z Johnnyjevo krvjo, izpovedi neomajne ljubezni, avdioposnetki rafala psovk in fotografije iztrebkov na postelji …

Da je Depp tako fatalno podlegel čarom 22 let mlajše igralke ravno na snemanju Zapitega dnevnika (Rum Diary), po naključju odkritega romana Hunterja S. Thompsona, povsem spada v okvire tega norega in izjemno toksičnega razmerja, ki je kot orkan pustošilo vse pred seboj.

Simbolni pomeni

Vraževerni bi lahko razbrali veliko iz simbolike, ki je prežemala celotno sojenje – petkovi sklepni govori so bili podani 27. maja 2022, natančno šest let po tem, ko se je Heardova odpravila na sodišče v Los Angelesu z modrico na obrazu in zaprosila za nalog o nepribliževanju hkrati z vlogo zahtevka za ločitev.

Točno šest let pozneje sta Deppova odvetnika Camille Vasquez in Ben Chew porotnike v svojih čustvenih nagovorih moledovala, naj vrnejo njuni stranki življenje – in dober glas. Porotniki so svojo razsodbo sporočili 1. junija, na svetovni dan ozaveščanja o zlorabah narcisov.

Camille Vasquez, Deppovo mlado in odločno odvetnico, ki je iz tega sojenja izšla večja zvezda, kot je Amber Heard kadar koli bila, je na neki točki sojenja skozi okno oblila skoraj nebeška svetloba, medtem ko je med nastopom Amberine odvetnice Elaine Bredehoft udarila strela, med sklepnim govorom njenega drugega odvetnika Benjamina Rottenborna pa so po dvorani zapiskali t. i. amber opozorilni piski, kakor v ZDA imenujejo aplikacijo, ki se sproži na mobilnih telefonih ob ugrabitvah otrok.

Od gumijastih medvedkov do alpak

Zvezde sojenja so bili še gumijasti medvedki, ki so jih Johnny in njegova ekipa grizljali v prvi vrsti, na stotine listkov, po katerih je besno kracala Amber Heard, za katere se je nazadnje izkazalo, da so – nepopisani, pregovarjanje glede tega, ali je psihiatrinja Deppove ekipe Amber postregla mafine ter faux-pasi občasno frustrirane, občasno resignirane Amberine pravne ekipe.

Pred sodiščem so bili prizori še bolj nadrealistični – množice Deppovih oboževalcev, ki so igralca vsak dan pozdravile, Heardovo pa izžvižgale, podporniki, oblečeni v pirate, Willyje Wonke, like iz Deppovega filma Strah in groza v Las Vegasu ter celo gigantski iztrebek (AmberTurd), fizični obračuni za prepustnice in – alpake v piratskih pokrivalih.

Vse skupaj je preraslo v take neslutene dimenzije, da je bilo, sodeč po Axiosovi javnomnenjski raziskavi, sojenje deležno neprimerno več zanimanja Američanov kot vse druge velike zgodbe – petkrat več zanimanja od poskusa prepovedi splava v ZDA, šestkrat več od vojne v Ukrajini.

Še najbližje je sojenju prišel Muskov poskus prevzema Twitterja, kar je precej ironično, glede na to, da je bil tudi Elon Musk eden od večjih akterjev sojenja Depp proti Heard, čeprav se nazadnje ni pojavil na mestu za priče.

Musk je bil namreč tisti, s katerim je Amber Heard varala Deppa, Musk je bil tisti, ki je kril njene izdatke za odvetnike, Musk je bil tisti, ki je v njenem imenu nakazal obljubljene milijone za dobrodelne namene, in Musk naj bi bil tudi oče Amberine hčerke, ki jo je rodila nadomestna mama.

Ne samo še ena rumena novica

A čeprav se bežnemu opazovalcu lahko zdi, da je sojenje Depp proti Heard rumen, pogrošen spektakel izprijenih hollywoodskih zvezd brez kakršne koli relevatnosti za splošno javnost, so implikacije tega sojenja in njegov pomen za širšo javnost izjemne.

Da, po eni strani je to sojenje, prvo sojenje, ki se je vzporedno odvijalo na družbenih omrežjih, rodilo celo vojsko ljubiteljskih detektivov in navdušencev nad pravom in pritegnilo tudi pozornost nekaterih, ki so bili dejansko priče spopadov med parom Depp-Heard, da po vseh teh letih stopijo v stik z odvetniki in povedo, kaj so sami videli.

Vzbudilo je novo zanimanje za Deppove filme, ampak načelo tudi nekatere skrajno pomembne teme, ki imajo implikacije za družbo v širšem pomenu.

Pet let po vzponu gibanja #MeToo, ki je zlasti v ZDA obelodanilo temno plat Hollywooda in vplivnih mož v njem, je sojenje Depp proti Heard to gibanje z razsodbo končno tudi prizemljilo.

Razsodba v Deppovo korist je bila prva, ki je dejansko postavila omejitve temu, kako daleč gredo lahko neutemeljene obtožbe brez podlage. Gibanje #MeToo lahko preživi le, če ne zanika tega, da so žrtve družinskega nasilja lahko tudi moški.

Verjeti ženskam ali verjeti žrtvam?

Tega gibanje #MeToo nikdar ni zmoglo. Namesto tega je s krilatico "Verjemite vsem ženskam" ustvarilo prosti poligon za lov na čarovnice, v katerem so bile celotne kariere pokopane zgolj z eno samcato obtožbo.

Ustvarilo je narativo, da s(m)o ženske lahko zgolj in samo žrtve, svet pa slikalo v črno-belih barvah, v katerih so vsi moški lahko samo agresorji, vse ženske pa nedolžne in absolutno kredibilne – tudi, ko nas zvočni posnetki in fotošopirane fotografije domnevnih modric postavijo na laž.

S tem se podajamo v skrajno nevarne vode, kjer pravosodni sistem ne igra več nobene vloge, ampak je vse prepuščeno niti ne sodišču javnega mnenja, ampak sodišču družbenega gibanja, domnevno ustvarjenega za zaščito tistih brez glasu, a je na svojem vrhuncu postalo absolutno merilo. Brez sojenja. Brez porote. Kultura črtanja brez možnosti samoobrambe.

Obrnjenih vlog #MeToo ne dopušča, pri čemer se sklicuje na krilatico "Believe all women" (Verjemite vsem ženskam), ki je sama po sebi problematična in slepo ignorira velik del žensk, ki so na samem sojenju bodisi oporekale Amberinim stališčem ali jo postavile na čisto laž – ali pa so se celo izpostavile kot žrtve družinskega nasilja, ki pa so sebe prepoznale v Deppu, ne v Heardovi.

Konec #MeToo?

Sojenje Amber proti Heard ni pokopalo gibanja #MeToo, kot bi to nekateri radi insinuirali. Razen, če je bil vzgib #MeToo sam po sebi pogrom nad moškimi, ne storilci nasilnih dejanj.

Sojenje je definicijo žrtve v javnem prostoru razširilo tudi na moške (#MenToo), ovrglo tabuje, ki se dotikajo dinamike v razmerjih, ter načelo razpravo o moških žrtvah družinskega nasilja.

Zlo, zlonamernost, laži, manipulacije in, da, nasilje, niso pogojeni s spolom, svojega (ženskega) spola pa ne moreš zlorabljati za lastno okoriščanje in na škodo drugih.

Sojenje Depp proti Heard ni ubilo gibanja #MeToo, je zgolj spet vzpostavilo ravnotežje in poslalo sporočilo, da imajo lažne obtožbe posledice. Ne glede na to, ali jih izreče ženska ali moški. Pravosodni sistem je navsezadnje vzpostavljen z razlogom. V primeru Depp proti Heard je porota njenih vrstnikov jasno in glasno razsodila, da Amber Heard pač ne more biti obraz žrtev družinskega nasilja.

Poraz Heardove ni znak globoko zakoreninjene mizoginije družbe, kot bi vam morda radi dopovedali privrženci najbolj radikalnih feminističnih struj – in nešteti naslovi mainstreamovskih medijev, ki tudi po razsodbi še naprej primer Depp proti Heard potiskajo v okvire poraza za vse žrtve družinskega nasilja in velikega koraka nazaj za ženske.

Poraz Heardove je znak, da pravni postopki, do katerih smo v demokraciji upravičeni vsi – in jim v primeru kršitev izpostavljeni – vseeno še niso povsem odpravljeni v dobro ideologije, ki ni zmožna obsoditi nasilnežev, če ti ne ustrezajo njeni spolno pogojeni premisi.

V demokratični ureditvi so celo serijski morilci upravičeni do poštenega sojenja. V času #MeToo so tisti, ki so bili obtoženi spolnega nasilja, to pravico izgubili. Amber Heard je v enem od tistih zanjo usodnih zvočnih posnetkov Deppu navrgla: "Daj, Johnny, kar poskusi iti pred sodnika in poroto ter reči, da si ti, Johnny Depp, žrtev družinskega nasilja. Pa da vidimo, kaj bodo rekli." In je stopil. In so se izrekli.

Moč dokazov

Johnny Depp ni zmagal, ker je večji zvezdnik. Ali ker bi bil na mestu za priče bolj karizmatičen in mu je nekako uspelo "zavesti" poroto. Depp ni zmagal, ker je silna moč njemu naklonjenega spleta stisnila poroto v kot.

Amber Heard ni izgubila, ker je ženska. Ni izgubila, ker je sistem uperjen proti ženskam in proti tistim, ki prijavijo spolno nasilje, ali ker svet "samodejno verjame vplivnim moškim", kot je Depp, kot je insinuirala v svoji kolumni v Washington Postu, ki jo je spravila na sodišče. Izgubila je preprosto zato, ker se njene obtožbe niso ujemale z dokazi, ko je bila enkrat z njimi soočena.

Apologeti Amber Heard pozabljajo, da je na sodišče prihajala z velikansko prednostjo. Zgolj s svojo besedo ji je leta 2016 uspelo Deppa narediti za persono non grato v Hollywoodu, spravljenega v isti koš s Harveyjem Weinsteinom in Billom Cosbyjem.

Svet in splet sta bila na strani Heardove, Depp ožigosan za "pretepača žensk", njegovi filmi pa umaknjeni iz kinodvoran. V ZDA javne osebnosti le redko dobijo tožbe za obrekovanje. Pravno gledano, Depp kaj veliko možnosti pred začetkom sojenja ni imel. Mnogi so v njegovi tožbi videli zgolj še zadnji obupani poskus rehabiltacije, že vnaprej obsojen na neuspeh.

A ko se je o primeru enkrat razsojalo v sodni dvorani, dokaze pa so tehtali porotniki in sodnica, ne pa ideologija, so zmagali – dokazi. In to prepričljivo. Ne, poraz Amber Heard ni poraz za ženske, je poraz ene ženske. In poraz Amber Heard ne pomeni koraka nazaj za žrtve družinskega nasilja – vsaj za prave žrtve ne.

Amber Heard je razsodbo skušala orisati kot poraz za "vse ženske, ki si upajo spregovoriti". Največjo škodo tem ženskam je naredila prav sama.