V osnovnih šolah po Sloveniji se veča število učencev, ki imajo tuje državljanstvo ali stalno bivališče zunaj države, njihov materni jezik pa ni slovenščina. Septembra lani je v novo šolsko leto vstopilo skoraj 194.000 osnovnošolcev. Novembra je bilo med njimi 17.348 učencev s tujim državljanstvom ali s stalnim bivališčem zunaj Slovenije, navaja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Največ učencev priseljencev prihaja iz Bosne in Hercegovine, Kosova, Severne Makedonije in Ukrajine, za veliko večino je materni jezik eden od slovanskih jezikov. Za tiste izmed nekaj več kot 3000 otrok, ki prihajajo s Kosova in govorijo albansko in 2400 otrok, ki prihajajo iz drugih držav, lahko jezik ob prihodu predstavlja večjo oviro.

Vprašanje, kako priseljene učence čim hitreje in učinkovito vključiti v pouk in v novo socialno okolje, je prineslo tudi idejo o pripravljalnicah. Lani jih je s predlogom spremembe zakona o osnovni šoli dvakrat poskušala uvesti stranka NSi, a ji ni uspelo. Predlog predvideva, da naj bi otroci, katerih materni jezik ni slovenščina, pred vključitvijo v šolo opravili preizkus slovenščine, prilagojen njihovi starosti. Če bi ga opravili, bi se lahko vpisali oz. vključili v ustrezen razred osnovne šole, v nasprotnem primeru pa bi se za eno šolsko leto vključili v pripravljalnico. V pripravljalnici bi se otroci učili slovenščine in se spoznavali s slovensko kulturo, obenem pa bi skupaj z drugimi vrstniki obiskovali šport, likovno in glasbeno umetnost ter po presoji ravnatelja tudi druge predmete, izbirne vsebine in dejavnosti.

Ministrstvo za šolstvo predloga pripravljalnic ne podpira. Po njihovem mnenju bi lahko bil neskladen z ustavo. Osnovna šola je namreč obvezna, otroci, ki bi bili uvrščeni v pripravljalnice, pa v tem letu ne bi sledili obveznemu programu. Obenem se bojijo, da bi pripravljalnice povzročile neke vrste segregacijo. Predlogu pripravljalnic se je v odprtem pismu zoperstavila tudi Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije.

Na drugi strani uvedbo pripravljalnic podpira Društvo šolskih svetovalnih delavcev, prav tako med učitelji in ravnatelji ni zaznati ostrega nasprotovanja predlogu. Na MMC-ju smo sicer preverili, kako šole trenutno poskrbijo za priseljene učence, ki še ne govorijo slovensko.

Za priseljene učence dodatne ure slovenščine

V lanskem šolskem letu, ko je bilo po podatkih ministrstva učencev priseljencev nekaj sto manj kot v letošnjem (16.546), so osnovne šole nudile dodaten pouk slovenščine 3103 otrokom. Dodatne ure slovenščine namreč otroci obiskujejo le v prvem in drugem letu po tem, ko se priselijo v Slovenijo, kasneje ne več.

Posamezna osnovna šola glede na število novih učencev priseljencev prejme financiranje za ure dodatne strokovne pomoči. Šole te dodatne ure slovenščine izvajajo zelo različno. V skupinah po rednem pouku, ali pa individualno in v manjših skupinah med urami slovenščine. Starejši tujejezični učenci, ki se vključijo na predmetno stopnjo, so pri drugih predmetih prisotni od samega začetka, čeprav jezika še ne razumejo. Za tujejezične učence nižjih razredov dodatne ure učenja slovenščine izvajajo razredniki. "Tudi zato, da vzpostavijo stik z učencem, saj poznajo načine, kako se približati otrokom glede na njihovo starost. Hkrati pa lahko v učenje vključijo veliko učne snovi," učenje jezika na razredni stopnji opiše šolska svetovalna delavka Antonela Vovk iz Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje.

"Od učenca se pričakuje, da bo sledil pouku"

V vsakem primeru se učenci priseljenci znajdejo v težkem položaju, opozarja nekdanja svetovalna delavka na OŠ Dobrova Petra Prevec in članica Društva šolskih svetovalnih delavcev. Vložiti morajo veliko dodatnega truda, da zadostijo minimalnim ali temeljnim standardom znanja in potrebujejo tako strokovno kot človeško podporo, dodaja.

"Vsak naj si sam poskuša predstavljati, kako se bi se v takšnem položaju počutil. Od učenca se pričakuje, da bo sledil pouku, hkrati naj bi se, kolikor se le da, pouk prilagajal njemu. Kaj pa vsi drugi učenci?" se sprašuje Gregor Pečan, nekdanji predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev. Stiske učencev, ki pouka zaradi neznanja jezika ne morejo spremljati, opažajo tudi učitelji. Občasno se v stiski znajdejo tudi sami. Ko se na primer odločajo, kolikšen delež šolske ure naj namenijo tujejezičnemu učencu, kadar učenec ne govori angleško ali pa podajanje snovi v angleščini njim samim predstavlja težavo. Starejši učitelji si z učenci, ki prihajajo iz območij nekdanje Jugoslavije, včasih pomagajo z znanjem bosanskega, hrvaškega in srbskega jezika, a ta generacija se počasi upokojuje. Mlajši učitelji pa se raje zatečejo k angleščini, nam pojasnijo na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. Učitelji, ki tujejezične otroke poučujejo slovenščino, jim pogosto priskočijo na pomoč tudi pri čisto osnovnih nalogah in opravilih, pomagajo se jim znajti na šoli, jim pojasniti na primer, kaj potrebujejo za športni, kulturni, tehniški dan, kdaj so govorilne ure in podobno.

V Grosuplju angažirali upokojeno učiteljico slovenščine

Ker učiteljev že tako resno primanjkuje, je za dodatne ure slovenščine še toliko težje zagotoviti primeren kader. Na Osnovni šoli Louisa Adamiča v Grosuplju so za poučevanje tujcev na predmetni stopnji angažirali upokojeno učiteljico. "Glede na to, da imamo pomanjkanje učiteljev in da delovne obveznosti pogosto presegajo 100 odstotkov, nam je na pomoč priskočila upokojena učiteljica slovenščine, ki se je lažje prilagodila načinu dela pri izvajanju ur, kot pa če bi to delal nekdo, ki ima že redno obveznost," pojasni tamkajšnja šolska svetovalna delavka Antonela Vovk.

Učiteljica tuje učence individualno ali v manjših skupinah poučuje v času pouka slovenščine. "Otrok tako nismo dodatno obremenili z urami pred poukom ali po pouku. Predvsem ta strnjena oblika je tista, ki je prinesla dobre rezultate. Otroci, ki so prišli v Slovenijo in se vpisali v šolo, so takoj dobili pomoč in individualno učenje jezika, ki torej ni bilo razpotegnjeno čez celo šolsko leto."

Grosupeljsko osnovno šolo obiskujejo učenci iz Srbije, Hrvaške, Avstrije, Nemčije, Rusije, Ukrajine in Kosova. Dokler se ne naučijo slovenščine, se z upokojeno učiteljico sporazumevajo s pomočjo aplikacije, ki omogoča glasovno prevajanje. Rezultati so za zdaj zelo dobri. "Ves čas preizkušamo, kaj bi bilo za otroke najbolje. Sledimo zakonodaji in spremembam. Ministrstvo nam je letos odobrilo nekoliko več ur za tujce, a glede na potrebe jih je še vedno premalo," dodaja Antonela Vovk. Svetovalna delavka ob tem spomni na še eno pomembno novost: "Letos je ministrstvo prvič dodatne ure namenilo tudi za učence iz romskih družin. Tudi ti otroci, če niso hodili v vrtec, namreč nimajo skoraj nič znanja slovenskega jezika."

Tujejezični učenci prvo leto niso ocenjeni

Tudi k nekdanji svetovalni delavki na OŠ Dobrova Petri Prevec, ki je deset let delala z učenci priseljenci, so po učno pomoč prihajali med urami slovenščine. "Pri starejših učencih smo si pomagali tudi z angleščino, pri mlajših, ki so znali brati, s prevajalnikom na računalniku, pri najmlajših s slikovnimi oporami in podlagami, v dveh primerih pa smo sodelovali tudi s prevajalkama iz ruščine in turščine, ki sta družini pomagali po službeni dolžnosti." Potrebe priseljenskih otrok so po njenih opažanjih zelo različne, a šolski svetovalni delavci lahko stanje dobro razberejo že na uvodnem razgovoru s starši in bodočim učencem. V nekaterih primerih opravijo presejalni test, na podlagi katerega se odločijo, v kateri oddelek bi bilo učenca najbolje vključiti.

Staršem običajno predlagajo, da učenec še enkrat obiskuje razred, ki ga je že izdelal v izvorni državi, saj tako posluša že znane vsebine v slovenskem jeziku. Prvo šolsko leto tujejezični učenci pri nas niso ocenjeni, razen če si seveda tega želijo. Kot dodaja Prevec, so na OŠ Dobrova za vsakega od tujih učencev pripravili individualiziran program.

Zelo podobno delo s tujejezičnimi učenci opiše svetovalna delavka iz OŠ Louisa Adamiča: "Za otroka se vedno pripravi individualiziran program, poskuša se ugotoviti, na kateri stopnji je, poiščejo se podporni stebri v šoli, v okolici in se čez šolsko leto evalvira napredek." Antonela Vovk ob tem doda, da se včasih na šolo vpišejo tudi tujejezični učenci, ki imajo že iz svojih držav zelo šibko predznanje, ali pa učna snov ni taka, kakor je pri nas.

"Napredek učencev je bil odvisen od njihove motivacije in dojemljivosti za učenje novega jezika," se spominja Prevec. "Nekateri pridejo bolje opremljeni, saj je bil prepis na slovensko šolo načrtovan." Drugi učenci svoje domače okolje zapustijo neprostovoljno, po sili družbenih ali ekonomskih razmer. "Ostanejo brez sorodnikov in bližnjih prijateljev, ne razumejo ali slabo razumejo nov jezik. Najtežje je, kadar pridejo tik pred zaključkom osnovne šole. Mlajši otroci imajo na voljo več časa, da spoznajo novo situacijo, se z njo spoprimejo in napredujejo v svojem tempu."

Tako dolgoletni ravnatelj Gregor Pečan kot članica Društva šolskih svetovalnih delavcev Petra Prevec sta zagovornika enoletnih pripravljalnic. Med tem ko svetovalna delavka iz grosupeljske osnovne šole meni, da bi morali upoštevati zelo različne okoliščine, iz katerih izhajajo priseljeni učenci. "Načeloma bi vsekakor vsaj en mesec ali dva vsem otrokom oziroma učencem koristilo intenzivno učenje jezika".

Zveza društev pedagoških delavcev pa je novembra v odprtem pismu poudarila, da trenutno v Sloveniji izvajamo model "takojšnjega všolanja otrok", ki je po njihovem mnenju lahko zgled drugim evropskim državam, saj predstavlja visok standard pri zagotavljanju inkluzivnosti. Zavedajo pa se, da je trenutno število ur, ki ga imajo šole na voljo za poučevanje slovenščine, prenizko. Prav tako ne bi smelo biti omejeno zgolj na prvi dve leti po vključitvi v naš šolski sistem, saj je učenje tujega jezika dolgotrajen proces, poudarjajo. Podpisniki pisma tako uvedbi pripravljalnic nasprotujejo in obenem predlagajo zagotavljanje večjega obsega ur za poučevanje slovenščine. Glede na kadrovske in prostorske stiske v šolah bi bila takšna rešitev tudi lažje izvedljiva, kot uvedba pripravljalnic, so prepričani.