Tadej Pogačar ima štiri etape pred koncem uvodne tritedenske dirke sezone skoraj osem minut prednosti pred najbližjim zasledovalcem Danielom Martinezom. Rožnato majico je prepričljivo oblekel že po drugi etapi in prednost nato le povečeval, povečeval in povečeval.

Sorodna novica Pogačar edini v zadnjih 40 letih, ki na tritedenskih dirkah zbira tako veliko zmag

Marsikdo je to tudi pričakoval, marsikdo se je bal, da se bo s tem boj za skupnega zmagovalca končal že po koncu prvega tedna, ki je v vezanih dneh prinesel kronometer in zahtevno gorsko etapo na Prati di Tivo. No, to se je zgodilo še en teden prej, ko je dobil razgibano etapo na Santuario di Oropo in s tem postal 108. kolesar, ki je osvojil vsaj eno etapo na vseh tritedenskih dirkah. Z zaporednima zmagama v kronometru in gorski etapi je nato samo potrdil svojo premoč.

A Giro je vseeno zanimiv.

Kapetan UAE-ja je vznemirljiv in zanimiv. Rad zmaguje, a še raje dirka. Tako je nanizal pet etapnih zmag, štirikrat je bil najboljši v etapah, ki so se končale v klanec in mu bodo s tem najbrž prinesle še majico za najboljšega na gorskih ciljih. Lačen je zmag, lačen je pisanja zgodovine in težko doumljivih dosežkov, a hkrati v tem res napornem športu išče sproščenost, zabavo in igro. Se pravi notranjo motivacijo, ki ima več moči kot zunanja v podobi slave, časti in denarja.

Sorodna novica Andrej Hauptman: Slovenska kolesarska šola je res vrhunska

Njegov športni direktor Andrej Hauptman se je pred dnevi v podkastu Številke spominjal: "Če v vrhunskem športu ne delaš rad svojih stvari, boš težko uspešen. Spomnim se, ko sem ga prvič peljal na Strade Bianche v Italijo, rekel sem mu, naj čim dlje v sebi obdrži to igro, dokler bo ta šport (do)jemal kot igro, toliko časa bo uspešen."

In to je ta igra, ki jo vidimo v begu pred kotalečo skupino sprinterjev ali skrivanju v grmovju. Ali pa pristen nasmeh in pozibavanje ob poslušanju glasbe.

Seveda Pogačar v tej podobi pomeni tudi, da včasih (ali je bolje, da zapišem pogosto?) razmetava energijo, ki se mu včasih lahko maščuje. Najbolj tipičen primer je Dirka po Franciji, kjer mu je Jonas Vingegaard v zadnjih dveh izvedbah v zadnjem tednu nabil minute in minute zaostanka. A to je Pogačar, če bi se preveč spreminjal in prilagajal, bi izgubil pristni del sebe, izgubil bi tisti del jaza, ki ga dela zmagovalca. Seveda tudi izgublja. Ampak pri šampionih najvišjega kalibra so ravno porazi tisti, ki te silijo k premisleku in iskanju prilagoditev, ki te delajo še boljšega in na površje potisnejo zmagovalni jaz.

A na Giru smo videli tudi veliko druge akcije. Festival sprinterskih zmag Jonathana Milana, epski pobeg in zmaga prenovljenega Juliana Alaphilippa (ki je bil morda motiviran tudi s 'tisto' izjavo Patricka Lefevera o Francozovi plači), za zdaj neuspešen lov Naira Quintane na etapno zmago, zgodba mladega Giulia Pellizzarija, ki je v torek ostal brez etapne zmage, a na koncu dobil vsaj očala in majico. Podoživel je svoje prvo srečanje s Pogačarjem na dirki Strade Bianche leta 2019, ko se je kot 15-letnik slikal s Pogačarjem, zdaj pa se je z njim boril za etapno zmago. Pa prva zmaga Georga Steinhauserja, ki je zaradi očetove želje najprej končal študij, zdaj pa se je vpisal med nesmrtne, Nemec je sicer nečak Jana Ullricha.

Občutek imam, da smo priča Pogačarjevemu učinku: že s svojo prisotnostjo dela dirko zanimivejšo.

Njegove predstave mnoge navdušujejo, nekateri pa se sicer čudijo njegovi 'brezglavosti' in napadanju/osvajanju drugih mest. A letošnji Giro je specifičen. Organizatorjem, ki zadnja leta v boju z Vuelto izgubljajo bitko za angažma čim bolj kakovostnih kolesarjev, je letos vendarle uspel glavni dobitek s prihodom Pogačarja, ki je brez dvoma poskrbel za šov. Na drugi strani pa se tudi sam zaveda, da je to le predjed za tisto, kar se začne konec junija v Firencah ...