To je eno od osrednjih vodil ekipe, ki je lani pri nas zagnala ETC., novo revijo, namenjeno predstavljanju sodobne umetnosti. Snovalcem publikacije je ključno povezovanje, zato v izbor predstavljenih projektov ne uvrščajo le slovenskih avtorjev, pač pa je tem namenjena le "polovica“ revije. Drugo polovico izbranih avtorjev predstavljajo tisti, ki ustvarjajo v tujini, točneje na razmeroma širokem območju od Balkana do Baltika. To je prostor, v katerem so ETC-jevci prepoznali dovolj sorodnosti v izraznem, vsebinskem in produkcijskem smislu, zaradi česar je toliko bolj presenetljiv manko v povezanosti taistega vizualnega prizorišča.

Osnova ideja revije ETC., za katero stoji istoimenski zavod za kulturno dejavnost, je predstavljanje in s tem povezovanje predvsem uveljavljajočih se umetnikov, kuratorjev, piscev in založnikov, ki delujejo na področju sodobne umetnosti. Vsaka številka je zastavljena dvojezično - prvotno sicer izhaja v angleščini, saj skuša seči preko meja, vsakokrat pa jo dopolnjuje tudi priloga s prevodi oz. izvirniki besedil v slovenščini.

Vsaka številka je zasnovana okrog osrednje teme, s katero ne pokažejo le na aktualno produkcijo, ki se s tematiko ukvarja, ampak skušajo prispevati tudi k širšemu razumevanju specifičnih problematik trenutne družbe. Prva revija je bila namenjena lokalnemu prostoru, druga se pod naslovom Vročične sanje (Fever Dream) ukvarja s tesnobnim časom, soočenim z distopičnimi prognozami prihodnosti. Skupino, ki stoji za vsebinskim delom druge številke revije ETC., sestavljajo urednica Hana Čeferin in kuratorki Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač, ki se jima je pri drugi številki pridružila Lara Reichmann. Vročične sanje ponazarja 22 izbranih umetniških projektov, med katerimi jih je 11 slovenskih, 11 predstavljenih umetnic in umetnikov pa prihaja iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Poljske, Slovaške, Latvije, Srbije in Češke.

V želji, da bi se ognile klasični predstavitvi umetnikov z golo dokumentacijo njihovih projektov, so si osrednji del revije kuratorice zamislile kot razstavo v tisku. Cilj torej ni toliko seznanjanje bralca z izbranimi projekti, ampak mu omogočiti, da jih doživi. In ekipi to ob premišljenem zaporedju predstavljenih projektov in z občutkom zastavljenem vstopu v njihovo narativo, kar nato podčrta še oblikovanje Zorana Pungerčarja, tudi uspe. Sklop Portfolia dopolnjujejo nato še intervjuji, eseji, reportaža z obiska ateljeja in krajše kolumne, ki so jih prispevali pisci z različnih področij.

Nekaj umetnikov bodo čez leto predstavili tudi po razstaviščih v Ljubljani in nekaterih drugih mestih, med drugim v Mariboru, Celju, na Dunaju in v Zagrebu. V Ljubljani lahko še do 20. maja v Ravnikar Gallery Space spremljamo Saro Bezovšek, ki spada med umetnike, ki se teme obstoječe distopije loteva na bolj neposreden način in s svojimi videokolaži zares slika to apokaliptično zmes, ki jo živimo. Maja bo v Kinu Šiška razstavljala Maria Vorobjova, v Galeriji Kresija pa pripravljajo skupinsko razstavo, kjer se bodo predstavili Pavle Banović, Željko Beljan in Rebecca Merlic, Dalea Kovačec ter Ava Zevop. Junija bo v Galeriji Fotografiji na ogled razstava Andreja Lamuta s serijo Invasive Alien Species, ki pa na veliko bolj abstrakten način odpira vprašanje invazivnih rastlinskih vrst ter človekovega poseganja v ekosisteme, in Maruše Uhan, ki se ukvarja z vremenom, njegovo nepredvidljivostjo in človekovo željo po tem, da bi ga nadzoroval.

Revijo so zagnali iz več razlogov – na eni strani je namenjena širjenju zavesti o sodobnem vizualnem ustvarjanju, predstavljanju uveljavljajoče se umetnosti tako poznavalcem področja kot tistim, ki morda v galerijo ne bi zašli, predvsem pa tujini pokazati, da je vse, kar se pri nas dogaja, povsem primerljivo stvarem drugje.

Več pa v spodnjem pogovoru s kuratoricama Ajdo Ano Kocutar in Laro Mejač.

Eden od ključnih razlogov za zagon revije ETC. je bil, da bi s povezovanjem in predstavljanjem vizualne produkcije širokega geografskega področja, ki ga v grobem lahko povzamemo od Balkana do Baltika, na umetniški zemljevid postavili tudi Slovenijo, ki se zdi na tem področju tako rekoč izpuščena z vseh geografskih opredelitev, torej Vzhoda, Zahoda in Balkana. Ko ste revijo predstavljale na Poljskem, so iskreno priznali, da slovenskega umetniškega prizorišča pravzaprav ne poznajo. Zdimo se kot neki osameli, spregledani otok sredi teh veliko bolj povezanih območij. Zakaj menita, da je tako? Ali res lahko to pripišemo le legi države?

Lara: To je zelo težko vprašanje in gotovo gre za več dejavnikov, geografska lega pa vsekakor je eden izmed njih. S tem so povezani tudi načini financiranja. Recimo Višegrajski sklad pokriva določene države, mi sicer pri tem lahko sodelujemo, ampak moramo imeti povezave z višegrajskimi državami. Morda je povezano tudi s tem – kar pa spet izvira iz geografske lege, ki je navsezadnje vplivala na zgodovinske okoliščine in trenutno situacijo – da nas Vzhod razume bolj kot Centralno Evropo ali kot Zahod, medtem ko nas zahodnoevropske države, pravzaprav že soseda Avstrija, še vedno vidijo kot Balkan. Gre torej za percepcijo dveh zunanjih opazovalcev.

Ajda: Morda gre tudi za to, da sami nimamo zares definirane lastne pozicije, kaj pravzaprav smo – ali spadamo bolj pod Balkan, pod Srednjo Evropo, Zahod ali Vzhod. Lani je bila na Kosovu Manifesta, kjer Slovenija sploh ni bila zastopana. Pa bi si mislili, da bo to nek prostor, kjer bomo prisotni. Fokus je bil na Balkanu oz. Vzhodu, ampak brez nas.

Lara: Skratka, te percepcije so vedno različne, ampak gotovo poleg geografske lege na to vpliva tudi kulturna politika in način oblikovanja krogov in povezav. Opažamo predvsem, da v tujini ni zares nekega poznavanja mladih slovenskih umetnikov, razen kadar gredo sami v tujino, tam študirajo in si ustvarijo stike. Govorimo seveda z vidika naše generacije. Seveda ne moremo posploševati in reči, da celotna umetniška scena ni povezana, ampak z naše pozicije oz. umetniki in kuratorji naše starosti pogosto nimajo veliko tovrstnih povezav. Se mi pa zdi, da se to v zadnjih letih precej spreminja in da se tudi naše področje preko različnih iniciativ in posameznikov odpira in bolj povezuje z mednarodnimi prizorišči.

Opažate tudi, da mlajše generacije nimate več tega stika s prizoriščem držav nekdanje Jugoslavije, nekaj, kar so starejše generacije, že zaradi predhodnega sodelovanja, bolj avtomatično nadaljevale tudi po razpadu države. Zakaj bi rekle, da se je zgodil ta prelom nekoč precej plodovitega povezovanja in ali vseeno zdaj, ko ob pripravi kmalu že tretje številke vstopate v balkanski prostor, opažate težnjo umetnikov in institucij po povezovanju s slovenskimi kolegi oz. sokreatorji področja?

Ajda: Mislim, da gre predvsem za študijske izmenjave. Medtem ko v Slovenijo pridejo na študij študentje iz držav nekdanje Jugoslavije, obratno tega ni. Verjetno je bilo včasih tega več. Naše izmenjave so se premaknile na shemo Erasmusa in shemo EU-ja. Kdor se odloči za študijsko izmenjavo, gre drugam. Zato se tudi vezi tkejo drugje – v Avstriji, Belgiji, na Nizozemskem, vsekakor prej kot na Balkanu.
Mislim, da je zdaj priložnost za našo generacijo, da si najde nove načine povezovanja. Lani je Društvo likovnih umetnikov v Zagrebu organiziralo Salon mladih, ki je vključeval zelo lep nabor umetnikov iz nekdanje Jugoslavije. Sama vidim priložnost ravno v tem, da tisti, ki imamo možnost kurirati in producirati takšne zadeve, kot je denimo naša revija, gledamo preko naših meja in iščemo take povezave.

Lara: Vedno je interes. Verjetno je najlažje obupati in reči, da je težko pristopiti, ker nikogar ne zanima. Ampak po naših izkušnjah spoznavanja kuratorjev iz tujine je ogromno zanimanja za naše področje, samo treba ga je odpirati in se povezovati.

Ajda: Vedno gre v obe smeri. Prek revije, ki jo s to idejo lansiramo v tujino, drugi spoznavajo nas, hkrati pa tudi mi spoznavamo druge lokalne scene. Ta proces mora iti v obe smeri. Izkaže se, da tudi sami bolje poznamo tisti prostor ali ljudi, ki imajo bolj poudarjeno mednarodno noto, saj je tako tudi lažje k njim pristopati. Z navezovanjem stikov pa pridemo lahko tudi do ljudi in projektov, ki so bolj lokalni, ki še niso dosegli mednarodnega prizorišča.

Lara: To je morda tudi za nas eden največjih izzivov pri izboru umetnikov, ki jih želimo predstaviti v reviji. Domače prizorišče dobro poznamo in zato ni težko pripraviti izbora, pri iskanju umetnikov iz tujine pa se hitro zgodi, da spoznavamo področje denimo prek Instagrama. Kar sicer je nujen del tega, ampak se vedno bolj obrestuje, kadar se obrnemo na druge kuratorje, ki te lahko usmerijo. Preko povezovanja s tujimi kuratorji in kolektivi dobimo obenem vpogled v druge lokalne scene. Zato je morda naš izbor lahko bolj pester in ne sestoji samo iz imen, ki se povsod pojavljajo, ampak poiščemo umetnike, ki odgovarjajo temi revije. Meni je en bolj zanimivih delov prav to raziskovanje produkcije drugih regij, s tem pa širiti mrežo in vzpostavljati stike.

Polovica predstavljenih umetnikov deluje v Sloveniji, druga polovica je iz regije, ki jo revija pokriva. Verjetno je bilo pri zastavljanju veliko lažje pristopiti k domačim ustvarjalcem kot tujim, ki so bili morda do tako svežega projekta sprva še zadržani. Koliko več vrat je odprla uresničitev prve številke in olajšala delo pri pripravi druge?

Ajda: Vsekakor jih je odprla. Ko smo pripravljali drugo številko, smo lahko pokazali spletno stran z vsebinami, našli so nas na Instagramu, vidne so bile vezi z različnimi akterji. Umetnostni svet je manjši, kot se zdi, in glas o nas se je malo bolj razširil. Marsikdo, ki smo ga povabili k sodelovanju pri drugi številki, je že slišal za nas. Zato je bilo precej lažje pristopati do umetnikov. Pri prvi številki je šlo bolj na zaupanje in po izidu prve številke je bil marsikdo pozitivno presenečen nad tem, kar smo uspeli narediti. Ker smo začeli iz nič, je marsikdo pričakoval, da bo končni rezultat mnogo bolj skromen. Se pa zares pozna, da so se zelo hitro začele tkati vezi in hitro nismo bili več novi.

Predstavljate svežo, šele uveljavljajočo se umetnost, kar seveda pomeni predvsem ustvarjanje mlajše generacije. Ste si pri izboru postavili kakšne omejitve, na primer glede neke starosti umetnikov, ki še pridejo v poštev, ali vas zanima predvsem nov izraz?

Ajda: Oboje. Prevelika rigidnost lahko pri takem izboru preveč omejuje. Vseeno stremimo k celovitosti izbora, njegovi izrazni moči. Morda so kriteriji, kot so letnica rojstva, bolj opora kot pa omejitev. Izbor izoblikuje najprej tema, potem pa morda predvsem, vsesplošna pojavnost umetnika. Upoštevamo, kje vse je že nekdo razstavljal, kje se je že pojavljal, ali spada še v kategorijo "šele uveljavljajočega se". Tudi to je navsezadnje težko določiti. Če ima nekdo zelo dobro referenco, ali je to potem nekaj, zaradi česar že ne spada več v skupino uveljavljajoče se umetnosti. Vedno gre za tehtanje znotraj razpoložljivega nabora. Poskušamo soglasno ugotavljati in se odločati od primera do primera. Seveda pa vedno kolektivno in z diskusijo.

Lara: Vedno pa je prvo vodilo tema posamezne številke.

Bi lahko povlekli neko rdečo nit, skupno tej porajajoči se likovni produkciji novih generacij? V katero smer gre? In ali ima slovenski prostor znotraj tega območja, ki ga pokrivate, v produkcijskem ali vizualnem smislu kakšno specifiko?

Lara: Ko smo začeli snovati revijo, nismo imeli dorečeno, kakšno regijo bomo pokrivali. Začeli smo raziskovati evropski prostor in največje povezave so se nam začele izrisovati prav v regiji, ki jo zdaj pokrivamo. Pri vizualni umetnosti teh držav opažamo podobne vsebine, estetike oz. vizualne izraze, zato se je zgodilo povsem organsko, da smo revijo umestili v prostor od Baltika do Balkana.

Ajda: Kar se tiče slovenske produkcije v primerjavi z drugimi, pa je opaziti, da nastajajo v slovenskem prostoru v produkcijskem smislu manjši, skromnejši projekti. Kar je seveda neizogibno povezano z vprašanjem produkcijskih pogojev, prostorov, kjer umetnost nastaja. Pri slovenskih umetnikih je vidna močna iznajdljivost. Ne želim reči, da je drugje po regiji rožnato, kvečjemu je kje še slabše. Vse pove že to, da kadar predstavljamo večjo in tehnično bolj zahtevno produkcijo, praviloma spodaj tudi dopišemo, kdo jo je podprl, kontekst, v okviru katerega je nastala. Produkcijski pogoji torej zelo usmerjajo to, kakšna umetnost prihaja iz našega prostora.

Lara: Tu je tudi ključno, kolikšna je institucionalna podpora, potem pomanjkanje delovnih prostorov ... Vse to vpliva na oblike projektov.

Ajda: Posledično je veliko delom pri nas skupno, da gre za dolgotrajnejše, raziskovalno zasnovane projekte. Se pravi gre za razvijajoče se projekte, ki dobijo veliko različnih obrazov, za prevpraševanje nečesa, kar izhaja iz ene zasnove. Umetnik ima torej neko zasnovo oz. koncept, potem pa to razvija glede na produkcijske možnosti, ki jih dobi.

Tema letošnje revije so Vročične sanje. Raziskujete, kako se umetniki odzivajo na anksiozen čas negotovosti, ki jo prinašajo napovedi distopičnih prihodnosti. Nenadoma smo se znašli v resničnosti, ki se ne zdi več realna, ampak prej podobna sanjam, za katere vsi upamo, da se bomo iz njih zbudili. Ne le v umetnosti je to v tem hipu tema vseh tem. Ste se zanjo odločili, ker ste opazili, da se vse več del ukvarja s to tematiko, ali pa je bila nekaj, kar je vas obremenjevalo, in ste se od tam odločili iskati dela, ki se s tem ukvarjajo?

Ajda: Pravzaprav se je oboje zelo prepletalo. Pri prvi številki nas je k temi pripeljalo že samo razmišljanje o novem mediju in o tem, kaj je tisto, kar same pri svojem delu zaznavamo na umetniškem prizorišču; zato smo se odločile za temo lokalnega prostora. Tudi pri Vročičnih sanjah smo zelo hitro prišle do teme in naslova že zato, ker je to nekaj, o čemer se nam zdi pomembno razmišljati in govoriti. Hkrati pa je to tudi tisto, kar se dogaja v umetniški produkciji. Zdi se mi, da je lahko učinkovito zastavljanje teme samo tako, da opazuješ, kaj se že samo formira.

Lara: Že zdaj začenjamo pripravljati novo številko, torej leto dni prej. Kar pomeni, da ne gre za neprestano aktivno iskanje umetnikov, ampak se nam sproti sestavljajo stvari, ko vidimo razprave, opazimo umetnika ali koga spoznamo in na ta način počasi gradimo osrednjo nit.

Ajda: Ko smo lani določile temo za drugo številko, smo že imele obris tretje številke, kar pomeni, da imamo ves čas pripravljen seznam, ki ga dopolnjujemo, saj smo nenehno pozorne, če naletimo na kaj potencialno zanimivega.

Revijo poskušate obravnavati kot platformo kurirane predstavitve umetnika; ne gre torej za običajno prezentiranje, ampak se trudite delati razstavo v tisku. Sama revija je zamišljena kot kurirana razstava. Zakaj se vam zdi to pomembno in ali je bilo težko k temu pristopiti na tak način, si drugače zamisliti prostor publikacije ali pa ste imele že od začetka takšno vizijo?

Ajda: Ogromno smo razmišljali o tem, zakaj revija in kaj z revijo pridobimo. Vizijo smo prepoznali v predstavljanju konkretnih projektov oz. pa konkretnih umetniških del, se pravi bližje umetniški razstavi kot pa časniku. Zato vidimo kot jedro revije sekcijo Portfolio, to pa nato dopolnjujejo ostali segmenti, ki prav tako nagovarjajo osrednjo temo.

Lara: Ko smo zastavljali revijo, smo se zavedali, da že obstajajo publikacije, ki se večinoma fokusirajo denimo na fotografijo in fotografske prakse. In se nam je zdelo zanimivo vprašanje, kako narediti revijo, ki vključuje tudi druge projekte – video, slikarstvo, konceptualne prakse. Potem pa se je, zlasti pri drugi številki, zelo organsko razvijati sodelovanje z umetniki in skupno razmišljanje, na kakšen način predstaviti njihove projekte.

Tudi s kuratorskega vidika je to zelo zanimivo delati, saj ima tiskani medij določene omejitve, ko pa ga prevprašuješ znotraj vsakega posameznega projekta, dobi lahko tudi zelo zanimive izpeljave in oblike. Ideja, da zasnujemo projekt kot razstavo, se je na koncu izkazal za najbolj smiselno tudi zato, ker smo si želele vključiti umetnike, ki imajo povsem raznolike prakse. In na ta način je lahko zares nastal širok pregled raznolikih umetniških del in praks.

Zdi se, da ste veliko premisleka vložili v to, kako projekt predstaviti, da ga bralec zares doživi, nekaj, kar je pri publikaciji vseeno težje doseči kot v galerijskem prostoru.

Lara: Res je. Želele smo se izogniti predstavljanju dokumentacije preteklih razstav, pač pa projekte predstaviti celostno, v reviji kot razstavi. V primeru druge številke smo tako želele vzpostaviti neko narativo, ki se stopnjuje v apokaliptične scenarije in grozo, o kateri govorimo.

Ajda: Sproti se učimo in tako smo pri drugi številki namenile veliko več pozornosti premisleku, kako bralec vse to doživlja. Bolj smo se usmerile v premišljeno razporeditev projektov, ki kot celota ustvarjajo ritem in celostno izkušnjo. Začeli smo v malce bolj sanjskem, domišljijskem svetu, ki nato vodi proti temačnejšim sferam. Umestitev projektov torej ni naključna, ampak del premišljene naracije.

Kar je verjetno pri tokratni temi še toliko bolj zanimivo, saj gre v nasprotju s temo prve številke za tako perečo ali vsesplošno tematiko, da posredno ali neposredno vstopa v ustvarjanje skoraj slehernega umetnika, pa čeprav pri nekom na bolj posreden, neočiten način v smislu premišljevanja o sebi, svoji lastni vlogi, spet pri drugih pa s povsem jasnim odzivom na trenutno stanje v družbi.

Ajda: Ko smo začele delati izbor, je postalo jasno, da ne moremo mimo tako veliko raznolikih vstopnih točk v vročične sanje. Na eni strani imamo intimo, na drugi distopični moment. Lahko bi se osredotočile na zgolj enega od teh vidikov, vendar smo želele poiskati širši spekter tega, kako vse je smislu umetniškega izraza mogoče odgovoriti na temo. Da je lahko prisoten tudi v bolj magičnem elementu, v eskapizmu itd.

Lara: Tako smo, na primer, vključile Živo Drvarič in Simona Kocjančiča, kjer morda na prvi pogled ni te povezave. Pa vendar so izpraznjenost, prazni prostori in čakanje tudi nek odmev na vročične sanje. Več različnih načinov razumevanja obstaja in sestavili so se nam v neko smiselno narativo.

Urednica Hana Čeferin v uvodu zapiše, da številka ne prinaša odgovorov, daje pa tolažbo nemara v tem, da gre za skrb, ki nam je skupna in torej v njej nismo sami. Koliko ste pri pripravi številke razmišljali o tem, kaj želite in kaj je pravzaprav sploh mogoče na to temo povedati, razen seveda tega, da se predstavi produkcija, ki se s temo ukvarja. Se vam je zdel ključen ravno ta kolektivni moment, ki daje neko pomiritev.

Lara: Vsekakor.
Ajda: Zares je že zavedanje, da si delimo izkustvo in da obstajajo ljudje, umetniki, ki to isto izkustvo izražajo na svoje načine, zelo pomemben vidik tega, zakaj to počnemo.

Lara: Ravno zato, da se ne zapiramo.

Ajda: Tudi v kontekstu tega, zakaj smo si zamislili revijo, torej v želji povezovanja, s tem pa širjenja vsebine. Ne zgolj v naši ožji, lokalni ali pa državni skupnosti, ampak da so ne glede na to, kje smo, kje živimo in delamo, v ozadju ista vprašanja. Da so si stvari vseh nas v bistvu precej blizu, zelo primerljive in govorijo o širšem doživljanju sveta.

Lara: Ves čas razmišljamo o povezovanju, izmenjavi, torej kaj pomeni to za umetnike. Revija se nam je zdela tudi način, da vse to delimo tudi s širšo javnostjo. Zato si nismo želeli projekta, namenjenega ozkemu krogu ljudi, ki jih zanima sodobna vizualna umetnost, ampak ponuditi format, ki ga bo prelistal nekdo, ki mogoče ne bi nujno šel na razstavo. Pomembna se nam je zdela dostopnost formata in vsebine, zato so tudi opisi projektov kratki in razumljivi.

Ajda: To pa je tudi razlog, da predstavljene vizualne projekte dopolnjujejo besedila drugih avtorjev z različnih področij. Gre torej tudi za povezovanje in odpiranje v tem smislu.
Lara: Ker se hitro zgodi, da živimo v nekem mehurčku, je to način, kako širiti poglede na neko temo.

Prednost samega medija revije oz. publikacije je verjetno v tem, da odpira prostor možne prezentacije, ki je dostopna zelo širokemu geografskemu območju in doseže potencialne kustose, galeriste, kupce, ki slovenskemu prostoru sicer ne bi posvetili pozornosti. S prvo številko so denimo prav zaradi revije na Dunaju opazili Lene Lekše, čemur je sledilo povabilo na razstavo v sklopu projekta Curated by itd. To se sliši seveda zelo lahko doseči, ampak verjetno je poleg seveda same revije potrebna dobra distribucija? Je to nekaj, kar je bilo ekipi novonastajajoče, še neznane publikacije težko doseči?

Ajda: Povabilo Lene Lekše k razstavljanju v sklopu dunajskega projekta Curated by je gotovo neka uresničitev tega, k čemur stremimo pri reviji. Želimo si, da so umetniki, ki jih predstavljamo, opaženi, da se lahko njihovo delo širi in najde druga prizorišča, druge ljudi, ki jih osmislijo na drugačne načine. Seveda pa si želimo tudi, da zainteresirana javnost drugje v tujini odpre revijo in dobi s tem vpogled v naš prostor in in v to, kar se pri nas dogaja. Predvsem pa, da vidi, da je vse, kar se pri nas dogaja, povsem primerljivo z dogajanjem drugje. Glede distribucije je to nekaj, s čimer bi se lahko ukvarjala še ena ekipa v takem obsegu, kot smo zdaj. Poleti smo dobili mednarodnega distributerja iz Londona, ki lahko omogoči, da je revija na voljo marsikje po svetu, ne le v Evropi. Za nas je to zelo pomembno, je pa na tej točki to prej promocija kot stvar dobička, saj gre za zelo drago reč.
Ampak zavedamo se, da s tem sledimo enemu od naših namenov in je to nujen način v doseganju pojavnosti v svetu. Ob tem pa ves čas tudi sami skrbimo za lastno distribucijo tako, da navezujemo stike s knjigarnami oz. mesti, kjer bi bila lahko revija bila na voljo.

Lara: To želimo pri drugi številki razširiti in biti bolj prisotni tudi v državah, iz katerih izvirajo predstavljeni avtorji.

Obenem fizični prostor kot neki način prezentacije ni nepomemben vidik, zaradi česar letos polje publikacije s papirja širite v dejanske postavitve, na katerih boste (ali pa jih že) v Ljubljani, v Mariboru, Celju, Zagrebu in na Dunaju predstavljali nekatere umetnike in umetnice, predstavljene v številki. Kako vidite razmerje med medijskim in pa dejanskim fizičnim prostorom, ko gre za prezentiranje, mreženje umetnika in navsezadnje širjenje zavesti o sami umetniški sceni?

Ajda: Pomembno se nam zdi širiti revijo v platformo, ki lahko seže drugam in na drugačne načine pripomore k osnovni misiji. Razstavni cikel razumemo kot ustvarjanje zavesti o tem, da ti umetniki in njihovi projekti obstajajo, da je to nekaj, kar je vredno doživeti, jih je vredno podpreti in spodbuditi njihove predstavitve v tujini. Pa tudi obratno, da je tuje umetnike vredno gostiti pri nas in doprinesti k temu, da nas lahko obiščejo, predstavijo svoja dela, jih lahko tudi mi sproduciramo – se pravi, da smo akterji, ki lahko umetnike predstavljamo, podpiramo tudi v tem smislu. Revijo, ki ima nek doseg, se nam je zdelo smiselno razširiti v platformo, kakršne morda pri nas do zdaj še ni bilo. Torej neko zunajinstitucionalno platformo, ki pa se z navezanimi stiki vključuje v programe institucij. To se nam zdi pravzaprav ključno. Ne da bi bili mi iniciatorji nekega novega prizorišča, ampak delujemo kot nekdo, ki vsebine producira v tiskanem mediju, predstavi in ponese tudi ven.

Lara: Ob ideji širjenja razmišljamo tudi o rezidenčnem programu. Želimo si vzpostaviti rezidence za gostujoče pisce, kuratorje in umetnike. Da bi torej umetnike, ki bi jih predstavljali v reviji, lahko povabili na krajšo rezidenco. Prav tako gostujoče kuratorje, saj se nam zdi pomembno, tudi tuji kuratorji pridejo k nam in mapirajo sceno. V tem prepoznamo dobro priložnost za način dela in raziskovanja.

Ajda: Poleg tega je predstavitev v živo odgovor na čas korone, ko je vsa komunikacija potekala na daljavo. V tem, da se spoznavamo v živo in lahko umetnike dejansko pripeljemo v prostor, vidim veliko vrednost.

Slovenski prostor nekaj publikacij, ki se ukvarjajo z vizualno umetnostjo, že ima, resda pa vsaka med njimi pristopa k pokrivanju področja na precej drugačen način. Je bilo ob porajanju prvih idej o reviji vseeno kaj pomislekov, ali premore prostor še eno, ali pa nagovarja ravno s tem povezovanjem tako širok prostor, da to niti ni bila dilema?

Ajda: Glede našega prostora nismo imele dileme, saj smo vedele, da nečesa takega še nimamo.
Lara: Prav zato, ker se nam je zdelo, da takšna publikacija manjka, smo se zanjo tudi odločile.

Ajda: V tujini pa definitivno imamo veliko konkurence, saj obstaja precej podobnih reči, obenem pa spet ni ničesar, kar bi posredovalo izrazito naš glas in dogajanje. V tem smislu se je morda res težje izpostaviti in bomo za uveljavitev v tujini potrebovali več časa, ampak zdi se nam vredno truda. Vseeno lahko stojimo za tem, da tudi v tujini ponujamo vsebine, za katere vemo, da jih še ni, ker preprosto to področje na ta način ni predstavljeno.

Lara: Mislim, da se je po prvi številki to tudi potrdilo. Na začetku nismo vedeli, v kaj se spuščamo in kako bo sprejeto, ampak pozitiven odziv po prvi številki doma in na tujem nam je dal potrditev, da imamo nekaj, kar je smiselno tudi nadaljevati in razvijati. Za zdaj smo res zadovoljni.