Na prvenstvu prvič sodeluje Katar, ki si je nastop seveda zagotovil, ker svetovno prvenstvo poteka na njegovih tleh, o njegovi (papirnati?) moči pa priča dejstvo, da je aktualni celinski prvak. No, v nedeljo je postal prvi gostitelj, ki je izgubil uvodno tekmo prvenstva (Ekvador je bil boljši z 2:0). Iran je najvišje uvrščena azijska reprezentanca na Fifini jakostni lestvici, a je bil popolnoma nemočen proti Angliji (6:2). V boju s svetovnimi prvaki Francozi prav veliko možnosti ni imela niti Avstralija (1:4).

Sorodna novica Svetovni udar ali dan, ko je nogomet padel na glavo

Dobro, nikakor ne moremo mimo torkovega presenečenja v podobi zmage Savdske Arabije nad vročim favoritom Argentino (2:1). A naj vas to (preveč) ne zavede. To je tako, kot če bi sneg sredi aprila razumeli in interpretirali, kot da podnebnih sprememb v resnici ni. Ne, treba je stopiti korak nazaj in se zazreti v vse številke in podatke, ki so na voljo.

Zato sem preveril učinkovitost vsake konfederacije v boju z drugimi od leta 1982 naprej, ko je prvič na največjem nogometnem tekmovanju sodelovalo po 24 reprezentanc. Glede na to, da so vse naslove osvojile evropske in južnoameriške reprezentance, slika ni niti malo presenetljiva. Ta dela sveta sta namreč tri korake pred vsemi drugimi.

Opomba: Celice prinašajo uspešnost posamezne konfederacije proti drugim. Če gledamo vrstice: Evropa je osvojila 47,5 odstotka možnih točk proti ekipam iz Južne Amerike (J. A.), 63,6 odstotka proti reprezentancam iz Severne in Srednje Amerike ter Karibov (AK) in tako naprej ... Upoštevane so le vse medkonfederacijske tekme od SP-ja 1982 naprej (do vključno torkovih tekem).

Azija je odstotkovno na isti ravni kot Oceanija, ki bo šele na prihodnjem prvenstvu dobila zagotovljeno mesto na svetovnem prvenstvu! Na drugi strani pa Azija letos sploh prvič v zgodovini sodeluje s šestimi reprezentancami, zagotovljena ima sicer štiri mesta (peto je šlo na račun gostitelja Katarja, šesto pa si je Avstralija izborila v medcelinskih kvalifikacijah). Na naslednjem prvenstvu bo prišlo do največje širitve svetovnih prvenstev do zdaj, saj se bo razširilo na kar 48 mest. V oči bode podatek, da si bo Azija iz zagotovljenih štirih mest razširila na vsaj osem, kar je odstotkovno največji napredek med vsemi konfederacijami.

Reprezentance iz Azije imajo nekaj posameznih prebliskov (o torkovem bomo gotovo poslušali še nekaj časa), a v celotni zgodovini je njihov izkupiček na dolgi rok bore slab. Poglejmo si še odstotek udeležencev v istem obdobju.

Opaziti je jasen trend padanja evropskega deleža, ki je bil na začetku analiziranega obdobja krepko čez polovico, na naslednjem prvenstvu pa bo znašal le še natanko tretjino. Da je ironija še večja, je Evropa ravno sredi zgodovinskega razmaha, saj je osvojila zadnja štiri prvenstva (2006–2018) in ni videti, da bi izgubila kaj na svoji moči ali kakovosti.

Svetovno prvenstvo je praznik nogometa in nič ni narobe, če se k praznovanju pridruži čim večji del sveta, sem nekoč zapisal v eni od kolumn. Če se tekmovanje imenuje svetovno prvenstvo, je seveda prav, da so prisotne reprezentance iz vseh delov sveta. Vseeno pa je občutek malce nelagoden, če je prisotnih vedno več tistih, ki tja pridejo bolj na račun raznolikosti kot pa kakovosti.