Leta 1933 rojeni Adrijan Rustja velja za enega najbolj prepoznavnih obrazov v zgodovini Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu, ki "je še vedno vedno predvsem človek teatra, njegov ustvarjalni lok pa je impozantno presenetljiv", je v utemeljitvi med drugim zapisala žirija.

Lavreat je protagonist dolge vrste uspešnih predstav, v katerih je pokazal širok razpon izrazov. Blestel je tako v legendarni vlogi Stanka Černigoja v Kobalovi komediji Afrika ali Na svoji zemlji, za katero je leta 1997 prejel Borštnikovo nagrado za igro, kot tudi v vlogi protagonista drame Zadnje lune Furia Bordona, s katero je obeležil več kot 40-letno umetniško kariero, so zapisali v tržaškem gledališču.

Rustja je "s svojim večdesetletnim delom resnično dokazal, da se da enovito združiti primorski kulturni prostor in s tem slovenskega. Umetnik je živ dokaz povezovanja, saj je nastopal in delal tako v Benečiji, na Goriškem, Tržaškem in Koprskem, presegal je ideološke in strankarske jezove, bil vse življenje predan gledališkemu artizmu, slovenski besedi in utrjevanju dostojanstva slovenskega človeka," je še zapisala žirija v sestavi Marij Čuk, Vesna Humar in Alen Jelen.

V tržaškem gledališču je "delal domala vse, kar se je delati dalo. Rustja avtoironično pravi, da je bil deklica za vse, od nekakšnega finančnega ministra do organizatorja in animatorja na terenu, od urednika gledaliških listov do igralca in režiserja pa pisec tekstov. Radijskih in odrskih. Veliko je bilo zadoščenj in odličnih trenutkov, a žal, pravi slavljenec, se ni nikoli izpel ne kot igralec ne kot režiser, najbrž zaradi tega, ker se ni nikdar prilizoval umetniškim vodjem, svoje izvengledališke energije je raje namenjal družini," so še zapisali v utemeljitvi.

Lavreat je za Radio Slovenija dejal: "Ker sem temu gledališču posvetil ogromno dela v raznih resorjih, če je goriško ravno tako, ker sem tam začel v Solkanu, če je koprsko tudi, ker sem tudi v Kopru s kabarejem z Jelačinom zabaval ljudi."

Adrijan Rustja je bil pravzaprav prvi Tržačan z diplomo ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Ob tem je pri Glasbeni matici kot nadarjeni pianist študiral klavir. V tržaškem gledališču se je zaposlil leta 1960 in mu ostal zvest do upokojitve leta 1993. V tej gledališki hiši je bil dejaven predvsem kot režiser in igralec, začasno pa tudi urednik gledaliških listov in zbornikov, vodja gledaliških tečajev, programski in poslovni vodja. Leta 2005 je prejel nagrado ZDUS-a Marija Vera za življenjsko delo.

Sorodna novica "Zgodba o vzponu fašizma se predstavlja med Slovenci v Italiji"

Žirijo je med letošnjimi predstavami najbolj prepričala uprizoritev Mario in Čarodej po noveli Thomasa Manna v dramatizaciji Tatjane Doma in režiji Ivane Djilas. Odločilno je bilo sozvočje uprizoritvenih elementov, s katerim so ustvarjalci v navidezno idiličnem obmorskem mestu prikazali naraščajočo nestrpnost ob vzponu fašizma. "Smo kot zbor galebov, tako je zaživela tudi predstava, smo se odlično počutili in odlično doživljali cel proces študije," je dejala članica ansambla tržaškega gledališča Nikla Petruška Panizon.

Tantadruja za igralske stvaritve je prejel Jure Kopušar iz SNG-ja Nova Gorica. Oblikoval je zelo različne, večplastne vloge, so zapisali v obrazložitvi, ki jih je znal z zrelo igro približati občinstvu: "To definitivno pomeni neko novo moč, vzgib, da še naprej delam z enako močjo, z enako energijo, da nikoli ne popuščam." Jaka Varmuž pa je za oblikovanje svetlobe v uprizoritvi Mali princ v produkciji Gledališča Koper prejel tantadruja za posebne dosežke.

Trojica primorskih gledališč s tantadrujem za življenjsko delo od leta 2011 ovrednoti delo in umetniške dosežke primorskih gledaliških ustvarjalcev. Doslej so priznanje prejeli Mario Uršič, Stane Leban, Zdenka Lovec, Anton Petje, Teja Glažar, Boris Cavazza, Miranda Caharija, Bine Matoh, Katja Pegan, Marija Vidau, Ivo Barišič in Dušan Mlakar.