V tretji zbirki Tuskulum se zateka v mirno in udobno zavetje, v katerem se vsako ustvarjanje in tudi branje šele lahko začneta. Čim v tem zavetišču najdemo notranji mir, se pred nami odpre svet, v katerem nam pajek s svojo mrežo pokaže zemljevid do skritega zaklada, astronavt, obrnjen z glavo navzdol, pa nam pred noge strese Newtonova jabolka in nam tako da vedeti, da je treba resnico iskati v breztežnostnem prostoru, stran od naučenih dogem in privzetih norm. Takrat se pred nami pojavi podoba dveh razboritih jelenov, ki s kopiti divje topotata in se z rogovjem zaganjata drug v drugega, za njima ugledamo svinjsko glavo, nataknjeno na kol, okrog katere brenčijo muhe in čebele, ki se vračajo v odprte kravje in bikove gobce. Mimo nas se sprehodita ženin in nevesta, ki v eni čutari nosita proso, v drugi vino, v roki pa leseno sekiro ter nam ponudita snahino mleko, ki ga v zadnjem trenutku izmakne divja mačka – ta pa za sabo vleče lastovico, ki je pravkar padla iz gnezda. Pred nami se vrstijo kmetje in konjski mešetarji na dvorišču klavnice, kjer so pravkar pripravljali koline, zdaj pa iskrečih se oči in ognjenih jezikov oblizujejo kotel za kuhanje žganja. Dišeč vonj po alkoholu premami pustne maškare, našemljene v vojake, ki zrejo s slepimi naboji in streljajo z očmi, da zaplešejo vojaško koračnico, dokler nas drgnjenje rogovja mladega jelena ob naše telo ne zbudi iz pesniške hipnoze, za katero sploh ne vemo, da nas je ob branju Škofičevih pesmi popolnoma posrkala. Podobe najrazličnejših prekmurskih obredov se prepletajo z nadrealističnimi prizori iz zgodovine in naturalističnimi prikazi narave, v kateri iz dneva v dan poteka boj za obstanek.

V pesmi Kostanji posebne sorte se pesnik dotika simbolnih stičišč med človekom, jelenom in kostanji: "Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal." V pesmi z naslovom Zgodbe s panjskih končnic opazuje strica, ko na čebelnjak slika zgodovino svoje družine in vasi, med njimi se znajdejo tako vojaški prizori iz druge svetovne vojne kot prizori kurentovanja in miklavževanja. V pesmi In vendar se vrti se spominja desetdnevne vojne, ko se je s sorodniki tiščal v stričevi kleti in ko so "strica na njegovo / željo v čebelarjevi opravi privezali k stebru / in mu s čebeljim voskom zatisnili / ušesa, da ga ne bi premamile sirene", medtem ko je teta v kotu šivala in parala Murine obleke.

Ena najbolj grotesknih v knjigi je pesem Obred, v kateri se po klanju znajde pred nami moški, ki si nadeva najrazličnejše maske živali in vojščakov iz zgodovine: "Z levico si k prsim prižema / košaro, iz nje gledajo maske: orla, laboda, kozla, osla, parkeljna, Burcha, Buncha, Hightowerja, Agamemnona …, / medtem ko si z desnico poskuša masko belega bika / nadeti ali sneti ali zamenjati z drugo."

Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe, saj v pesmi Vojno območje piše: "Ko je človeška bit / primorana stopiti v bitko, / tako da se gozd / spopade z lastnim te-lesom, / se oboroži do zoba časa / in vztraja / in vztraja / in vztraja / in vztraja / v bojnih jarkih, / dokler vztraja / in vztraja / ne preide v / traja / in traja / in traja / in traja, / da se ji več ne vnoža, / in pusti, da telo / polagoma postane teloh. / Ko se življenje vda smrti, / je, kot bi razorožil cvetlično gredo."

V pesniški zbirki Tuskulum ni razmejitve med družbenim in naravnim, človeškim in živalskim, sedanjim in preteklim niti med metafizičnim, simbolnim in profanim – bralcu se na trenutke dozdeva, kot bi pesnik vozil slalom med različnimi vzporednimi svetovi in iz vsakega pobiral tisto, kar mu v danem trenutku predstavlja najboljši sinonim za občutje, otroške spomine ali za rešitev semantične ali astrofizikalne uganke, ki si jo je zastavil v glavi. Iz pesmi lahko razberemo kritiko antropocentrične in dogmatične ureditve sveta, ki mitološki in intuitivni uvid izvzema iz znanstvenega diskurza. Pesmi se pred nami bohotijo v najrazličnejših dolžinah in zelo različnih vizualnih oblikah – med zgoščenimi epopejskimi zgodbami trčimo tudi ob kratke aforizme, lirične refleksije in celo haikuje. Besede izmenično padajo z neba kot kocke, se zibljejo vzdolž strani kot padajoče jesensko listje ali pa samevajo na papirju kot naključno nametane naplavine povodnji, ki v nedogled razbija besedne zveze, dokler za njimi ne ostane praznina.

Škofič je panonski pesnik z dušo in telesom, poleg izbire motivov iz narave in tamkajšnjega obredja se to pozna v njegovem jeziku, saj v nasprotju s prvima zbirkama precej uporablja prekmursko narečje in ga v pesmi Osebni slovarji s sprotnim prevodom naključno izbranih besed tudi izčrpno pojasni. V eni izmed pesmi v osrednjem delu zbirke nam zaupa, zakaj rad ohranja narečje in kako odgovarja tistim, ki se z vprašanjem "Muate muale muačke?" norčujejo iz njega: "Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več."

Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina. Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je "moral učiti kot tujega jezika" – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani. V njej uzremo "domači" panonski svet na čisto drugačen način.

Iz oddaje S knjižnega trga.