Evropska nogometna zveza je v sredo na kongresu v Parizu z veliko večino potrdila spremembo statuta, ki bi Aleksandru Čeferinu omogočila kandidaturo za vnovični mandat med letoma 2027 in 2031, a se je Čeferin tej možnosti na presenečenje številnih odpovedal, s tem pa zaprl usta kritikom. V Sloveniji, kjer je oklepanje visokega položaja za vsako ceno nekaj normalnega, se ta poteza sploh zdi zelo drzna, navsezadnje se Čeferin odpoveduje tudi več milijonom evrov, ki bi jih zaslužil v Nyonu. Toda družina mu pomeni vse več, zato se po letu 2027 ne vidi več na tako pomembnem položaju. Kje bo iskal nove izzive (bo to morda v slovenski politiki?), Čeferin še noče izdati. Preberite si daljšo različico pogovora, ki ga je za Odmeve opravil Igor E. Bergant.

Sorodna novica Čeferin leta 2027 ne bo kandidiral za nov mandat

Svojo odločitev, da leta 2027 ne boste več kandidirali, ste utemeljili z utrujenostjo in željo, da bi več časa lahko preživeli z družino. Ker živimo v deželi, kjer je nepreklicnost v zadnjih letih po zaslugi politike razumljena precej relativno. Kako dokončna je ta vaša napoved?
Vse, kar sem mislil povedati, sem povedal včeraj. Da živimo v lepi deželi, kjer so različni ljudje. Eni so bolj načelni, drugi manj.

In torej ostajate pri svoji odločitvi?
Vse, kar sem včeraj hotel povedati, sem povedal.

Ob koncu sedanjega mandata ne boste dopolnili niti 60 let, za športnega funkcionarja ste še vedno tako rekoč rosno mladi. Vam ne bo žal?
Nikoli ne veš. V življenju je treba sprejeti določene odločitve. Prav rosno mlad sicer ne bom, bom pa še dovolj v formi za nove izzive. Imam pa še ogromno časa, še tri leta mandata.

Živimo v svetu, kjer je oklepanje položaja zaradi moči in visokih prejemkov nekaj običajnega … načelnost je pogosto razumljena kot šibkost. Ker gre za športno politiko, bi lahko marsikdo vašo odločitev razumel kot slabitev lastnega položaja, češ, nekdo, ki je napovedal odhod, ne bo imel več dovolj avtoritete. Kako se ste spoprijeli s to dilemo?
Tega ne vidim kot slabitev, ampak kot krepitev položaja. Namreč tisti, ki mora razmišljati o naslednjih volitvah, mora delati določene kompromise. Tisti, ki ne razmišlja o naslednjih volitvah in je dovolj načelen, pa lahko naredi določene stvari, ki jih sicer ne bi. Mislim, da je v športu in politiki pogosta težava to, da živijo od volitev do volitev. Od predvolilne kampanje do predvolilne kampanje. To pomeni od kompromisa do kompromisa. Veselim se, da bom lahko naredil še veliko dobrih stvari.

Izzivov vam na mestu predsednika Uefe ne manjka. Je grožnja s Superligo, se pravi poskus nekaterih velikih evropskih klubov, da bi ustanovili svoje tekmovanje, konkurenčno Ligi prvakov, še vedno največji izziv?
Ne bi rekel, da je to največji izziv. Na splošno je, če povem poenostavljeno, največja težava ta, da poskuša kapital kupiti nogomet, ki pa je specifičen šport, ne tako kot ameriški športi. Mislim, da jim to ne bo uspelo. Je pa to neprestana borba, ker lastniki klubov postajajo razni finančni skladi, pri katerih ne vemo točno, kdo je lastnik. Pravzaprav le upravljajo denar nekoga drugega. Mnogokrat so mi govorili, da so problem klubi, ki so v lasti držav, ampak – po mojem mnenju so večji problem klubi, ki so v lasti finančnih skladov, kajti države želijo zmagovati, investirati, želijo pokazati, da se ne bodo umaknile. So bolj vzdržne. Finančni skladi pa pridejo zato, da vzamejo denar.

Nedavna sodba Evropskega sodišča je sprožila precej različnih razlag, med drugim tudi to, da je bil nadzor – nekateri temu pravijo monopol – Uefe nad evropskim nogometom vsaj načet. Vi na to gledate drugače, a kljub temu: ali si ne bi v Uefi želeli bolj izrecne sodbe, ko gre za interese vaše organizacije?
O monopolu govori samo sporočilo za javnost, sodba pa ne. Zakaj se je to zgodilo, ne bi ugibal. Videl sem veliko sodb sodišča Evropske skupnosti in kakšne zelo konkretne sodbe še nisem videl. Tudi tokrat tega nisem pričakoval in tega niti nisem videl. Je pa jasno, da vsakdo, ki bi želel organizirati tekmovanje, potrebuje soglasje Uefe.

Številne navijače imate še vedno na svoji strani. Urednik nemške revije 11 prijateljev, revije za nogometno kulturo, Philipp Köster, je sicer pred dnevi napisal, da bi lahko nekoč Uefa podlegla – navajam – lastnemu pohlepu, pri čemer se je navezoval na primer iz golfa, ko se je zgodila združitev konkurenčnih tekmovanj. Nogomet sicer ni golf, združenje poklicnih golfistov ni Uefa. Kako ste lahko prepričani, da klubov in nacionalnih lig, ki so prepredeni z investitorji z vsega sveta, na koncu, po vašem odhodu, ne bo zamikal denar oziroma še več denarja? Je nogomet talec denarja?
Ne morem govoriti za 10 ali 15 let naprej, a v tem trenutku ne vidim te možnosti. Seveda bi marsikoga premamil denar, ampak – navijači bi naredili prevelik pritisk. Predvčerajšnjim sem govoril s francoskim predsednikom Macronom, imamo izjemno podporo EU-ja in vseh voditeljev. Mislim, da do nadaljnjega te možnosti ni, ne bi pa želel predvidevati za leta in leta naprej.

Tudi nov format evropskih klubskih tekmovanj, ki bo zaživel letos, je deležen kritik, češ da bo nepregleden. Bo tudi donosnejši za vse udeležence in tudi tiste, ki se tja sploh ne bodo uvrstili – tu gre za razdelitev v uvodu omenjenih petih milijard letno, pa tudi kritik, da ne glede na to še poglablja razkol med najbogatejšimi, malo manj bogatimi in revnimi klubi. Kako odgovarjate na te kritike?
V nogometu, kot veste, ne moreš narediti koraka, da ne bi bilo kakšne kritike. To, da je novo tekmovanje manj pregledno, je popolna neumnost. Celo bolj pregledno je, bolj jasno. Je pa, priznam, naša napaka, da smo to slabo skomunicirali. Medtem sem že govoril s kolegi in začeli bomo aktivno komunicirati tako z mediji kot s klubi. Še prijatelji me sprašujejo, kaj bo to in za kakšno ligaško tekmovanje gre. Priznam, da smo pozni s komunikacijo, o tem smo se pogovarjali in naslednji teden že začnemo komunicirati.

Angleški klubi so bili vaši zavezniki, ko je šlo za prvi poskus ustanovitve Superlige, pa tudi klubi iz največje članice Uefe, Nemčije. Kako neomajno je lahko takšno zaupanje, navsezadnje, vstopnice za nogometna tekmovanja, tudi Uefina, postajajo čedalje večji luksuz, veliko ljudi si jih ne more niti privoščiti. Ali obstaja nevarnost, da se nogomet odtuji tistim, zaradi katerih se igra?
Dvomim, da bi se odtujil. Imeli bi lahko praktično kakršne koli cene vstopnic za Ligo prvakov. A tega ne moremo narediti, saj nismo kot ameriški športi. Nogomet se ne bo odtujil od ljudi, je čvrst del naše kulture, zgodovine in bo ostal prvi šport. Rekel bi, da je nogomet pravzaprav edini produkt, kjer je Evropa še vodilna v svetu.

Tradicionalno občinstvo te oddaje sicer pretežno ni sestavljeno iz nogometnih navijačev. Morda kdo na ta šport gleda celo skozi predsodek, da gre za igro mladih, golobradih milijonarjev, ki se igrajo v peskovniku sumljivih milijarderjev. Po sinočnjem kongresu ste za glavna cilja svojega zadnjega mandata omenili dodelavo pravil tako imenovanega finančnega ferpleja in preglednega lastništva klubov. Toda ali je to v Evropi, ki je v marsičem najbolj zapletena celina, to pravno sploh mogoče urediti?
Po mojem mnenju je. Mi smo že sprejeli pravila, ki niso v nasprotju s pravili EU-ja, po katerem na primer klubi porabijo do 70 odstotkov vseh prihodkov za plače, transferje in agente. Do zdaj so nekateri klubi porabili do 300 odstotkov, zato so v velikih izgubah. To je ena od možnosti. Druga stvar je – glede lastništva več klubov. Tu se pojavlja velika dilema, saj želiš do neke mere kapital pripeljati v nogomet, da so klubi vzdržni, po drugi strani pa ne moreš dopustiti, da nekaj ljudi, nekaj skladov oziroma nekaj gospodarskih družb kontrolira celotno tekmovanje. To je po mojem mnenju najzahtevnejše vprašanje. Nekaj sestankov smo že imeli na to temo, a za zdaj še ne vidim rešitev.

Da bi bil nogomet ne glede na vaša prizadevanja nekakšen talec denarja, pa se ne strinjate?
Ne bi rekel. Do neke mere smo sicer vsi talci denarja. Če klub ne more plačati igralcev in trenerjev, je v velikih težavah. Če gledamo s tega vidika, je talec denarja.

Če se vrnem k vašemu mandatu. Domnevam, da se je po vaši javni napovedi o odhodu leta 2027 že začel boj za nasledstvo. Kaj to pomeni za vas, za Uefo, kakšen bi bil za vas najprimernejši kandidat ali kandidatka?
Mislim, da se boj za nasledstvo še ni začel. Kdor bi ga začel, bi bila to velika napaka. Nisem še razmišljal o tem, imam še več kot tri leta mandata. Bomo videli, včasih ima kdo občutek, da so čevlji prav veliki, pa so na koncu preveliki. Včasih tudi obratno. Mislim, da je še veliko časa.

Sorodna novica Boban zaradi nestrinjanja s predlogom novega mandata zapustil Čeferina

V prispevku je bil omenjen tudi legendarni hrvaški nogometaš Zvonimir Boban, ki je bil tehnični direktor Uefe. To mesto je na neki žalosten način zapustil, tudi zato, ker naj bi si prav vi prizadevali za spremembo statuta, ki bi vam omogočil ponovno kandidaturo. Je bil on tisti, ki si vas je želel naslediti?
O njem ne želim več govoriti. Je tako nepomemben. Kar sem povedal, sem povedal včeraj.

Ste tudi podpredsednik Svetovne nogometne zveze Fife, ki ima pri tem oklepanju kar dolgo tradicijo. V zadnjih letih so se – vsaj tako se zdi – med Uefo in Fifo pojavljala precejšnja trenja, tudi zaradi širitev svetovnih prvenstev ter zamisli o tem, da bi bila na sporedu vsako drugo leto. Kako nevaren je za evropski in svetovni nogomet ta spor?
Z Giannijem Infantinom sva imela zapleten odnos, če se izrazim diplomatsko. Prišla sva do nekih rdečih linij. Odnosi so dobri. Ne več zahtevkov za izvedbo svetovnih prvenstev vsaki dve leti. Dogovorili smo se, da je klubsko svetovno prvenstvo lahko vsaka štiri leta. Uefa je finančno mnogo večja od Fife in ni dobro, če obe zvezi nista v dobrih odnosih, a vedno v zgodovini je bilo tako. Joao Havelange in Lenart Johansson sta bila v zelo slabih odnosih. Johansson in Sepp Blatter sta bila v slabih odnosih, Blatter in Michel Platini pa v še slabših. Pravzaprav so odnosi zdaj boljši kot prej.

Ko smo pri svetu – glede na pomen nogometa, zlasti evropskega, sodite v širši krog svetovnih voditeljev, domnevam, da imate v svojih stikih na telefonu najbrž najvplivnejše stike med vsemi rojaki – in obratno … Ste pa v zadnjih intervjujih izrazili precejšnjo skrb nad stanjem v svetu, kar seveda vpliva tudi na nogomet. Dolgo je veljalo, da je šport in predvsem nogomet pomagal civilizirati odnose med državami, celo obrzdati nasilje, a zdaj tudi to ne pomaga več. Zakaj?
Do neke mere nogomet še vedno pomaga. Kot državljan Evrope sem zaskrbljen nad položajem, saj je Evropska unija šibka in preveč regulirana. Nimamo svoje identitete. Ljudje imajo tega dovolj. Po mojem mnenju svobode govora v tako imenovanih demokratičnih državah ni več. V nedemokratičnih državah je niti prej ni bilo, ker so te dali v zapor. V demokratičnih državah te medijsko uničijo, če nisi politično korekten oz. če ne poveš tako, kot mainstream razmišlja. Posledica tega bo, da bodo v Evropi v glavnem zmagali populisti, kar seveda ni dobro za Evropo. Ko se pogovarjam s politiki v Evropi, opažam, da jim to ni jasno.

Evropa morda nima identitete, ker nima evropske nogometne reprezentance.
O tem smo se že pogovarjali. Ne vem, kdo je predlagal. Če bi naredili evropsko reprezentanco, bi bila to lahko edina identiteta, če bi igrali proti Afriki ali kakšni drugi celini.

Svetovni športni funkcionarji ste pogosto soočeni z dilemo, kako ravnati z avtokratskimi ali samo pogojno demokratičnimi sogovorniki, ali spornimi poslovneži. Kakšen je vaš pristop, kakšna so tu vaša načela? In seveda izkušnje?
Kakšnih spornih poslovnežev razen teh, ki so sprožili Superligo, mi ni uspelo spoznati. Tudi mi nismo prvaki v človekovih pravicah. Vidim, da postajamo arogantni in ne spoštujemo drugih kultur. Namesto da bi partnersko skušali sodelovati z drugimi, jih poučujemo, kar po mojem mnenju ni dobro. Ni tudi dobro, da se bojkotirajo prvenstva. Imam zelo dobre izkušnje tudi z voditelji zunaj Evrope.

Politika naj ne bi imela vstopa v nogomet, omejitve so včasih, tudi ko gre za izražanje mnenj na tribunah, precej omejujoče. Uefa je po napadu Rusije na Ukrajino hitro iz svojih tekmovanj začasno izključila Rusijo. Glede na dogajanje v Gazi je v zadnjih tednih mogoče slišati vse več pozivov k premisleku glede Izraela. Izraelska nogometna zveza je članica Uefe, ker je v azijski zvezi niso želeli. Na eni strani obstajajo varnostni pomisleki v Izraelu glede varnosti njihovih športnikov ob rastočih pojavih antisemitizma in protestov proti Izraelu v Evropi, hkrati je mogoče slišati tudi pozive k začasni zamrznitvi sodelovanja izraelskih športnikov zaradi izraelskih napadov na Gazo. Kakšno je tu stališče Uefe?
Nimamo končnega stališča. Dobivamo vse več vprašanj. Žal mi je za vse športnike, ki nimajo možnosti tekmovati. Tudi za ruske športnike mi je zelo žal. Lahko je govoriti, naj se uprejo režimu. Lahko se mi upremo režimu v Sloveniji ali pa nekdo v Italiji in Franciji. V nekaterih režimih se preprosto ne moreš upreti. Globalni geostrateški položaj je zelo zapleten. Nogomet je tako močno postal del družbe, da me skrbi prihodnost.

Ob tem, da ste izrazili zaskrbljenost ob dogajanju na svetu – ste zaskrbljeni nad tem, kaj se dogaja doma, v Sloveniji?
Mi smo del Evropske unije in imamo podobne težave. Občasno spremljam, kaj se dogaja. Včasih je manj zabavno, včasih bolj. Ne poznam vseh podrobnosti.

Kot rečeno, vaša odločitev o slovesu z mesta predsednika Uefe leta 2027 je v Sloveniji – žal je to tako rekoč naša folklora – takoj sprožila vprašanja o vaših morebitnih političnih ambicijah, čeprav si je težko predstavljati, da bi se nekdo po naporih funkcije v Uefi želel sprostiti s političnim delovanjem pri nas. V intervjuju za Delo ste sicer glede svojih ambicij po letu 2027 ostali precej skrivnostni. Imate politične ambicije?
Dobival sem številna vprašanja. Dobival sem ponudbe za službe že v dvigalu v hotelu, potem ko sem sporočil svojo odločitev. Odločil sem se, da ne bom izrazil nobenega stališča, ker ga v tem trenutku nimam. Zdi se mi, da je tri leta kar dolgo obdobje, ki se ga veselim. Osredotočil se bom na Uefo.

Ko ste postali predsednik Uefe, ste iz Slovenije s seboj na sedež v Nyon povabili kar nekaj slovenskih sodelavk in sodelavcev, za kar ste bili, na primer v angleškem tisku, tudi precej kritizirani. Slovenska folklora je medtem postala tudi, da v povezavi z Uefo, vsaj v govoricah, kadrujejo tudi politični kibici. Recimo to, da odpadli pravosodni ministrici urejate službo na Uefi. Vaš komentar?
Tipična dvoličnost angleških medijev. Ti lahko pripelješ neomejeno število Angležev na Uefo, težave pa se pojavijo, ko pripelješ nekoga iz druge države. Dobil sem celo vprašanje, ali se mi ne zdi, da gre za balkanizacijo Uefe. To je bilo že na meji rasizma. Vsi kolegi, ki so prišli, so delo opravljali odlično. Glede zadnjega vprašanja: oče mi je povedal o deljenju služb. Mislim, da nihče ne more zaposlovati na Uefi mimo mene.