Oktobra je bil na Kitajskem jubilejni 20. kongres komunistične partije, ki pomeni prelomnico zaradi potrditve Ši Džinpinga za tretji zaporedni mandat na položaju generalnega sekretarja, kar smo bili nazadnje priča pri ustanovitelju ljudske republike Mao Cetungu.

Docentka na oddelku za azijske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani Maja Veselič je v pogovoru za MMC pojasnila, da nedavni kongres resnično pomeni prelomnico v zgodovini Ljudske republike Kitajske, ki po vzpostavitvi komunistične države pod Mao Cetungom in reformnem obdobju pod Deng Šjaopingom vstopa s Ši Džinpingom v tretjo obdobje, ki bi lahko trajalo kar nekaj časa.

S tem se tudi končuje kolektivno vodstvo partije, ki je zaznamovalo zadnja štiri desetletja, in se oblast znova koncentrira v enemu voditelju, kot je bilo to v časih Mao Cetunga, s katerim ima Ši Džinping veliko vzporednic, a tudi pomembnih razlik, opozarja Veselič.

S sinologinjo in antropologinjo smo se pogovarjali tudi o koncu različnih frakcij v najvišjih partijskih organih, žalostnem slovesu nekdanjega predsednika Hu Džintaa, verjetnem novem premierju Li Čjangu, glavnem partijskem ideologu Vang Huningu, pa tudi o slabi oziroma skoraj nični zastopanosti žensk v vodstvenih strukturah in o tem, kako sploh postaneš član komunistične partije. Več pa v spodnjem pogovoru.

Za nami je zgodovinski kongres, na katerem je partija prenehala upoštevati dosedanja pravila, ki so veljala nekako zadnja štiri desetletja. Premier bo postal Li Čjang, edini, ki pred tem ni bil podpredsednik vlade. Starostne omejitve za stalni komite politbiroja ne veljajo več. In seveda tretji zaporedni mandat za Šija. Na kakšno pot se podaja kitajska partija?

Zagotovo lahko rečemo, da tokratni partijski kongres pomeni prelomnico, saj Ljudska republika Kitajska stopa v tretje veliko obdobje, po prvem, maoističnem obdobju, ko sta se vzpostavljali država in partija kot vodilna sila, in po obdobju reform, ko se je država odprla navzven in se ekonomsko modernizirala. Zdaj nastopa obdobje Šijeve absolutne vladavine, in z njim je prišlo do velikega preloma. Priča smo odstopanju od norm, ki so se v reformnem obdobju uveljavile kot varovalka, da se ne bi ponovili ekscesi, ki so se pojavili zlasti v drugi polovici maoističnega obdobja. Zdi se, da je Ši Džinping odpravil meritokracijo kot tiste glavne temelje, po katerem napredujejo ljudje znotraj partije, sploh na višje položaje. Lojalnost zdaj predstavlja glavno merilo za napredovanje v politbiro, njegov stalni komite, pa tudi deloma v centralni komite.

Da gre za prelomnico, je kitajska komunistična partija na neki način priznala že lani, ko je praznovala stoletnico obstoja, in so znova, tretjič v zgodovini, naredili pregled svojih zgodovinskih dosežkov in izzivov pred njo. Pri prvi taki resoluciji je šlo za vzpostavitev Mao Cetunga kot voditelja, pri drugi, v začetku reformnega obdobja, pa Deng Šjaopinga. Tretja historična resolucija je še enkrat potrdila partijo kot edino silo, ki lahko Kitajsko znova pomladi doma in jo v svetu pripelje v položaj svetovne supervelesile, Ši Džinpinga pa označila kot tistega voditelja, ki lahko to zares doseže. V resoluciji je na primer rečeno, da se je v preteklosti partija spoprijemala s številnimi izzivi in da je ostalo ogromno bistvenih vprašanj odprtih oziroma se jih niso nikoli ustrezno lotili, šele Ši Džinping pa je tisti, ki jih je začel uspešno reševati. Ši Džinpinga so vzpostavili kot voditelja novega obdobja, ki bo verjetno trajalo do stoletnice ustanovitve Ljudske republike leta 2049. V tej luči opustitev dosedanjih nenapisanih pravil pravzaprav ni toliko presenetljiva. Kitajska s tem res vstopa v novo obdobje, ki bo temeljilo na Ši Džinpingu v naslednjih letih ali tudi kakšnem desetletju, čeprav je dolžino njegove vladavine v tem težko vnaprej predvideti.

Tako v resoluciji kot ob koncu nedavnega partijskega kongresa so poudarili, da mora partija temeljiti na dveh "vzpostavljenih stališčih": da je Ši Džinping jedrni voditelj partije in države ter da je njegova teorija socializma s kitajskimi posebnostmi za novo dobo ključna ideologija, ki povezuje partijo. Kot so omenili nekateri analitiki, se končuje obdobje kolektivnega vrha oblasti, kjer vsak od voditeljev skrbi za neko ključno področje, generalni sekretar pa je prvi med enakimi, ter se začenja obdobje enega samega voditelja, nekoga, ki je nad vsemi. Iz kolektivnega vodstva stopamo v enoglavo vodstvo.

Prekinjena je tudi dolgoletna praksa, da so bile v centralnem komiteju in politbiroju zastopane različne struje. Običajno konservativna trša linija in reformisti, s čimer se je puščal prostor tudi za kakšen drugačen pogled na upravljanje, česar zdaj s samimi zvestimi privrženci ni več. Kako je Ši Džipingu uspelo tako poenotiti partijo okoli sebe in tako učinkovito odstraniti vse tekmece za oblast?

Kolektivno vodstvo je bilo res vzpostavljeno kot neka varovalka pred srditimi, tudi krvavimi frakcijskimi boji, ki so partijo pestili v maoističnem obdobju. Deng Šjaoping je želel vzpostaviti neko ravnovesje, kjer nobena struja ne bi mogla prevladati nad drugo, zato so tudi oblikovali zapleten sistem izbiranja najvišjih predstavnikov, kjer je bila vsaka struja vsaj deloma zastopana. Kolektivno vodstvo je imelo v pomaostičnem obdobju zasluge, da so se ti boji zmanjšali, čeprav smo v 80. letih 20. stoletja še videli nekaj čistk, a so se razmere pozneje stabilizirale in je izbiranje nasledstva ter prenos oblasti potekal brez večjih pretresov. Če pogledamo stalni komite politbiroja, to smetano kitajskih voditeljev, lahko vidimo, da sta bila v prejšnjem sklicu poleg Ši Džinpinga dva predstavnika iz struje nekdanjega predsednika Džjang Dzemina, dva predstavnika, ki sta bila povezana z organizacijo komunistične mladine, in dva predstavnika iz Šijevega kroga. V novem stalnem komiteju in tudi v politbiroju zdaj vidimo le še predstavnike Šijeve linije. Njegov neposredni predhodnik Hu Džintao je v začetku 21. stoletja bolj intenzivno spodbujal to kolektivno vodstvo, ki pa se je na neki način izrodilo. Namesto da bi se zaradi taka organiziranosti različne struje med seboj nadzorovale in bi se tako preprečevali ekscesi, so nastale razmere, ko so si med seboj v bistvu razdelili “vrtičke” in se niso vmešavali v delo drug drugega. Na neki način se je zdela taka ureditev bolj demokratična, a je po drugi strani pripeljala do hudih težav s korupcijo, ki se je izrazito razrasla na nižjih lokalnih in pokrajinskih ravneh, segala pa je celo v samo centralo.

Na neki način je korupcija spremljala celotno obdobje reform in odpiranja. Če pogledamo proteste na Trgu nebeškega miru, je bil eden od virov nezadovoljstva študentov korupcija visokih partijskih politikov, ki se je, kot rečeno, najbolj razbohotila po prelomu tisočletja, ko je postala resnično problematična. Ob pričakovanju prenosa oblasti po desetletju vladanja Hu Džintaa so očitno partijski veljaki presodili, da potrebujejo neko močno osebo, ki se bo lotila tega vprašanja in zato je bil tudi boj proti korupciji, ki ga je Ši Džinping zagnal na začetku svojega mandata, sprejet pozitivno. V Hujevem obdobju je partijo zaskrbelo, ker se je povečalo število protestov – delavskih, okoljskih, protestov proti zaseganju zemlje itd., v čemer so videli grožnjo družbeni stabilnosti, ki je alfa in omega kitajske politike.

Med svojim terenskim delom za doktorsko disertacijo, ki sem ga opravljala v prvih letih prvega Hujevega mandata na temo islamskega preporoda med mladimi kitajsko govorečimi muslimani v pokrajini Gansu, sem opazila, koliko je bilo nekega vrenja in verskih dejavnosti v kampusu univerze, kjer sem gostovala. Versko delovanje v javnih ustanovah je bilo v popolnem nasprotju s pravili, ki so veljala do tedaj. Civilna družba je takrat res cvetela, ljudje so se začeli organizirati in se udeleževali različnih razprav. Še leta 2011, ko sem bila na podoktorskem usposabljanju na pekinški univerzi, smo imeli zelo različne razprave o kitajskem političnem sistemu, vrednotah, kitajski etnični politiki, take razprave so zdaj izginile. Zato sama čutim veliko nostalgijo za tem Hujevim obdobjem.

O načinih izbiranja voditeljev v partiji ne vemo veliko, smo pa doslej vedeli, kateri znaki, na primer imenovanja na določene položaje, nakazujejo, da je nekdo potencialni naslednik, in kaj so pogoji, ki jih mora ta izpolnjevati. Hu Džintao si zagotovo ni želel Ši Džinpinga kot svojega naslednika na položaju generalnega sekretarja, saj je bil nedvomno njegov izbranec Li Kečjang, ki je sicer potem postal predsednik vlade. V ožjem krogu partijskega vodstva naj bi se takrat z neuradnim glasovanjem preverjalo, koga izbrati za naslednika, in Ši Džinpinga naj bi podprlo več ljudi kot Li Kečjanga.

Omenili ste organizacijo kitajske komunistične mladine. Med najvišjimi političnimi predstavniki skoraj ni več ljudi iz te nekoč vplivne skupine, ki sta ji pripadala nekdanji predsednik Hu Džintao in premier Li Kečjang. Zakaj je bila ta organizacija tako pomembna v preteklosti in zakaj je Ši v njej videl nevarnost?

Najprej moram pojasniti, kdo so sploh ljudje v tej frakciji, ki jo imenujemo mladinska organizacija. Ne gre za ljudi, ki so bili kdaj člani te organizacije, saj je takih zelo veliko, ampak za tiste, ki so delovali kot sekretarji te organizacije na pokrajinski ali nacionalni ravni. Se pravi, to niso vsi tisti, ki so prišli v partijo najprej kot člani mladinske organizacije, ampak tisti, ki so v organizaciji zasedali najvišje položaje. Ti ljudje so bili pogosto v stikih, se srečevali in se dobro poznali. Moč te frakcije se je v bistvu začela s kitajskim reformističnim voditeljem Hu Jaobangom, ki je bil ikonični voditelj za kitajsko mladino in študente v 80. letih zaradi svoje odprtosti in spodbujanja, ne samo ekonomskih reform in liberalizacije, ampak tudi svobodnejše miselnosti, zaradi česar je bil leta 1987 odstavljen.

Po Maovi smrti in na začetku reformnega obdobja se je Deng Šjaoping v glavnem oprl na mladinsko organizacijo, ker so takrat potrebovali mlade in sposobne ljudi. Hu Jaobanga, ki je bil takrat predsednik mladinske organizacije, je tako leta 1978 imenoval v politbiro, pa tudi ljudje iz te organizacije, ki so prišli za njim, so nato hitro napredovali. Čeprav je bil Hu Jaobang zaradi svoje politične liberalnosti potem odstavljen s položaja generalnega sekretarja, je v 90. letih Deng Šjaoping še vedno promoviral voditelje mladinske organizacije, ker so bili mladi, aktivni, proreformno usmerjeni in z novimi idejami. Med temi ljudmi imamo Hu Džintaa, Li Kečjanga, tudi Hu Čunhuaja, ki je bil zdaj podpredsednik vlade, a je v novi sestavi tako kot njegova starejša kolega izpadel iz politbiroja. Ta frakcija je imela drugačen pogled ne samo na ekonomske, ampak tudi na politične reforme, in Hu Džintao je, kot omenjeno, spodbujal notranjo partijsko demokracijo. V očeh nekaterih partijskih voditeljev je prav ta razpuščenost partije zagotovo predstavljala največjo nevarnost, a ne toliko Hu Džintao in njegova linija iz mladinske organizacije kot taka, saj smo lahko videli, da teh posameznikov niso odstavili in obračunali z njimi.

Ko smo pri Hu Džintau, ne moremo mimo dogodka, ki se je zgodil zadnji dan kongresa, ko so ga morali pospremiti iz dvorane. Znano je, da je že nekaj časa bolan, vendar so vseeno nekateri videli v tem simboličen obračun z nekdanjim voditeljem, spet drugi pa poudarili, da je bil pozneje na večerni sklepni slovesnosti, kar po njihovem mnenju kaže, da le ni šlo za čistko pred očmi javnosti, saj se sicer ne bi pojavil na televiziji. Ali to tudi po vašem mnenju kaže, da ni šlo za javni obračun?

Javna pojavljanja voditeljev zagotovo kažejo na to, da so še ohranili neki status in se z njimi ni obračunalo. To pojavljanje v javnosti, na prireditvah, je znak, da človek še ni v nemilosti. Mene je pri tem prizoru najbolj ganilo to, kako je ob odhajanju položil roko na ramo Li Kečjanga, kar je delovalo kot simbolno slovo, kot bi mu skušal dejati, da so naredili, kar so naredili, ampak da se tu njihova pot konča. Ker kot antropologinja poučujem tudi družbo in ko govorimo o tej konfucijanski filijalnosti, temu odnosu skrbi med mlajšimi in starejšimi, sinom in očetom, ki je v tradicionalni kitajski miselnosti tudi odnos med podložnikom in vladarjem, sem to sama videla kot sporočilo Huja Liju v smislu, ti si moj naslednik, a ti žal nisem mogel pomagati. Tista roka na rami je zame v tem čustvenem smislu oznanila konec nekega obdobja. Tudi če ni šlo za javni obračun, in sama sem dogodek videla bolj v luči Hujevih zdravstenih težav, pa je imel ta močno simboliko. Pri tem moramo poudariti, da na Kitajskem posnetek tega prizora ni dosegljiv, tako da ga niso uporabljali za neko izkazovanje Šijeve ali partijske moči.

Sorodna novica Drama zadnji dan kongresa kitajske partije. So nekdanjega predsednika res odpeljali zaradi zdravja?

Glede na štetje nekaterih medijev v poročilu, ki ga je Ši predstavil na začetku kongresa in nekako nakazuje prihodnjo vizijo, beseda “varnost” prevladuje pred besedo “reforma”. Tako je varnost omenil 89-krat v nasprotju z letom 2017, ko jo je omenil 55-krat, medtem ko je reformo omenil le 48-krat, pred petimi leti pa 68-krat. Pomeni to premik s poudarka na gospodarskem razvoju na še strožji nadzor družbe in tudi še na agresivnejšo zunanjio politiko?

Najprej bi poudarila, da enostavno preštevanje pojavnosti neke besede, sploh besede, kot je varnost, ki ima lahko veliko pomenskih odtenkov in se uporablja v različnih kontekstih, ne ponuja najboljšega kazalnika novih trendov. Bolje je pogledati, v kakšnih kontekstih se ta beseda pojavlja, saj Ši Džinping govori o nacionalni varnosti, prehranski varnosti, biovarnosti. Zagotovo sama analiza njegovega govora kaže premik; iz prednostne obravnave gospodarstva, kjer je glavno gospodarstvo in se mu ostale stvari podrejajo, se obračamo v obdobje, kjer gospodarstvo sledi varnosti na listi prednostnih nalog.

Varnost je sicer izraz, ki se pojavlja v vseh govorih, od Mao Cetunga dalje, pri katerem je bilo veliko poudarka na vojaški in politični varnosti, potem pa je vsak voditelj dodajal nekaj svojega. Deng Šjaoping je veliko govoril o ekonomski varnosti, pri Hu Džintau pride na spored socialna in okoljska varnost. Ši Džinping je naboru že obstoječih idej o varnosti dodal še nove, na primer biovarnost in tehnološko varnost. Ta obrat mogoče nakazuje, da si bo Kitajska res želela na vseh področjih zagotavljati samozadostnost. Na področju prehrane se že zelo dolgo ukvarjajo s samozadostnostjo, da bi sami pridelali dovolj hrane. Pred desetimi leti so zato začeli vstopati tudi v svetovne verige trgovanja s hrano z zakupovanjem zemlje in proizvodnih zmogljivosti po svetu. Tudi v tehnološkem smislu zasledujejo idejo samozadostnosti, da bi se lahko tudi tukaj ločili od Zahoda. V ekonomskem smislu se zdaj že nekaj let govori o dvokrožnem gospodarstvu, kjer skuša Kitajska zmanjšati svojo odvisnost od izvoza in skuša spodbuditi notranji trg kot tisto gonilo zagotavljanja gospodarske rasti. To so vse na neki način vidiki varnosti. Seveda je tukaj tudi vojska, ki jo skušajo bolje organizirati, z gospodarsko podporo državam po svetu pa si zagotoviti podporo v Združenih narodih proti sprejemanju resolucij, ki so v nasprotju s kitajskimi interesi. Varnost je torej zelo kompleksen koncept, a gotovo lahko rečemo, da bo zdaj vsekakor postala glavna skrb in prednostna naloga.

Če pa že govorimo o štetju besed, ki se ali pa se ne pojavljajo v tem poročilu, je treba opozoriti na odstop od dosedanje prakse, ko se v Šijevem govoru niti enkrat ne pojavi izraz "politične reforme", kar se je poudarjalo v celotnem reformnem obdobju. S tem izrazom je partija označevala razvijanje možnosti, kako lahko širša družba partiji podaja predloge za spoprijemanje z različnimi težavami. Odsotnost tega izraza v tem kongresnem govoru je še en znak več, ki kaže na konec enega obdobja in začetek novega.

Kaj se je zgodilo, da je partija leta 2007 ugotovila, da je Ši njihov idealen kandidat za voditelja, ki bi jih lahko vodil tudi več kot eno desetletje?

Ko so Šija postavili za enega od partijskih voditeljev, so po mojem mnenju partijski veljaki v njem videli karizmatičnega in močnega voditelja, ki se bo lahko spopadel s korupcijo. Takrat seveda še ni bil dokončno izbran, bil je verjetni, ne pa gotovi naslednik na mestu generalnega partijskega sekretarja. Mislim pa, da takrat niso načrtovali, da bo ostal dlje na oblasti, in ni bil izbran kot nekdo, ki bo partijo vodil več kot desetletje. Mislim, da se je nato zgodilo ne samo, da je Ši izpolnil njihova pričakovanja, ampak je šel celo dlje, kot so si želeli v tistem trenutku, in to ne nujno v pozitivnem smislu. Sami so si želeli nekoga, ki bo spet uredil partijo, jo ideološko poenotil in znova vzpostavil moč osrednjih partijskih oblasti. Že omenjena partijska razpuščenost je namreč napredovala do te stopnje, da se je govorilo, da osrednja oblast vlada samo še Pekingu, drugje pa ne, ampak v skladu s starim kitajskim rekom “Gore so visoke, cesar je daleč”. Takrat si verjetno niso mislili, da bo ta njihov izbranec odpravil tudi omejitve glede števila mandatov.

Se strinjate z mnenjem nekaterih, da v nasprotju s preteklostjo ne smemo biti več toliko pozorni na posameznike v najvišjem vodstvu partije, ker ti niso več tako pomembni in je vse podrejeno Ši Džinpingu?

Zagotovo je zdaj vse podrejeno Ši Džinpingu, ki mu je uspelo poenotiti partijo in jo usmeriti v eno linijo tudi s svojo ideološko mislijo. Ljudje, ki po novem sedijo na najvišjih položajih, dolgujejo svojo kariero prav njemu. Zdi se res, da je ta njegova moč neomajna, ampak to ne pomeni, da vsi znotraj partije mislijo enako. Caj Šja, upokojena profesorica centralne partijske šole, ki je leta 2019 prebegnila v ZDA in tam postala velik kritik Ši Džinpinga, pravi, da obstajajo različni glasovi, čeprav si ljudje zdaj ne upajo nič reči. A to ne pomeni, da se ne bo pojavil trenutek, ko bo nastala neka razpoka in bo mogoče slišati druga mnenja. Zato moramo še naprej spremljati druge posameznike v politbiroju, ki pa so v tem trenutku verjetno res manj pomembni. V morebitnih slabih ekonomskih razmerah se lahko hitro pojavi trenutek, ko se Ši Džinping mogoče ne bo zdel več neizogibno dober voditelj. Mao Cetung je res bil na oblasti do svoje smrti, ampak lahko smo videli, da v zadnjih letih v resnici ni imel več politične moči in je postal le simbolna figura, na katero so se ljudje sklicevali.

S Ši Džinpingom se končuje kolektivno vodenje države, ki se je uveljavilo pod Deng Šjaopingom, in se začenja oblast enega močnega voditelja. Bi lahko to predstavljalo tudi nevarnost zanj, saj nekateri komentatorji opozarjajo, da bo zaradi obdanosti s samimi zvestimi kadri prikrajšan za kritične poglede in v primeru napak ne bo mogel nikogar konkretno kriviti, kot je bilo to primer pri preteklih kitajskih voditeljih

Do zdaj je veljala nekakšna delitev dela med generalnim sekretarjem in drugim človekom partije, prvi je bil odgovoren za ideologijo, drugi pa je imel več besede pri ekonomskih politikah. V tem zadnjem mandatu pa smo videli, da je Ši Džinping tudi v manjših delovnih komisijah, kjer podrobno pretresajo in oblikujejo konkretne politike in ukrepe za različna področja: od financ do nacionalne varnosti in Tajvana pa do začasnih projektov, kot so olimpijske igre, že prevzel položaj vodje. Tako da je imel v zadnjem mandatu že večji vpliv nad vodenjem gospodarstva, kot je bilo to v navadi prej. Glede na predvideno imenovanje Li Čjanga, Šijevega nekdanjega tajnika kabineta in sicer tesnega zaveznika, za novega predsednika vlade, bodo verjetno gospodarske odločitve zdaj povsem v njegovih rokah.

Ši Džinping glede na novo sestavo politbiroja verjetno res ne bo imel na voljo grešnih kozlov, na katere bi lahko pokazal s prstom. Velika nevarnost je, da bo prihajalo do situacij, ko se bodo začeli ti posamezniki odločati, ne glede na to, kaj je bolje, ampak glede na to, kaj mu bo všeč. Bi pa opozorila, da danes sicer govoriva o nacionalni ravni, a partija ima še druge ravni, pokrajinske in lokalne, kjer interesi niso nujno isti kot interesi centralnih oblasti. Partija je imela med obdobjem reform in odpiranja, pa tudi že v Maovih časih, neki model eksperimentiranja, ko so velikokrat na nižjih ravneh dovolili izvajanje nekaterih ekonomskih eksperimentov, pa tudi oblike politične participacije. Za zdaj je Ši vzpostavil to moč na vrhu in, videli bomo, koliko se bo lotil mikroupravljanja tudi na nižjih ravneh.

Zdi se mi, da je bolj kot za Ši Džinpinga ta njegova moč škodljiva za Kitajsko, saj je država zdaj popolnoma odvisna od njegove usode, tako politične kot zdravstvene. To smo lahko videli pri Mao Cetungu, ko so mu proti koncu prišepetovalci govorili le tisto, kar je želel slišati. Če že vlečemo vzporednice z Mao Cetungom, njegovim personalističnim avtokratizmom in kultom osebnosti, je treba poudariti, da je med njima vseeno veliko razlik. Ši Džinping ima okoli sebe ljudi, ki se spoznajo na za državo pomembne zadeve, medtem ko je bilo za Mao Cetunga pomembno, da so je bil obkrožen z revolucionarji. Razlika je tudi ta, da si je Mao Cetung vseskozi prizadeval razgraditi partijske strukture. Čeprav je hotel utrditi moč partije, pa je bil mnenja, da je potrebna nenehna revolucija, saj vsakič, ko pridejo ljudje na določene položaje, postanejo okosteneli, zato je nujno vseskozi spodbujati to prenavljanje, kar pa je bilo destruktivno za partijo. Ši Džinping ne deluje na ta način; čeprav si je prisvojil oblast, ne razgrajuje partijskih struktur. Odpravil je neformalna pravila, ni pa popolnoma razgradil institucij.

V nasprotju s pričakovanji mnogih zahodnih komentatorjev je bil za drugega človeka partije in prihodnjega premierja izbran partijski vodja v Šanghaju Li Čjang. Čeprav je bil zaradi svoje lojalnosti Ši Džinpingu v preigravanjih za premiersko mesto, pa so mnogi več možnosti pripisovali Vang Jangu in Hu Čunhuaju, ki pa sta izpadla celo iz stalnega komiteja. Kako tvegana poteza za Šija je v obdobju gospodarske nestabilnosti na čelo vlade imenovati zvestega podpornika, in ne nekoga z operativnimi ter gospodarskimi izkušnjami iz vlade?

Res je, na srečanju novega vodstva z novinarji je bilo kar presenečenje, ko je za Ši Džinpingom na oder stopil Li Čjang, kar nakazuje, da bo marca, po upokojitvi Li Kečjanga, na letnem zasedanju nacionalnega ljudskega kongresa imenovan za premierja, saj ni bil nikoli podpredsednik vlade. Dosedanja praksa je bila namreč, da se nekdo najprej kali kot podpredsednik vlade in nato med temi štirimi namestniki enega izberejo za naslednjega premierja. Li Čjang je res zelo blizu Ši Džinpingu, ker je bil vodja njegovega kabineta v pokrajini Džedžjang, zato mu gotovo zaupa. Velja tudi omeniti, da imajo tako tuji kot domači poslovni krogi v treh provincah ob spodnjem toku Dolge reke, kjer je Li Čjang služboval kot bodisi guverner bodisi partijski sekretar in ki predstavljajo center kitajskega gospodarstva, o predvidenem novem premierju dobro mnenje. Omenjena Vang Jang kot Hu Čunhua pa spadata v frakcijo mladinske organizacije in ne samo, da nihče od njiju ni postal premier, oba sta tudi izgubila položaj v politbiroju, Vang Jang pa še položaj v centralnem komiteju. Da nista bila izbrana za premierja, je še en dokaz popolne izgube vpliva frakcije mladinske organizacije.

Na Li Čjanga je letelo veliko kritik tudi zaradi dvomesečnega popolnega zaprtja Šanghaja, kjer je bil partijski vodja, zaradi česar si je nakopal jezo prebivalcev, pa tudi sprožil nekaj redkih protestov, poleg tega pa močno ohromil tamkajšnje gospodarstvo. Kakšen signal prebivalcem z njegovim imenovanjem pošilja Ši Džinping?

Prvič, da mu je lojalnost zelo pomembna. Čeprav je bil namreč Li Čjang vseskozi v igri za premierja, se je po vodenju covidne politike v Šanghaju in posledičnih protestih zdelo, da je to škodovalo njegovim možnostim za napredovanje. Ši Džinping s tem sporoča, da mu je lojalnost zelo pomembno merilo, po katerem si izbira sodelavce, po drugi strani pa prebivalcem Šanghaja in drugih velemest ob tem sporoča, da bodo morali malo potrpeti za skupno dobro. Mogoče te ideje, da je treba potrpeti za skupno dobro, mestni prebivalci skozi reformno obdobje niso bilo toliko vajeni, sploh ne prebivalci najbolj razvitega in cvetočega kitajskega mesta, saj je bila potrpežljivost bolj rezervirana za podeželsko prebivalstvo, ki se je moralo v zadnjih desetletjih vedno znova odpovedovati pravicam in ugodnostim, čakati na gospodarski razvoj, vse zaradi razvoja mest. Dejstvo je, da je podeželska Kitajska omogočila gospodarski vzpon države, saj je predstavljala poceni delovno silo, ki je polnila tovarne. Tudi v časih Mao Cetunga so imeli mestni prebivalci določene pravice, ki jih podeželski niso imeli, če ne drugega, boljši dostop do storitev.

Ši Džinping na neki način zdaj sporoča privilegiranim mestnim prebivalcem, da morajo tudi oni potrpeti za skupno dobro, hkrati pa vsem sporoča, da je strategija ničelne tolerance do covida-19 politika, ki jo bo, ne glede na vse, upošteval tudi v prihodnje. Ne vemo sicer, koliko bodo še naprej izvajali to politiko, na katero je oblast toliko stavila, in ali gre pri njej res le za resnično skrb za zdravstveno stanje prebivalstva. Poudariti je treba, da je zaradi slabše učinkovitosti kitajskih cepiv skrbi za zdravje ljudi gotovo utemeljena, se je pa ta politika izkazala tudi za priročno orodje omejevanja in nadzora.

Koliko je gradnja kulta osebnosti posledica teorije Vang Huninga, da je za gospodarski razvoj in stabilnost potrebna avtoritarna oblast? Je njegova vloga v medijih prenapihnjena ali želi po drugi strani partija oblikovati kitajsko družbo v skladu z njegovo ideologijo? Moramo namreč spomniti, da je delal pod vsemi tremi zadnjimi predsedniki oziroma generalnimi partijskimi sekretarji.

Vang Huning velja ne samo za Šijevega človeka, ampak je osrednji partijski ideolog. Velja za premišljenega in zelo nadarjenega človeka. Kot sem že dejala, ne vemo, kdo je tisti, ki se je odločil za Ši Džinpinga, a takrat je bila partija v krizi, predvsem njen osrednji del, zato so iskali močno osebnost, kar je med drugim zagovarjal Vang Huning. Ali je ta oseba nujno moral biti Ši Džinping ali bi lahko bil to nekdo drug, je veliko vprašanje. Verjetno so ga do neke mere njegove osebne lastnosti, tako značajske kot karierne, naredile za posebej dobro izbiro. Zagotovo je bil Vang Huning med tistimi, ki so identificirali, da potrebujejo močnega voditelja, in tisti, ki je v Ši Džinpingu prepoznal ta potencial. Lahko bi tudi rekli, da ga je do neke mere pomagal soustvariti, vprašanje pa je, do kakšne mere ga bo lahko tudi naprej usmerjal in nadzoroval. Sicer menim, da je odnos med njima precej tesen. Vsekakor pa o njem vemo premalo, da bi lahko zanj rekli, da je stric iz ozadja. Pri kitajski politiki se veliko stvari vidi šele za nazaj, čez leta ali celo desetletja.

Prvič po dveh desetletjih v politbiroju ni nobene ženske, medtem ko je v stalnem komiteju ni bilo še nikoli. Tudi na lokalni ravni ni nič bolje, saj so bile do zdaj le štiri ženske na čelu partije v pokrajinah. Zakaj je ženskam tako težko prodreti v vrhove kitajske politike? Kako si lahko razlagamo to patriarhalno partijsko oblast? Kaj to pomeni za vlogo žensk v kitajski družbi in vprašanje spolne enakosti, ali je to še en zahodni pojem, ki ga Kitajci ne priznavajo?

V nasprotju s pojmi, kot so demokracija in človekove pravice, se pri vprašanju enakopravnosti žensk Kitajci ne zatekajo k drugačnim interpretacijam od Zahoda. Ne govorijo o tem, da bi obstajalo neko posebno kitajsko razumevanje enakopravnosti žensk. Način, na katerega to obravnavajo, je zelo podoben kot pri nas. Problem pri njih je zelo veliko razhajanje med teorijo in prakso.

Partija je naredila veliko za enakopravnost žensk in za izboljšanje njihovega položaja v družbi, a čeprav je Mao Cetung rekel, da ženske podpirajo pol neba, se to ne odraža v politiki in gospodarstvu. Čeprav ženske predstavljajo okoli 30 odstotkov članstva v partiji, pa imajo zelo nizko zastopanost v vodstvenih strukturah. V samem vrhu, torej v politbiroju, je bila v zadnjih desetletjih po navadi ena. V Maovih časih jih je bilo več, a je šlo večinoma za žene uglednih partijskih voditeljev. V centralnem komiteju mislim, da je bila najvišja zastopanost žensk v začetku 70. let, ko jih je bilo okoli 16 odstotkov, medtem ko je v današnjem centralnem komiteju teh z možnostjo odločanja dobrih pet odstotkov. Tudi sicer v zadnjih desetletjih lahko opazujemo v kitajski družbi neko retradicionalizacijo vlog, veliko več se poudarjajo ženske kot matere, ki so odgovorne za vzgojo v družini in na ta način pomagajo državi.

Nizka politična participacija žensk v upravnih in oblastnih strukturah izhaja iz močne patriarhalnosti, ki je še vedno prisotna v kitajski družbi, in na teh vrednotah temelji tudi partija. V partiji je mogoče ta patriarhalnost še bolj prisotna kot v družbi. V kitajski družbi se pojavlja velika skrb, da kitajski moški niso več pravi moški. V tradicionalni Kitajski namreč obstajata dva modela moškosti. Eden je ta, ki izhaja iz zgodb o borilnih veščinah, kjer so moški fizično močni, so bojevniki, po drugi strani pa je model literata in učenjaka, od katerih se ni nikoli pričakovala fizična moč. In danes se poudarja bolj ta bojevniški tip moškega, kar se odraža tudi v promoviranju fizične moči Kitajske, kot lahko vidimo v t. i. diplomaciji volčjih bojevnikov, ki je dosti bolj agresivno usmerjena. Tukaj je ženska še bolj potisnjena v ozadje.

Javnost je dobro sprejela boj proti korupciji, ki ga je Ši Džinpingu uporabil tudi za odstranitev nasprotnikov. Znova so bili priča javnim priznanjem in kesanjem napak padlih politikov in uradnikov kot v času kulturne revolucije. Jih to ni prestrašilo oziroma v koliko so se sploh zavedali, da gre za dvoplasten obračun?

Lahko rečemo, da bi merila koruptivnosti, kot so jih uporabili v določenih primerih, lahko uporabili tudi v drugih primerih, pa jih niso. Zato zdaj vemo, da korupcija ni bilo edino merilo po katerem so odstranili posamezne politike. Na začetku je bil boj proti korupciji zelo dobro sprejeto, ker je bila ta pred 10, 20 leti res tako velik problem in še vedno je. Šijev srditi boj proti korupciji je navdušil oziroma prepričal ljudi, predvsem ker je segel v najvišje vrhove partije, tudi v politbiro, saj so si prej ljudje predstavljali, da so tam posamezniki nedotakljivi. Po desetletju tega boja se je seveda zelo jasno izkazalo, da gre tudi politični obračun ali za prevlado avtoritarnega načina vladanja. Seveda so med Kitajci tudi veliki pomisleki, a težko je resnično vedeti, kaj si ljudje mislijo. Vedno težje je o tem govoriti, vedno težje je tudi o tem koga vprašati, saj sogovornika nočeš izpostaviti težavam. Zelo malo je takih, ki o tem govorijo javno.

Ko smo pri kulturni revoluciji, moramo spomniti, da je bil žrtev takratnih čistk tudi Šijev oče, ki je bil pomemben revolucionarni partijski voditelj, a vseeno je padel v nemilost Mao Cetunga in bil poslan na delo v tovarno, pozneje pa bil tudi zaprt. Zaradi pritiskov na družino je Šijeva sestra storila samomor, a vse to ga ni ustavilo, da si ne bi močno prizadeval za članstvo v partiji, ki ga je dobil šele potem, ko so ga večkrat zavrnili. Kako si lahko razlagamo, da je kljub tragični epizodi v njegovem življenju, njegovo vodenje države v zadnjem desetletju zaznamovala še veliko strožja politika do ljudi kot pri njegovih dveh predhodnikih, da ga to ni omehčalo?

Ši Džinping je bil vzgojen v revolucionarnem duhu, saj je bil njegov oče priznan revolucionar in je menda svoje otroke po pričevanjih bližnjih vzgajal zelo skromno. Videli smo, da se je po čistki in kazni znova vrnil v visoko politiko, ko ga je partija po Maovi smrti znova prepoznala kot vrednega člana in je postal član ožje ekipe Deng Šjaopinga pri vzpostavljanju reform. Ši Džinping kljub tragični družinski zgodbi ni nikoli izgubil vere v partijo. V intervjujih je večkrat poudaril, da je bil kot otrok v času Maove kampanje pošiljanja urbane mladine na revna območja poslan na podeželje, kjer je preživel sedem let. Kot je povedal, je zaradi izkušnje življenja revnih prebivalcev spremenil pogled na svet in sebe kultiviral v predanega idejam partije. Čeprav bi zaradi kaznovanja očeta mogoče pričakovali, da bo postal bolj liberalen voditelj, pa je sam iz svoje izkušnje verjetno ugotovil, da je bila usoda njegove družine posledica frakcijskih bojev znotraj partije, ki je bila preveč razpuščena in je dovoljevala več močnih struj. Ko je sam nastopil kot voditelj, je bila partija znova v frakcijskih bojih, ki sicer niso bili tako krvavi kot takrat, a je vseeno vladala razpuščenost. Po mojem mnenju se mu je zato zdel najbolj problematičen ta manko moči centra in zato ni mogel prevzeti vloge Deng Šjaopinga ter njegovega sloga vladanja. Prišel je namreč kot nekdo, ki bo partijo spravil v red.

Za Ši Džinpinga nekateri že govorijo, da je bolj kot Mao Cetungu podoben nekdanjim kitajskim cesarjem. Bi se strinjali s to oceno?

Veliko je vzporednic z Mao Cetungom, kot na primer gradnja kulta osebnosti, ko njegova misel postane osrednja in pronica v vse pore družbe, ko se jo morajo vsi učiti in jo ponavljati. Tudi njegovi portreti postajajo vedno bolj podobni Maovim, ki mu je blizu tudi s poudarjanjem samozadostnosti države. Lahko rečemo, da so neke vzporednice, a so tudi očitne razlike. Ši Džinping tako ne razpušča institucij v partiji in je zanj še vedno pomembna kompetentnost pri napredovanju, čeprav je zdaj lojalnost na vrhu meril. Glede podobnosti s kitajskimi cesarji, bi rekla, da jim je bil podoben tudi Mao Cetung, mogoče pa je res pri Ši Džinpingu ta podobnost še večja. Velika skrb vseh kitajskih cesarjev so bili različni družbeni nemiri, zlasti kmečki upori, ki so vedno izkazovali izgubo legitimnosti cesarske vladavine oziroma, kot so rekli, izgubo nebeškega mandata. Ko so se pojavili veliki nemiri in različne naravne katastrofe, se je zdelo, da je cesar izgubil mandat, ki mu ga je podelilo nebo, kot sila, ki uravnava vse vesolje. Recimo ta osredotočenost na stabilnost, ki sicer ni le skrb Šijevega obdobja, saj se partija s tem nenehno ukvarja. Podobnost s cesarsko Kitajsko je gotovo v tem velikem strahu pred družbenimi nemiri, ki je bil v partiji močno prisoten tudi ob protestih v obdobju Hu Džintaa, medtem ko so bila maoistična leta zelo kaotična, prav zaradi Maove podpore permanentni revoluciji.

Za konec še vprašanje o članstvu v partiji. Kdo in kako se sploh lahko včlani v partijo, je postopek enostaven ali so v igri še vedno preverjanja?

Kitajska partija ima 96 milijonov članov med 1,4 milijarde ljudmi, kar pomeni, da članstvo ni enostavna stvar. Seveda se je danes bistveno lažje včlaniti, kot se je bilo v Maovih časih ali v zgodnjem reformnem obdobju, ampak še vedno velja, da moraš biti v partijo povabljen. Partijske celice obstajajo v vrsti institucij, v šolskem sistemu, vsaka univerza ima svojo partijsko celico, velika državna podjetja imajo partijske organizacije. K včlanitvi te povabi nekdo, ki je že v partijski celici, recimo v tvojem lokalnem okolju. Ko sem bila na univerzi na Kitajskem, so recimo v enem v enem letniku posameznega študijskega programa povabili dva ali tri posameznike, da se pridružijo partijski mladinski organizaciji, ki je odskočna deska za članstvo v partiji, in so jim vsi zavidali. To ne pomeni, da so v partiji samo ljudje, ki so v njo vstopili že kot mladi.

Džjang Dzemin je v devetdesetih sporočil, da partija zastopa tudi interese naprednih ekonomskih sil, s čimer so dali zeleno luč, da so lahko tudi poslovneži in tisti, ki so obogateli v času tržnega gospodarstva, postali njeni člani. Partija velikokrat spremlja ugledne in družbeno priznane posameznike v posameznih okoljih ter jih povabi, da ji pridružijo. Lahko bi rekli, da je partija vedno bila in je še danes ekskluziven klub, ki je včasih medse vabila glede na ideološko in revolucionarno gorečnost, danes pa je pomemben tudi položaj v družbi. Za člane hočejo imeti ljudi, ki so vplivni in družbeno priznani. Druga možnost za članstvo pa je, da izhajaš iz partijske družine, kar ti absolutno olajša pot v partijo in po lestvici navzgor.

Ljudje se za članstvo v partiji odločajo tako iz ideoloških razlogov, ker verjamejo, da je partija nujno potrebna in da lahko z vstopom naredijo nekaj dobrega, kot čisto iz pragmatičnih razlogov, saj vedo, da bodo tako deležni kopice ugodnosti.Članstvo pomeni neko referenco, saj se tako ve, da si že bil na neki način preverjen. Če si na primer slab študent, imaš slabe ocene in ne hodiš na predavanja, boš težko postal član, saj se moraš za članstvo izkazati s svojim vedenjem in delovanjem. Med nečlani je tako veliko zavidanja članom, ker so ti deležni drugačne obravnave, na primer pri iskanju službe. Po drugi strani pa to prinese tudi večjo izpostavljenost ocenjevanju in preverjanju, višja pričakovanja in odgovornost, tudi več negotovosti, višje kot se pomikaš po partijski hierarhiji.