"Esenca njene igre je neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v svojem igralskem iskanju nikoli ne ustavi, pač pa neprestano išče nove igralske poti in izrazna sredstva. Slednjega se ne poslužuje zaradi drugačnosti per se, pač pa z iskanjem nekonvencionalnih rešitev prodira globlje v uprizoritev, igralsko kreacijo, vlogo, odnose, stanja ..." je v utemeljitvi nominacije za prstan zapisala Maja Borin.

"Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. In čeprav je večji del svoje kariere posvetila najrazličnejšim zvrstem znotraj dramskega gledališča, so ji blizu eksperimentalne in laboratorijske forme, tudi lutkovno gledališče in film," še piše v utemeljitvi.

Borštnikov prstan bodo lavreatki izročili na zaključni slovesnosti Borštnikovega srečanja, 18. junija v Mariboru, ko bodo podelili tudi druge festivalske nagrade.

Nataša Matjašec Rošker se je rodila leta 1967 v Murski Soboti ter pozneje študirala dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pri profesorjih Miletu Korunu in Matjažu Zupančiču. (Diplomirala je pri profesorjih Dušanu Jovanoviću in Štefki Drolc leta 2002).

Prvakinja mariborske Drame
Igralkino profesionalno pot sestavljata dve obdobji. Prvo traja med letoma 1995 in 2007, ko je bila kot samostojna ustvarjalka oziroma samozaposlena na področju kulture intenzivno vpeta v neodvisno sceno in je kot gostja nastopala v domala vseh gledališčih po Sloveniji ter sodelovala pri filmu. Drugo obdobje se je začelo z odločitvijo, da se pridruži umetniškemu ansamblu Drame Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor, katerega članica je že 16 let.

Prvi odziv lavreatke: "Slovenski gledališki igralki ni enostavno preživeti"
Kot je lavreatka podčrtala v svoji prvi izjavi po razglasitvi nagrade, se je "na svobodi" naučila delati predstavo kot celoto, kar je način dela, ki je vedno bolj prisoten tudi v institucionalnih gledališčih. "Igralci ne delamo več vlog, ampak delamo predstave. Vključujemo se torej v celoten proces nastajanja predstave," je poudarila.

Nagrado jemlje kot priznanje za dosedanjo ustvarjalnost, nikakor ne zaključek dela. "Neizmerno sem počaščena, vesela in ponosna, tudi nase. Lahko si rečem, da se je splačalo. Včasih je treba biti tudi pogumen, predrzen, diplomatski. Slovenski gledališki igralki ni enostavno preživeti, a da se," je povedala.

Dodala je, da ima v gledališču še veliko načrtov, prstan pa ji daje potrditev, da je na pravi poti. "Če sem znana kot jezikava igralka oziroma igralka, ki se vtika v skoraj vse segmente nastajanja prestave, mi ta nagrada daje potrditev, da moja vztrajnost, trma, radovednost vseeno puščajo sled."

Borštnikov prstan ne zaznamuje konca ustvarjalne poti
Tudi umetniški direktor Borštnikovega srečanja Aleš Novak je poudaril, da je prstan nagrada za ustvarjalni opus, ne nujno za življenjsko delo ob koncu ustvarjalne poti. "Torej zanjo kandidirajo enako ljudje, ki so stari 45 let, kot tisti, ki imajo nekaj desetletij več," je pojasnil in spomnil, da sta prstan med mlajšimi prejela tudi Igor Samobor in Ivo Ban.

Obraz slovenskega filma na začetku novega tisočletja
Nastopila je tudi v več celovečernih filmih – bila je Nada v Djurićevem Traktor, ljubezen in rokenrol, Vilma v Cvitkovičevem Od groba do groba, Žana v Burgerjevih Ruševinah, Vesna v Zupaničevem Radio.doc, Laura v Anžlovarjevem Babica gre na jug – in številnih kratkih, dokumentarnih in videofilmih (Poročno potovanje, Vikend paket, Ivana Kobilica, Laska, Osum, Masky, Phantom, Homoerectus, Večer, Vrt). Videli smo jo lahko v kritiško priznanih filmih ter nagrajevanih Eme Kugler Odmevi časa (2014) in Človek s senco (2019). Naslednje leto jo bomo spremljali tudi v drugi sezoni nadaljevanke Življenja Tomaža Kajzerja.

Pri scenariju za celovečerni film Outsider je sodelovala pri pisanju dialogov. Leta 2001 je z lastnimi sredstvi in po lastnem scenariju posnela dokumentarno-igrani film TIIGRA, leta 2004 pa je zrežirala še avtorski kratki videofilm ODTIS.

Raznoliko ustvarjanje ni ostalo spregledano
Za svoje delo je prejela več nagrad doma in v tujini. Nagrado Prešernovega sklada sta ji leta 2005 prinesla igralska kreacija in soavtorstvo besedila v monodramski postavitvi Get famous or die trying.

Leta 2021 so jo med drugim na festivalu Mittelfest v Čedadu nagradili za vlogo v uprizoritvi Immaculata, leta 2019 pa na festivalu Gavelline večeri v Zagrebu ter na festivalu v Nišu za vlogo baronice Sophie von Essenbeck v uprizoritvi Somrak bogov.

Borštnikovo nagrado za igro je prejela štirikrat: za vlogo Hedde Gabler v uprizoritvi Hedda Gabler (leta 2015), za vlogo Gospodične Elle Rentheim v uprizoritvi John Gabriel Borkman (2013), za vlogo v uprizoritvi Veter v vejah borov (2009) ter za vlogo Marteuil v predstavi Kvartet (2006).

Visoko priznanje, ki ga izmenično prejemajo igralci in igralke
Dobitnika Borštnikovega prstana izbere strokovna žirija, ki jo sestavljajo: dramaturga Blaž Lukan in Vilma Štritof, gledališka kritičarka Mojca Jan Zoran, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak in prejemnica Borštnikovega prstana leta 2011 Milada Kalezić. Lani je Borštnikov prstan prejel igralec Ivo Barišič.

Program osrednjega dela Festivala Borštnikovo srečanje se začne v ponedeljek, slavnostno odprtje pa bo v petek s predstavo La Tempesta/Vihar režiserja Alessandra Serre v produkciji Stalnega gledališča iz Torina.

V tekmovalnem programu je 12 gledaliških predstav po izboru selektorice Vilme Štritof, v spremljevalnem programu pa poleg štirih tujih še osem slovenskih uprizoritev.