Sudan po več kot letu dni vojne po ocenah Združenih narodov doživlja trenutno eno največjih humanitarnih kriz na svetu. Vojna se je začela 15. aprila lani, ko so izbruhnili spopadi med redno vojsko pod vodstvom generala Abdela Fataha Al Burhana in vodjo paravojaške skupine Enote za hitro podporo (RSF), ki jih vodi Mohamed Hamdan Dagalo, bolj znan kot Hemeti. Od začetka konflikta je umrlo že skoraj 15.000 ljudi, medtem ko jih je bilo več kot osem milijonov prisiljenih zapustiti svoje domove, od katerih se jih je 1,8 milijona zateklo v sosednje države. Prebivalce pesti huda lakota, za katero jih trpi že tretjina, medtem ko je različne oblike pomoči potrebuje 25 milijonov ljudi, kar več kot polovica prebivalstva.

Med tistimi, ki so morali zapustiti svoje domovanje v Kartumu, je tudi sudanski politični analitik Hamid Khalafallah, ki je do začetka vojne živel v Kartumu, kjer je delal za mednarodno organizacijo Mednarodni inštitut za demokracijo in volilno podporo (IDEA) in bil tudi sodelavec Inštituta Tahrir za bližnjevzhodne politike (TIMEP). Trenutno živi v Manchestru, kjer na tamkajšnji univerzi dokončuje doktorski študij, sicer pa je reden komentator razmer v Sudanu za številne tuje medije. V pogovoru za MMC je povedal, da je Sudan zaradi vojne doletela katastrofa, in tudi če bi se konflikt končal takoj, so posledice dolgotrajne, saj je uničenje ogromno in so številni izgubili vse.

Glavni razlog za spopade vidi v boju za oblast med Burhanom in Hemetijem, a veliko odgovornost nosijo po njegovih besedah tudi tuje sile, ki so se zaradi različnih razlogov, predvsem pa zaradi izkoriščanja konflikta za lastne interese, vmešavajo s podporo vojski ali milici RSF. Zato je prepričan, da je za končanje vojne najpomembnejši umik tujih držav, s čimer bi sprti strani najhitreje prisilili v končanje spopadov in začetek pogajanj, temu pa bi morala slediti tranzicija, ki naj jo vodijo izključno civilnodružbene skupine.

Mineva leto dni od začetka vojne, ki jo v zahodnih medijih vse preveč preprosto dojemamo kot spopad dveh generalov, Al Burhana in Hemetija. Kaj je pravzaprav ozadje konflikta in kaj je vodilo do izbruha nasilja?

Sudanci so leta 2018 odšli na ulice in izvedli zgodovinsko revolucijo, kar je bilo navdihujoče ne samo za Sudan, ampak za ves svet. Ljudje so opazovali sudansko revolucijo in videli, kako mladi spreminjajo državo in prihodnost z zahtevami po miru, pravičnosti, enakosti in svobodi. Po revoluciji, s katero so strmoglavili diktatorja Omarja Al Baširja, ki je državi vladal 30 let, je nastopila prehodna vlada z nalogo pripraviti volitve in tranzicijo k demokratično izvoljeni oblasti. Kot del dogovorov o tranziciji je bil dogovor o delitvi oblasti med civilnimi in vojaškimi skupinami. Vojaške skupine so bile različne, na eni strani je bila sudanska vojska in na drugi strani paravojaška milica RSF, ki jo je vzpostavil prejšnji režim. Imeli smo dve vojski, uradno in milico, ki sta se med seboj usklajevali, da jih civilne skupine ne bi povsem odrezale od oblasti. Ti dve vojaški skupini sta nato leta 2021 skupaj orkestrirali vojaški udar in pridržale vse člane civilne vlade, s čimer je Sudan postal popolnoma vojaško vodena država, kjer je vojska prevzela nadzor nad paravojaškimi in oboroženimi silami. Dosegli smo situacijo, ko sta se obe vojaški sili znebili civilistov in začeli delovati skupaj. A ladja ima lahko samo enega kapitana in začel se je boj za to, kdo bo kapitan te ladje in bo imel ves nadzor nad državo. Prejšnje partnerstvo med njima je bilo v glavnem usmerjeno proti civilnim skupinam in šlo je za ‘poroko iz koristoljubja’, s katero sta želeli doseči čim več, med seboj pa nista bili enotni. Sledil je nasilen boj za oblast, ki je državo pripeljal v eno največjih humanitarnih kriz na svetu.

Vojna v Sudanu ni samo obračun lokalnih skupin, ampak so vpleteni številni mednarodni igralci, od zalivskih držav, kot sta Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, do Egipta in v zadnjem času Irana, ter ruske najemniške vojske Wagner in tudi ukrajinskih posebnih enot. Zakaj je v vojno v Sudanu na takšen ali drugačen način vpletenih toliko tujih držav in kakšni so njihovi interesi?

Še pred izbruhom vojne je bilo veliko zanimanja in vmešavanja tujih držav v Sudan zaradi njegove strateške lege, migracijskih poti v Evropo in pristanišč ob Rdečem morju, kjer si veliko držav želi imeti svoja vojaška oporišča, od Rusije in Turčije pa do Irana, ki med seboj tekmujejo za nadzor nad tem območjem. Potem je tukaj tudi zlato, saj ima Sudan bogata nahajališča. Rusija je imela dogovor s sudansko vojsko za odkup zlata po zelo nizkih cenah, kar naj bi ji med drugim omogočalo financiranje vojne v Ukrajini. Geostrateška lokacija Sudana je pomembna za regijo in celino, pa tudi za ves svet. Vsaka od vojaških frakcij, vojska in RSF, sta imeli v zadnjih letih svoja zavezništva in podporo različnih mednarodnih akterjev, po začetku vojne pa so vsi videli priložnost, da si s podporo ene strani in v primeru njene zmage v vojni zagotovijo postati del prihodnosti Sudana in se polastiti izhoda na Rdeče morje ali zalog zlata.

Imamo Združene arabske emirate, ki podpirajo RSF, na strani katerega se borijo tudi pripadniki Wagnerja. Ruska vlada po drugi strani igra dvojno igro, saj enkrat podpira uradno vojsko, spet drugič RSF. Tukaj je Ukrajina, ki podpira vojsko in pošilja svoje posebne enote. Egipt podpira vojsko zaradi dolgoletnega zavezništva in tako naprej. Kar se je začelo kot boj za oblast med vojsko in RSF-jem, je privedlo do izkoriščanja spopadov tujih sil za posredniške vojne in vse skupaj pripeljalo do mednarodnih razsežnosti konflikta. To je samo poslabšalo razmere in otežilo iskanje rešitve. Zato je toliko bolj pomembno, da mednarodna skupnost vse vpletene strani pozove k odgovornosti in jih prisili, da prenehajo podpirati obe vojskujoči se strani, saj nadaljevanje vojne ne koristi nikomur.

Še posebej veliko se omenja prav Združene arabske emirate, brez katerih naj bi bil RSF nemočen v boju proti sudanski vojski. Zakaj je ta zalivska država tako pomemben akter v vojni?

Vmešavanje Združenih arabskih emiratov ni omejeno samo na Sudan, saj so precej aktivni v celotni regiji Afriškega roga, kjer so si skušali zagotoviti prisotnost in nadzor v različnih državah. Vemo, da so Združeni arabski emirati majhna država z ogromnim gospodarstvom, zato se morajo širiti in iskati nova ozemlja za izkoriščanje. V Sudanu si skušajo prisvojiti čim več kmetijskih zemljišč in rudnikov zlata, pa tudi dostop do Rdečega morja. To so po mojem mnenju njihovi glavni trije interesi v Sudanu. Podpora RSF-ju ni omejena samo na Sudan, saj pripadniki sudanske milice delujejo kot plačanci in so se na strani Združenih arabskih emiratov bojevali v Jemnu, zato se zavedajo, da jih lahko uporabijo za enake naloge tudi drugod. RSF sestavljajo borci iz drugih držav, kot so Čad, Mali in Niger, kar Združenim arabskim emiratom omogoča dostop tudi do območij zunaj meja Sudana.

Od kod taka moč RSF-ja, če vemo, da ga praktično vodi ena družina, uspelo pa jim je osvojiti znaten del ozemlja?

V bistvu sta dva razloga za njihovo moč. Prvi je njihova sposobnost novačenja borcev iz različnih etničnih skupin, pri čemer izkoriščajo težke socialno-ekonomske razmere, v katerih živijo ljudje. Za boj novačijo mlade in brezposelne, ki jim ponudijo veliko denarja. Če delaš za RSF, si res dobro plačan, saj je milica postala največji delodajalec v državi. Ko gospodarstvo razpada, je preprosto dobiti ljudi, če jih dobro plačaš. Kot drugo, izkoriščajo in manipulirajo z etničnimi delitvami v Sudanu, saj sami izvirajo iz zgodovinsko marginalizirane skupine in skušajo to uporabiti za pridobivanje podpore drugih marginaliziranih skupin. Zanašajo se tudi na stalno podporo Združenih arabskih emiratov, Wagnerja in drugih, od katerih nenehno dobivajo orožje, kar jim omogoča prednost v vojskovanju.

Še decembra se je ugibalo, da sudanska vojska pod vodstvom Burhana izgublja vojno, potem ko je RSF osvojil drugo največje mesto Wad Madani, a trend se je spremenil in v zadnjih mesecih je vojska začela prevzemati pobudo? So za to res v veliki meri zaslužni iranski brezpilotni letalniki, kot piše v medijih?

Nekateri res menijo, da je vojska uspela napredovati zaradi večje uporabe brezpilotnih letalnikov. Vojska je uspela zavzeti Omdurman in od tam pregnati RSF, a ne kaj več od tega. Nekaj so napredovali, a so se tudi ustavili. RSF skuša v zadnjih nekaj tednih zavzeti El Fasher, ki je največje mesto v Darfurju in edino mesto v celotni pokrajini, ki ga milica še ne nadzoruje. Mogoče res vojska zdaj nudi večji odpor, a menim, da se dinamika ni kaj dosti spremenila. Oboji so dosegli nekakšen vrhunec svojega bojevanja in niso več sposobni večjega napredovanja. To se verjetno ne bo spremenilo, če ne bo ena stran dobila znatnejše podpore ali pa bi se ta podpora znatno zmanjšala. Nikakor pa ne moremo govoriti, da katera koli stran zmaguje v vojni.

Kot je razbrati s poročil s terena, je kar nekaj etničnih skupin in skupnosti, ki niso zavzele nobene strani, ampak so se odločile le za obrambo svojih skupnosti? Kakšno moč imajo te skupine in ali so prevladujoče v katerih delih države?

Lahko bi rekli, da so nekateri deli sicer pod vojaškim nadzorom, a tam ni prisotna vojska in se RSF tam ne bojuje. In te kraje nadzorujejo lokalne skupine. Nevarnost predstavlja predvsem ogromna količina osebnega orožja, ki v zadnjih letih prihaja čez mejo in predstavlja veliko težavo za Sudan. Veliko teh lokalnih skupin je oboroženih, v bistvu imajo vsi orožje. Civilisti so bili prisiljeni se vključiti v boj za samoobrambo, saj nihče ne skrbi za njihovo zaščito in zaščito njihove lastnine. Toda ko imaš enkrat pištolo, se ji težko odrečeš. Zato je to zelo nevarno za eskalacijo in potiskanje države v državljansko vojno, o kateri za zdaj po mojem mnenju še ne moremo govoriti. Čeprav obstajajo znaki državljanske vojne, pa je v bistvu še vedno spopad med dvema glavnima skupinama, v katerega so ujeti civilisti. A če se vojna kmalu ne konča, potem vojska in RSF ne bodo več največja težava, ampak se bo začela državljanska vojna.

­Hemeti je pred meseci opravil regionalno turnejo po afriških državah, kjer so ga sprejeli predsedniki in premierji? Kakšen signal so poslali s tem, ko so se srečali z voditeljem, ki ga obtožujejo vojnih zločinov?

Da, to je bilo zelo problematično, kako so ga sprejeli v Južni Afriki, Ruandi in drugih državah. Po mojem mnenju to kaže, da so ti voditelji pripravljeni sklepati kompromise glede kršitev človekovih pravic in zamižati pred vojnimi zločini. Zaradi tega tudi sama Afriška unija ni sposobna voditi posredovanja in končati vojno v Sudanu. Seveda bodo afriški voditelji del rešitve, z njimi se je treba posvetovati in morajo biti del pogovorov, a le sami niso usposobljeni, prav zaradi tega, kot smo videli, kako so se do Hemetija obnašali kot do voditelja države.

Kaj bi lahko vojskujoči se strani sploh pripravilo do sklenitve premirja in ali bi bil dogovor med njima zadosten glede na to, kakšne razsežnosti je dobil konflikt, v katerega je zdaj vpletenih toliko različnih akterjev, od lokalnih do tujih?

Da bi sprti strani prisilili v končanje spopadov, je treba tuje sile pripraviti do tega, da se umaknejo in ju prenehajo podpirati. To bi ju spodbudilo, da sedeta za pogajalsko mizo, saj jim bo začelo primanjkovati zalog orožja za bojevanje. A ne samo zaradi tega, ampak tudi zato, ker se borijo iz političnih razlogov, saj hočejo po vojni voditi državo. Zavedajo se namreč, da če bodo izgubili tuje zaveznike, potem ni smisla nadaljevati vojno, saj ju po njenem koncu ne bo nihče priznaval. Tako je za začetek je vsekakor nujno, da se umaknejo tuje sile in se končajo spopadi. Mednarodni akterji sicer morajo biti del pogovorov in pomagati končati spopade, a do dogovora mora priti civilna družba v Sudanu in niti ne oborožene skupine, saj če jim znova ponudimo priložnost, to pomeni nadaljevanje vojnega stanja. Oborožene sile je treba prisiliti k trajnemu prenehanju sovražnosti in premirju, ob tem pa se dogovoriti o procesu razorožitve, demobilizacije in reintegracije pripadnikov milic ter določiti vlogo vojske. Politični proces pa bi morale v celoti voditi civilnodružbene skupine.

Kako je trenutno s civilno družbo v Sudanu? Koga podpirajo civilnodružbene skupine oziroma kdo sploh predstavlja civilno družbo, ki bi imela dovoljšen vpliv in bi lahko odigrala vlogo pri pogajanjih in posledično tranziciji k civilni oblasti?

Ne obstaja ena skupina, ki bi predstavljala civilno družbo, ampak imamo več skupin, ki zastopajo različne segmente sudanske družbe. Ni koristno iskati enega predstavnika in je to tudi nemogoče, saj je Sudan zelo raznolika in ogromna država, ki je trikrat večja od Francije in osemkrat večja od Velike Britanije. Nekateri v mednarodni skupnosti si prizadevajo za enoten glas, ki bi predstavljal vse, a to se ne bo zgodilo. Pomembna je raznolikost teh glasov in vsi morajo biti del pogovorov. Zaradi polarizacije, ki jo je sprožila ta vojna, imamo veliko delitev znotraj skupin civilne družbe, ampak tega se ne da rešiti brez konca vojne. Najprej se morajo končati spopadi in potem se bodo lahko različne skupine uskladile in sodelovale na zdrav način. A glede na trenutno stanje je težko ustaviti polarizacijo med različnimi skupinami. Čeprav se namreč večina od njih do zdaj ni izrekla za nobeno stran, pa so nekatere sčasoma začele podpirati vojsko kot uradne oborožene sile z izgovorom, da se bodo v primeru njihove prevlade lahko z njimi pogajali za prenos vladanja civilnim oblastem. Spet druge skupine so se odločile zaradi etničnih zavezništev podpreti RSF, vendar velika večina od njih ne podpira nobene od sprtih strani, kar je po mojem mnenju tudi prav, saj je končanje vojne edina stvar, ki bi jo morali podpirati.

Nekateri celo omenjajo, da bi lahko Sudan razpadel po vzoru sosednje Libije, kjer bo uradna vojska nadzirala prestolnico, medtem ko bodo ostali deli države pod nadzorom različnih uporniških skupin. Kaj bo ostalo od Sudana po vojni oziroma v kakšnem stanju bo država?

Na nek način smo že bili priča temu, da je vojska prevzela nadzor nad uradnimi državnimi institucijami in je RSF vzpostavil vzporedne institucije na območju pod njegovim nadzorom. Če se bodo spopadi nadaljevali in bo mednarodna skupnost dovolila, da se vojna nadaljuje, bo nevarnost državljanske vojne postala vse resnejša. S tem bo tudi večje tveganje za uresničitev libijskega scenarija dveh držav, a kot vidimo v Libiji, to ni dobra rešitev, zato se mora mednarodna skupnost vključiti in takoj končati vojno. A ne glede na to, kdaj se bodo vojna končala, tudi če se konča zdaj, si težko zamislimo, kaj je ostalo od Sudana, saj je prišlo do ogromnega uničenja, izgube življenj, domov, lastnine, zdravstvenih ustanov, šol in univerz. Izgubljeno je bilo bogastvo generacij. Sudan bo potreboval obnovo, toda nekaterih stvari se ne bo dalo nikoli nadomestiti, kot so izgubljena življenja. Tudi če se vojna konča danes, je stanje že katastrofalno.

Kakšen vpliv ima konflikt na sosednje države, kako destabilizirajoč je lahko? Katera sosednja država je najbolj ranljiva zaradi konflikta v Sudanu?

No, Sudan je že obkrožen z državami, ki so na takšen in drugačen način v konfliktu ali pa so zelo krhke ter ranljive in bi lahko konflikt izbruhnil v vsakem trenutku. Na primer Etiopija, Eritreja, Čad, Libija, Južni Sudan, Srednjeafriška republika, to so vse države, kjer je prisoten konflikt. Potem imate tukaj Egipt, za katerega bi lahko trdili, da je najmočnejši sosed, a trpi gospodarstvo, z izraelsko vojno v Gazi pa imajo težave na severni meji. Vse sosede so tako rekoč že v težki situaciji. Največ beguncev iz Sudana se je zateklo v Čad in Egipt, v manjši meri v Južni Sudan, Etiopijo in Libijo. A vse te države lahko kmalu postanejo del vojne, če se bo konflikt v Sudanu nadaljeval in stopnjeval, če se bo nadaljevalo vmešavanje tujih sil. Konflikt lahko zajame celotno regijo, še posebej, če se bodo oborožene skupine enostavno gibale med državami in od njih prejemale podporo, bodo lahko tudi same postale del vojne.

Vojno v Sudanu označujejo za trenutno največjo humanitarno katastrofo na svetu, a vseeno nima take pozornosti svetovnih medijev, politike in javnosti kot drugi konflikti. Čemu pripisujete to? Lahko to enostavno odpravimo s tem, da rečemo, da gre za Afriko, ki nikogar ne zanima?

To je del problema. Mednarodne institucije, vlade, mediji menijo, da je to, kar se dogaja, normalno za Sudan, da je to normalno za Afriko. To kaže na to, kako so te institucije zgrajene na strukturnem rasizmu in je to način njihovega delovanja. A vojna v Sudanu kaže, da to ni samo afriški problem, saj so vpleteni različni mednarodni akterji, ki razpihujejo konflikt in s pošiljanjem orožja zagotavljajo, da se ta nadaljuje. Veliko tujih sil je neposredno vpleteno v konflikt. Drugo je mednarodna agenda s hierarhijo svojih prednostnih nalog in nekateri deli sveta so pač pomembnejši, drugi manj. Žal Sudan spada med manj pomembne. Ljudje se posvečajo vojnam in konfliktom v drugih delih sveta, medtem ko ignorirajo vojno v Sudanu. Mislim, da je to še en opomnik, kako pomanjkljiva je naša človečnost, zato bi morali ponovno razmisliti o tem, kako vidimo sebe kot človeška bitja in kako vidimo svet v njegovi celoti, kdo nam je pomemben in kdo ne.

Kaj je po vašem mnenju umanjkalo po odstavitvi Omarja Al Baširja leta 2019, da je Sudan pripeljalo do tega stanja? Kaj bi morali Sudanci takrat storiti drugače in ali so sploh bile primerne okoliščine, da bi lahko vplivali na drugačen potek dogodkov?

Ena od glavnih nalog bi moral biti ukvarjanje z RSF-om in množico različnih vojsk v državi. Če imate državo, ki je krhka in se je v njem ravnokar zgodila revolucija, kjer imamo prehodno vlado, ki ni demokratično izvoljena, in v del vladajočih struktur vključimo dve vojski, je tako kot bi prilili olje na ogenj in bi pričakovali, da se ne bo razplamtel. Menim, da je bila to največja napaka in bo morala biti to prednostna naloga od prvega dne, ko se je začela tranzicija. Treba se bo ukvarjati z množico oboroženih skupin in najti način za vzpostavitev ene enotne vojske. To bi sicer zahtevalo veliko mednarodne podpore, zlasti od sil, ki imajo močne povezave z RSF-jem. To takrat ni bila prednostna naloga, saj so ljudje menili, da gre občutljivo vprašanje, s katerim se je bolje ukvarjati kasneje, a kasneje se je začela vojna.