Ljubljana glede kinokapacitet ni samo "najslabša prestolnica Evrope", kot ocenjuje Popek, "ampak kar eno najslabših večjih mest v Evropi". Če smo včasih Ljubljančani lahko zahajali v Kino Komuna in Kino Vič (tisti z malo daljšim spominom pa bi temu dodali še Kino Šiška, Kino Union, Kompas in še kakšnega), število velikih dvoran že več let nezadržno usiha ali pa samevajo v čakanju na prenovo.

Festival Liffe, ki več kot polovico svojega proračuna financira iz prodaje vstopnic, velike dvorane potrebuje, če želi ohraniti širino programa, na katero smo navajeni. Letos "požar gasijo" z gostovanjem na novi lokaciji, v Dvorani AGRFT na sedežu Akademije, ki jo dodajajo k stalnim lokacijam v Ljubljani (Linhartova in Kosovelova dvorana Cankarjevega doma, Kinodvor, Slovenska kinoteka in Kino Bežigrad), Mariboru, Novem mestu in Celju.

Kljub tej oviri pa Liffe, ki že od epidemičnega leta 2020 vihti zastavo "vračanja ljudi v kinodvorane", tudi letos prinaša 89 celovečernih filmov, med katerimi boste našli nekaj velikanov svetovne kinematografije (Wima Wendersa, Pedra Almodóvarja, Rjusukeja Hamagučija, Hirokazuja Kore-eda), zmagovalce vseh ključnih evropskih filmskih festivalov od Benetk in Berlina do Sarajeva in Rotterdama, izbor desetih prvencev v tekmovalni sekciji Perspektiv, ščepec Hollywooda (Sofia Coppola, Woody Allen) ter sprelet groze in absurda v Ekstravagancah. V fokusu bo sodobna argentinska kinematografija, ki jo Popek skuša oprati stigme "zateženosti", v filmsko zgodovino pa se oziramo k poglavju italijanskega politično angažiranega filma z mojstrom Francescom Rosijem na čelu.

Vstopnice za 34. Liffe, ki bo potekal med 8. in 19. novembrom, gredo v predprodajo danes, ko so na tiskovni konferenci tudi uradno predstavili festivalski program.

V spodnjem pogovoru boste med drugim izvedeli, kakšen izziv za selektorja predstavlja izbira filma ob odprtju, katere naslove so letos "ukradle" pretočne platforme in za katere filme Simon Popek meni, da jih ne smete preskočiti. Vabljeni k branju.

Podoba 34. festivala Liffe naj bi bila ustvarjena na konceptu trajnosti. V čem stremi festival k trajnostnim načelom?

Trajnost je najnovejši modni trend Evropske unije in njenih medijskih programov, ki sofinancirajo tudi Liffe. Vsi smo zato polni besed o trajnosti, čeprav vemo, da gre za obliko zavajanja. Ob sklepu letošnjega beneškega festivala je vodstvo podalo izjavo, da "ponosno sporočajo, da je bil festival letos v celoti ogljično nevtralen". Zvezdniki priletijo z zasebnimi letali, v novinarskem centru in filmski vasi ni enega samega krožnika ali kosa pribora, ki ne bi bil iz plastike … Ne vem, kakšni so standardi za ogljično nevtralnost, ampak Benetke jih gotovo ne dosegajo.

Skratka, treba je pokazati vsaj namen, stremljenje k trajnosti, kar se mi zdi prav. Goste je treba na primer pozvati, naj pripotujejo z vlakom namesto z letalom, pijač ni treba streči v plastičnih kozarčkih in tako naprej. V Evropi so na primer navdušeni, ko poročamo, da akreditacij ne izdajamo več na plastičnih kartončkih, ampak v digitalni obliki. V Leipzigu sem prvič doživel celo to, da so novinarje pozvali, naj s seboj prinesejo kake stare vrvice za okrog vratu, na katere bodo obesili akreditacije. To so ti mali koraki k boljšemu svetu.

Kakšno je po dobrih desetih letih od izbruha pretočnih vsebin razmerje med pretočnimi platformami in festivali? So začeli festivali v ekosistemu zabavne industrije izpolnjevati nekoliko drugačno vlogo kot prej? Pretočne platforme nam vsebine ponujajo na podlagi algoritmov – predlagajo nam torej stvari, ki so čim bolj podobne vsebinam, ki jih že poznamo. So zato festivali bolj osredinjeni na odkrivanje novih talentov, izvirnih pripovednih načinov?

Kar se selekcije tiče, se ni zame spremenilo nič. Največja razlika je v tem, da največji ameriški filmi za manjše festivale, kakršen je Liffe, niso dosegljivi, ker bodisi prihajajo ali pa celo že so dostopni na različnih platformah. Velike filme, kot je Cooperjev Maestro ali Linklaterjev Hit Man, so prihranili za jesenski šopek velikih festivalov – to so tisti v Benetkah, Torontu, New Yorku – za druge pa ne. Nekatere od teh filmov bi si želel prikazati, Hit Mana prav gotovo, prav tako El Conde Pabla Larraína, a tudi brez njih bomo preživeli. The Killer Davida Fincherja in Maestro Bradleya Cooperja sta se mi tako ali tako zdela mejna. To so filmi, ki bi pred časom pretočnih platform prišli v multiplekse. Občinstvo jih bo na tak ali drugačen način lahko videlo.

Letos poleti je bil Hollywood v primežu scenaristične in igralske stavke. Kako zelo je ta vplivala na razpoloženje na festivalih? Sprva se je zdelo, da bodo zelo okrnjeni, še posebej po tem, ko je Luca Guadagnino iz Benetk umaknil film Challengers. Potem pa so začeli posamezni igralci dobivati posebna dovoljenja za promocijo filmov.

Še vedno ne razumem, kdo in zakaj se je kvalificiral za izjemo. Bradleyja Cooperja, na primer, zaradi stavke ni bilo na festivalu, prišla pa sta Jessica Chastain in Peter Sarsgaard s filmom Spomin. Nekateri so projekte smeli promovirati, drugi ne, najbrž je šlo za interne dogovore igralskega ceha. Se je pa na začetku res zdelo, da ameriških filmov na festivalih ali ne bo ali pa bodo brez kakršne koli igralske zastopanosti.

Je sezona nagrad zato letos bolj nepredvidljiva? Na festivalih se rodijo viralni trenutki, ki zanetijo celo narativo v sezoni nagrad, kakršna je bila na primer "velika vrnitev" Brendana Fraserja. Ali pa so dežurni osumljenci tipa Maestro in Oppenheimer že identficirani in bo letošnja sezona nagrad tekla po ustaljenih tirnicah?

Ne zdi se mi samoumevno, da bosta omenjena taka oskarjevska favorita – tako pot so napovedali že mnogim, pa jim potem decembrske premiere sfižijo načrte. Lani se je tako od nikoder pojavil Po soncu in dobil velik zagon. Letošnja Barbie se mi niti ne zdi material za oskarje, ne glede na to, koliko nam je bila všeč (ali ne), Oppenheimer se mi zdi preveč hladno tehnicističen. Bosta pa verjetno oba kandidata za najboljši film, ker je kategorija razvlečena na deset naslovov.

Z letošnjega Liffa smo lahko pozorni na Spomin Michela Franca, dramo na temo Alzheimerjeve bolezni; Petru Sarsgaardu je že prinesla igralsko nagrado na beneškem festivalu. Številni stavijo tudi na Nesrečna bitja Yorgosa Lanthimosa, mene pa je presenetilo že to, da je ta film zmagal v Benetkah. Zdi se mi preveč ekstravaganten in odbit že za beneškega zlatega leva, kaj šele za oskarja. Verjetno si lahko obeta igralsko nominacijo, morda celo nominacijo za scenarij, kaj več pa ne.

Prvo leto po pandemiji je Liffe obsegal 80 celovečercev; med predstavami je bilo pač treba dlje zračiti kinodvorane. Lani ste nabor povečali na 90 filmov, češ da ni nič narobe z malo strožjo selekcijo od predpandemične. Stremite k stotim filmom, kolikor jih je Liffe ponujal včasih?

Letos je na festivalu 89 celovečernih filmov, čemur lahko prištejemo še tri sklope kratkih filmov. Razlogi za to so številni, glavni je ta, da je Kino Komuna zaprt. Liffe je v nezavidljivem položaju: po moji oceni je Ljubljana trenutno absolutno najslabša evropska prestolnica, kar se tiče kinokapacitet. Ne samo prestolnica – najslabša med večjimi evropskimi mesti je. Kinodvoran preprosto ni več, Cineplexx je na čistem obrobju mesta. Drugod po Evropi so multipleksi tudi v središču mesta in v času festivalov predvajajo radikalne, umetniške filme. Ljubljana tega ne premore.

Liffe 60 odstotkov svojega proračuna zasluži s prodajo kinovstopnic. Včasih je imel za to na razpolago tri velike dvorane: Linhartovo dvorano, Kino Vič, Kino Komuna in nekaj časa tudi Kino Šiška. Od teh je zdaj ostala le še Linhartova dvorana. 40 ali 50 tisoč gledalcev na festivalu lahko naberemo samo v velikih dvoranah, ne pa v Kosovelovi dvorani in Kinodvoru.

Veseli smo, da imamo letos na razpolago vse termine Kina Bežigrad, ki ima sicer zelo specifično občinstvo, in lani smo si morali deliti prostor z žanrskimi filmi z rednega sporeda.

Letos gostujete tudi na novi lokaciji, v dvorani AGRFT-ja.

Tako je, približno sto metrov od Filozofske fakultete, na poti do nekdanjega Kina Vič. Ta dvoranica z 90 sedeži je zgolj gašenje požara. Super, da obstaja, a za našo finančno zagato to ni prava rešitev. Omejeni smo tudi s tem, da tam lahko predvajamo samo že podnaslovljene filme, ker ni možnosti za videopodnaslavljanje. Če hočemo obdržati dosedanji obseg programa in se vsaj približati starim številkam, bomo potrebovali nove rešitve.

Gostovanje v multipleksu Cineplexx se vam ne zdi sprejemljivo?

Ne predstavljam si, da bi se liffovsko občinstvo vozilo tako daleč. Leta 2001 se je tedanja direktorica Jelka Stergel odločila za gostovanje v tedaj novoodprtem Koloseju, a so že po prvem letu ugotovili, da to sodelovanje nima smisla, ker tam ni bilo festivalskega občinstva. Nimam predsodka pred multipleksi kot takimi, morda pa je del našega občinstva do njih zadržan, ker sicer tja ne zahajajo.

Letos ste za Liffe pridobili zmagovalne naslove vseh pomembnih festivalov, Sarajeva (Kos kos robida), Benetk (Nesrečna bitja), Karlovih Varov (Blagine lekcije), Berlinala (Adamant), dobitnika grand prixa v Cannesu (Interesno območje). (Zlato palmo je dobila Anatomija padca, še pred Liffom na naših rednih sporedih, op. n.) Si zadate cilj, vključiti dobitnike vseh večjih nagrad? Je nagrada dejavnik, ki ga gledalci upoštevajo pri odločitvi za ogled določenega filma?

V zadnjih desetih letih sem preskočil kar nekaj zmagovalcev beneškega festivala, ker so se mi zdeli ali povprečni ali pa so že bili v lasti Netflixa. Edina nagrada, ki na občinstvo Liffa res vpliva, je canska zlata palma – ta film ima vsakokrat dober obisk, tudi če gre za sicer neznanega avtorja.

Morda na koga vpliva še beneški festival, ker je tako blizu, a v zadnjih letih v Benetkah zmagujejo znana ameriška imena. Za Berlinale pa ljudje praviloma niti ne vejo, kdo je zmagal, saj so pogosto nagrajeni neznani avtorji in filmi s socialno tematiko. Letos je zmagal Adamant, odlični dokumentarec Nicolasa Philiberta, ki sem ga hotel prihraniti za Festival dokumentarnega filma, a bi ga dal lokalni distributer že pred tem na redni spored. Film Raduja Juda, Ne pričakujte preveč od konca sveta, ki je v Locarnu dobil posebno nagrado žirije, je veliko boljši od Kritične cone režiserja Alija Ahmadzadeha, ki je dobila zlatega leoparda. Vrtimo pa oba, ker sta oba dobra. Za Karlove Vare velja enako: gostili smo že prejšnje filme Stephana Komandareva, in pripeljali smo tudi Blagine lekcije.

Lahko pričakujemo kakega odmevnejšega gosta? Ste vsaj povabili U2, ki so na sarajevskem festivalu prišli pozdravit premiero filma Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu?

(Smeh.) Poskušamo dobiti vsaj pozdravni nagovor Bona, ki bi ga lahko predvajali pred projekcijo. V goste prihaja režiser Nenad Čičin-Šain, ki sicer živi v San Franciscu, in morda bomo prek njega lahko kaj dosegli.

Vsako leto se ponavljam, a vseeno: november je krasen festivalski termin za občinstvo, slabši pa za goste, saj se začenja sezona nagrad. Zdaj je še slabše, kot je bilo, saj je pomen pridobil Newyorški filmski festival – po novem pomeni začetek kampanj za nagrade. Ustvarjalci odpotujejo na newyorški festival, potem pa ostanejo v ZDA in tam lobirajo za oskarje. Dogovarjal sem se z Agnieszko Holland, a ker bo Zelena meja poljski kandidat za mednarodnega oskarja, tudi ona ne bo dosegljiva.

Jasno, da bi bili na Liffu veseli vsakega obiska režiserja, bi bil pa ta cilj lažje uresničljiv, če bi predvajali več "delikatesnih", neznanih filmov. To pa spet ne bi bilo pametno s komercialnega stališča. V podobnem položaju je Zagrebški filmski festival, ki poteka v istem terminu kot Liffe.

Lani ste število filmov na VOD-u oklestili na približno 15, češ da stremite k druženju ljudi v kinematografih. Koliko filmov bo na VOD-u letos? Se vam zdi, da se je to razmerje ustalilo in bo VOD v tej obliki ostal stalen del filmskih festivalov?

VOD očitno ne bo kar izginil – sprva smo predvidevali, da ne bo nikogar več zanimal, ko bo vrnitev v kina spet mogoča. Festivali A-kategorije te možnosti seveda ne ponujajo več, festivali našega ranga pa praviloma jo. Letos bomo za ogled od doma ponudili od 10 do 12 filmov, ne pa tistih najodmevnejših – strah pred piratstvom je še vedno preveč prisoten, da bi distributerji to dopustili. Je pa VOD dobra izbira za regionalno občinstvo, ki morda ne bi zašla na Liffe, ker živi na drugem delu Slovenije. To bodo predvsem filmi, ki jih v slovenski redni distribuciji še ne bo kmalu, ali pa jih sploh ne bo. Lokalni distributerji odkupijo preprosto preveč filmov, da bi se vsi zvrstili v kinematografih.

Uvodni film bodo Varuhi formule srbskega režiserja Dragana Bjelogrlića, ki je tudi manjšinska slovenska koprodukcija. Film je zgodba o malo znani zgodovinski epizodi, o znanstvenikih, ki so bili pri sestavljanju atomske bombe izpostavljeni sevanju. Drugače povedano: so Varuhi formule balkanski Oppenheimer?

(Smeh.) Ne. Film popisuje epizodo "balkanskega Černobila", o kateri širša javnost ve zelo malo ali pa sploh nič. Presenetilo me je, da ta film ni nastal z zahodnjaškimi koprodukcijskimi sredstvi, saj se igra večinoma v francoščini in s številnimi francoskimi igralci. Ampak ne, film je nastal v sodelovanju Srbije, Slovenije, Črne gore in Severne Makedonije. Tudi v produkcijskem smislu je to razkošen, ambiciozen projekt – ni ravno zgodovinski spektakel, je pa poustvaritev polpretekle zgodovine, kjer je treba biti pozoren na vsako podrobnost.

Zdi se, da se v tonu odmikate od otvoritvenih filmov prejšnjih let, ki so vedno stremeli h komunikativnosti.

Ena najzahtevnejših nalog za programskega direktorja je izbira otvoritvenega filma. Vedno moram žonglirati med tem, da mora biti film komunikativen, a ne preveč banalen, ne preveč zatežen, a s sporočilom – vsako leto pač ni filma, ki bi vsem tem pogojem ustrezal. Največji uspešnici v tem pogledu sta bili Darjeeling ekspres in Angelski delež.

Zaključni film bo Čuden način življenja Pedra Almodóvarja, ki je dolg 31 minut. V sklopu Evropa na kratko najdemo tudi filma, ki sta dolga 29 in 26 minut. Kaj je pretehtalo, da se Čuden način življenja obravnava ob boku celovečercev? To, da je imel Almodóvar premiero v Cannesu in redno kinodistribucijo v Španiji?

Prvi razlog je bil ta, da se nam zadnja leta zaključni filmi morda niso najbolj posrečili, vsaj tak odziv sem dobil na lanski zaključni film Tralala. Ljudje so na koncu že malce siti filmov in po podelitvi nagrad čakajo samo še na sklepno zabavo, nočejo še dveinpolurnega filma. Letos se je ponudila priložnost, kakršne najbrž nikoli več ne bo: svetovno znan režiser je posnel polurni oz. srednjemetražni film. Bomo videli, kako se bo obneslo.

Letos Perspektive ponujajo razgibano sliko, tako po narodnosti kot po izbiri tematik. Te "generacije" ne opredeljujejo samo klasične zgodbe o odraščanju in iskanju lastne identitete – Samsara je na primer "senzorična izkušnja", madžarski film Tri tisoč oštevilčenih opek prepleta gledališče, muzikal in film, grški film Tišina 6-9 je retrofuturistična fantazija.

Med filmi Perspektiv ne iščem kake posebne rdeče niti. Pri filmskem prvencu me ne moti, da ima napake, ključno pa je, da ima neko dinamiko, drugačno energijo. Perspektiva ne more biti popolno dramaturško oblikovan, skandinavsko hladen film, pri katerem v ozadju vidiš sto popravljalcev scenarija.

Neverjetno se mi zdi, da je film Tri tisoč oštevilčenih opek dobil samo posebno omembo žirije na lanskem festivalu v Talinu, ki je najmanj prestižen med festivali A-kategorije. To je inteligenten, duhovit in formalno izzivalen film na temo evropskega licemerstva v odnosu do manjšin, do Romov, do beguncev ... – točno tak celovečerec, kakršne iščem za Liffe. Podobno je uspelo Radu Judeju z Ne pričakujte preveč od konca sveta: pljunek v obraz v gledalcu. Takih filmov je malo, ne najdemo jih med uveljavljenimi režiserji, prej pri mladih avtorjih. Ali pa pri Radu Judeju, ki ga imam trenutno za enega najboljših režiserjev sploh.

Zelo samosvoj je tudi ameriški film Reality, ki temelji na transkriptih FBI-ja in pokaže psihološko vojno, ki jo ameriška administracija lahko izvaja na posameznika.

Dotakniva se neuradne "sekcije" avtorjev, proti katerim v tujini protestirajo, kadar so vključeni v festivale. Novega filma Romana Polanskega, The Palace, na festival niste pripeljali, je pa zato tu novi film Woodyja Allena Srečno naključje. Se vam zdi, da so pozni Allenovi filmi umetniško dovolj močni, da preglasijo kakršne koli pomisleke?

Woody Allen sicer zadnjih 20 let snema precej grozne filme, ampak povprečno vsak peti se mu pa vseeno posreči, in Srečno naključje je eden od posrečenih. Navdušil je občinstvo v Benetkah, tudi meni je všeč. Celo za Polanskega sem razmišljal, da bi ga kot provokacijo vključil v sekcijo Ekstravagance – zdi se mi namreč tako slab, da ga je treba videti. Za nameček sta scenarij napisala skupaj z Jerzyjem Skolimowskim! (Smeh.) Morda mi bo še žal, da ga nisem vključil. Lahko bi bil film presenečenja!

V upoštevanje zunajfilmskih dejavnikov torej ne verjamete? Nobenega filma ne bi zavrnili, ker je njegov avtor sporna osebnost?

Ves čas trdim, da je treba ločevati umetnika in njegovo delo. Če bi bil Liffe večji festival, bi film spornega avtorja morda uvrstil v program, ne bi pa povabil režiserja, še posebej, če je to režiser, ki bi znal s svojo pojavnostjo in izjavami sprožiti nove kontroverze.

Letos smo imeli manjši zaplet z ukrajinskim avtorjem kratkega filma. Naravnost nas je vprašal, ali bomo na festivalu predvajali kak ruski film. Povedal sem mu, da bomo predvajali enega, a da je Moja mala nočna skrivnost prvenec mlade ruske režiserke, ki nima političnega sporočila. Kljub temu se je odločil, da svojega filma ne bo poslal v Ljubljano. Razumem njegovo odločitev, vendarle so v vojni, a sem mnenja, da filmu, če ni ideološke narave in je vreden prikazovanja, ne bom odrekel dobrodošlice.

Slovenski film na Liffu praviloma ni v ospredju, vedno pa v festival vključite kak naslov. Iz nabora slovenskih premier na FSF-ju ste izbrali Opazovanje Janeza Burgerja. Je bil to edini slovenski film, ki je dosegel vaš selektorski standard? Vas je pritegnilo Burgerjevo mešanje elementov žanrskega filma in socialne drame?

Rad imam filme Janeza Burgerja, redko me razočara, in Opazovanje se mi zdi močen film, ki na nov in inovativen način načenja temo obsedenosti z družbenimi omrežji. Pri vsem skupaj je nekaj neoprijemljivega, kar na trenutke spomni na zgodbe Stephena Kinga. Res pa je, da vseh slovenskih filmov še nisem videl, na primer Virčevega Poslednjega heroja, ki še pred Liffom prihaja v kinematografe.

Na sporedu je tudi film Hanne Slak Niti besede, ki je sicer manjšinska slovenska koprodukcija. Mislim, da so kvote slovenskih avtorjev več kot popolnjene. Zame je idealno leto, kadar imam en slovenski film v tekmovalnem programu, enega, bolj komunikativnega, pa med predpremierami. Ko smo predvajali komedijo Prasica, slabšalni izraz za žensko, se je izkazala za veliko uspešnico. Zavedam pa se, da je portoroški festival samo en mesec pred Liffom, in ne zdi se mi smiselno ponavljati filmov, o katerih so mediji že veliko pisali.

V zadnjih letih na Liffu latinskoameriški film ni bil močno zastopan, presodili ste, da "nastaja veliko klišejskih zgodb, ki jim manjka strasti", in opazili, da se na filmskih festivalih prav občuti pomanjkanje produkcije iz Latinske Amerike. Letos je sekcija Fokus posvečena Argentini, v njej je šest filmov z lansko ali letošnjo letnico, ki jih opredeljujete kot delo "tretje generacije". Torej se stvari spet premikajo?

Argentinski film je, skoraj tako kot portugalski, pridobil stigmo "počasnih, zateženih, arthouse celovečercev", ni ponujal strastnih zgodb, kakršne dobimo iz Mehike, Čila ali Brazilije. Zdaj pa smo dobili sijajno komedijo iz akademskega sveta, Puan, dobili smo odličen političen triler o obdobju vojaške hunte, Ugrabitev, in dva filma, ki dobro ponazarjata novi val. To so ambiciozne, vijugaste, neprevidljive in žanrsko večplastne zgodbe, včasih dolge tudi štiri ali pet ur. (Pred nekaj leti je bil festivalska uspešnica 13-urni film La flor.) Osebno mi je to zelo všeč. Argentinci bi bili po mojem odlični avtorji šest- ali osemdelnih serij, tudi v našem ciklu je diptih, Trenque Lauquen, prvi in drugi del, ki na isto zgodbo gledata z različnih zornih kotov. Verjetno to ravno ne bodo največji ljubljenci občinstva, so pa veliko bolj komunikativni filmi, kot je bila šola argentinskega filma, ki smo jo spremljali od konca devetdesetih pa do pred petimi leti.

Tematska retrospektiva je naslovljena Francesco Rosi in italijanski politični film, prinaša klasike, kot so Roke nad mestom, Zadeva Mattei in Bertoluccijevo 20. stoletje. Cinema politico, torej. Jasen političen kredo v filmski umetnosti – je to nekaj, kar v sodobnem filmu pogrešate?

Kar dva italijanska veterana, Marco Bellocchio in Nanni Moretti, dva velika klasika, sta še vedno aktivna: Bellocchio spada v zlato obdobje cinema politica, Moretti pa je s svojim narcistično-komičnim komentarjem ponudil odmev nanj. Retrospektive vedno skušam navezati na kak sodoben film, če je le mogoče. Letos se mi je zdel Bellochiev film Ugrabljen dobra priložnost, še posebej, ker je bila retrospektiva, ki smo jo spomladi leta 2008 pripravili v Cankarjevem domu, omejena na šest ali sedem filmov. Letos jih imamo 15, kar zveni veliko, ampak z lahkoto bi sestavil izbor štiridesetih naslovov.

Avgusta je umrl William Friedkin, postumno je beneški festival predvajal njegov poslednji film The Caine Mutiny Court-Martial. Bi bila miniretrospektiva Friedkina s tem novim filmom na čelu preveč očitna, prelahka programska izbira?

Če bi avtorske retrospektive posvečali samo avtorjem, ki so v zadnjem letu umrli, bi lahko samo s tem zapolnili festival. Nekaj takih retrospektiv ameriških avtorjev sem že pripravil – a te filme znajo ljudje večinoma že na pamet. Nikoli ne pride toliko gledalcev, kot jih morda pričakuješ, še posebej v času Liffa, ko skušajo gledati nove filme. Ne vem, ali bi jih v tej poplavi izbire zanimal Izganjalec hudiča. Bi pa z veseljem kadar koli drugič organiziral retrospektivo Williama Friedkina, ker sem njegov veliki oboževalec. Tudi njegove slabe filme, ki jih ni malo, imam rad. Studio Paramount je zavrnil mojo prošnjo za film The Caine Mutiny Court-Martial, ker imajo svojo pretočno platformo, na kateri je že dostopen. Odgovoril sem, da bi ga kljub temu rad prikazal, a to je v nasprotju z njihovo logiko.

Kaj bi priporočali v letošnji Ekstravaganci? V peterici sta kar dva stalna abonenta, Takeši Kitano in Quentin Dupieux, ki se na Liffu skoraj vsako leto predstavi z novim filmom.

Dupieux posname še veliko več filmov, kot jih Liffu uspe prikazati! Tako lani kot letos je posnel po dva filma, in za komedijo Daaaaaali! se mi zdi, da predstavlja režiserjevo vrnitev v formo in je odlična izbira za Ekstravagance. Ljudje imajo v tej sekciji raje odbite komedije kot pa klasično grozljivko. Pri grozljivkah sem praviloma razočaran nad obiskom, vključim jo le, če je nekaj resnično posebnega, kot je bil na primer film Zlo za petami (It follows).

Izjemen se mi zdi tudi Stolp režiserja Guillauma Niclouxa, ki sicer režira odbite projekte z Michelom Houellebecqom. Stolp je družbenokritična, politično nekorektna grozljivka, ki jo je treba videti. V boju za preživetje se prebivalci stolpnice družijo po etnični pripadnosti – Stolp na primeru mikrokozmosa pokaže, zakaj to ne deluje, in zato se mi zdi močen film.

V preteklosti je Liffe že predvajal TV-serije, na primer prvi dve epizodi Jezera. Menda je bil letos v igri podoben načrt za Življenja Tomaža Kajzerja, ki nastajajo v produkciji TV Slovenija, a ste se na koncu odločili drugače. Se vam zdi pomembno, da skušajo filmski festivali vključiti TV-serije, kot to, recimo, zdaj počne sarajevski festival? Kakšna naj bo pri tem metodologija? Je bolj slediti novodobnemu modelu gledanja "na mah" in vse predvajati skupaj ali pa dele razbiti in jih predvajati ločeno, kot so predvideli ustvarjalci?

Če je dobra priložnost in serija kakovostna, nimam zadržkov pred njimi. Najmanj posrečen se mi zdi trenutno najbolj uveljavljen pristop, da festival predvaja prvi dve epizodi. Ljudje nato lahko samo čakajo, kdaj bo preostanek serije prišel do njih, in morda se to sploh ne bo zgodilo. Bolj primerne se mi zdijo serije, kakršna je Življenja Tomaža Kajzerja, pri kateri je vsaka epizoda zaključena enota, in lahko predvajaš samo dva ali tri dele. Malo mi je žal, da serije ne bomo predvajali med Liffom, bo pa morda že konec novembra v Cankarjevem domu kinopremiera prvih nekaj epizod.

Lani sem si zelo želel dobiti tretjo sezono Kraljestva Larsa von Trierja, a lokalni distributer takrat ni mogel zagotoviti dostopnosti do termina Liffa. V tem primeru bi za celo serijo odrinil en večer – občutek imam, da ljudje v času festivala ne bi hoteli hoditi petkrat in plačevati petih vstopnic!

Bodo filmski festivali v prihodnosti postali bolj potopitvene izkušnje? Z vzponom virtualne resničnosti in obogatene resničnosti se ponujajo možnosti, zgodbe pripovedovati na nove načine. Festival Tribeca, recimo, že ima svoj "immersive program", različne aplikacije in dela, ki se odvijajo na več platformah ter vključujejo element interaktivnosti. Se vam zdi kot selektorju ta potencial zanimivo raziskovati?

Nikoli ni pametno zapirati vrat; na Liffu smo v sodelovanju s Telekomom pred pandemijo predstavljali očala za virtualno resničnost. Tudi beneški festival ima sekcijo Venice Immersive, ki pa jo dobesedno vržejo na drug otok in ima zelo obstransko funkcijo. To je še ena tistih stvari, ki jih festivali sicer nočejo ignorirati, a jih držijo na varni distanci. Ti projekti so napol umetniške instalacije, lahko bi jih predstavljali tudi na beneškem bienalu umetnosti.

Lani je v Cannesu svoj VR-projekt predstavljal Alejandro González Iñárritu; zaradi slavnega imena so vse skupaj zelo razbobnali in oglaševali, a v praksi je bil ta projekt na ogled v muzeju, skoraj uro vožnje stran od Cannesa. Nihče, s komer sem govoril, se ni odpravil tja – le kako, če medtem v kinih vrtijo filme?

Za konec še tradicionalna naloga: naštejte tri filme letošnjega Liffa, ki bi jih bilo škoda spregledati.

Letos so zelo dobri zelo dolgi filmi. Eden mojih najljubših letos je bil argentinski film Prestopnika, ki traja 180 minut. Novi film Víctorja Ericeja, Zapri oči, je s 170 minutami tudi eden najboljših filmov festivala. Moj tretji predlog je Radu Jude, Ne pričakujte preveč od konca sveta, 164 minut. To so filmi, ki jih pri nas ne bo nikoli več, prav gotovo jih ne bo na pretočnih platformah in najbrž ne na malih zaslonih. Vsi trije so vizualno močna in provokativna dela. Na festivale hodim, da bi našel take filme – pa čeprav so vse, presenetljivo, posneli veterani, ki pa še vedno iščejo svežo izraznost.