"Zame je urnik tekmovanja odličen. Najprej je na sporedu sprint in bom lahko tam nastopila spočita. Ker nočem izpustiti nobene priložnosti, želim tekmovati tudi na vseh preostalih tekmah, torej še na distanci, v ekipnem sprintu (z Anjo Mandeljc), in kot mi je znano, v štafeti. Morda bom startala celo zadnji dan na 30 km klasično, če bom še vedno v vrhunski formi. Na turneji Tour de Ski sem videla, kako sem iz tekme v tekmo stopnjevala pripravljenost," je povedala Eva Urevc, ki je v letošnji sezoni naredila opazen korak naprej na distanci, medtem ko so izidi v sprintu (v izločilnih bojih se v tej sezoni svetovnega pokala še ni uspela prebiti v finale; najboljša uvrstitev je 7. mesto iz Davosa) malce slabši od njenih pričakovanj.

Realno na medaljo ne more računati
"Zdi se mi, da sem imela to sezono nekaj smole. Stotinke niso bile na moji strani. Upam, da se to v Planici obrne meni v prid." Pred prvenstvom v Planici je zelo optimistična: "Če ne verjameš v to, da si zmožen osvojiti medaljo, je ne boš dobil. Jaz verjamem, da sem tega sposobna, sem pa seveda toliko realna, da medalje ne bom napovedovala. Predvsem želim, da bom dala na vsaki tekmi svoj maksimum, potem grem lahko naprej z dvignjeno glavo." Poleti je zelo garala in iskala klance, kot jo čakajo v Planici: "Ko poleti treniraš na rolkah, iščeš profil proge, ki je podoben kot v Planici. Če dovolj garaš, ti je vsaka še tako težka proga vsaj malenkost lažja kot komu drugemu."

Pritisk je, k sreči pa deluje pozitivno
Terene v Planici odlično pozna, kar bi lahko bila prednost. A seveda ji niti najmanj ne bo lahko. "Proge so izredno težke in takšne mi tudi sicer ustrezajo. Nujno je, da prideš v Planico z dobro formo in spočitimi nogami, sicer slej ko prej plačaš davek." V zadnjih dneh se čuti, da je prvenstvo pred vrati. "Do zdaj kakšnega pritiska nisem čutila, zdaj pa se iz dneva v dan zavedam, da bo svetovno prvenstvo na domačih tleh in za kako poseben dogodek v karieri športnika gre. Mislila sem, da bom čutila več negativnega pritiska, a za zdaj gre le za pozitiven pritisk. To je tudi posledica tega, da sem letos naredila napredek v glavi. Ne pustim, da me pritisk povozi, ampak ga znam pozitivno preusmeriti."

Švedinje so najmočnejše
Sprinti so zadnje čase vse daljši in s tem vedno težji. "Zahtevajo vse več vzdržljivosti. Vse pomembnejša je tista baza, za katero ves čas skrbimo tekmovalci. Sprint je tudi disciplina, v kateri smo tekačice zelo izenačene, zelo težko je narediti vrhunski rezultat. Priprava smuči je zato še toliko pomembnejša." Jasno je, katera od konkurentk je korak pred nasprotnicami: "Švedinje so najmočnejše. Posebej na njih je treba biti pozoren. Že znotraj ekipe imajo tako močno konkurenco, da je zanje vsak trening kot finale tekme svetovnega pokala. Tudi zato so močnejše od drugih reprezentanc."

Pogreša rivalstvo
V slovenski reprezentanci niti približno ni takšnih primerjav. "To je težava. Ko je še tekla Anamarija Lampič (pred to sezono je prestopila med biatlonke), sva sicer trenirali posebej in se nisva mogli primerjati, a še vedno je bilo neko rivalstvo znotraj ekipe. To pogrešam v Sloveniji pri treningu sprinta. A to ne sme biti izgovor, še vedno sem lahko konkurenčna, samo poklopiti se mora vse." Pri treningih sicer pomaga tudi moška reprezentanca: "Treniramo tako, da fantje startajo nekaj sekund za mano, pa me ujamejo in se potem nekako spodbujamo. A še vedno to ni isto."

Stres, napetost, trema ...
Po bolezni je spet ujela pravi ritem, zadnji treningi v Dobbiachu jo navdajajo z upanjem, da je na tisti (ali celo na višji) ravni, kot je bila na turneji Tour de Ski. Pri sprintu je vedno veliko prerivanj, vsakega teka se je treba lotiti tudi taktično. "To je zelo pomembno. Vedno pravijo, da ni dobro biti na prvem mestu in vleči skupino. Najbolje je, če si na drugi ali tretji poziciji, a to vedo vse tekmovalke in zato si vse želijo teči tam in je to lahko spet stresno. Sprint je sploh zelo stresen in ti pobere veliko energije. Ne sam tek, ampak ta trema, ta psihična napetost, to je zelo naporno. Če hočeš do finala, je veliko stresnih situacij, a vendarle – je zabavno. In ko si enkrat v finalu, je velika možnost je za medaljo."

Zelo pomembno je, da uživa na tekmovanju
27-letna Jeseničanka pričakuje veliko podporo navijačev: "Veliko jih bo prišlo iz mojega domačega kraja. Zelo se veselim, da bom imela ob progi svoje navijače, saj te lahko ponesejo k boljšim rezultatom in potem izkoristiš svoj maksimum, kar ti morda na kakšni tekmi ne uspe. Včasih ostane še kakšen neizkoriščen odstotek in si na koncu tekme rečeš: le zakaj nisem na kakšnem odseku bolj stisnila?" Pomemben dejavnik na poti do uspeha bo tudi sproščenost: "V preteklosti sem se spopadala s to težavo. Nisem znala uživati. Pritisk je bil prevelik in sem potem razočarala samo sebe. Letos vidim, kako pomembno je uživati. Če ne uživaš, nimaš možnosti za dober rezultat. To je zelo pomembno."