To je ena izmed pretresljivih zgodb o sanjah, ki so jih odnesli voda in plazovi.

Kolone prostovoljcev in gasilcev na pomoč

Dan za akcijo, sva se odločili s prijateljico Janjo, greva pomagat. Že pri Celju ni bilo dvoma, v katero smer je treba. Gasilska vozila iz vseh koncev Slovenije so nehote usmerjala promet v smeri Zgornje Savinjske doline. Ko se je čedalje bolj videlo posledice deroče Savinje, sva se vozili kar s cmokom v grlu proti Ljubnemu ob Savinji. Eno je, ko spremljaš presunljive prizore po televiziji, družbenih omrežjih, drugo, ko stisneš roko ljudem, ki se jim je komaj pred nekaj dnevi življenje popolnoma postavilo na glavo. Hkrati pa ti je, ko gledaš tablice gasilskih in drugih vozil iz cele države, toplo pri srcu, ker se znova potrjuje, kako veliko srce imamo in kako si znamo pomagati.

Sorodna novica Kako lahko pomagamo? Humanitarne organizacije zbirajo pomoč.

Ko pripeljeva v Ljubno ob Savinji, ponehujejo kaplje, ki so naju spremljale del poti. Ah, vsi smo si oddahnili. V gasilskem domu je zbirna točka za prinešeno materialno pomoč. "Uf, vse nam prinašajo, od vsepovsod. Včeraj je bilo sploh noro," pove ena od prostovoljk, zraven se dvigajo kupi prinešene hrane, toaletnih in drugih potrebščin ter vode.

Streljaj stran pri pošti je velik napis prostovoljska točka. Tam te popišejo in dodelijo točko, kjer potrebujejo pomoč. Lopata, metla, škornji, rokavice – to je osnovna oprema večine. "Punci, gledam, kam bi vaju razporedil. Zdaj je še taka faza, ko se marsikje rabijo, pa ne zameriti, močne moške roke, ker je treba blato odmetati," naju v žuboreči domači govorici prijazno pozdravi domačin na sprejemu. V sredo je bilo prostovoljcev več sto, v četrtek jih je bilo manj, znova jih pričakujejo več v petek in potem tudi skozi podaljšan konec tedna.

Vse brni ...

Prva postojanka je območje nasproti Petrolove črpalke. Tu je Savinja prestopila svoje bregove in dodobra napojila bregove na obeh straneh. Tik ob cesti so parkirani avtomobili prostovoljcev, na drugi strani pločnika so na travi cele piramide zdelanega pohištva in vse druge uničene opreme. Prostovoljci in domačini z roko v roki čistijo vse mogoče, od lop, kleti, pohištva, do zalog ozimnice, odmetati je potrebno ves mulj, ki je zalil vrtove in dvorišča. Z nasmehom na obrazu se bodrimo, samokolnice šibajo gor in dol, vse naokoli brni, na tleh razne manjše čistilne naprave, pa tudi gasilski tovornjaki s cevmi, s katerimi čistijo večjo umazanijo, v zraku se slišijo policijski in vojaški helikopterji.

S travnika za hišo gospe, pol Gorenjke, pol Dolenjke, ki se je pred nekaj leti preselila na Ljubno, si prizadevamo odmetati mulj, ki je pod seboj zadušil travo. Pet deklet, desetletnik, pet lopat, tri samokolnice. Zadeva teče kot po tekočem traku, četudi nismo tako zelo močne, smo pa trmaste in odločne. "Prišel sem, da pomagam, da bo čim prej tako, kot je bilo. Rad bi naredil nekaj koristnega," pove 10-letni Ian, ki je prišel pomagat z mamo Nino. Zraven so neumorne dolenjske učiteljice z OŠ Stopiče Mateja, Maja in Vesna, pridružila se jim je še Irena iz Ribnice. Mateja je bila v torek v Letušu, kamor je šla pomagat, po spletu okoliščin pa pristala v hiši nekdanje sošolke s faksa, s katero sta izgubili stike. Kasneje je objavila fotografijo na družbenih omrežjih in hitro je sledil odziv več prijateljic, da bi tudi one šle pomagat. "In smo prišle. Ker je treba pomagati, kakor koli lahko. Spodbujamo vse pedagoške delavce, ki so še na dopustu, da pridejo. Naj pridejo tudi samo za en dan, ljudje potrebujejo vsak par rok."

Savinja pokazala vso razdiralno moč

Ko peljem strest samokolnico v jarek ob Savinji, tik ob reki zagledam hišo z zvito spodnjo streho. Zunaj na dvorišču je tako, kot je po vseh dvoriščih tik ob vodi: nekatere stvari se še da očistiti, za nekatere je jasno, da bodo končale na odpadu, prav povsod pa je blato. Gospoda, ki se mu bližam, pobaram, ali je gospodar. Pritrdi in v isti sapi odgovori, da ni kaj reči, potem pa se Ivan Hriberšek le opogumi in razloži, kako je pred leti ob hiši na črno zgradil betonski zid. In prav ta zid je zdaj rešil, da hiše, v kateri ima lesarsko delavnico, za katero so garali leta, prejšnji teden ni vzela podivjana Savinja. "Smo se jezili, da Marčinkov jez ni primeren in da te betonske konstrukcije niso primerne za ta odsek reke. In kaj se je zgodilo zdaj? Vanje se je zagozdilo drevje in ker voda ni imela dosti prostora v strugi, se je razlila na obe strani."

V lesarski delavnici čistijo stroje, nekateri med njimi so zelo dragi, ponosno pove, da zanje niso vzeli posojila. "To je stalo 6000, to je stalo 10.000 evrov, to je stalo 6.000 evrov," našteva stroje. Na vprašanje, ali bodo stroji še uporabni, stvarno odgovori, da je vsa elektronika zanič, za drugo bodo pa še videli.

Svet je res majhen

Ko grem na poti nazaj mimo sosednjega dvorišča, opazujem, kako čistijo steklenice vina, paradižnikove mezge in vsega, kar je bilo kleti. Ko le bolje pogledam, pa prepoznam Ano, znanko iz Ljubljane. Presenečeni se spogledava in nasmehneva, da se srečava ravno tu. Tudi to se vedno znova potrdi: kako je Slovenija majhna, vsak pozna nekoga, ki ga pozna nekdo drug in kako hitro srečaš znanca tam, kjer ga res ne pričakuješ. "Tu so moji sorodniki. Teta in dedek, sva bila tu (op.: s partnerjem) že v torek, danes in konec tedna prideva," pojasni, hkrati pa še vedno ves čas hiti s pranjem steklenic. Vsaka minuta šteje, vsaka poteza šteje. "Najlepše je videti vse ljudi, ki zelo pomagajo. To ti res napolni srček. Hvaležna sem in tudi vsi, ki potrebujejo pomoč, so hvaležni."

Vmes se po ulici pripelje gasilski tovornjak, fantje s cevjo čistijo dvorišča, na drugi strani že kuka gospa s košaro palačink. Aktivirane so gospodinje od blizu in daleč. Ko povemo, da smo prinesli vse s seboj, ker jih res ne želimo obremenjevati, nam dajo jasno vedeti, da njihova pregovorna gostoljubnost ne bo pustila, da bi ostala, četudi bi bilo v teh okoliščinah popolnoma razumljivo, le teorija.

Sorodna novica Do zdaj je bilo v dobrodelni akciji zbranih več kot 1,2 milijona evrov

Ko odkopljemo travnik, se odpravimo dalje. Tudi pri sosedovih je vse zunaj, gospa v velikem plastičnem sodu čisti vse, kar jim je zalilo: od strojev, pohištva do raznega orodja. "Tukaj sem bila prej doma, zdaj živim v Nazarjah. Do nedelje sploh nisem mogla na Ljubno. Najprej smo pomagali v Nazarjah v blokih, kjer je bila tudi katastrofa. Vsi, ki so živeli v pritličju, so bili poplavljeni, sestrična in številni znanci. Ko se je pa dalo priti na Ljubno, smo prišli pa še sem pomagat."

Kaj bo z ribami?

Najina naslednja postojanka je Ribiški dom, dober kilometer naprej po cesti. Do tam so levo in desno kupi smeti, ki so jih tja zvozili iz poplavljenih domov. Ko dobro pogledam, na drugi strani brega ob hišah zagledam zelen avto, prav zarinjen je v smeti. Res nadrealističen prizor.

Do Ribiškega polja vodi idilična cestica, trava po dežju je še bolj zelena, nad njo krasna modrina in v daljavi koroški vrhovi. Kako lepo je v teh koncih! Na dvorišču najprej zagledava številne dele kuhinjske opreme, pulte, hladilnike, štedilnika, pralni stroj … Vse je zabasano z blatom.

Pogled na steno hiše jasno kaže, do kod je segala voda. Mlajši par, Matej in Tadeja Podkrižnik, ki sta najemnika v Ribiškem domu, je tu pustil pet let svojega življenja, poleti sta vsak dan v tednu garala od jutra do večera. Prejšnji teden se je vsa dolina veselila Flosarskega bala. "Ravno je vse steklo, dobro nama je šlo. Zdaj pa je v eni noči vse šlo. Zdaj smo verjetno do marca končali z vsem. Ne vem, kaj bova zdaj, ali bova šla na zavod," je vdana v usodo Tadeja, utrujena od celega tedna skrbi, kako bosta zvozila z dvema šoloobveznima otrokoma.

Med kratkim odmorom jo vprašam po dogajanju prejšnji teden. "V noči s četrtka na petek je ob 3. uri zazvonila sirena, da morajo od doma, poleg hiše je narasel potok. Škarpo na pokopališču nad hišami, tudi našo, je zasul plaz in vse se je začelo peljati po bregu." Ko sta ob 5.30 z možem prišla v bližino Ribiškega doma, pa ju je čakal prizor kot iz vesoljnega potopa. Le nemo sta lahko opazovala, kako voda odnaša mize, rože, klopco z veliko postrvjo, ki so jo postavili le dva tedna prej…

Pokaže na majhno počitniško hiško 20 metrov od Ribiškega doma, od katere pa jo loči mostiček. Z družino in dvema majhnima otrokoma, 4 mesece in 3 leta starima, je bil sosed v petek tam. Ko so skušali oditi z avtom čez mostiček, pa že niso mogli več, tako hitro se je dvignila voda, dogajanje opisuje Tadeja. "V 10 minutah je bilo vse dvorišče polno vode. Sosedov avto je voda potem odnesla več deset metrov proč. Družina se je zatekla v podstrešje hiške, do koder k sreči voda ni segla, je pa voda zalila klet in prvo nadstropje. Lahko pa bi se končalo drugače." Čez dobre štiri ure je voda začela upadati in počasi se je potem pokazalo, kakšno opustošenje je pustila za seboj. V soboto je že potekala prva udarniška akcija, domačinom so se pridružili tudi Matejevi prijatelji iz Prekmurja. "Vdreti smo morali, da smo sploh lahko vstopili. Vse razen skrinj je bilo premaknjeno."

Ribiški turizem na kolenih

Poleg Ribiškega doma je ribogojnica. Bolje rečeno, je bila. Ribiški turizem je eden ključnih v dolini, nama hitro pojasnijo domačini. "Sem so prihajali številni tuji ribiči, cela dolina je živela od tega, večina je tujcev, nekaj pa tudi domačih ribičev. Nastanitve, trgovine …," pojasni Tadeja.

Počasi se premikamo od enega stroja do drugega, žal je na voljo samo en vir vode, ki bi ga ves čas imeli vsi. Bolj kot pomivaš, bolj se ti zdi, da je vse umazano. A počasi se le premaknejo stvari in počistimo večji del strojev. Tadejo skrbi, koliko jih bo sploh še delovalo, predvsem ji je žal za lani kupljeni štedilnik, za katerega sta odštela več tisoč evrov.

V tistem na dvorišče pripelje avtovleka, ki je prišla po dve vozili ribiške družine, enega so kupili lani, kar je zanje velik udarec. Ko fante z avtovleke povprašam, kam bodo odpeljali vozili, odgovorijo, da gre eden na servis v Šmartno ob Paki, drugi v Velenje. Pojasnijo, da so doslej odpeljali že 50 avtomobilov, in sicer na različne servise po državi. A ta številka se bo še močno povečala, kajti toliko so jih odpeljali samo v Mozirju in Lokah, do najbolj prizadetih krajev v bližini, do Strug, Luč, sploh še prišli niso.

Največji udarec za ribiče je, da ni več rib, pojasni član ribiškega društva Ljubno ob Savinji Drago Petak. "30 let smo gradili in lahko rekli, da je vse urejeno. Zadnjih 5 let smo normalno dihali, zdaj pa tak šok. V eni noči je vse šlo. To so vse udarniške akcije, kar počnemo ribiči. Smo edina ribiška družina, ki je spravila potočno postrv, da je 73-odstotno čistogenska."
Že spomladi so ribiči doživeli hud udarec, ko je skala višje na Savinji uničila ikre in mladice v ribogojnici, natančneje 400.000 mladic in približno 150.000 enoletnic. "Zdaj je pa v eni noči vse šlo. V ribogojnici ni več ničesar. Enoletne ribe so se zdaj v povodnji dol pripeljale, vse je šlo v Savinjo. Zdaj nam je šla matična jata. Znova bomo morali začeti od začetka." Voda je odnesla 10 ton postrvi, veliko jih je poginilo, le nekaj malega pa jih je uspelo požrtvovalnim ribičem ujeti. "Žalostno, a nič se ne da pomagati," je stoičen Petak. "Dokler ne bodo ribiči znova imeli rib, tudi tuji ribiči ne bodo prihajali. In to bo trajalo 3, 4 leta," je črnogleda Tadeja.

Na dvorišče se zatem pripelje Tadejin mož Matej. Kljub temu, da imajo doma polne roke dela, je danes prišel pomagat naprej v Luče. Tja jih je odpeljal helikopter, se pa da tudi že po intervencijski poti. Posnetki Strug so pretresljivi. "Saj je pri nas hudo, ampak tam je res hudo. V Strugah je res grozno," je realen, ko nam kaže videoposnetke. "A vidiš, tu ni 300 metrov ceste."

Čeprav smo ves čas zatrjevali, da smo preskrbljeni s hrano in pijačo, se Tadeja ni dala, pogostili so nas z izvrstno enolončnico, ki pa je šla ob misli, kako je nekaj kilometrov dalje več družin ostalo brez vsega, kar težko po grlu.

Mlada družina ostala brez hiše, avta ...

Zadnja postojanka dneva je bilo prebijanje do Strmca oz. Strug. V redakcijo MMC-ja smo v torek prejeli elektronsko sporočilo Bernarde B. Kranjc iz Strmca, v katerem je zapisala, da so z možem Petrom in štiriletnim Tilnom ostali brez vsega, saj jim je plaz odnesel in zasul hišo ter avto. Še pred odhodom v Ljubno sem jo poklicala, kako jim lahko pomagamo, in dogovorili smo se za nekaj praktičnih stvari, hrane in osnovnih potrebščin imajo dovolj. Prijazni Matej se je žrtvoval in naju peljal po obvozni cesti do Strmca. Razmere so se v primerjavi z nekaj kilometri v drugo smer, torej proti Ljubnemu in Nazarjam, močno poslabšale. Ozka grapa, plazovi na eni in drugi strani, spodjedena cesta, več sto metrov, podrta drevesa povsod, kamenje povsod. Res apokaliptično. "Vidita, tam na drugi strani je bil kamp Na skali, 300 ljudi so evakuirali, kampa pa ni več," pojasnjuje Matej. "Poglejta tule, a vidita tovornjak, zmečkan šlepar, ki ga je prineslo dol iz Strug?"

Nejeverno pogledujem levo in desno in se tesnobno sprašujem, kdaj, če sploh, bo življenje tu spet normalno. Ceste gotovo še lep čas ne bo in s tem bo kar nekaj vasi odrezanih od krajev, s katerimi so bili prebivalci prej močno povezani. Z Bernardo in Petrom, ki sta začasno nastanjena pri Bernardinih starših, smo dogovorjeni, da se dobimo v bifeju na Strmcu. Za dogovor je bilo potrebnih več klicev, kajti loviti morata mobilni signal, zato sta večkrat nedosegljiva, na kar sta že vnaprej opozorila.

"Tule je bila hiša. Naravnost navpično na nas je prineslo plaz," začne svojo pripoved Bernarda. "Odšla sva pravi čas, v petek dopoldne. Deževati je začelo v četrtek zvečer, k sreči je bil najin Tilen na počitnicah. Sredi noči je začela dreti voda," jo dopolni Peter. "Gledali smo, kako odnaša avte. Moj avto je odneslo, še zdaj ne vemo, kje je. Nekje je zasut. Ničesar nimamo več," je strta Bernarda. "Vsi moji bonsaji so šli. 20 let dela," doda Peter in pojasni, da sta v petek dopoldne sklenila, da ni več varno, in sta hišo, ki sta jo v zadnjih petih letih v celoti prenovila, zapustila. Odšla sta k Bernardinim staršem v bližino. Plaz je začel drseti popoldne, ponoči pa je pokazal vso svojo moč. "Vse je šlo, vsi najini spomini. Zradiralo je vse."

Po njunih besedah je pokrajina dejansko spremenjena, plaz je predrugačil območje, pri tem pa pokazal vso rušilno moč. "V bistvu je tako, kot da tam hiša sploh nikoli ni stala. Kdor ne pozna krajev, ne more vedeti, da je bila tam hiša. Tam, kjer si šel prej dol po cesti do naše hiše, je zdaj ravno, vse je dol naneslo. Nepredstavljivo, neopisljivo je. Kot v najhujši nočni moči. Nisem si mislila, da se lahko zgodi kaj takega. Kot bi sanjala," pove Bernarda in doda, da so po velikem območju razmetane njihove stvari, našli so jih le nekaj, večina jih je zakopanih pod grmado kamenja in zemlje. "Začeti moramo znova, res čisto z ničle," hlipa in drgeta, ko jo objamem. "Pomagali bomo, niste sami," je vse, kar lahko iztisnem.

Na poti nazaj proti domu, kjer naju čakata topli postelji, čaka me moja postelja, ne neka začasna, premlevam dan. Vse se meša, žalost, veselje, upanje, trdoživost … Kakšen nepojmljiv udarec so doživeli. Pomislim, kako jim bo čez nekaj tednov, ko ne bo več prostovoljcev, gasilcev, medijev … Ko bodo ostali sami in se bodo posledice strahote, ki so jo doživeli, v polnosti zgrnile nanje. Srčno upam, da jih ne bomo pustili na cedilu. Da ne bomo pozabili nanje. Ker na njihovem mestu bi zlahka bil sleherni izmed nas.

Zato pojdite v te lepe konce in pomagajte, ker tam res potrebujejo pomoč.