Alexander Payne, ki je bil v začetku tisočletja sinonim za ameriški indie film in ki ni celovečerca posnel že vse od kilave znanstvenofantastične satire Krčenje (2017), z Bartonovo akademijo tako rekoč ekranizira koncept filmske nostalgije. Posnel je film, za katerega se tako v tehničnem kot vsebinskem pogledu zdi, da je nastal v neki pretekli dobi, ki jo patina časovne oddaljenosti dela privlačnejšo, čarobnejšo. Film je namerno videti, kot da je bil posnet leta 1970 in na filmski trak, vključno s posebej oblikovanim logotipom studia v uvodni špici; režiser se poklanja mojstrom "novega Hollywooda" iz sedemdesetih, kakršna sta bila Hal Ashby in Peter Bogdanovich.
S pomenskimi poudarki je kljub temu trdno zasidran v 21. stoletju: ne dela si utvar glede krutosti in nepravičnosti sveta, a nanj kljub temu gleda s toplino in brez zagrenjenosti. Vse to je Paynova preizkušena niša: družbena satira, uperjena proti cinikom in pesimistom, ki gledalcu rada pomežikne z eruditskimi opazkami in ki ne skriva svoje sentimentalnosti. Še vedno je pred nami obsodba vere v ameriški sen, a grenko zdravilo je tokrat postreženo z veliko žlico sladkorja – na podoben način, kot je to uspelo Paulu Thomasu Andersonu v Sladičevi pici (2021).
Paul Hunham (Paul Giamatti) je zamerljiv, godrnjav in rigorozen profesor na elitni gimnaziji v Novi Angliji, kjer poučuje zgodovino antičnih civilizacij. Socialno neprilagojeni samotar ima pač raje družbo peloponeške vojne in Marka Avrelija kot družbo svojih sodobnikov; edino pot do moralne in akademske odličnosti v življenju vidi v nepopustljivi disciplini. Do svojih učencev je zato nečloveško strog – kadar jih ne zmerja s "filistri", "režečimi Vizigoti", ali zakaj bi okolišili, kar s "kreteni", jih meče na izpitih in jim nalaga študij med božičnimi prazniki. Prav tako nima občutka za šolsko politiko nepotizma: kljub moledovanju ravnatelja (Andrew Garman) ni pripravljen podarjati pozitivnih ocen butastim sinovom premožnih donatorjev.
Skratka, Paul je komično zlovoljna in strupena pojava, s kakršnimi je posejana cela filmografija Alexandra Payna, od Gospoda Schmidta do Stranpoti in Nebraske. Oklepa se okostenelih pravil in svojega občutka večvrednosti, da ne bi kdo posumil, da se pod vsem skupaj morda skrivajo tudi človeška čustva.
Vloga je Giamattiju pisana na kožo: ker je sijajen karakterni igralec, ga Hollywood praviloma tlači v stranske vloge; tokrat ima redko priložnost, da pokaže svoj celotni igralski razpon. Lik Paula bi zlahka zapadel v popolnoma nevzdržnega ljudomrzneža, a Giamatti ima dovolj topline, da gledalec nikoli ne neha navijati za njegovo čustveno in družbeno rehabilitacijo.
Manj zagrenjen, a nič manj jezen na življenje je sedemnajstletni Angus (Dominic Sessa). Fant je sicer bister -– edini v Hunhamovem razredu si je nekako izboril štirico – a tudi poln zajedljivih opazk, s katerimi se ograjuje od vrstnikov. Ker je sprva videti kot stereotip jeznega najstnika, se postopoma razvije v večplasten portret mladega človeka, ki na ramenih prenaša bremena, o kakršnih se njegovim sošolcem z zasebnimi helikopterji niti ne sanja.
V varni orbiti Bartonove akademije se zadržuje tudi Mary (Da’Vine Joy Randolph), vodja šolske kuhinje, ki je pred nekaj meseci izgubila sina v vietnamski vojni. Nobeno naključje ni, da je njen sin edini iz svoje generacije, ki je moral v Vietnam: ker z mamo nista imela denarja za kolidž, se vpoklicu ni mogel izogniti. Za "Bartonove može", ki jih čakajo mesta na prestižnih fakultetah, je vojna lahko samo oddaljen, brezoseben koncept. Sistem jih varuje, da ne postanejo "kanonfuter", kot se je to zgodilo z Maryjinim sinom, edinim temnopoltim fantom v celem filmu. Žalujoča mama ne prekipeva samo od obupa, ampak tudi od besa nad nepoštenim ustrojem sveta – a kljub temu premore empatijo do Angusa, pri katerem zasluti drugačno družinsko travmo. Mary intuitivno razume, da jedro problema ni v posameznikih, ampak v širši sliki – ne glede na to, kako odbijajoči znajo biti razvajeni sinčki bogatunov.
Naj Angus še toliko duhoviči, ne more skriti, da so ga pustili na cedilu: med počitnicami bo moral ostati v šoli, ker je njegova mama na romantičnem potovanju s svojim novim možem. Paul in Mary sta edina odrasla, ki bosta dva tedna v prazni šoli varovala fante brez boljših načrtov (ang. the holdovers). Po spletu okoliščin vsem drugim fantom v zadnjem hipu vendarle uspe pobegniti na smučarske počitnice – in tako je Angus edini, ki bo novo leto preživel v "ujetništvu".
Gnev, s katerim Paul mrcvari svoje mladoletne varovance, priča o tem, da je v življenju pridelal globoke razmere. Če je tako briljanten, zakaj pravzaprav še vedno poučuje na svoji nekdanji gimnaziji? Postopoma lahko sestavimo sliko njegove osebne zgodovine, ki protagonista pokaže v novi luči. Njegova zadrtost ne izvira iz cinizma, prej iz želje, da bi mlade može na pasti življenja pripravil bolje, kot je bil nanje pripravljen sam. Ko vsi delčki sestavljanke padejo na svoja mesta, postane jasno, kako zelo David Hemingson razume pravila scenaristike in notranje dinamike pripovedi.
Čeprav film načenja kompleksna vprašanja, kot je preplet rase, družbenega razreda in privilegiranosti, in čeprav je končni razplet na meji z osladnostjo, pa Bartonova akademija funkcionira predvsem zato, ker zna v grenkobo vmešati tudi humor. S svojo zmesjo melanholije in nostalgije je prototip prazničnega filma – moderna klasika, ki si jo lahko predstavljam v redni rotaciji vsako leto okrog božiča.
Že neštetokrat videno zgodbo o "izobčencih, ki izbrano družino najdejo v lastnem okolju", nad povprečje dvigujejo predvsem odlični igralski vlogi Paula Giamattija in Dominica Sesse ter absolutna neprekosljivost Da’Vine Joy Randolph, ki bi si oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi brez dvoma zaslužila. Pred kamero je tako karizmatična, da gledalca priklene nase, pa čeprav je njen lik v primežu globokega žalovanja.
Ocena: 4
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje