Po tem času jo je preslikal Andrej Herrlein, ki je prekril podpis starejšega in slavnejšega kolega, nad tega zapisal svoje ime ter si s tem pripisal vse zasluge za delo. Za 250 let je tako obveljal za avtorja poslikave, dokler ni pred dvema letoma resnica vendarle prišla na dan.

Ekipa Restavratorskega centra ZVKDS-ja je letos končala tri leta in pol trajajoča dela, povezana s stropno poslikavo znamenitega stopnišča Gruberjeve palače, v kateri danes domuje Arhiv RS-ja.

Če je restavratorje leta 2018 pričakal povsem črn strop, na katerem je bilo mogoče razbrati kvečjemu kak detajl, je danes ob pogledu v kupolo pred nami jasen pogled na prizor, nad katerim se pne sinjemodro nebo s čudovito angelsko figuro na sredini.

Poslikava, ki po skoraj štirih letih restavriranja z manjšimi časovnimi prekinitvami gledalca nagovarja s kupole, je zdaj drugačna v dveh pogledih – najprej je seveda očiščena umazanije in neustreznih plasti nad originalom, zaradi katerih je potemnela do neprepoznavnosti, predvsem pa je to zdaj poslikava, za katero umetnostna zgodovina sploh ni vedela, da obstaja.

Odkritje pravega avtorja
Malce zapletena zgodba poslikav in preslikav gre nekako tako. Poslikava kupole je do pred dveh let veljala za delo ljubljanskega slikarja Andreja Herrleina (1738–1817), ki je, kot pove letnica ob njegovem podpisu, kupolo poslikal leta 1786. Da se pri teh podatkih nekaj ne ujema, je leta 1957 opozoril že France Stelè, ki kakovosti poslikave ni mogel povezati s Herrleinovim delom. Herrlein je bil sicer v svojem času priljubljen portretist, vendar pa v resnici ne izstopajoč slikar. Stelè je zato domneval, da mora v ozadju stati nemara Kremser-Schmidtova skica, na katero se je Herrlein oprl.

Leta 2020 se je izkazalo, da je šlo Steletovo razmišljanje v pravo smer. Restavratorka Saša Snoj je nekaj centimetrov pod Herrleinovo razločno signaturo opazila še en podpis, ki pa ga je nekdo prekril. Podpis so preverili z infrardečo fotografijo, ki omogoča, da človeškemu očesu nevidno svetlobo naredi vidno, in izkazalo se je, da je to signatura Kremser-Schmidta z letnico 1775.

Zgodba poslikave se torej piše povsem drugače. Avtor izvirne poslikave je v resnici Kremser-Schmidt (1718– 1801), eden najbolj iskanih slikarjev v monarhiji. Gruber mu je torej zaupal poslikavo prostorov v svoji palači, že 11 let pozneje pa je iz ne povsem pojasnjenih razlogov poslikavo preslikal Herrlein in prekril podpis predhodnika. Tako je stropna poslikava obveljala za Herrleinovo delo.

Sijajna figura angela na nebu je eden od razlogov, zakaj je bila stroka nezaupljiva do pripisovanja celotne poslikave Herrleinu – zanimivo je, da ga slikar v primerjavi s preostalim nebom ni močno preslikal. Vendar, dokončno je Herrleinov nekolegialni poskus dobrih 230 let po nastanku preslikave razkrinkal podpis. Pri prekrivanju tega se je sicer Herrlein posebej potrudil, saj po opažanju vodje restavratorskega projekta mag. Martine Lesar Kikelj nikjer drugje ni bilo tako trdovratne preslikave kot prav na mestu Kremser-Schmidtovega podpisa. A če bi se želel znebiti vseh dokazov, bi moral podpis fizično odstraniti, doda Saša Snoj.

Odkritje Kremser-Schmidtovega podpisa na tem mestu je bilo veliko presenečenje, saj tam niso pričakovali ničesar drugega. Tudi sam položaj Herrleinovega podpisa je zgovoren, pravi Martina Lesar Kikelj, saj ga je postavil na vidnejše mesto, medtem ko ga je Kremser-Schmidt umestil bolj nevsiljivo.

Kaj vemo in česa ne
Z novim odkritjem se razjasni marsikatera luknja v zgodbi Gruberjeve palače, veliko pa ostaja tudi nepojasnjenega. Če je bila prej nerazumljiva povezava med Kremser-Schmitovo poslikavo Gruberjeve zasebne kapele s prizori iz Marijinega življenja, ki velja za enega od biserov poznega 18. stoletja pri nas, in skoraj neopazno kupolo s Herrleinovo podobo, je zdaj jasno, da je jezuit in arhitekt Gabriel Gruber v resnici poslikavo imenitne palače, ki jo je dal v sedemdesetih letih 18. stoletja po svojih načrtih postaviti za potrebe Šole za mehaniko in hidravliko, zaupal enemu umetniku. In to ne komur koli, ampak enemu najpomembnejših slikarjev poznega baroka oziroma rokokoja v tem prostoru. Z odkritjem datacije je natančneje opredeljen tudi Kremser-Schmidtov prihod v Ljubljano. Doslej je veljalo, da se je na Gruberjevo povabilo v tem mestu mudil nekje med letoma 1777 in 1780, nastanek poslikav v kapeli pa se je umeščal v leto 1777 ali najpozneje leto pozneje, vendar je bil očitno tu že dve leti prej.

"Po odkritju podpisa in letnice lahko začnemo gledati stvari drugače in poskusimo to spoznanje dopolniti z iskanjem po arhivih. Že prej smo vedeli, da je Kremser-Schmidt pripotoval v Ljubljano, saj je slikal na stene, a delo na samem objektu se je datiralo malce pozneje. S sicer številnimi ohranjenimi zgodovinskimi podatki o slikarjevem delu bomo morda okoliščine prihoda v Ljubljano leta 1775 lahko natančneje opredelili," pove dr. Matej Klemenčič, profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in dober poznavalec baročne Ljubljane.

V povezavi s Kremser-Schmidtom in Gruberjevo palačo ostaja še eno nerazrešeno vprašanje. Iz leta 1777 se je ohranil dnevniški zapis grofa Karla Zinzendorfa, ki omenja poleg že poznanih poslikav Gruberjeve palače še eno, verjetno prav tako Kremser-Schmidtovo delo. Ta poslikava se je morala nahajati v veliki dvorani v prvem ali drugem nadstropju, vendar pa je zaenkrat še niso odkrili. "Našli so nekaj fragmentov poslikav, ki so mlajše, iz 19. stoletja. Morda je prišlo do kakšnih poškodb stropa in so morali starejšo poslikavo povsem prekriti. Brez arhivske dokumentacije ali vidnih ostankov zaenkrat ni dokončnega odgovora. Gotovo pa je bil neki razlog, da so se odločili za preslikavo," pove Klemenčič. Zinzendorfovo pričevanje je vsekakor pomemben podatek, saj bodo restavratorji ob kakšnem nadaljnjem delu lahko pozorni tudi na spodnje plasti ometov na stropu v teh dvoranah.

Z Zinzendorfovim dnevniškim zapisom je razložena tudi ikonografija poslikave, ki se je do nedavnega interpretirala kot alegorija obrti, trgovine in tehnike, v resnici pa je to alegorija delavnosti in brezdelja oz. lenobe, kar je v šolskem poslopju povsem razumljiva in običajna alegorija, pravi Klemenčič. Tudi v tej smeri bodo potrebne nadaljnje raziskave, predvsem bo treba natančneje proučiti oziroma primerjati sorodne poslikave v sočasnih profanih objektih.

"Na Slovenskem jih nimamo veliko. Nekaj je poslikanih plemiških rezidenc iz prve polovice 18. stoletja, v Ljubljani je ohranjena Pri vitezu, a tudi te so 40 let starejše. Zato je treba pogledati po širšem avstrijskem prostoru in poiskati primerjave. Mislim pa, da je bilo tržaškemu guvernerju Zinzendorfu, ki je 27. julija 1777 v Ljubljani obiskal tudi Gruberja, zelo jasno, kaj gleda. Tudi Gruber mu je najbrž predstavil vsebino poslikave. Vsekakor pa je treba preveriti podobne objekte, npr. na Dunaju," meni Klemenčič.

Zakaj bi tako hitro preslikali kakovostno delo slavnega mojstra
Druga nejasnost je povezana s Herrleinovo preslikavo, saj do zdaj niso ugotovili razloga, zakaj se je to zgodilo tako hitro po nastanku dela. Potres ali požar se v arhivih ne omenjata. Najverjetnejši vzrok so poškodbe, ki jih je povzročila vlaga, tako meteorna kot kondenzna. "Zato je poslikava tudi tako hitro propadla. To je majhna kupola, v kateri se toliko bolj koncentrirajo vlaga, kondenzacija na poslikavi in smog. Tukaj se je vse nabiralo in delci so sedli na poslikavo. Zato je v kombinaciji z vlago in vedno novimi zaščitnimi premazi in preslikavami prišlo do temnenja in s tem staranja," pravi Martina Lesar Kikelj.

Ko padejo zahteve naročinkov
Kakršen koli je že bil razlog, da je bilo poslikavo treba obnoviti, Kremser-Schmidtu tega niso mogli zaupati, saj ga ni bilo več v Ljubljani in tudi Gruber se je tedaj že umaknil v Rusijo. "Zdi se, da je v tistem obdobju v Ljubljani padla raven zahtevnosti naročnikov. Gruber je vendarle prihajal iz nekega drugega okolja in je točno vedel, kaj želi imeti. Že po monumentalnosti stavbe vidimo, da ni šlo za navadno šolo, na njeno bogato opremo je opozoril tudi Zinzendorf. V Ljubljano si je Gruber pripeljal enega najbolj slavnih slikarjev. Deset let pozneje pa so novi lastniki vzeli tisto, kar so imeli. Herrlein je bil v Ljubljani, bil je dostopen."

V zgodovini umetnosti sledimo številnim preslikavam, popravljanjem oz. restavratorskim posegom, vendar pa so slikarji ob signaturo avtorja izvirnega dela običajno jasno zapisali, da gre zgolj za popravek. "Verjetno je šlo za željo po samopromociji, je pa težko govoriti z gotovostjo, to je seveda zgolj ugibanje," pove umetnostni zgodovinar.

V neposredni bližini še en zagonetni primer
Gruberjeva palača pa ni edini primer, v katerem nam slikarjeva signatura ne da povsem dokončnega odgovora glede avtorstva dela. Klemenčič spomni na sliko Marije Vnebovzete v bližnji Šentjakobski cerkvi, ki je podpisana kot delo Matevža Langusa iz leta 1821. "To je torej zgodnje Langusovo delo, ki pa po kvaliteti presega večino znanih slikarjevih del," pove. "Poleg tega se slika slogovno in tipološko povsem ujema z deli beneškega baročnega slikarja Bartolomea Letterinija, ki je precej pred Langusom, še v prvi polovici 18. stoletja, prav tako delal za to cerkev. Ni povsem jasno, ali je Langus naredil kopijo baročne slike, ki je bila morda poškodovana in so jo potem uničili, ali jo je le 'osvežil' in se je potem podpisal spodaj, ne da bi dopisal, da je delo le restavriral ali kaj podobnega. Vendar pri zadnjih restavratorskih posegih, ko vsi ti pomisleki še niso bili znani, kakšnih obsežnejših preslikav restavratorji niso odkrili. Zdi se torej, da je Langusu uspela odlična kopija po Letteriniju, a na povsem zanesljiv odgovor bomo morali še počakati."

Dozdajšnji restavratorski posegi v Gruberjevi palači
Kar zadeva poznejše posege v Gruberjevi palači, jih je Herrleinovemu sledilo še kar nekaj. Naslednjič so poslikavo kupole restavrirali dobro stoletje pozneje, leta 1887 ali 1895, v 20. letih 20. stoletja je delo prevzel Matej Sternen, čigar posegov je zelo malo (slikar je sočasno slikal tudi obok Frančiškanske cerkve). Precej invaziven pa je bil poseg Viktorja Snoja leta 1976 zaradi tedaj vsesplošne uporabe kalatona oziroma tekočega najlona, ki po 40 letih postane netopen, poslikava pa zato potemni. Nazadnje so bile leta 1993 na poslikavi izvedene poskusne sonde restavriranja.

Restavratorsko ekipo najnovejšega posega je leta 2018 pričakalo precej težko delo, ki ga je oteževal majhen prostor pod kupolo, kjer so lahko hkrati delale le tri restavratorke. Poleg tega je bilo čiščenje izjemno trdovratno in dolgotrajno, pa tudi sicer je bil to zelo kompleksen projekt, ki je zahteval veliko predhodnih in sočasnih raziskav. Izsledki teh niso omogočili le dokončanja del na poslikavi kupole Gruberjeve palače, pač pa bodo restavratorjem koristili tudi v nadaljnjih podobnih projektih.

Sorodna novica Skrivnost Gruberjeve palače: Resnica o kupolni poslikavi le prišla na dan

Zahteven restavratorski projekt
Ker je to zelo zapletena poslikava in sprva niso vedeli, za kakšno tehniko gre, so pred začetkom del organizirali mednarodno delavnico, na katero so povabili ameriškega kemika prof. Richarda Wolbersa, ki se ukvarja predvsem s čiščenjem štafelajnih slik. "Za pilotni projekt smo izbrali kupolo v arhivu. Naredili smo vzorčne primere, pri katerih smo imitirali poslikavo. Pred tem smo naredili raziskavo in preverili, kaj vse je bilo nanešeno v teh stoletjih na poslikavo. Tako je Richard Wolbers pripravil recepturo za čiščenje. A po odkritju Kremser-Schmidtovega podpisa je bilo treba vse začeti znova," pravi Martina Lesar Kikelj.

Težavo je predstavljala predvsem topna podlaga poslikave, zaradi česar so imeli precej težav s čiščenjem. "Med delom je nastal obsežen elaborat testiranj izbranih čistilnih sredstev. Ni pa bilo mogoče pripraviti univerzalne recepture, ki bi bila primerna za celotno poslikavo, ampak je bilo potrebno sprotno prilagajanje" pove restavratorka.

Čigavo delo ohraniti?
Odločitve o tem, katero poslikavo prezentirati, so vedno težke, saj gre v takem primeru za "brisanje" enega od avtorjev. Zato je potrebna temeljita predhodna razprava strokovne komisije, ki jo sestavljajo predstavniki različnih strok. Ker se je izkazalo, da je Kremser-Schmidtova poslikava v kakšnih 70 odstotkih zelo dobro ohranjena in že v izhodišču bistveno izstopa po kakovosti, poleg tega pa je navsezadnje tudi prvotna, so se odločili, da ohranjajo njegovo delo. Kljub vsemu so ohranili vse pomembne sledi preostalih slikarjev, ki so dodali svoj pečat poslikavi.

Restavratorje je presenetilo, kako kakovostna je bila spodnja poslikava. Najbolj preslikano je bilo nebo, in sicer s trdovratno barvo, ki jo je bilo težko odstraniti. Do stopnje, na kateri je bilo odstranjevanje še varno, so to tudi storili, manjši neodstranjeni del pa raje originalu prilagodili z retušo.

Kremser-Schmidt je uporabljal oljno tehniko, ki jo je na zidnih temeljih težje restavrirati, saj barve niso najbolj kompatibilne z apnenimi vezivi v nosilcu in vlago, ki pa mora prehajati. "Olje zapre steno, zato poslikava ne more dihati. To ni tehnika, ki bi bila običajna za stensko slikarstvo, daleč od tega. Zato je poslikava tudi hitreje propadla," pravi Martina Lesar Kikelj. Pa vendar je bil Kremser-Schmidt tehnološko zelo dober, dodaja. "Herrlein pa je prvotno poslikavo samo preslikal. Od tu naprej je bila narejena velika škoda," dodaja.

Pigmenti – ključ do identificiranja avtorjev posega
Komu pripisati posamezni poseg, zmorejo določiti tudi na podlagi pigmentov. Kadar je to sintetični ultramarin je na primer jasno, da ga nista mogla uporabljati Kremser-Schmidt in Herrlein, saj je to sintetični pigment, ki so ga izumili šele leta 1826. "Pri tem smo videli, kaj je original, kaj ne. V zgornjih dveh barvnih slojih je bil namreč odkrit ultramarin, v spodnjem (originalnem) pa pruska modra. Prusko modro sta uporabljala Kremser-Schmidt in tudi Herrlein," pove Martina Lesar Kikelj.

Kot je v navadi, so tudi tokrat majhen segment poslikave pustili nedotaknjen. Tako preverjajo, kaj se bo s poslikavo dogajalo, prav tako ne pozabijo, kako je bila videti pred začetkom restavratorskih posegov, predvsem pa imajo vedno možnost na tem mestu vzeti vzorec za primerjavo.

Preostanek zdaj žari v svežih barvah, s katerimi je naslikano sinjemodro nebo v samem temenu kupole in vrsta figur na nižjem zemeljskem pasu – tako delu predana skupina ob ladji kot lenobna druščina ob počitku na travi. Vsi so navdušeni, predvsem umetnostni zgodovinarji, pravi Martina Lesar Kikelj. "Doslej so študentje vedno gledali črnino in morali verjeti profesorjem, kaj jim opisujejo, zdaj pa bodo lahko sami videli, kakšna je poslikava."