V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo ameriško novinarko in umetnostno kritičarko Kate Wagner. 30-letnica več mesecev na leto preživi v Sloveniji, kjer se spoznava z jezikom in kulturo. V tokratnem pogovoru je razmišljala o sreči, športu, kolesarstvu, življenju in gradovih v Sloveniji, umetnosti in še marsičem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (tako v angleščini kot prevedenega v slovenščino) in/ali branju krajšega povzetka.
Vabljeni k branju in poslušanju
− naročite se na podkast Številke; arhiv vseh oddaj iz desetih sezon.
Besedo sreča lahko v angleščino prevedemo v več pomenih, na primer luck in happiness. Na kaj pomislite, ko slišite ti dve besedi?
To je zanimivo, ker sta v angleščini to zelo različni besedi, v slovenščini pa sreča očitno pomeni oboje. To besedo slišim tudi, ko se prijatelji poslovijo ali pa mi zaželijo srečo pri izpitu ali kaj podobnega. V mojem življenju sta ti sreči (torej happiness in luck) med seboj zelo prepleteni, imam veliko srečo, da živim raznoliko in zanimivo življenje; upam, da se bo to tudi nadaljevalo. V tem pogledu imam res veliko srečo. Če pa mi bo zmanjkalo sreče v pomenu besede luck, potem najbrž ne bom več tako srečna v pomenu besede happiness. Vsekakor pa mislim, da mi srečo predstavlja možnost, da lahko sledim kateri koli smeri raziskovanja ali kar koli me pač v določenem trenutku zanima. V nekaterih pogledih je biti pisatelj najsrečnejša služba v obeh pomenih.
Uporabili ste besedno zvezo "iskanje sreče", če se ne motim, je to zapisano tudi v vaši ustavi. Kaj menite o iskanju sreče?
V Ameriki? Mislim, da je v tem trenutku to v Ameriki verjetno precej težko, ker so socialne in gospodarske razmere za večino ljudi precej grozne. Počutim se, kot da sem ujela zadnji vlak z vojnega območja, saj lahko služim denar s tem, kar počnem. Je pa res zelo težko. Mislim, da večina v Ameriki nima priložnosti iskati sreče na enak način, kot jo imate pri vas, vsaj z vidika zdravstva in izobraževanja, to se številnim v Sloveniji zdi samoumevno. Ti stroški so v ZDA res visoki. Dokler ne popravimo teh krivic in družbenih napak, kar je v resnici politična težava, potem "iskanje sreče" pomeni le besedi na papirju.
"Iskanje sreče" me asociativno spomni še na eno besedno zvezo, in sicer "ameriške sanje", ki so bile (vsaj včasih) kar pogosto predstavljene v filmih.
To je res. Sama sem najbrž srečnejša tu kot pa v Ameriki. Zakaj? Tu čutim manj socialnega pritiska z vidika služenja denarja, da sem javna oseba, in mi ni treba skrbeti za stvari, kot je moje zdravstveno zavarovanje. Če bi imela otroke, mi ne bi bilo treba skrbeti za stvari, kot sta orožje ali izobrazba. Morda so te "ameriške sanje" v mojih letih bolj živeli moji starši, ki so imeli hišo in otroke. Čeprav sem uspešna oseba, so te stvari v finančnem smislu zame nekako prepovedane. Ko pomislim na vse življenjske stroške, verjamem, da te sanje nekako izginjajo. Ampak upam, da se bo to morda spremenilo, a v tem trenutku je stanje res žalostno.
Omenili ste besedo orožje. Na tej celini včasih res težko razumemo strelske pohode.
Mislim, da je v ZDA vedno obstajala kultura kolektivne paranoje. Obstaja tudi kultura individualnosti in lastništva. Pomembno je, da ste lastnik hiše, hiša je kot vaš grad in vi ste gospodar svojega fevda. Obstaja nekakšno nezaupanje do sosedov in tujcev in zato postajamo vse bolj izolirani. Razlogov je več, morda zato, ker ne hodimo več fizično v službo, ampak delamo na spletu; vse manj ljudi si ustvari družine, ker so stroški res pregrešno visoki. Tako postajamo vedno bolj izolirani drug od drugega in od skupnosti, zaradi česar smo samo še bolj paranoični. Kar pa zadeva kulturo orožja, ta je vedno obstajala v ZDA, v zadnjem času pa se je res prelevila v kulturni problem, ki ima druge družbene vzroke. Mislim, da bi morali prepovedati orožje in poskrbeti, da se te tragedije ne bodo več dogajale, po drugi strani pa moramo obravnavati tudi temeljne družbene vzroke tega problema, v katerem je po mojem mnenju veliko odtujenosti, osamljenosti in nesreče.
Vrniva se k sreči in vam. Ob besedi sreča in vašem življenju pomislim tudi na besedo naključje, koliko naključnih stvari se je moralo zgoditi in kam vse vas je pot zanesla. Najprej ste študirali glasbo, nato ste se ukvarjali z arhitekturo, deset let pozneje pa živite v Sloveniji in se učite rahlo eksotičnega jezika.
Da, vsekakor. Z glasbo sem začela zelo zgodaj, ko sem igrala violino. Ko si mlad, si rečeš: 'Da, vse zmorem. Vse je mogoče uresničiti.' Nato sem hodila v glasbeno šolo, študirala sem kompozicijo, potem pa ugotovila, da od tega ne morem preživeti. Zato sem se odločila, da grem študirat akustiko, avdiotehniko in gradbeništvo. V tem času sem začela pisati blog o arhitekturi, ki je postal viralen. Tako sem začela pisati o arhitekturi, a med pandemijo sem izgubila veliko dela. Delala sem kot kolumnistka treh revij, vse so me med pandemijo odpustile. Potem sem se odločila, da bom poročala o športu, in tako sem končala v Sloveniji, ker sem pisala o kolesarstvu. Še posebej me je zanimalo slovensko kolesarstvo. Najprej sta me jzanimala predvsem Primož Roglič in njegov izjemno posrečen preskok v kolesarstvo. Tako sem nekaj let svojega življenja posvetila pisanju o Rogliču, Pogačarju in Mohoriču. Roglič in Pogačar sta med seboj različna, vsak ima v svojem pogledu kar srečo. Za Rogliča bi uporabila srečo v pomenu lucky, za Pogačarja pa happy.
Eden od glavnih vzrokov, da se pogovarjava, je najbrž tudi tista nepozabna 20. etapa z gorskim kronometrom.
Še vedno se spomnim, kje sem bila. Same etape v živo nisem gledala, ker sva z možem iz solidarnosti podpirala stavko medicinskih sester v bolnišnici. Prišla sem domov in si rekla 'ja, Roglič bo zmagal', nato sem si naredila pokovko, se usedla na kavč in gledala na računalniku. Rekla sem si, da bo tole super. Potem pa sem prišla do konca posnetka in ne vem, zakaj … Ampak planila sem v jok, ker se mi je takrat vse skupaj zdelo res izjemno nepošteno. Vse se je končalo zelo antiklimatično. Pomislila sem, da je to tako žalostno, da moram o tem pisati. Tako se je začela moje kolesarska novinarska pot. Zdaj drugače gledam na tisti Tour. Resnično mislim, da je bilo Rogliču res težko ob tistem razpletu, hkrati pa menim, da je bil to tudi velik trenutek za Pogačarja. Ne morem si predstavljati, da tako mlad in res čisto na začetku kariere narediš nekaj tako monumentalnega. Res si ne morem predstavljati, kakšen je bil občutek. Ne morem si niti predstavljati, kakšen je bil občutek premagati svojega rojaka. Slovenec je prvič osvojil Dirko po Franciji, a 'napačen' Slovenec, če se lahko tako izrazim. Res si ne morem predstavljati, kaj bi sama storila v njuni koži. Če bi bila Roglič, se najbrž ne bi odzvala tako športno, kot se je on, skrila bi se v kombi, iz katerega ne bi nikoli prišla ven. Ne vem pa niti, kaj bi naredila, če bi bila na Pogačarjevem mestu. Do obeh čutim veliko empatije. Od takrat je minilo precej časa, a v tistem trenutku sta spremenila kolesarsko krajino.
Beseda nepošteno je najbrž kar primerna. Marsikdo je verjel, da Pogačarjev čas šele prihaja, po drugi strani pa se ni mogel niti tako pristno veseliti, kot če bi v boju za zmago premagal nekega tujega kolesarja.
Ta razplet mu je nekako pokvaril slavje. O tem sem se z njim že pogovarjala in mislim, da priznava, da je bilo čutiti malo razočaranja. Hkrati pa mislim, da je zelo samozavestna, samouresničena oseba. Ni se ujel v take malenkosti. V tistem trenutku je bila to zanj boleča točka, ki pa ga ni povlekla navzdol. Vsega skupaj se je lotil na zelo zrel način. Nekako si je po tiho rekel 'v redu, samo nadaljeval bom in iz tega ne bom delal nekakšnega konflikta', tega so bolj podpihovali navijači. Ne verjamem, da je bila med njima kdaj huda kri. Navijači so na vse skupaj gledali tudi z vidika starosti.
Oba z Rogličem sta uspešno zamenjala kariero.
Rogličeva zgodba je res izjemno motivacijska, pa ne samo zato, ker je tako uspešno spremenil svojo kariero. Ne glede na to, s kakšnim neuspehom ali izzivom se spopada, se je s težavami vedno sposoben spoprijeti na nekakšen nadčloveški način. In to je ta razlog, zakaj ima toliko ljudi radi njegovo zgodbo. Če bi bil ves čas popolnoma dober, ne bi bilo isto. Res ima toliko nesreč in padcev, da se zdi, kot da se je vse zarotilo proti njemu, a se vedno lahko dvigne in premaga vse ovire. In prav to motivira veliko ljudi, tudi mene. Njegova zgodba me je posrkala, čutim, da bom del te vse do konca, do upokojitve ali pa kar koli bo potem počel. Sama pri pisanju pogosto čutim, da moram premagati oviro, ki je v resnici lahko zelo majhna, a včasih iz kakršnega koli razloga že preprosto ne morem pisati. Takrat bi najraje počela kar koli drugega, šla ven ali pa se vozila s kolesom. Potem pa si predstavljam, da bi Roglič vstal in mi napisal e-pošto ali kar koli drugega. Del nagiba, da sem se začela učiti slovenščino, je bila želja razumeti kolesarje, ko so dajali intervjuje v svojem svojem jeziku. Tega se pravzaprav ni bilo najtežje naučiti, ker je vzorec intervjujev v obeh jezikih precej podoben. Pravzaprav je bilo razočaranje, ko sem ugotovila, da je vsebina v obeh jezikih skoraj enaka. Razlika je bila samo v šalah, ki so specifične za posamezno kulturo. Malo bolj sicer pride osebnost na plan, ampak dejansko so besede zelo podobne, kot je na primer 'fantje so bili danes dobri'.
Morda najzanimiveje pri Rogliču je, da vedno vstane, spet pade, a se spet dvigne.
Vsi se borimo z določenimi stvarmi. V življenju se vedno pojavlja neka tema, ki se ponavlja, pri njem so padci. Včasih preprosto niso njegova krivda, včasih so to samo nesreče, ki se preprosto zgodijo. Mislim, da je del razloga tudi to, ker je dokaj pozno v življenju začel kolesariti, drugače je, če začneš trenirati pri osmih, devetih in imaš veliko časa, da se vsega naučiš. To je podobno učenju tujega jezika, ko se ga učiš v otroštvu, lahko hitro postaneš dvojezičen. Popolnoma drugače je, ko se tega učiš pri 28 letih, kar velja zame. Lahko postaneš kompetenten govorec, vendar ne boste najbrž nikoli tekoč govorec. Mislim, da enako velja za Rogliča in njegove padce. Pomembno pa je dodati, da ti padci zanj nikoli niso katastrofalni. Medtem ko drugi kolesarji trčijo, najbrž pomislijo, da se morajo ustaviti. Zdi se, da nima tistega nagona, da se mora ustaviti, kar se mi zdi zelo zanimivo. V tem pogledu se razlikuje od večine kolesarjev. Zdi se, da ima drugačen instinkt za samoohranitev. Včasih po teh padcih počne res fantastične, skoraj nore stvari. Na primer na Dirki Pariz−Nica leta 2021. Tisti padci so bili res žalostni, a vseeno je končal tisto dirko. To res zahteva veliko človeške odločnosti in to je ključno.
Še nekaj besed o Pogačarju. Verjetno je najbolj vsestranski kolesar na svetu, osvaja spomenike in tritedenske dirke. Njegov napadalni slog je za marsikoga zelo atraktiven.
Da, ima to avro. Prvič sem ga srečala na Touru 2021 in imel je to posebno avro. Srečala sem samo tri ali štiri ljudi, ki imajo takšno avro, ki je izjemna, mirna, skorajda kraljevska. Na njih je nekaj skrivnostno neverjetnega, vedno so mirni in zbrani, kot da so na popolnoma drugi ravni. Pogačar je eden teh redkih ljudi, izpostavim lahko še violinistko Hillary Han in Lewisa Hamiltona, ki sem ga srečala lani. Ti ljudje so tako zelo umirjeni. V njihovi prisotnosti čutite, da so drugačne vrste ljudi kot vi. Res so tako nadarjeni, mladi bi rekli, da imajo neki tak 'vibe'. Tudi Hamilton ga še vedno ima.
Še vedno?
Kate: O, da!
Sprašujem, ker mi je eden zanimivejših vidikov športa vprašanje, kako se vedejo "padli kralji", ki so že doživeli svoje vrhunce kariere. Danes lahko pomisliva na Chrisa Frooma in Lewisa Hamiltona, oba sta bila navajena biti dolgo na vrhu. Mislim, da je za tovrstne športnike lahko težko.
Mislim, da obstaja razlika med njimi in Rogličem, ko je bil ta na svojem vrhuncu. Še vedno menim, da je odličen kolesar, ki še ni končal svoje zgodbe. Toda postaja starejši, prisotnih pa je tudi nekaj vprašanj o spremembi ekipe in okolja. Roglič je imel vedno avro 'underdoga'. Tudi ko je zmagoval, nikoli ni zares dominiral, ker se mu je vedno lahko kaj zgodilo. Zaradi tega ima drugačno osebnost, bil je veliko bolj odkrit. Mislim, da ni tako skrivnosten, prav tako je prizemljen človek. Pogačar je zgovoren in zelo prijazen. Ampak on nikoli ni imel podobnih težav s poškodbami. Da, res je 'izgubil' dve Dirki po Franciji in si zlomil zapestje, ampak na tem področju ga res ne morem primerjati z Rogličem. Pri Pogačarju in Hamiltonu se zdi, da jima je vse preprosto. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj so ju nekateri ljudje tako sovražili. Mislili so si, kako je lahko vse skupaj tako preprosto. Odlika odličnega športnika je tudi, da zna uravnovesiti ponos in dostojanstvo, ne glede na to, kaj se mu zgodi. Lewis je na tem področju zelo umirjen, pameten in zelo spreten sogovornik.
Nekateri menijo, da je Pogačar preveč ambiciozen, če se ne bi toliko posvečal enodnevnim dirkam, bi bil lahko še boljši na Touru.
Vedno sem mislila, da se Pogačar s kolesarstvom ukvarja zaradi ljubezni do tega športa. Vedno se mi je zdelo, da je tip človeka, ki želi osvojiti vse, kar je mogoče. Želi dobiti čim več dirk, in to čim več različnih dirk. Želi biti odličen na vseh področjih. Dirka po Franciji mu ne pomeni vsega, seveda je dvakrat dobil Tour, kar je odlično, dvakrat pa ga je 'izgubil', a se bo vrnil. Iskreno povedano, mislim, da bo letos dobil Tour (pogovor je nastal tri ure pred množičnim padcem v Baskiji, op. a.). Že lani je bil močan, vendar je prestal poškodbo, ki ga je gotovo ovirala. Ima drugačen pogled na kolesarstvo kot na primer Vingegaard, ki mu daleč največ pomeni Tour. Vingegaard si želim čim večkrat dobil Tour, ker zanj to v kolesarstvu pomeni največ. Pogačar pa si bolj želi biti 'zgodovinski' kolesar. Želi si biti neke vrste Eddie Merckx, česar nismo videli že vse od 80. let. S tem športom se ukvarja, ker preprosto rad kolesari. In obožuje vsak del kolesarjenja, ne bo iskal izgovorov kot na primer 'o, tlakovci, ne znam se voziti na tlakovcih'. Ne, on daje res vse, želi si zmagati.
Kaj pričakujete od letošnje Dirke po Franciji?
Ne vem. Resnično mislim, da bo veliko odvisno od Gira, ker gre Pogačar tudi na Dirko po Italiji. Res je zanimivo vprašanje, kako mu bo šlo na tej dirki. Roglič ne gre na Giro, zanimivo je, kako se zadnja leta izogibata drug drugemu. Resnično mislim, da Pogačar lahko zmaga na Touru. Pri Vismi se odpirajo nova vprašanja, ker ekipo zapušča tudi Zeeman, lani je odšel Roglič. Ne smemo pozabiti, da je bil Roglič zelo pomemben člen pri Vingegaardovi zmagi leta 2022. Veliko bo odvisno tudi od izbire ekipe. Pa tudi od marsičesa drugega, mislim, da sta ekipi letos precej bolj izenačeni.
UAE ima letos res bolj konkurenčno ekipo. Kakšen pa bi bil za vas najboljši scenarij za pisanje najboljših esejev?
Oh, čudovito bi bilo, če bi Roglič nekako zmagal (smeh). To bi bil zaključek tistega Toura iz leta 2020. To se ta hip zdi malo verjetno, a nikoli ne veš, Primoža res ne smete nikoli odpisati. Seveda pa ne smete odpisati niti Pogačarja, a tako je v kolesarjenju: toliko nekih stvari gre lahko popolnoma narobe in le toliko stvari prav. V resnici je zelo težko napovedati, kaj se bo zgodilo. Ko je na začetku sezone na Dirki Strade Bianche bežal 80 km, sem ves čas mislila, da se mu bo kaj zgodilo, 80 kilometrov je res dolga pot. Sicer se mu nič ni zgodilo, a vedno se lahko. Kot nekdo, ki piše, pa si samo želim, da bi lahko spremljali napet obračun. Ne želim si, da je vse odločeno že v prvem ali drugem tednu. Lani sem na Tour prišla na kronometer, kjer je Pogačar izgubil dirko. Do tiste etape pa smo res spremljali zanimivo dirko. Letos bi bilo res dobro, če bi se stvari odločile popolnoma na koncu.
O slovenskem kolesarstvu nameravate nekoč napisati knjigo. Večkrat omenjate, da berete slovenske knjige. Kaj ste prebrali?
V slovenščini rada berem poezijo, ker jo lahko malce bolje razumem. Pri poeziji ni pomemben le pomen, ampak tudi, kako se sliši. V poeziji je pomembno še marsikaj več kot le pomen besed. Veliko sem brala tudi Kosovela …
No, pa sva spet pri besedi sreča … Srečko Kosovel.
Srečko Kosovel je najbrž moj najljubši pesnik. Pravkar berem Svetlano Makarovič in njene pesmi iz 60. let, včasih pa rada berem tudi otroške pesmi. Prebrala pa sem kar nekaj slovenskih knjig, ki so bile prevedene v angleščino. Ko sem pisala o slovenskem kolesarstvu, sem želela vpeljati čim več kulturnih elementov. Rada imam celotno delo Cankarja, rada imam romane Draga Jančarja, že prej sem imela v angleščini rada postmoderne romane. Pa recimo Vladimir Bartol, ti veliki slovenski pisatelji. Zaradi jezika pa mi je trenutno bolj pri srcu poezija.
Lahko potegnete vzporednice med športom in umetnostjo?
Nedvomno. Kot nekomu, ki se preživlja s pisanjem, so mi te vzporednice jasnejše. Pisanje je proces, podobno kot razmišljanje. Mislim, da športniku predstavlja šport način razmišljanja in bivanja. Neka zgodba se pred nami odvija v času in prostoru, a zapišemo jo šele po njenem koncu, ampak oni so tisti, ki jo v resnici pišejo. Običajno pa razmišljajo dolgoročno – kaj želim postati, kakšen kolesar želim postati? Pogačar ima zelo dolgoročne cilje, želi dobiti čim več različnih dirk … Sama interpretiram nekaj, kar se je zgodilo v resničnem življenju, včasih mi to uspe razmeroma kreativno, recimo, ko moram razmišljati o njihovem trpljenju, kako so videti, ko trpijo, kje so mentalno v tistem trenutku. Veliko se ukvarjam s srednjeveško zgodovino, Dirko po Franciji pogosto spremljam, a se vedno ustavim pri gradovih. Večkrat se vprašam, kaj je zgodba s temi gradovi. Moja mala obsesija v Sloveniji so prav gradovi. No, pri marsičem je pomemben kontekst, tako pri kolesarstvu, zgodovini kot pisanju o športu. Včasih se razume, da je športno novinarstvo manj pomembno, a nekateri najboljši pisci so pisali tudi o športu, David Foster Wallace je pisal o tenisu, John McPhee in še marsikdo …
Da, David Foster Wallace je napisal čudovito knjigo To je voda in drugi eseji. Ko sva pri gradovih, videl sem, da ste bili na Ptuju … Zakaj se smejite?
To je moja obsesija (smeh).
Potem pa mi povejte malo več o slovenskih gradovih. Katere ste obiskali?
Na Ptuju sem bila prvič pred tremi leti, ko sem bila na Dirki po Sloveniji. Ta grad me je takoj začaral, skorajda obsedel. Ali lahko kdo res razloži, zakaj je postal z nečim obseden? Že prej sem bila obsedena z arhitekturo, pa tudi Slovenijo. Težko sicer govorim o Ptuju, ker to res težko obrazložim, res me zanima srednjeveška zgodovina Ptuja, to obdobje v prostem času raziskujem zadnji dve ali tri leta. Zanima me politika v času rimskega obdobja, rada se učim o res starih stvareh. V šoli se nisem učila o srednjeveškem času. Ko sem pisala diplomo, je bila ta posvečena 70. letom prejšnjega stoletja. Ptuj je res fascinantno mesto, tako zgodovinsko kot arhitekturno gledano, pa tudi glede na vse konflikte. Ne vem sicer, ali je to enako, kot ko se zaljubiš, ampak nekateri kraji te preprosto nagovorijo in potrebuješ več let, da to začneš razumeti. Poleg grada na Ptuju sem obiskala tudi Celje, pred časom sem bila v Škofji Loki, kjer imajo čudovit grad. Všeč so mi tudi tisti, kjer so le še ruševine, kjer se odpravim na sprehod. Zanima me tudi arhitektura, ki služi več namenom, recimo za vojne spopade in bivanje, gre za fascinantno kombinacijo. V Ameriki namreč nimamo gradov, imamo neke vrste "lažne" gradove iz 19. stoletja. Gradovi so za Američane tako nekaj eksotičnega, zato jih ob prihodu v Evropo tako radi obiščejo. Ko sem v Franciji, je to moja najljubša oblika turizma.
No, v vaš projekt McMansion bi na neki način tudi lahko vstavili gradove. V tem projektu kritizirate prenabuhle arhitekturne rešitve. Sam se res ne spoznam na arhitekturo, a če bi meni kdo dal nalogo, naj kritiziram slovensko arhitekturo, bi najbrž znal omeniti le, da včasih uporabljamo preveč pisana pročelja. Kaj ste še opazili?
V Sloveniji sem res opazila pisana pročelja, to se mi zdi še kar šarmantno, to je neškodljivi individualizem lastnikov, kot da bi želeli reči 'to je moja hiša in uporabil bom barvo, ki jo sam želim izbrati'. To se mi zdi res neškodljivo, projekt McManshion kaže drugi vidik, lastniki z izbranim slogom želijo pokazati, da so bogati in imajo več denarja kot vi, zato jih morate občudovati. Različne barve pročelij pa kažejo, da imajo ljudje različen okus za barve, kar pa ni tako zelo slabo, vsaj kar se arhitekture tiče. Najslabše arhitekturne rešitve v Sloveniji pa so novi stanovanjski kompleksi, na primer ta, ki je pred kratkim zrasel v Šiški, ki si jih nihče ne more privoščiti. No, jaz si ga ne morem privoščiti z ameriško plačo, ki je v primerjavi z Evropo boljša. No, res pa je, da imate tu boljša zdravstveni in izobraževalni sistem. V Sloveniji pa tudi vidim najemnine, ki znašajo 1200 evrov, kar je toliko, kot sama plačam v Chicagu. To je skoraj polovica mesečnega plače v Sloveniji. Hkrati pa obstaja velika stanovanjska kriza, veliko mojih prijateljev se mora tako seliti nazaj k staršem, s tem pa postanejo izolirani od svojih prijateljev. To je res socialni problem, ki potrebuje politične rešitve. Zgradbe pa so tudi grde, tiste zlate stavbe v Šiški res ne maram, ker me spominja na zgradbe Donalda Trumpa.
Kaj je za vas največje presenečenje pri bivanju v Sloveniji?
Prava presenečenja so se začela, ko sem se začela učiti jezika. Mislila sem namreč, da razumem več, kot sem v resnici. Pravo presenečenje predstavlja dvojina, to je bilo zame nekaj popolnoma novega. Preden sem prišla v Slovenijo, sem že veliko potovala po Evropi. Tisto, kar Američane po navadi preseneti v Evropi, sem sama že doživela. Presenetilo me je tudi, da sem začutila, da so si ljudje želeli, da sem tam. Ljudje so me takoj povabili v svoja življenja, kar je popolnoma drugače kot na primer na Nizozemskem, kjer ljudje ne govorijo veliko, vse je dokaj hladno, rekla bi, da je nekaj podobnega v Avstriji. Ekstremno lahko mi je bilo dobiti nove prijatelje, pri tem mislim res dobre prijatelje, res jih je težko dobiti. Nekateri prijatelji, ki jih imam tukaj, so morda moji najboljši prijatelji, ki sem jih dobila v življenju. V Ameriki vsem veliko pomenijo prijateljstva, v resnici pa so zelo izolirani. Ko enkrat prideš v romantično zvezo in s partnerjem začneš živeti skupaj, prijatelji niso več tako zelo pomembni. V Sloveniji pa to ne velja, tukaj je pomembno, da imaš prijatelje, kar je bila zame velika sprememba. Mislim, da to ne velja le za Slovenijo, ampak celotni Balkan in južno Evropo. V protestantski Evropi pa bolj veljajo kalvinistična načela, pomen primarne družine, discipline in sorodnih pojmov, ki so zelo podobni tudi Ameriki. Pričakovala sem, da me bodo sprejeli kot tujko, da bodo do mene sumničavi, a se to ni zgodilo, kar je bilo res prijetno. To je tudi del razloga, da se učim slovenščine, da poplačam to prijaznost. Da ni treba vsem prevajati, ampak lahko tudi sama govorim slovensko.
Ali v življenju potrebujemo več umetnosti?
Absolutno in vedno!
Kaj bi bil najboljši recept?
Prva pomembna stvar bi bila učiti umetnost v šoli, druga pa sprejeti to, da biti umetnik pomeni način življenja, ker tega se ljudje ne zavedajo. V Sloveniji je marsikateri vidik življenja boljši tako socialno kot ekonomsko, še vedno ni mogoče, da bi bil tu polno zaposlen umetnik, to je res težko! Razlog je v tem, ker umetnosti ne razumemo kot dela, ampak kot nekaj nadnaravnega, tudi sama včasih tako razmišljam, ker so umetniška dela res čudovita. Ko se sama lotim pisanja, delam, ko se slikar loti slike, prav tako dela. Ljudje mislijo, da je umetnost čarobna, da umetniki v resnici ne delajo, da je nekako …
... Darilo od Boga?
Tako, točno! Ampak v resnici je nekdo delal, delal in delal … In da je to delo v resnici nevidno. Družba, ki ceni umetnost, lahko omogoča ustvarjanje umetnosti, da umetnik lahko živi in se že v mladih letih sploh ukvarja z umetnostjo. Ko sem prišla v višje razrede osnovne šole, sem dobila sporočilo, da odrasli umetniki ne morejo živeti od umetnosti, zakaj bi se potem sploh trudila s tem. Zakaj otroku, staremu 10 let, sploh govoriš o služenju denarja?! Vsi bi morali živeti srečno s tem, da delamo to, kar želimo delati oziroma na področjih, kjer smo nadarjeni. Osupljivo je, koliko odličnih slikarjev smo izgubili, ker so morali opravljati grozne službe za grozno plačo, ker niso mogli živeti kot umetniki. Gre za kombinacijo obojega: morali bi bolj ceniti umetnost, hkrati pa bi morali bolj ceniti tudi umetnika, njegov čas in delo, ki ga opravlja. To je res dvojna težava.
Ali vaš Chicago podpira umetnost?
Ne vem, ni ravno New York. Iskreno povedano se mi zdi, da Amerika ravno ne podpira umetnosti. To vam povem kot nekdo, ki je šel skozi sistem klasične glasbe, 20 let sem igrala violino, zdaj pa sem stara 30, igrati sem prenehala pri 23 letih, ker sem imela poškodbo. Šla sem torej skozi ta sistem in moj odgovor je – ne. Nikjer v ZDA ravno ne podpirajo umetnosti.
V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pred dvema tednoma sem gostil igralca Lotosa Vincenca Šparovca, ki vas sprašuje takole: 'Šampioni, kot so Pogačar, Roglič, Prevc, Dončič, so s svojimi uspehi magnet za ljudi in imajo posledično veliko tržno vrednost. Kaj pa ljudje, katerih največja zmaga je preživeti mesec ali dobiti kakšno delo, ali njih tudi opazite? In kako vam uspevajo poslovni dogovori v Sloveniji?'
Poslovni dogovori v Sloveniji? (smeh). Nimam ravno poslov, ampak kar se tiče običajnih ljudi ... Ko pišem o arhitekturi, ne pišem o slavnih arhitektih, ampak o ljudeh, na katere arhitektura vpliva vsak dan, tako sem se sploh začela ukvarjati s kritiko arhitekture. Pri pisanju o športu je bilo podobno, tega se nisem lotila, ker bi želela pisati o vrhunskih posameznikih, ampak preprosto pisati zgodbe, namesto da bi pisala eseje, kjer pa je treba pisati z argumenti. Tako sem se naveličala pisati eseje, da sem hotela pisati zgodbe. Večino časa pa sem pisala stvari, ki sploh niso bile za denar, ampak za zabavo. Rada pišem o prijateljih, kaj počnemo, o Ptuju (smeh).
Spet Ptuj (smeh).
V prostem času sem o Ptuju napisala tri zgodbe. Ne vem, kaj bom z njimi, nisem jih napisala za denar, ampak zato, ker mi je to res zanimivo. Hočem vam povedati, da so zame običajni ljudje tako zanimivi kot športniki.
Zadnje vprašanje je enako za vse goste v tej sezoni − kaj je za vas sreča in kje jo najdete?
Zame je sreča sposobnost ustvarjalnega razmišljanja. Te dni mi to uspeva prav na Ptuju (smeh).
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govora še o naslednjih temah:
− kako pogosto bere kolesarske vsebine v slovenskem jeziku;
− zakaj je Rogličeva zgodba takšen navdih in zakaj jo mora deliti naprej;
− o pogovorih z Rogličem in majhnih drobcih, kot je bilo njegovo občasno delo v Tušu;
− ali je prebrala knjigo Mateja Mohoriča;
− kako napreduje njen projekt knjige o slovenskem kolesarstvu;
− najboljše arhitekturne rešitve v Sloveniji;
− zakaj je Chicago vetrovno mesto;
− kako popularen je Michael Jordan še vedno v ZDA in Chicagu;
− knjiga in TV-serija Postaja 11;
− zakaj bržkone nikoli ne bo splezala na Triglav.
− #PohvalaNaDan
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje