Grenko-sladka drama tako s premiero ni čakala na slovenski festival – še več, na poti je že več kot leto dni. Oktobra lani je Orkester svetovno premiero doživel v Cottbusu, pozneje Luzarju prinesel nagrado za režijo na severnomakedonskem festivalu Cinedays in celo priznanje festivala v Pekingu, da slovenske kandidature za mednarodnega oskarja sploh ne omenjamo.

V času, ko se evropski film sooča z vprašanjem, kako nagovoriti gledalce in jih spraviti nazaj v kinodvorane, Luzar odgovor išče pri konceptu t. i. "event cinema" – v mestih, kjer gostuje s projekcijo, se pogosto poveže z lokalnimi pihalnimi godbami, ki dogodek popestrijo z glasbo. "Nagovoriti skušamo tudi ljudi, ki sicer ne hodijo redno v kino. Slovenski film nima dovolj platen – včasih je kak film v distribuciji tako kratek čas, da nima niti prave priložnosti, da bi ljudje zanj izvedeli,“ ugotavlja Luzar.

Sorodna novica Orkester

Turneja njegovega filma ima najbrž zmagoslaven pridih tudi zato, ker je bil Orkester v nekem obdobju simbol stiske slovenskega filma: dokončan že pred epidemijo je bil prisiljen nabirati prah na polici, obenem pa je bil še "največja žrtev devetmesečne blokade slovenskega filma“, obdobja, ko filmski ustvarjalci od države niso dobivali že dogovorjenih izplačil za opravljeno delo.

Nastaviti zrcalo nacionalnemu karakterju
Orkester je, kot režiser sam rad pove, hommage – ne pa nujno tudi hvalnica – njegovemu domačemu Zagorju. Z ogromno mero empatije in humanizma, pa tudi z blagim humorjem, ki bi bil na mestu v kakem filmu Akija Kaurismäkija, nastavi zrcalo človeškim stiskam in hibam, ki v različnih situacijah, skoraj vedno pa v povezavi z alkoholom, udarijo na plan. "Gre za fiktivno zgodbo, za moje razmišljanje – ne samo o Zasavju ali o Zagorju, ampak predvsem o slovenskem karakterju,“ dan po portoroški projekciji pove Luzar. "Verjamem, da je treba prikazati vse njegove aspekte, brez olepševanja ali navijaštva. Tragikomičnost oz. humanizem ni nekaj, kar bi pri sebi racionalno artikuliral, pač pa je nekaj, kar preprosto izhaja iz mene in iz okolja, v katerem sem zrasel.“

Film spremlja pisano druščino pihalnega orkestra – v filmu so pomešani resnični člani orkestra Svea Zagorje in poklicni igralci – na poti v avstrijsko mestece, prizorišče festivala pihalnih godb. Njihov avtobus se izkaže za vesolje med seboj prepletenih zgodb: tu je mladi voznik avtobusa, ki zaman upa, da ga bo star šoferski maček Rajko vzel pod svoje okrilje, pa srednješolka, ki bo na tej poti odkrila temno plat svojega očeta, in tandem trobentačev, ki niti pod streho poštirkanih avstrijskih gostiteljev ne moreta krotiti svojega ekscesnega popivanja. V ločenih vinjetah se vračamo "domov", v Zagorje, kjer žene glasbenikov v njihovi odsotnosti svoje stiske in frustracije prav tako krpajo z alkoholom in eskapistično zabavo.

Priprave na snemanju – na avtobusu
Luzar se je ideji, da bi rodno Zasavje dokumentiral na filmu, posvetil pred sedmimi leti. "Moji filmski kolegi so vedno govorili, naj naredim 'kak knapovski film', o čemer sem resno začel razmišljati. V nekem trenutku sem ugotovil, da bo Orkester moj knapovski film, film, ki govori o ljudeh iz mojega kraja. Tako se je začelo moje intenzivno druženje z bendom na njihovih vajah, budnicah in turnejah.“

Tovrstne "priprave“, na katerih so se mu pozneje pridružili tudi drugi člani igralske zasedbe in filmske ekipe, so bile "naporne in intenzivne“, kot se pošali Luzar – če se je hotel vklopiti v novo sredino, tega pač ni mogel storiti zgolj kot zunanji opazovalec. "Veliko teh ljudi je mojih sokrajanov, moja partnerica pa je članica Zagorskega orkestra, ki veliko nastopa s pihalnim orkestrom. Z njimi sem že prej potoval okrog in vedno je bilo … intenzivno. V času nastajanja scenarija se je moje druženje z njimi seveda precej povečalo. Ko se kot tujec znajdeš na avtobusu, si seveda izpostavljen zbadljivkam, vročemu mikrofonu in podobnemu. Na koncu pa smo se zelo povezali, ker nam je bilo jasno, da se moramo veliko družiti in zgraditi medsebojno zaupanje, če želimo posneti tak film, kot smo si ga predstavljali.“

Pri izbiri igralcev, ki jih je "pomešal“ med glasbenike – to so Gregor Čušin, Gaber Terseglav, Jernej Kogovšek, Gregor Zorc in drugi – se je držal preprostega vodila: Ali bi lahko, če bi se sprehodil skozi Zagorje, tega človeka srečal na ulici? "Z zgolj filmskim orkestrom bi težko poustvarili energijo skupine, ki je skupaj že toliko let. Pri Lovru Leziču, prvi trobenti orkestra, sem začutil potencial, da bi lahko odigral malo vidnejšo vlogo, in lik Paja nato delno oblikoval po njem. V tistem obdobju je delal kot poštar; Orkester je bil njegova prva izkušnja sodelovanja pri filmu.“

O slovenski obliki "sprostitve"
Zgodba se v cikličnih krogih, kot neuklonljiv maček po prekrokani noči, vedno znova dotika leitmotiva alkohola. Se mu zdi, da je alkoholizem v Zasavju razlog ali simptom stisk družbe? "Ko sem razmišljal o zasavskem in slovenskem značaju, se je ta vidik pojavil zelo hitro,“ priznava. "Alkohol je neke vrste katalizator, včasih zaradi stiske, včasih pa zato, ker v novem okolju, npr. na turneji, svoje vsakdanje življenje pustimo za seboj in se sprostimo. To seveda ne velja samo za orkestre, ampak tudi za sindikalne izlete, društva ipd. To je čas brezskrbnosti, ko se lahko zgodi marsikaj."

O alkoholu bi se morali pogovarjati kot družba, opozarja Luzar. "Vsako leto imamo praznik v Planici, s katerim slavimo 'naše orle', ki letijo v dolino – nihče pa se ne pogovarja o dolini in o tem, kaj se tam dogaja."

Razplet zgodbe nakazuje, da Luzar predpogoj za kakršne koli spremembe vidi v prevzemanju osebne odgovornosti – in pa v moči skupnosti. "Že če se ozremo h knapom, njihovim uporom in stavkam, je očitno, da je odgovor vedno solidarnost. V težkih časih, tudi v ekonomsko težkih, je ključno, da ljudje stopijo skupaj. To morda zveni kot idealizem, a to načelo je v zadnjih tridesetih letih zelo pomagalo Zasavju, kjer je industrija iz leta v leto ugašala, kjer je recesija trajala trideset let in še vedno traja.“

Slovenski film ne domuje samo v Ljubljani
Sam zvestobo domačemu kraju izpričuje (tudi) s tem, da še danes živi in dela v Zagorju. "Zavestno sem se odločil, da bom na Slovenijo gledal, kot da je vse zelo blizu; meje imamo samo v glavah. Če želim iti na nek dogodek v Maribor ali Ljubljano, pač grem. Seveda sem tudi sam imel obdobje, ko sem želel pobegniti iz domače doline – ampak šele ko greš v novo okolje, na primer študirati, ugotoviš, kaj vse ti je dalo okolje, v katerem si odraščal. Po študiju se mi je zdelo najbolj logično, da grem nazaj domov. To, kar delam, da ustvarjam zgodbe, konec koncev lahko počnem kjer koli. Pomembno je, da sem v bazenu, ki ima zanimive iztočnice.“

Pri vizualni podobi filma, ki je nastala v sodelovanju z Luzarjevim stalnim sodelavcem, direktorjem fotografije Simonom Tanškom, je bila ključna beseda redukcija. Odločitev za črno-belo fotografijo se ni zgodila čez noč, je na tiskovni konferenci pojasnil Tanšek, pač pa je bila logična posledica postopnega vračanja k primarnemu filmskemu jeziku njunih skupnih začetkov, časov pred brezpilotnimi letalniki, steadycami in podobno opremo. "Napaka se mi zdi, že v izhodišču reči, da boš delal črno-bel film – ideja mora najprej dozoreti, zgodba sama mora povedati, ali je to pravi pristop ali ne,“ pravi Luzar. "Črno-bela fotografija mene osebno spominja na moje otroštvo, na Zagorje v osemdesetih, na črno-belo socialistično mesto. Obenem ta pristop pripomore k brezčasnosti filma, spomni na sindikalne izlete izpred tridesetih, štiridesetih let.“

Ob tem se sicer sam rad naslanjam ne samo na reference iz filmskega sveta, ampak tudi iz drugih umetnosti. “V primeru Orkestra smo veliko govorili o filmih Ulricha Seidla, o češkem novem valu, Milošu Formanu, ter o delu dveh fotografov britanskega nacionalnega značaja, Tonyja Ray-Jonesa in Martina Parra.“

Avstrijo poustvarili kar doma
Tudi najbolj bežen poznavalec sedme umetnosti bo najbrž prepoznal odmev velikega avstrijskega cineasta Ulricha Seidla v portretu avstrijskega para, ki prisega na krščanske vrednote in gostoljubje, ob znaku prvih težav pa je pripravljen s prstom pokazati na "nekultivirane južnjake“, v tem primeru – Slovence. "Vedel sem, da je zgodbo treba postaviti v centralnoevropski prostor. Za Avstrijo sem se odločil, ker smo zanje 'južnjaki' v slabšalnem pomenu, z vsem, kar ta beseda potegne za seboj.“

V predprodukcijskem obdobju smo se sicer trudili, da bi film snemali v koprodukciji z Avstrijo, a ko se to ni izšlo, so "Avstrijo“ preprosto poustvarili na naših tleh.

Vrnitev h koreninam
Za Luzarja je bil minimalizem Orkestra zavesten odmik od visokoproračunskega, zloščenega sijaja nadaljevank Jezero in Dolina rož, ki ju je režiral pod okriljem nacionalke. "Izkušnja Jezera in Doline rož je super, ker lahko izživiš nekatere režiserske prijeme, ki jih pri filmu na ta način ne bi mogel. Želel pa sem se izzvati in si postaviti omejitve za nadaljnje ustvarjanje. Zame je pomembno, da se potisnem iz območja udobja – ostati znotraj tistega, kar poznaš in obvladaš, je umetniška smrt,“ je prepričan.

Kar seveda ne pomeni, da ne bomo dobili novih nadaljevank o Tarasu Birsi (tretja sezona uradno še ni bila potrjena, a sta po Luzarjevih besedah "obe strani izrazili zanimanje zanjo“). Kot eden od scenaristov nadaljevanke se ne boji pretirano, da bi s snemanjem "prehiteli“ Tadeja Goloba, kot se je to zgodilo denimo scenaristom Igre prestolov z Georgeem R. R. Martinom. "Glede na dinamiko, s katero Tadej ustvarja, te bojazni ni – ogromno materiala ima, o katerem razmišlja in piše. Scenaristi si seveda želimo nadgradnje: poigravali smo se celo z idejo, da bi svoj 'spin-off' lahko dobil inšpektor Ahlin.“

Pred vsem tem pa Luzarja čaka še bližajoča se razglasitev nominirancev za mednarodnega oskarja: Slovenija letos v boj pošilja Orkester, in ravno Luzar je dokaz, da sanje včasih niso neuresničljive – njegov kratki film Vučko je bil leta 2008 nominiran za študentskega oskarja. "V prvi vrsti je bilo to, da sem slovenski izbor, priznanje in čast, tudi zato, ker je bil Orkester izbran v močni konkurenci: vsi poznamo filma Inventura in Prasica, oba lanska zmagovalca Portoroža,“ se zaveda režiser. "Je pa res, da bi bila za resno kampanjo potrebna tudi resna vsota denarja: za kaj takega mora imeti država urejeno filmsko okolje.“

In to Slovenija kljub letošnjemu povišanju financiranja slovenskega filma še vedno ni, ugotavlja Luzar. "Povečanje sredstev je seveda dobro, a ni tiste vrste povečanje, ki bi reševalo probleme. Povečanje, ki ga je potrdil Odbor za kulturo v letih 2018 in 2020, bi rešilo temeljne probleme slovenskega filma, omogočilo snemanja filmov z vizijo. Razočarani smo, ker nam je politika enkrat že dala besedo, zdaj pa imamo občutek, kot da jo je požrla. Želimo si, da bi politika končno prepoznala potencial slovenskega filma, ki ni samo umetnost, ampak tudi gospodarska dejavnost. Slovenski film ustvari 200 milijonov prihodkov letno, od česar država pobere 40 milijonov davka in posredno še 70 milijonov drugih dajatev."

"Toliko talenta, kolikor ga imamo v tem trenutku – od nove generacije, ki šele vstopa v film, do tistih, ki že delamo, in tistih, ki so ustvarjali v zadnjih 30 letih – v slovenskem filmu še ni bilo. Podpreti ga je treba v finančnem smislu in z ureditvijo celotnega področja."