Pred slabim tednom dni je Granca z 71:67 na kolena spravila ekipo Turk Telekom in se veselila največjega uspeha v zgodovini kluba. Ljubljančan, ki bo letos dopolnil 45 let, je na Kanarske otoke prišel pred letošnjo sezono, potem ko se je v treh sezonah izkazal na klopi nemškega Ulma. V Las Plamasu je podpisal pogodbo za eno sezono z možnostjo podaljšanja za še eno. Že pred časom se je s klubom dogovoril za to možnost.

Zdaj se je odlično znašel v Španiji, kjer se je v preteklosti izkazal kot vrhunski košarkar, pod Pireneji, natančneje v Kataloniji, od koder prihaja njegova žena, pa je tudi začel trenersko pot. Nekoč izvrstni organizator igre in kapetan slovenske reprezentance zdaj dokazuje, da se razvija tudi v vrhunskega strokovnjaka.

No, se je že. Osvojitev Evropskega pokala je vrhunski dosežek. Z lovoriko v drugem najmočnejšem evropskem tekmovanju se lahko pohvalijo le še trije slovenski trenerji. Janezu Drvariču je to uspelo leta 1987 s Cibono v Evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev, Zmagu Sagadinu sedem let pozneje z Olimpijo v tedaj prav tako Evropskem pokalu, Tomu Mahoriču pa pred 18 leti z Lietuvos Rytasom v Pokalu Uleb.

Je bilo slavje po zmagi v Evropskem pokalu veliko?
Slavje je bilo seveda veliko. Veselje še večje, ker govorimo o zgodovinskem uspehu kluba. V 60-letnem obstoju kluba je to prva evropska trofeja, tudi najpomembnejši naslov za Gran Canario do zdaj. Torej res govorimo o pisanju zgodovine.

V Evropskem pokalu ste res ves čas igrali odlično. Dvorana v Las Palmasu je bila prava trdnjava. V izločilnih bojih je bila vrhunska obramba … Kako ste vi videli celotno pot do naslova?
Mislim, da smo bili celo sezono najboljša ekipa v tekmovanju. V Evropskem pokalu smo na domačem parketu dobili 13 tekem in ostali neporaženi. Menim, da smo zasluženo osvojili ta naslov. Proti finalistu Turk Telekomu smo igrali trikrat in vse tekme dobili. Z Joventutom, s katerim smo se pomerili v polfinalu, smo se dvakrat srečali v državnem prvenstvu in ga obakrat premagali, nato smo ga še v Evropskem pokalu. Tudi proti četrtfinalistu Parizu smo imeli izkupiček 3:0. Pot do tega uspeha je bila težka, ampak prepričljiva in na koncu tudi zmaga zaslužena.

Po zmagi ste izpostavili igralce in dejali, da gredo glavne zasluge njim. Za sabo imate zelo uspešno igralsko kariero. Koliko pa vam ta lovorika pomeni zdaj, ko ste v drugi vlogi?
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne pomeni veliko. To je velika stvar za moj trenerski razvoj. V svoji četrtini sezoni v vlogi glavnega trenerja osvojiti tekmovanje, kot je Evropski pokal, ni majhna stvar. Seveda mi pomeni veliko. Zavedam se, da je vse skupaj sad dobrega dela, predvsem pa gredo zasluge igralcem. Na koncu koncev so oni protagonisti. Oni udejanjijo vse te moje ideje. Res sem ponosen na delo ekipe v celi sezoni Evropskega pokala, ne samo na teh tekmah, ki so bile zares odločilne v zadnjih štirih tednih.

Sorodna novica Lakovič z Gran Canario osvojil Evropski pokal, naslednja postaja Evroliga

Z naslovom ste si priigrali tudi mesto v Evroligi. Kakšen izziv je za vas to tekmovanje, saj to vendarle ni majhen korak?
Ne, res ni. Zmaga nam je prinesla evroligaško vstopnico, ampak se moramo zavedati, da je, če se lahko tako izrazim, Evroliga druga zverina. Prinaša 34 tekem in ogromno potovanj, še posebej, če gledamo nas, ki smo s Kanarskih otokov. Višja je kakovostna raven. Vse skupaj zahteva nadgradnjo in je zahteven in velik izziv. Pristopiti je treba preudarno in dobro razmisliti, kako in kaj naprej. Pomembna je naslednja sezona, ali bo v Evroligi ali kar koli že bo, moramo pa vedeti in se zavedati, da vedno za naslednjo obstaja nova. Klub mora ostati zdrav. Gledati moramo tudi v prihodnost in ne le v naslednjo sezono.

Verjamete, da je z določenimi nadgradnjami klub sposoben sprejeti ta izziv?
Seveda z nekim popravkom v smislu proračuna, a kar zadeva organizacijo in tudi kadrovski vidik, je sposoben. Vse skupaj je treba postaviti na tehtnico. Treba je biti realen in hkrati tudi ambiciozen. Toda, poudarjam, realen. Vedeti moramo, da igramo v najmočnejšem državnem prvenstvu v Evropi. Evroliga je ob Ligi ACB res velik zalogaj, velika obremenitev. Klub je seveda tisti, ki bo na koncu sprejel odločitev, mora pa dobro premisliti, kako zastaviti celo stvar.

Glede na to, da ste imeli pred sezono še nekaj ponudb, pa se je odločitev za Gran Canario izkazala za zadetek v polno, kajne?
Res je. Po treh sezonah v Ulmu, kjer smo se tako jaz kot družina odlično znašli, vsi smo se dobro počutili in si tako rekoč ustvarili drugi dom, sem razmišljal, da je čas za naslednji korak. Torej, za višjo raven tako tekmovanja kot zahtevnosti in tudi ambicij po doseganju rezultatov. To je ta projekt Gran Canarie tudi predstavljal. Se pravi, najboljše državno prvenstvo v Evropi in ob tem še Evropski pokal, hkrati pa narediti korak naprej in se boriti za najvišja mesta. Kot se je izkazalo, smo dejansko se. Še več, smo tudi osvojili lovoriko.

Omenili ste številna potovanja, saj se na vsako gostovanje odpravite z letalom. Tako vas veliko ni doma – kako pa se je družina znašla v Las Palmasu?
Naš trener za telesno pripravo je malce preračunaval in ugotovil, da smo ekipa, ki je največ prepotovala, vključno z moštvi iz Lige NBA. Vzame nam res veliko časa in predstavlja napor tukaj, na Gran Canarii, ker je treba v ekonomskem razredu potovati po celi Evropi. Sicer je pa življenje v Las Palmasu super. Klima in vreme naredita svoje ter olajšata celo zadevo. Družina se je dobro znašla, vsi zelo uživamo in smo res zadovoljni.

Za vami je odlična igralska pot, zdaj pa uspešno stopate tudi po trenerski. Kaj ste se v teh trenerskih letih naučili in kako drugače mogoče zdaj gledate na košarko?
Seveda je vse drugače, mislim, cel proces dela je drugačen. Ne glede na to, ali si glavni trener ali igralec, pa se vsak dan učiš in nabiraš izkušnje. Nedvomno sem se kot trener veliko naučil in morda na košarko zdaj gledam bolj celovito, kot sem mogoče takrat, ko sem bil še igralec. Kot trener moraš pozornost posvetiti res vsem dejavnikom, celotni sliki. Mislim, da je vse skupaj precej bolj stresno in prinaša precej večjo obremenitev kot pa takrat, ko si košarkar. Rek, da ostaneš igralec, dokler le lahko, vendarle ni zaman. Najlepše in najboljše je, ko si igralec.

Veljali ste za marljivega košarkarja, kakršnega ima v svoji ekipi rad vsak trener. Bi Jaka Lakovič kot trener rad vodil Jako Lakoviča kot igralca?
Bi rad. Kot ste rekli, sem bil res zelo delaven in predan. Tudi nepopustljiv. Te odlike tudi najbolj cenim pri igralcih zdaj kot trener. Po drugi strani bi mi bilo pa kdaj tudi težko. Kot igralec sem znal biti tudi zelo trmast, mogoče kdaj uporniški. Po tej strani bi bilo tudi težko, sicer pa mislim, da vseeno bi rad.

Pod vašim vodstvom je priložnost tudi v Evropskem pokalu dobil Dan Duščak. Kako se je razvijal v tej sezoni?
Zelo dobro. Dan je imel odlično sezono z drugo ekipo v tekmovanju LEB Plata. Vedno je bil prisoten tudi s prvo ekipo na treningih. S svojo vlogo, ki jo je imel v prvi ekipi, je bil pomemben člen. Se pravi, vedno je bil na voljo, da pomaga soigralcem in ekipi na treningih. Ko so bile v moštvu prisotne poškodbe, je bil pozvan tudi v ekipo. Odigral je svojo vlogo na zelo dober način in je bil tudi del te zgodbe v Evropskem pokalu. Tudi on je bil kot šampion nagrajen z medaljo, saj je bil prisoten v sezoni tudi v tem tekmovanju.