Režiser je imel na voljo več kot 200 ur videomateriala, na tisoče fotografij, zbornike, pričevanja, arhive organizacij in posameznikov ter Lezbično knjižnico, edino tovrstno specializirano zbirko v Sloveniji in v širši regiji, predvsem pa dragocena pričevanja ključnih akterjev gibanja.

Ob ustvarjalnem procesu mu je bilo pomembno predvsem, da filma ne zreducirajo na politični pamflet, ampak ga umestijo v širši družbeni kontekst. Kot je dejal po sobotni projekciji, je preprosto formo dokumentarca navdihnil pank, saj je to "film treh akordov in doma narejene distorzije". Petkovič, režiser mladinske uspešnice Košarkar naj bo, je dodal, da je v zadnjih letih posnel nekaj zelo priljubljenih filmov, ki jih je "delal s srcem", a niso bili ravno njegovi. Film LGBT_SLO_1984 je moj, je odsev mojih vrednot, poudarja.

Ideja, da se loti filma, je bila z njim že nekaj časa. Ko se je leta 2009 vrnil iz Pariza v Slovenijo in iskal nove začetke, se je v mislih vračal v 80. leta, progresivno obdobje panka in civilnih gibanj. V mapo Morda kdaj je tako dodal tudi projekt, ki ga je shranil pod LGBT_SLO_1984 (od tod tudi naslov filma). In ko se je začela bližati 35. obletnica prelomnega festivala Magnus: Homoseksualnost in kultura, je ideja začela dobivati obliko.

Film se začne v letu 1984, v letu prvega Magnusa, in prikaže širok razpon takratne progresivnosti slovenskega LGBT-prizorišča, ki je premikalo meje ne le v kontekstu nekdanje Jugoslavije, temveč je bilo napredno tudi v očeh severnih sosedov. Kot v filmu pove pesnik in aktivist Brane Mozetič, je nekdanja jugoslovanska oblast v tistem obdobju dovoljevala izrazito liberalna gibanja v upanju, da bi se tako ohranila. Mlada slovenska država v 90. letih prejšnjega stoletja pa je počela isto v upanju, da bi se tako uveljavila.

Film v ospredje postavi različne vidike gibanja, vključno s klubskim dogajanjem, festivali, umetnostjo in aktivizmom. Sovražnemu govoru sprva ni želel dati prostora, a se je vseeno ustavil ob spletnem pogromu, ki je sledilo izboru Sester za nastop na Evroviziji leta 2002, in pri homofobnih izjavah nekaterih politikov desne politične opcije iz preteklosti.

Naš spomin je zelo kratkotrajen, zato so ti prizori opomin, je povedal in spomnil, da sta bili takratna notranja ministrica Katarina Kresal in takratna ministrica za kulturo Majda Širca prvi predstavnici izvršne oblasti, ki sta obsodili homofobno nasilje po zloglasnem napadu na Cafe Open leta 2009. Zgodovina se ponavlja na različne načine in sedanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in ministrica za kulturo Asta Vrečko sta bili prisotni na slovenski premieri filma v četrtek, je dodal.

Fašizem vedno znova vznikne, a boj za človekove pravice, sicer z nihanji, napreduje, zato režiser ostaja optimističen. Opozoril pa je, da se je v zadnjih treh desetletjih prostor umetniške izraznosti zožil.

Film, ki je umeščen v Liffovo sekcijo Predpremiere, je pred slovensko doživel svetovno premiero v sklopu letošnje Parade ponosa v Beogradu. Dokumentarec bo kot del programa 38. festivala LGBT-filma, ki bo potekal v decembru, prikazan v sedmih slovenskih mestih in v Trstu, nato pa prihaja na redni spored.

Liffe se končuje danes, jutri pa bo mogoče ujeti še zmagovalne filme.