Sindikat novinarjev Slovenije se je v zadnjem letu in pol, odkar je njegovo vodenje prevzela Alenka Potočnik, intenzivno ukvarjal predvsem s stanjem Slovenske tiskovne agencije, ki je za izvajanje javne službe prejšnja vlada ni sofinancirala skoraj eno leto, ter z razmerami na javnem RTV-ju, na katerem že od maja novinarji stavkajo.
Alenka Potočnik je tudi vodja pogajalske skupine na novinarski strani, ki se od začetka novinarske stavke pogaja z vodstvom RTV Slovenija, nekega pričakovanja, da bi se s tem vodstvom lahko kar koli dogovorili, pa nima.

Več v spodnjem pogovoru.

Leto 2022 je bilo še eno naporno leto tudi za Sindikat novinarjev Slovenije (SNS). Če je bilo leto 2021 zaznamovano s sindikalnim bojem za STA, je bilo leto 2022 leto boja za RTV. Kakšne vzporednice lahko povlečete med tema dvema zgodbama?
Vzporednice seveda so – v smislu, da sta to dva javna medija, od katerih so drugi mediji v državi in tudi samo dojemanje demokracije zelo odvisni. Pri STA-ju je šlo za izčrpavanje s strani prejšnje vlade, pri RTV-ju gre za neki drugi način izčrpavanja, sicer neposredno s strani vodstva, ampak zdi se, da imajo v ozadju interese drugi in da niti vlečejo drugi, tako da te vzporednice zagotovo so. Pri STA-ju smo imeli zunanjega sovražnika, pri RTV-ju je stvar toliko drugačna. Imajo notranjega sovražnika, vodstvo bi moralo dajati oporo novinarski in uredniški avtonomiji, pa tega ni. Ne zna delati na medosebnih odnosih.

Za funkcioniranje medija je namreč zelo pomembno, da se kolegi med sabo razumejo. Tega zaupanja je bilo na RTV-ju veliko manj. Za to, da se je uspelo zaposlenim na RTV-ju tako povezati, tudi z drugimi profili znotraj hiše, je moralo biti vloženega precej več napora. Ko smo mi na STA-ju prihajali v službo, smo lahko normalno delali, sodelavci smo stali drug za drugim, si pomagali. Na RTV-ju se mi zdi, da so slabše razmere glede medosebnih odnosov. V takšnem okolju je res nemogoče delati in problem je že v tem, da vodstvo ne dojema, da je to težava. Čeprav so govorili o nekem strupenem ozračju, so oni prvi, ki morajo to spremeniti, pa te pripravljenosti ni bilo ali pa so se narobe lotili. To pa so razlike med obema zgodbama. Žalostno je, da se lahko takšna zgodba vleče eno leto in več, tako se je zgodba z STA-jem vlekla več kot eno leto. Dejansko si bomo šele zdaj dokončno oddahnili glede stanja na STA-ju. Nova vlada je že več kot pol leta, stvari so mirnejše. Zdaj je bila odpravljena tudi uredba (op. a.: Uredba o opravljanju javne službe STA), ki je bila po našem mnenju škodljiva, nezakonita in jo je zato STA tudi izpodbijal. Zdaj bomo zaposleni na STA-ju res verjeli, da so se stvari normalizirale, da ne bomo več pred takšnimi preizkušnjami.

Kar nekaj časa je trajalo, da je nova vlada to uredbo umaknila …
Naša pričakovanja, da bo uredba odpravljena že pred poletjem, se niso uresničila, ampak ves ta čas smo se v bistvu navadil delovati s to uredbo. Pritožba na sodišču se je vlekla, odločitve o tem, ali je zakonita ali ne, ni bilo. Čeprav je bila na začetku zadržana, je potem obveljala do končne odločitve sodišča, tako da smo z uredbo nekako funkcionirali. Zdaj na koncu se je izkazalo, da se vlada ni odločila za spremembo te uredbe, ampak da jo bo dejansko odpravila in vrnila v stanje pred dvema letoma, preden so se začele te težave in pomisleki, ali je na STA-ju pravilno sofinancirano izvajanje javne službe. Za leto 2023 bo podpisana pogodba o izvajanju javne službe na podlagi zakona, ne več na podlagi uredbe. Se pa vseeno pričakujejo spremembe Zakona o STA-ju, ki ga je treba po tolikem času novelirati. Vodstvo STA-ja je v bistvu že pristopilo k iskanju rešitev in pripravilo osnutek, kolikor mi je znano, pa se bo vendarle počakalo na revizijo računskega sodišča. Računsko sodišče naj bi v letu 2023 vendarle odločilo glede financiranja STA-ja in verjetno dalo tudi posamezna priporočila, na podlagi tega pa se bo videlo, kakšne spremembe so še potrebne v Zakonu o STA-ju. Tako da to, to je šlo zdaj v pravo smer.

Kakšna je bila cena, ki jo je STA plačal za skoraj enoletno izčrpavanje v času prejšnje vlade?
To bi težko ocenila v sredstvih. Pred volitvami se je marsikaj obljubljalo – da bodo vztrajali tudi pri povrnitvi škode, kazenski odgovornosti. Ne vem, ali je zdajšnja politika pripravljena te obljube izpolniti oziroma ali jih namerava. Na podlagi uredbe smo bili ob več deset tisoč evrov, ker so nam šteli novice in ker nam dejansko ni uspelo počrpati vsega tistega, kar smo naredili in kar nam je pripadalo po pogodbi o financiranju javne službe. Zato iz tega naslova po odpravi uredbe pričakujemo, da se bodo tudi posledice te škodljive uredbe materialno pokrile.

Kaj pa kadri?
Kolegi so odhajali, v letu 2022, ko se je financiranje stabiliziralo, pa smo kadre popolnili.
Po eni strani je to dobro, ker smo dobili tudi nove, mlade kadre, po drugi strani smo izgubili izkušene in zdaj smo dejansko tisti, ki smo ostali, hkrati tudi mentorji. Neka drugačna dinamika je zdaj v kolektivu, novinarsko še nismo tako močni, kot smo bili prej. Zastoj je bil tudi pri razvoju in investicijah in že preteklo leto pod novim direktorjem smo doživeli neki novi zagon. Zahvaliti se moramo tudi donaciji, ki smo jo dobili od Društva novinarjev Slovenije in vseh državljanov, ki so donirali v kampanji. To nas je rešilo, da smo lahko zakrpali vse tiste razpoke in dejansko na novo vzbrsteli. Vsaka preizkušnja prinese nekaj novega, ker se moraš samoizprašati, videti, kje si, cilje na novo postaviti, ovrednotiti. V STA-ju smo dober kolektiv, ker se zelo dobro razumemo, in mislim, da v tako delovno okolje ljudje radi pridejo delat. Sploh zdaj, ko tega meča nefinanciranja, ki je visel nad nami, ni več.

Na RTV-ju novinarji še vedno stavkamo, že od maja lani. Od začetka stavke potekajo tudi pogajanja z vodstvom, vi ste vodja pogajalske skupine za novinarsko stran. Kako lahko opišete ta pogajanja? So kakšne specifike, ki jih pri pogajanjih z vodstvi drugih medijev ni bilo? Je običajno, da pogajanja trajajo tako dolgo?
Ne, pri tem je res neka specifika. Zdi se mi, kot da se ne razumemo, da različno dojemamo, kaj je to socialni dialog, kakšna so pričakovanja od samega socialnega dialoga, to je kot noč in dan. Naše stavkovne zahteve pri vodstvu niti niso bile pripoznane kot legitimne. Tudi pravil igre, kako se bomo pogajali, vodstvo sploh ni želelo imeti, pa se je izkazalo, kako je bilo to zelo pomembno, da smo jih na sindikalni strani postavili, čeprav še zdaj ves čas vodstvo ta pravila krši. To tudi kaže nespoštovanje vodstva do nas kot socialnih partnerjev. Vodstvo se je po zakonu dolžno pogajati z delavci, ki so napovedali stavko. Na RTV-ju so se organizirali, stavko je napovedal sindikat. Imamo pravno podporo, svetovanje, dejansko veliko prinesemo na ta pogajanja, na drugi strani pa vodstvo nekako ne pride naproti, čeprav bodo rekli, da so dali svoj predlog. Mislim, da predlog stavkovnega sporazuma lahko da tisti, ki stavka, potem pa se usklajujemo. Uradno se še vedno pogovarjamo o prvi stavkovni zahtevi. Generalni direktor pa je že predlagal rešitve za vse druge stavkovne zahteve, pri tem pa se je videlo, da jih ne razume in da dejansko stvari samo prelaga. Želi samo končati stavko in prelaga to dogovarjanje in reševanje v naslednje leto ali dve ali tri …

Kakšna je vaša napoved razpleta stavke na RTV-ju, in sicer razmer na RTV SLO? Velika težava je tudi finančno stanje na RTV SLO.
Na pogajanjih sem generalnemu direktorju očitala, da je v zavodu evidentna kriza vodenja, če on sam ne zna kadrovati, ne zna izboljšati delovnega vzdušja, medosebnih odnosov itd. Z odpuščanjem bo kadrovske razmere samo poslabšal. Pri tem mislim na program presežnih delavcev, ko se ne ve, kdo bo opravljal delo, ki bi ga morali oni, ki dejansko niso presežni delavci. Te profile RTV še vedno potrebuje, ker drugih nima, novih pa ne sme zaposliti.

Poleg tega so bile odpravnine dodaten finančni zalogaj. Vztrajanje pri zmanjšanju števila zaposlenih z dva tisoč dvesto na dva tisoč, da bo kljukica na koncu leta v smislu, to sem uspešno izpeljal, se je meni zdelo nerazumno. Situacija se je od takrat, ko si je generalni direktor ta cilj zadal, spremenila. Ljudje so zaradi nemogočih delovnih razmer začeli zapuščati RTV, osip je bil že tako prevelik, da bi lahko informativni program na televiziji izpeljal svoj program. Tukaj je težava res akutna, čeprav so kadrovsko podhranjeni tudi drugje na RTV-ju. V informativnem programu pa so stvari šle tako daleč, da niso mogli več delati, da je zaposlene skrbelo, kako bo potekala produkcija in ali bodo lahko oddaje naredili kakovostno. Če se držiš kodeksa poklicne etike, želiš imeti na koncu dober izdelek, ker imaš odgovornost do javnosti. Pri generalnem direktorju pa tega razumevanja ni bilo, vztrajal je pri krčenju števila zaposlenih, pritiskal na sindikat, češ, zakaj stavkajoči ne zahtevajo zvišanja RTV-prispevka in podobno. To so stvari, ki jih mora na ustanovitelja nasloviti vodstvo zavoda. Vodstvo je odgovorno za financiranje, ne novinarji. Že to, da moramo novinarji s stavko zahtevati ustrezne delovne razmere na javnem zavodu, je skregano z zdravo pametjo.

Kadrovske odločitve, nespoštovanje notranjih aktov in zakonodaje pri kadrovanju, to je pa še posebna zgodba. Kljub napovedani stavki in čeprav so stavkajoči na to opozarjali, se je po začetku stavke to samo še nadaljevalo, stopnjevalo. Za direktorja televizije je generalni direktor pripeljal osebo, ki je v času prejšnje vlade RTV-ju verjetno naredila največ škode. Osebo, ki nasprotuje plačevanju RTV-prispevka, nekoga, ki je "analiziral" delo novinarjev in se s političnega položaja vmešaval v to, etiketiral posameznike na družbenih omrežjih, črnil novinarsko delo itd. Takšna odločitev je jasno nakazovala, da ni bilo neke želje, da se situacija umiri in reši, še več, bilo je jasno, da je nekdo iz ozadja dirigiral te odločitve ter da so bile določene osebe v teh odločitvah samo marionete.

Nekega pričakovanja, da se bomo s tem vodstvom lahko kar koli dogovorili, zato ni. Niti ni pričakovanja stavkajočih, da bi z naslednjim stavkovnim dnevom dosegli kakšen premik, pa so izvedbi kljub temu naklonjeni. Kot predsednica krovnega sindikata bom odločitev stavkajočih o novem stavkovnem dnevu podprla ne glede na to, kakšna bo.

Tudi novela zakona o RTV-ju ne bo čez noč rešila razmer. Bitka se ni končala. Preden pa se bomo lahko z nekom sploh še resno pogajali, bo po moje trajalo še nekaj časa. Mislim, da bomo morali še do poletja nekako preživeti.

Javnost se je pozitivno odzivala pri podpori STA-ju, tudi z donacijami, tudi na referendumu o noveli zakona o RTV-ju je javnost odločno podprla novelo zakona o RTV-ju. Takšne signale lahko razumemo, da javnost še vedno razume, da so javni mediji pomembni. Kako pa vidite slovensko politiko pri razumevanju pomena javnih medijev? Se je s prihodom nove vlade kaj izboljšalo na tem področju?
Na deklarativni ravni zagotovo. Tudi če smo na začetku mislili, da bodo bolj na hitro reševali javni RTV, ki je trenutno res v največji zagati, so bili vendarle dovolj politično previdni, da so se zavedali, da če bodo to reševali kot tank, ne bo v redu. Opozicija je pač toliko bolj politično izkušena in že zdaj vladni koaliciji očita, da si s to novelo želi podrediti javni RTV, čeprav tisti, ki delate tam, tisti, ki se ukvarjamo z mediji, z novinarstvom, civilna družba in stroka menimo, da ta novela vendarle prinaša depolitizacijo.

Zakone v vsakem primeru sprejema politika, zato je očitek, da je to politični akt, ker bo zakon sprejel državni zbor, neumnost. Dejansko je to depolitizacija v smislu, da se predstavništvo politike umakne iz javnega zavoda, da tam stroka pridobi besedo, da se dejansko vsa imenovanja čim bolj distancirajo od politike. Mislim pa, da bosta potrebna premislek in temeljita revizija tega zakona v nadaljevanju, ko se bo po določenem času videlo, kako funkcionirajo te rešitve. Cenim že ta poskus, da se to reši, in upam, da bo ta politična stabilnost vztrajala toliko časa, da bodo vidni rezultati, tudi zato, ker potrebujemo spremembe tudi pri drugi medijski zakonodaji.

Zaradi intenzivnega dogajanja prej na STA in zdaj na RTV je v javnosti vtis, da se v zadnjem obdobju SNS ukvarja samo s tema primeroma, ampak v resnici je veliko težav tudi na področju drugih, zasebnih medijev. Odpuščanja novinarjev se še kar nadaljujejo. Nedavno na POP TV, zdaj naj bi se zgodilo tudi na Večeru …
Ja, zasebni mediji so res zgodba zase, ampak tudi oni v bistvu opravljajo javno službo, ker smo novinarji v službi javnosti, tam je toliko manj posluha lastnikov za to. Kapital pač prepogosto pride v ospredje odločitev, verjetno tudi v uredniške odločitve. Precej nerazumno je, na primer na Večeru, da bodo odpuščali, krčili vsebine in hkrati zvišali ceno časopisa. Kaj to pomeni za njihove zveste naročnike, ki jih še imajo? Si bodo to lahko privoščili in bodo pripravljeni za manj vsebin plačati več? Kakšne bodo te vsebine, če bodo kadrovsko še bolj osiromašili uredništvo? To so vprašanja, ki se odpirajo, če govorimo o tem primeru, sicer pa razmere v drugih časopisnih hišah niso nič drugačne.

Opozoriti moram tudi na to, da regulator dejansko ne opravlja svojega dela glede kopičenja lastništva. Koncentracije v medijih se pojavljajo in odgovora na to nimajo. Med sabo prelagajo odgovornost in dejansko nimajo pregleda nad tem, kako so lastniki medijev med seboj povezani. Strokovna služba sindikata novinarjev ima te podatke, in če bi imeli interes, bi lahko tudi na ministrstvu in na AKOSU to imeli bolj pod nadzorom. Tako lahko enake članke beremo v Primorskih novicah, Večeru, Dnevniku … Iščejo se neke sinergije, v bistvu pa je to siromašenje vsebin za bralca.

Kako je s socialnim dialogom z medijskimi hišami – je še vedno v krču ali se je kaj spremenilo? Kje so največje težave z vzpostavitvijo tega dialoga?
Socialni dialog je bil, dokler je bila veljavna Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki so jo medijske hiše morale izvrševati. Potem je bila po sodni poti na koncu razveljavljena in velja samo še za RTV. V Sindikatu novinarjev Slovenije se vnovič zavzemamo za sklenitev te nacionalne kolektivne pogodbe za poklicne novinarje oziroma medijsko dejavnost, ampak pot do tja je dolga. Sklenjene so sicer hišne kolektivne pogodbe.

T. i. podjetniške pogodbe?
Da. Podjetniška kolektivna pogodba. Od večjih časopisnih hiš jo imata Delo in Dnevnik, Večer je nima, zato se tam zdaj tudi nakazujejo največje težave. Socialni dialog v smislu, da se pogovarjajo, poteka, ampak da bi se kaj dogovorili, da bi bili pripravljeni na sklenitev pogodbe, tega ni. Ko želiš, te uprava sprejme, te direktor sprejme, nekaj obljubi, ampak potem se nič ne zgodi, vidi se, da ta socialni dialog ni vreden prav veliko.

Obstaja primer, da je bil sindikat uspešen?
Da, po odpovedi te nacionalne kolektivne pogodbe nam je na Delu uspeli izpogajati, da se je podjetniški kolektivni pogodbi, ki je bila sicer sklenjena s Pergamom, ta namreč zastopa tiskarski del podjetja, uspelo pridruži tudi novinarski del, se pravi tudi uredništvo. To so bila zahtevna pogajanja, uspelo nam je prenesti celo nekaj rešitev iz nacionalne kolektivne pogodbe, določene prednosti glede na ZDR (op. a.: Zakon o delovnih razmerjih), ki so jih vedno imeli v novinarskem poklicu in so bile izpogajane s tisto krovno pogodbo. Trenutno na Delu spet potekajo pogovori, predlog naše strani je, da se prenovi podjetniška kolektivna pogodba. Ne vem, kako bomo uspešni, ampak z leti izvajanja pogodbe se pokažejo pomanjkljivosti, tako da mislim, da so argumenti na naši strani. Nekega velikega napredka v zadnjih tednih na pogajanjih sicer ni bilo, ampak socialni dialog je, pogajanja potekajo, spoštljivo poslušamo argumente.

Popolna odsotnost socialnega dialoga pa je v primeru časopisne hiše Dnevnik. Tam so vsakič, ko se pogodba izteče, postavljeni pred dejstvo, da je uprava pripravljena na podaljšanje v smislu vzemi ali pusti. Vsako leto jo sicer podaljšajo, včasih že po izteku roka. Tudi če sindikat predlaga dopolnitve, na delodajalski strani pogajanj ni in dejansko so zaposleni nekako stisnjeni v kot. Pogodbo dobijo, uprava še kakšen del v njej zmanjša in zaposleni jo podpišejo s stisnjenimi zobmi. To ni socialni dialog.

Kakšno pa je stanje na področju novinarjev prekarcev?
Sekcija prekarcev v našem sindikatu že nekaj let ne deluje. Zelo aktivni so bili, ko je bila to težava na RTV-ju, tam se je stvar sanirala, čeprav se zdaj spet pojavljajo. Ali enostavno niso tako organizirani, so sprijaznjeni s tem ali pa so se tako izpogajali, da so osebno zadovoljni. Ta težava ni več tako akutna. Dejansko so zdaj nove oblike prekarnosti: delodajalci predčasno upokojijo sodelavce, ki jih še potrebujejo, in potem kot upokojenci delajo za njih pogodbeno. To ni takšna prekarnost v smislu, da si odvisen od tega dela, ker že imaš pokojnino in je tisto nekako dodatek, seveda dokler si še delovno sposoben in lahko koristen delodajalcu. Če se bo to izkazalo kot težava, pa bomo seveda zagnali tudi reševanje te problematike. Vem, da problem prekarnosti v državi obstaja, mogoče se je samo preselil v druge poklice.

Ali sta preobremenjenost in prenizka plača še vedno največji težavi slovenskega novinarstva?
Plače niso več tiste, ki so bolj izpostavljene, največja težava je preobremenjenost. Po preliminarnih rezultatih ankete, ki smo jo maja in junija lani izvedli s Centrom za družbeno komuniciranje na FDV-ju, več kot četrtina anketiranih delavcev na RTV-ju izgorelost občuti nekajkrat tedensko. Približno tri četrtine anketirancev zaznavajo preveliko obremenjenost z delom.

Anketiranci, zaposleni na RTV-ju, občutno pogosteje kot pomemben razlog za morebitno opustitev poklica omenjajo "cenzuro", "politično vmešavanje", "nesposobnost vodstva" in veliko pogosteje tudi "pomanjkanje avtonomije". S "plačo" je nezadovoljnih 28,4 odstotka anketiranih na RTV-ju. Ko pogledamo rezultate ankete med zaposlenimi v časnikih Delo, Dnevnik, Večer in Primorske novice, pa je delež nezadovoljnih s plačo 51-odstoten, torej je v primerjavi z zaposlenimi v preostalih medijih skoraj enkrat višji. Največje nezadovoljstvo z delovnimi razmerami med zaposlenimi v časnikih se kaže pri možnostih napredovanja, sistemu vrednotenja delovnih mest in obsegu dela. Med delavci v časnikih je delež takih, ki čutijo izgorelost (od enkrat letno do vsakodnevno), malenkost višji.

V zadnjih letih je bilo precej odpuščanj novinarjev v slovenskih medijih, veliko novinarjev je zaradi razmer tudi zapustilo novinarstvo. Imate v sindikatu kakšne statistike oz. podatke, kako se manjša število novinarjev v Sloveniji?
Uradni podatki o številu novinarjev ne kažejo osipa. V zadnjem desetletju je njihovo število bolj kot ne konstanta. Po podatkih statističnega urada je bilo v letu 2018 pri nas 2323 novinarjev, leto pozneje 2267, v letu 2020 2275 in v letu 2021 2298 novinarjev. Ob tem je treba povedati, da je v razvidu medijev, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, trenutno vpisanih 2149 medijev.

Že sami ste ugotovili, da novinarski sindikalni naboj zamira, da je prisotne veliko apatije med člani v medijskih hišah. Kako jih sindikat lahko motivira?
Ja, žal je res veliko apatije. Zdi se mi, da se novinarji s svojim delom velikokrat borimo za pravice deprivilegiranih, tistih na obrobju. Izpostavljamo njihove zgodbe in iščemo rešitve. Ko je pa govora o naših pravicah, o naših plačah, smo kar nekako v krču. Ne zdi se nam pomembno ali pa se nam zdi izpod časti, češ, zakaj se moramo sploh s tem ukvarjati ... Ker imamo pomembno delo, skušamo reševati težave drugih, tistih, ki tega ne zmorejo sami. Ne vem, zakaj smo tako zadržani ali nespretni pri zagovarjanju svojih pravic, svojih interesov. Verjetno je razlog tudi izčrpanost, preobremenjenost in izgorelost, ker ima en novinar zdaj obseg dela, ki sta ga še pred nekaj leti opravljala dva novinarja. Zato je toliko pomembnejše sindikalno organiziranje. Nekdo, ki je s tabo, ampak je zunanji, ne opravlja novinarskega poklica, te pa razume, pozna tvoje poslanstvo in ti pomaga.

V zadnjih dveh letih je vendarle bilo nekaj tega prebujenja, najprej v primeru z STA-jem, ker so se dejansko mnogi postavili za nas. V primeru RTV-ja se drugi mediji oz. novinarji iz drugih medijskih hiš niso zelo opredeljevali in postavili za RTV, to moram reči. Tukaj sta javnost in civilna družba veliko bolj povzdignili glas.

Lahko za konec najdeva tudi kakšno bolj optimistično napoved za slovensko novinarstvo?
Določene povezave, zavezništva so se v teh dveh letih vendarle okrepila in nam dala priložnost za samorefleksijo. Podpora civilne družbe je vsekakor lahko in mora biti naša gonilna sila pri zavzemanju za skupno pravico do obveščenosti. V zadnjih dveh letih se mi zdi, da se je velik del družbe prebudil, aktiviral in tudi novinarjem in medijem, ne zgolj politiki, bolj jasno kaže, kaj pričakuje v prihodnje. Imamo torej zaveznika in večjo moč, da odločevalce pritegnemo k uresničitvi skupnega cilja, to pa so avtonomni in neodvisni mediji in novinarstvo. Na seznamu pričakovanj za leto 2023 je vsekakor ureditev razmer na RTV-ju, vzpostavitev socialnega dialoga v posameznih medijskih hišah in tudi na nacionalni ravni, saj smo se v Sindikatu novinarjev Slovenije zavezali k sklenitvi nove Kolektivne pogodbe za novinarje in medijsko dejavnost. Za to pa so nujno potrebne tudi spremembe zakona o medijih in aktivnejša vloga države pri regulaciji lastništva. Vsaj v sindikatu nam volje za to ne bo zmanjkalo!