Raziskovanje vesolja se pospešuje, dela za astronavte je vse več. Tako ameriška vesoljska agencija Nasa kot evropska vesoljska agencija Esa zato izbirata novo generacijo predstavnikov človeštva v vesolju. Ti bodo bivali na Mednarodni vesoljski postaji, letali okoli Lune in nekateri na njo, in če bo napredek dovolj vztrajen, morda celo obiskali Mars.

Evropska vesoljska agencija je razpis odprla aprila lani (poglavje 5). Od prijavljenih je pogoje izpolnjevalo 22589 kandidatov, od tega 62 iz Slovenije. V prvi krog se jih je uvrstilo sedem. Uradno ni znano, koliko od teh sedmih se je prebilo v drugi krog, neuradno pa najmanj dva: Lara Ulčakar in Patrik Gubeljak. V tretji krog se nista uvrstila, sta pa zato lahko za MMC povedala nekaj več o Esinem zahtevnem postopku izbire astronavtov.

Esa bo sicer 24. novembra razglasila od štiri do šest novih kariernih astronavtov in do 20 rezervnih, ki bodo pomagali tudi pri drugih nalogah vesoljskega programa.

Lara Ulčakar je teoretična fizičarka, ki je doktorirala na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Danes deluje na področju fizike in podatkovne znanosti v podjetju BE-erna, sicer pa se ukvarja s športom, predvsem z gorništvom, rada obiskuje filmske ter glasbene dogodke.

Patrik Gubeljak je eksperimentalni fizik, ki je iz fizike magistriral na Imperial Collegeu v Londonu, iz elektrotehnike pa je magistriral na Cambridgeu. Trenutno dokončuje doktorat iz visokofrekvenčne elektronike in dizajnira čipe v podjetju Renishaw v Sloveniji.

Kaj je teoretično fizičarko in eksperimentalnega fizika pripeljalo do odločitve, da bi rada šla v vesolje?
Lara Ulčakar: Že kot otrok sem si želela postati astronavtka. To je bil predvsem vpliv mojega očeta, ki mi je namesto pravljic za lahko noč govoril o vesolju. Potem so ta sen zasenčile sanje, da bi bila mis sveta [smeh] in sem na to pozabila. Na koncu sem postala kar fizik. Zakaj sem se prijavila na razpis? Najprej, ko sem to videla, se mi je zdela nora ideja in sem si čisto zato rekla, zakaj pa ne? Ko pa sem prebrala kriterije, sem dejansko videla, da jim ustrezam in sem zadevo precej resno vzela.
Patrik Gubeljak: Pri meni je bilo zelo podobno. Kot otrok sem imel sanje, da bi bil astronavt. Ne vem koliko knjig o raziskovanju vesolja, astrofiziki sem že bral kot otrok, ali so mi jih brali. Med njimi je bil Kozmos Carla Sagana. Potem je vse skupaj obstalo v ozadju, ker nisem mislil, da zame ta možnost sploh obstaja, a zanimanje ni zamrlo. Podobno kot Lara sem prebral razpis, ugotovil, da se kot Slovenec lahko prijavim, in da so mi v korist stvari, ki me v življenju na splošno zanimajo. Igram rokomet, ki je ekipni šport; potapljam se, sem voditelj čolna, bil sem odgovoren za laboratorij za elektroniko. Vse te stvari, ki sem jih počel napol slučajno in iz lastnega zanimanja, so se izkazale kot dobre izkušnje za prijavo.

Sorodna novica Lara Ulčakar, fizičarka: Profesorji pripravljeni pomagati, a si veliko študentov ne upa pristopiti

Kako so težnje sprejeli vaši domači?
Lara Ulčakar: Moji so bili čisto navdušeni in so me spodbujali. Le mami ni bila tako zelo navdušena. Bila je vesela, da sem jaz vesela, ampak ni bila ravno vzhičena. Ko sem se prijavila, smo doma veliko gledali znanstvenofantastične filme z astronavti in vedno, ko je šlo kaj narobe, ko je kdo umrl, je bila čisto zaskrbljena in slabe volje. Stari starši so bili vsi veseli, da sem izpadla iz tega.

Patrik Gubeljak: Odziv mojih je bil zelo podoben. Na splošno sem dobil veliko podpore, češ, če te možnosti obstajajo, le poskusi, ker vemo, kako zelo si to želiš. Je pa bilo tudi kar nekaj nelagodja. Ker to ni ravno najbolj varna kariera, ki obstaja. Ponos, veselje, podpora so se mešali z zaskrbljenostjo. Ko sem dobil zavrnitev v tretji fazi, je bilo pri družini čutiti neko olajšanje. Čestitke, da sem prišel tako daleč, a tako zelo žal jim pa spet ni [smeh].

Vesoljski poleti so sicer statistično ena bolj varnih oblik transporta. Ko smo po cesti prišli na ta intervju, smo najbrž bili izpostavljeni večjemu tveganju nesreče s smrtnim izidom. Je pa obenem res, da je vesolje zelo slabo za človeško telo, kosti se šibijo, mišice atrofirajo, vid se slabša in še kup je učinkov, ki so lahko tudi dolgoročne narave. Kljub temu da v vesolje letimo že 60 let, teh nevarnosti ne znamo odpraviti in astronavti se še vedno v imenu človeštva na nek način žrtvujejo. A vidva sta to očitno sprejela in se prijavila. Kako je potekal postopek pri Evropski vesoljski agenciji?
Patrik Gubeljak: Najprej je bilo treba prestati zdravstveni pregled za zasebnega pilota. Potrdilo je bilo treba priložiti prijavi na Evropsko vesoljsko agencijo.

A to pomeni, da kdor ima očala, ne more postati evropski astronavt?
Patrik Gubeljak: Ne, pač moraš odlično videti (20/20) tudi s korekcijo vida.
Lara Ulčakar: Dioptrija lahko seže do minus šest.
Patrik Gubeljak: So neke meje, ampak ni treba imeti naravnega sokoljega očesa. No, prijava je izgledala kot za vsako službo. Življenjepis, motivacijsko pismo in vloge, s katerimi dokazuješ delovanje v okolju povečanega tveganja. Mednje spadajo ladijska posadka, potapljaške ekipe, izkušnje z ekspedicijami ... Vse stvari, kjer je potrebnega nekaj upravljanja tveganj. Pa tudi praktične izkušnje z laboratorijsko, znanstveno opremo, ker kot astronavt večino časa delaš eksperimente.
Lara Ulčakar: Pa pospravljaš.

Si znanstvenik in hišnik.
Patrik Gubeljak: [smeh] Da, si hišnik vesoljske postaje. Treba je biti tudi precej praktično naravnan. Meni so vse te izkušnje pomagale, oziroma so bile Esi dovolj zanimive, da sem bil povabljen v prvi krog psihometričnih testiranj v Hamburgu, kjer je psihološka enota nemškega vesoljeplovskega središča.
Lara Ulčakar: Mene je predvsem skrbelo, če bom dobila zdravstveno potrdilo za zasebnega pilota, ker imam zakomplicirano dioptrijo. Z enim očesom dobro vidim, na drugem očesu pa imam dioptrijo minus štiri ter ogromen cilinder. Zaradi prevelike razlike ne morem nositi očal. Zelo me je skrbelo in ko sem naposled dobila potrdilo, sem se malo zjokala.

Kakšni so sicer bili minimalni pogoji?
Lara Ulčakar: Vsaj magisterij iz naravoslovja, tekoče znanje angleščine, aktivno poznavanje še enega jezika ...
Patrik Gubeljak: Drugi jeziki so bonus. Dodaten plus je bila recimo ruščina. Potrebna so bila še vsaj tri leta delovnih izkušenj.

Kaj pa starost?
Patrik Gubeljak: Najvišja starost je bila 50 let, minimalne ni bilo. Lahko si bil zdravnik. V Hamburgu je bilo tudi nekaj veterinarjev.
Lara Ulčakar: Za vesoljce [smeh].
Patrik Gubeljak: Lahko si pa tudi testni pilot. To so bili res osnovni pogoji, ampak glede na število prijavljenih si skorajda moral imeti še nekaj zraven. Res je bilo ljudi iz vsepovsod. Eden je recimo bil s področja informacijskih tehnologij, imel je licenco za pilota, ker ga to veseli, in so ga povabili v Hamburg. Ena je bila vodička po puščavah, gorah, po Arktiki in je torej imela veliko ekspedicijskih izkušenj. Nekaj prednosti so imeli ljudje z vojaškimi izkušnjami.

Se je med vami kandidati čutila konkurenca, je bila v zraku tekmovalnost?
Lara Ulčakar: Pričakovala sem veliko tekmovalnosti, a ko smo enkrat prišli tja, smo čutili, da smo vsi v isti situaciji, da si vsi želimo isto. Posledično je bilo vzdušje bolj kolegialno in podporno. To me je zelo presenetilo.
Patrik Gubeljak: Bila je dobronamerna tekmovalnost. Vsi vemo, zakaj smo tam, vsi si to zelo želimo in vedeli smo, da vsi pač ne moremo naprej. Že to, da smo bili izbrani v to fazo, je pomenilo, da smo v zgornjih petih, šestih odstotkih prijavljenih, kar je, recimo, dosežek sam po sebi. Ni bilo neke žlehtnobe ali česa podobnega, je pa bilo, da temu tako rečem, veliko evalvacije drugih, internega rangiranja, kdo ima več možnosti. Recimo, piloti so bili v veliki prednosti zaradi tipa vaj v Hamburgu. Zakaj? Ker so testi, katerim smo bili podvrženi, zelo podobni ali celo identični evalvacijskim testom za pilote kadete pri komercialnih letalskih prevoznikih. Recimo, Lufthansini testi so izjemno podobni. Pri enem testu si moral upravljati letalo na instrumente, in če si pilot, že imaš občutek za letalsko krmilo, ki ga ostali nimamo, vsaj ne do te mere.

S kakšnega testa torej morajo biti evropski astronavti oziroma katere preizkušnje sta še morala prestati, ko sta šla naprej na teste?
Patrik Gubeljak: Potrebnega je bilo veliko različnega znanja. Kot že rečeno, izkazati si moral visoko stopnjo poznavanja angleškega jezika. Pomembno je znanje matematike. Velikokrat, če si želel biti dovolj hiter pri matematičnem delu testa, je bilo treba znati ocenjevati. Ni treba računati na četrto decimalko natančno, ampak če znaš oceniti, kateri odgovor je pravilen in hitro rešiš nalogo, je to boljše. Treba je bilo pokazati precej dobro razumevanje konceptov fizike. S psihometričnimi testi so preizkušali tako 2D- kot 3D-prostorsko orientacijo. Zelo je pomagalo, da smo vnaprej dobili pripravljalne vaje. Poleg tega so bili testi zelo podobni tistim, ki so jih opisali trenutni astronavti. Te teste recimo zelo dobro opisuje knjiga Britanca Tima Peaka, pa tudi francoskega astronavta Thomasa Pesqueta. Za prostorsko orientacijo je bilo treba v glavi, brez rok, z zaprtimi očmi po navodilih obračati kocko. Kocka ima na eni strani znak in glas v slušalkah ti pove navodila. Recimo, znak na kocki je na začetku zadaj, nato pa se premika naprej, naprej, levo, desno, desno, desno, naprej ... [Našteva smeri po eno na sekundo in hitreje.] In kje je zdaj znak? Navodila prihajajo hitro. Na koncu takšnih testiranj ti možgani lezejo skozi ušesa ven.

Lara Ulčakar: En sokandidat žal ni natančno prebral navodil in je s sabo na test prinesel ogromno kocko, da bi jo tam na testiranju obračal. In ko so mu povedali, da te kocke ne sme imeti, je bil čisto ubogi, in na koncu mu čisto nič ni uspelo. Ker je treniral s to kocko in ne na pamet.

Lara Ulčakar: Potem so nam testirali kratkoročni spomin, percepcijski čas. Prikažejo ti sliko z devetimi urami in ti moraš v treh sekundah odčitati pravilen čas s čim več ur. S tem, da so bile ure pomanjkljive, recimo niso imele označenih vseh številk.

Patrik Gubeljak: Recimo, imele so samo eno ali dve številki na številčnici. Samo štiri od devetih ur si je bilo treba zapomniti, s tem, da si moral ugotoviti, katere ure so pomembne, samo bele, samo črne, tako da si moral opraviti še korak selekcije. Na najvišjem nivoju so ti dali samo 0,7 sekunde časa. V tem času si moral pregledati celoten instrumentni panel, ugotoviti, kateri štirje instrumenti so pomembni, in si točno zapomniti podatke. Testi so bili takšni, da sami po sebi niso bili nujno tako težavni. To se da strenirati z vajami, ki so jih nam poslali. Bili so pa zelo naporni. 45 minut se moraš koncentrirati, nato imaš deset minut odmora, potem še 45 minut testov, in tako mine deset ur.

Ste imeli infuzijo kofeina neposredno v žilo?
Oba: Ogromno banan, oreščkov.
Patrik Gubeljak: Pa kolesarskih gelov. Kolesarski geli so najboljši za takšne dolge ture, ker možgani enostavno pokurijo sladkor zaradi tolikšne koncentracije. Na koncu res spiš kot dojenček.
Lara Ulčakar: Najhujša vaja je bilo pomnjenje številk. Program ti je na glas govoril naključne številke med ena in devet in na eni točki neha. Zaporedje je bilo lahko dolgo deset ali pa dvesto številk. Ko se je posnetek nehal, si moral v pravilnem vrstnem redu, a za nazaj, povedati številke. Če se je zaporedje končalo z 1, 2, 3, 4, si moral odgovoriti s 4, 3, 2, 1. Ko sem se začela ukvarjati s to vajo, sem si lahko zapomnila samo dve številki, nato sem prišla na pet številk. Nato sem z raziskovanjem ugotovila, da je to splošna psihološka vaja in da si jih človek, ki trenira, v povprečju zapomni štiri do pet. Nato sem še trenirala in moj rekord je bil petnajst številk in to je bil največji dosežek tistega meseca mojega življenja.
Patrik Gubeljak: Štetje je šlo takole [našteva po skoraj dve številki na sekundo], včasih še malo hitreje. Moral si pozabiti, kar je bilo poprej, da si si lahko dobro zapomnil, kar je prišlo nazadnje.
Lara Ulčakar: V bistvu je kontrolirano brisanje RAM-a. Ravno zaradi tega, ker nisi vedel, kdaj se bo naštevanje končalo, si moral biti vseh teh 45 minut visoko skoncentriran.
Patrik Gubeljak: Ena od zelo pomembnih stvari v teh testih je konsistenca. Konsistenca z relativno visokimi izidi je boljša kot izvrstni, vendar nihajoči rezultati.

To je bil torej prvi krog. Koliko je bilo v njem kandidatov, koliko od tega Slovencev in koliko se jih je uvrstilo v drugi krog?
Patrik Gubeljak: Prijavljenih je bilo nekaj čez 23.000 ljudi, ki so ustrezali osnovnim pogojem. V prvo fazo v Hamburgu se je uvrstilo nekje med 1400 in 1500 ljudi, samo zgornjih pet do šest odstotkov kandidatov. Na to je bilo povabljenih sedem Slovencev od nekje šestdesetih.
Lara Ulčakar: V drugo fazo, ki je predstavljala psihološka testiranja v Kölnu, so povabili slabih štiristo ljudi. Mislim, da ni znano, koliko od teh je bilo Slovencev.
Patrik Gubeljak: Statistike po državah za drugi krog niso izdali. Mislim, da niso niti rekli, da so iz vseh držav. Verjetno so številke za določene države že tako majhne, da se lahko iz njih ugotovi, kdo se je prijavil. Podatke Esa zelo varuje, veliko je bilo izjav o varovanju predvsem medicinskih podatkov in podatkov psihološke evalvacije. Veliko papirjev je bilo treba podpisati.

Vidva sta se uvrstila v ta drugi krog v Kölnu. Kaj se je dogajalo tam?
Lara Ulčakar: To je bilo spet enajst ur testiranja v enem dnevu. Ti testi so meni bili zelo zanimivi. Na dan je bilo testiranih samo osem ljudi, medtem ko nas je bilo na prvi stopnji dnevno po 25. V drugem krogu si bil del ekipe. Skupina štirih ljudi je morala miselno rešiti problem. Konkretne vsebine ne smem povedati, lahko pa ponazorim z nekim primerom. Letalo strmoglavi sredi puščave. Na voljo je 15 predmetov, ki jih moraš razporediti po pomembnosti za preživetje od 1 do 15. Ekipa se mora pogovoriti, se argumentirano strinjati in na koncu predstaviti izide psihološki komisiji, ki je sicer delo ves čas opazovala. To je izjemno zanimivo. Nato sta dva skupaj na računalniku reševala nalogo, ampak sta imela omejeno komunikacijo, kot na primer po prenosnem radiu.
Patrik Gubeljak: Na voljo si imel nepopolne informacije. Poudarek je bil na sodelovanju, na tem, kako učinkovito, točno in hitro si informacije prenesel. Šlo je za upravljanje sistema in za optimalno rešitev, ki jo je treba najti v paru. Jaz imam ene podatke o sistemu, partner ima druge. V minuti in pol morata skomunicirati napake v sistemu, kako jih popraviti in kako razdeliti naloge za reševanje. Zanimiv dodaten element je bila hierarhija. En je bil glavni, drugi je bil podrejen. In seveda, podrejeni je lahko ne poslušal glavnega, če je mislil, da je njegova rešitev boljša! Glavni se je lahko skliceval na svojo avtoriteto in mikromenedžiral, lahko pa je pustil proste roke. Zelo hitro se je bilo treba odločiti o neki optimalni strategiji. Ni pa bilo ene same prave rešitve! Gre za to, kako rešuješ in kako komuniciraš. Bilo je tudi zelo veliko osebnostnih vprašalnikov, tudi intervjuji s psihološko komisijo, v kateri je bil predstavnik kadrovske službe, dva psihologa in en trenuten astronavt, da pač vidi, ali te hoče za sodelavca.

Je skrivnost, kateri astronavt je sodeloval?
Patrik Gubeljak: V mojem primeru Alexander Gerst. Trenutno se potika po Tenerifu in preučuje kamnine, ker je vulkanolog.
Lara Ulčakar: Moj je bil Christer Fuglesang, švedski fizik in astronavt. Pozneje sem ga poguglala in ugotovila, da je bil že večkrat v Sloveniji in da mu je Univerza v Novi Gorici podelila častni doktorat.
Patrik Gubeljak: Gerst je pa lazil po Škocjanskih jamah v okviru ekspedicije CAVES [povezava levo].

Sorodna novica Astronavti navdušeni nad slovenskim podzemljem

Kaj je bil po vašem mnenju srž teh testov, ki ste jim bili podvrženi? Kaj je bil cilj?
Oba: Če bi to vedela, bi to vadila vsak dan [smeh].

Je bilo v testih zaznati kaj duha Kobajaši Maru?
Lara Ulčakar: Točno o tem se je veliko govorilo. Z ostalimi Esa kandidati smo se povezali prek Discorda, sama sem z ostalimi precej vadila skupinske vaje prek Zooma in tam je se mnogokrat pojavil izraz Kobajaši Maru.

Bili ste si konkurenca, ampak ste se povezali na Discordu?
Patrik Gubeljak: Tam nas je skoraj 2000. Da, na koncu bodo izbrali štiri ali šest plus nekaj rezerv. Seveda ne moremo biti vsi izbrani. Ampak zavedali smo se enega. Če vadiš z ljudmi, ki so enako motivirani kot ti in so visoko sposobni, ti pomagajo postati boljši. Na kaj me je postopek spomnil, pa tudi, zakaj bi rad postal astronavt? Če parafraziram Richarda Feynmana, rekel je, da je njegovo najljubše profesionalno obdobje bilo, ko je delal na razvoju atomske bombe. Zato ker je bil obkrožen z res samimi visoko sposobnimi, motiviranimi ljudmi, ki so bili vsi enako motivirani kot on. Saj, vsi so bili visoko tekmovalni, govorimo o vrhunskih fizikih in kemikih. A bili so tudi kolegialni.

Krilatica gre, da če se obkrožaš z ljudmi, ki neskončno jamrajo in ne vedo, kaj bi sami s sabo, te lahko potegnejo dol. In če so okoli tebe ljudje, polni energije in znanja, lahko tudi v tebi prižgejo ogenj.
Lara Ulčakar: Meni je bila zaradi ljudi, ki sem jih spoznala, to najboljša izkušnja. Ti ljudje so izjemno zanimivi in z nekaterimi sem še vedno v stiku. Ne vem, če bom še kdaj v življenju obkrožena s tako zanimivimi, pametnimi in motiviranimi ljudmi.
Patrik Gubeljak: V teh nekaj urah, ki smo jih imeli skupaj in niso bile namenjene testiranju, se tudi veliko naučiš. V moji skupini sta bila dva starejša nekdanja vojaška pilota, ki že imata svoje družine. Bilo je zanimivo poslušati o njihovih izkušnjah, o tem, kakšna so njihova pričakovanja, ko greš na misijo, oziroma, kakšna je dejanska situacija. Greš, šest mesecev te ni in ko prideš nazaj, te otrok ne prepozna več. Boji se te. Tak je primer enega nekdanjega angleškega vojaškega pilota. V teh nekaj urah si se lahko veliko naučil in dobil širšo perspektivo na to, kaj biti izbran dejansko pomeni. Ne samo zate, ampak tudi za tvojo družino.

In kaj bi to pomenilo?
Patrik Gubeljak: Predvsem veliko odpovedovanja. Pripravljenost tebe in njih, da se veliko časa ne boste videli. In upoštevanje, da bodo zelo verjetno življenjske dobe veliko krajše, kot bi bile sicer. Zaradi obsevanja, vpliva na kostno gostoto, vseh kroničnih težav, na nek način poklicnih bolezni astronavta. Mislim, da so zelo pogoste tudi sive mrene, podobno kot pri pilotih.
Lara Ulčakar: Veliko je osebnega žrtvovanja. Ampak, malo je absurdno. Ko smo se prijavljali za astronavte, se je to zelo poudarjalo, to nam je poudarjala tudi komisija na psiholoških testih, ko je preverjala naše odzive. Ampak, tega osebnega žrtvovanja je ogromno tudi pri drugih karierah. Že če si hočeš ustvariti kariero raziskovalca fizika, moraš za kakšnih deset let na podoktorski študij v tujino. In tam v bistvu narediš isto, pa se o tem sploh ne govori. Zdi se mi, da kadar koli hoče človek imeti malo bolj zanimivo kariero, se v bistvu podobne stvari zgodijo. So pa pri astronavtih posebni vplivi na zdravje, to je neizpodbitno res.

En intervju naj bi bil še posebej psihološko zahteven. V vas naj bi neusmiljeno vrtali, dokler je le šlo.
Lara Ulčakar: To je bila zame zelo zahtevna izkušnja. Ko smo imeli intervju s psihološko komisijo, v kateri so bili astronavt, nekdo iz kadrovske in dva psihologa, to ni bil intervju. To je bila res interogacija. Oni so vedeli stvari o nas že prej. Glede na njihova vprašanja smo morali namreč napisati spise. Recimo: opiši največji konflikt, ki si ga imel v življenju. Kako so te videli ljudje v šoli, v službi, prijatelji. Kakšno vlogo po navadi igraš. Če si na tista vprašanja po resnici odgovoril, so izbrali najhujšo stvar in vanjo vrtali. Recimo, v konflikte v službi. Tudi, če ni bil nič posebnega, so vanj res vrtali, v neke odnose s sodelavci, ki so lahko čustveno naporni. In vsaj pri meni so se res dokopali do stvari, ki so meni težke. Res sem se počutila pod lupo.

A je moja ocena pravilna: pri vas so preverjali odpornost na psihološki pritisk, pa vajin procesor ter RAM, torej kakovost čim hitrejšega odločanja na podlagi nepopolnih informacij?
Oba: Da.
Patrik Gubeljak: Spraševali in vrtali so tudi v osebnostne lastnosti. In lastnosti, za katere misliš, da so dobre, so na interogaciji predstavili kot slabe oziroma izpostavili njihove slabe plati. Dajo ti misliti, da je ta "dobra plat" morda za kariero astronavta ne tako zelo dobra. In potem se moraš na nek način obraniti. Ali pa tudi ne!

V prvi krog se je uvrstilo sedem Slovencev. Koliko se jih je uvrstilo v drugi krog, poleg vaju?
Patrik Gubeljak: Ne ve se. Statistično gledano bi lahko šla tretjina od teh sedmih, torej morda še kdo poleg naju.

Je bilo čakanje na odgovor o (ne)uvrstitvi v tretji krog napeto?
Lara Ulčakar: V bistvu se je kar hitro vedelo, ker so nekaterim iz moje skupine že v roku dveh tednov sporočili, da so izbrani. Ostalim še niso rekli 'ne', še vedno je obstajala možnost, da boš povabljen, ampak si vedel, da je zelo, zelo majhna. Jaz sem takrat že nekako vedela, da ne bo nič.
Patrik Gubeljak: Jaz sem bil psihološko testiran precej pozneje, kar je že sovpadalo z medicinskimi testi prejšnjih skupin. Ta italijanski testni pilot, ki je bil v četrtek v moji skupini v Kölnu, je že v sredo dobil povabilo na medicinske teste. In je moral leteti iz Kalifornije, kjer je bil na tečaju za testnega pilota v letalski bazi Edwards. Je pa Esa vse to plačala. Jaz sem imel v Hamburgu nekoga z Nove Zelandije, ki so mu plačali in letalo, da je prišel nekaj dni prej in se privadil na časovno razliko, pa hotel. Isto za dotičnega Italijana, ki je letel iz Kalifornije. Da, je pa nekaj ljudi iz Hamburga, ki so bili na čakalni listi, bilo povabljenih na medicinska testiranja po teh dveh tednih. Pri meni je bilo tako. Na spletni aplikaciji lahko slediš spremembi datuma in potem veš, da nekaj sledi. Če pride hitro, je po navadi pozitivno, takšna je hevristika, in če traja dolgo, je verjetno negativno. Za to postkölnsko fazo se je dalo na nek način hitro sprijazniti. Nekateri pa so za povabilo v Köln čakali nekaj mesecev, ker so bili testirani avgusta, a če si opravil teste, si izvedel komaj januarja. Jaz sem bil testiran 20. decembra in sem izvedel v treh tednih, nekateri pa so res čakali mesece.

Razočaranje?
Lara Ulčakar: Jaz sem se počutila, kot bi me fant pustil [smeh]. Bila sem žalostna kar kakšen teden ali dva. Ampak potem se spomniš, da si samo poskusil, da je bila zanimiva izkušnja in da imaš veliko drugih projektov, službenih ali zasebnih, ki so zanimivi, na katere se lahko spet osredotočiš. Greš dalje.

Pa dejstvo ostane, da sta prišla v drugi krog, med slaba dva odstotka kandidatov. To ni kar tako.
Patrik Gubeljak: Seveda je neko razočaranje. Sprašuješ se, kaj bi lahko naredil boljše, kaj je bilo takega? Recimo, jaz sem si to ekipno nalogo kompletno zapomnil, ker se je dala zelo hitro rešiti z matematiko in naslednjič bom imel nalogo narejeno v nulo [smeh]. V glavi je treba imeti, da na koncu izberejo samo štiri do šest ljudi plus nekaj rezerv – od 23.000 kandidatov. Možnosti nikoli niso obstajale. Jaz sem imel komajda dovolj delovnih izkušenj oziroma doktorata, da se je štel za zahtevana tri leta, tako da sploh nisem bil 100-odstoten, ali sem pokril minimalne pogoje ali ne. Imel sem upanje, ampak ga nisem gnal previsoko. Enostavno, treba je držati glavo pokonci. Clayton Anderson se je prijavil 14-krat, se mi zdi, in potem bil končno sprejet.

To zagotovo ni zadnji izbor za astronavta. Poslov za astronavte bo vedno več. Mednarodna vesoljska postaja, ruski ROSS, če bomo kaj sodelovali, kitajski Tjangong, kamor naj bi leteli tudi Evropejci, dve ameriški zasebni postaji, pa Lunarni portal pri Mesecu, pa lunarna baza, pa misije Artemis ... Zdi se, da se bodo potrebe po astronavtih srednjeročno zelo povečale. Esa bo najbrž v naslednjih letih objavila nov razpis. Se boste spet prijavili? Ne nazadnje je veliko ameriških astronavtov v zgodnjih razpisih Mercury in Gemini izviselo, nato pa so leteli v programu Apollo. Med njimi tudi slavni Michael Collins, sprva je bil zavrnjen, potem se je spet prijavil in se zapisal v zgodovino.
Lara Ulčakar: Odvisno, kdaj bodo prijave spet odprte. Doslej so bile približno na vsakih deset let. Zdaj se govori, da naj bilo prej, recimo do petih let. Če se bodo prijave hitro odprle, sem takoj noter. Če pa bo to v roku desetih let, pa upam, da bom delala kakšne meni bolj pomembne strokovne projekte tukaj na Zemlji. Zdi se mi, da lahko zelo dobre stvari delaš tudi tukaj.

Tukaj je v resnici precej bolj udobno kot na vesoljski ladji na poti proti Marsu. Kava, svež zrak, toplo sonce, težnost nas prikladno tišči na stole ...
Patrik Gubeljak: No, no, Italijani so v vesolju skuhali espresso, ko je šla Samantha Cristoforetti v vesolje. Espresso na Mednarodni vesoljski postaji obstaja! Sicer voda ni dovolj vrela, ampak, dobro ... Šalo na stran. Na žalost moje družine si jaz ne morem predstavljati, katera kariera bi lahko bila bolj zanimiva. Dokler se bom lahko prijavljal, se bom. V naslednjem krogu naj bi nam tudi pomagalo, da bo Slovenija postala polnopravna članica. To vsekakor dvigne profil države pri selekciji. Sicer pa, kot astronavt večino časa delaš znanstvene eksperimente, popravljaš, delaš, nekaj ustvarjaš, letiš po vesolju, in pripomoreš občemu človeštvu. Ne vem, katera kariera bi mi lahko bila bolj zanimiva? Katera bi imela še takšno kombinacijo stvari, ki me same po sebi zanimajo, v katerih sem dober, kjer lahko delam kot eksperimentalni znanstvenik, in ki pripomorejo k človeštvu na splošno?

Recimo, da bi bila izbrana, zdaj ali na katerem drugem razpisu. Katera od destinacij, ki so realno na dosegu človeštva v naslednjih 20 letih, bi bila za vaju najbolj privlačna? Kam bi šla?
Lara Ulčakar: Če bi lahko, bi šla na Mars. Bilo bi zelo težko, ampak bi! To je višek raziskovanja, tu si pač pionir – ali eden izmed njih. V sodobnem svetu nima nihče več takšne izkušnje. Bi pa res bilo težko.
Patrik Gubeljak: Podobno velja zame. Absolutno moramo premikati človeštvo naprej, kolikor se da, in naslednja koraka sta baza na Luni ter pristanek na Marsu. Seveda bi šel na Mars! To tudi verjetno pomeni vsaj dveletno misijo zaradi transfernih orbit. Razen, če vmes ne naredijo jedrskega oziroma celo fuzijskega raketnega motorja, recimo Vasimir, in zdaj razvijo dalje tudi koncept NERVA. V bistvu jedrski reaktor, skozi katerega gre vodik, in namesto kemične reakcije jedrski reaktor segreva potisno maso. Brez tega misija na Mars traja dve leti, ker planeti niso poravnani [smeh]. Zaradi obsevanosti, manjše težnosti, drugih zdravstvenih vplivov ob dolgotrajnem bivanju v vesolju, to tudi pomeni manj misij. Če greš na Luno, je to lahko več krajših odprav. Odvisno tudi od tega, kaj si želiš od astronavtske kariere. Če si prvi Marsovec, si na rangu Gagarina in Apolla 11, in to pomeni svetovno turnejo za svetovno turnejo. Ali pa si raje tehnik, ki uživa v tehničnem astronavtskem delu z nižjo izpostavljenostjo javnosti?

Sorodna novica Ronald Šega o pristanku na Luni: Presenetljivo je, da nismo nadaljevali

Sorodna novica Astronavt Bresnik med vesoljskim sprehodom čakal na rojstvo hčerke

Imata sporočilo za tiste, ki razmišljajo o prijavah na naslednji razpis za evropske astronavte, pa morda oklevajo?
Lara Ulčakar: Zagotovo naj se prijavijo. To je že sama po sebi noro dobra izkušnja, iz tega se veliko naučiš. Več Slovencev kot se prijavi, višjo možnost imamo, da bomo dobili prvega slovenskega astronavta ...
Patrik Gubeljak: ... s slovenskim državljanstvom. Ker s slovenskimi koreninami jih je bilo že kar nekaj. Vsekakor, prijavite se, več ljudi kot se prijavi, več zanimanja je na splošno, več bo tudi financiranja, večji bo obseg človeškega raziskovanja vesolja. Tukaj je več lahko samo bolje. Mislim, da ni astronavta, ki ne bi rekel: prijavite se!

Avdio: Starejša pogovora za Radio Slovenija