Minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda je skupaj z ministrom za notranje zadeve Boštjanom Poklukarjem in generalnim direktorjem policije Senadom Jušićem podpisal dogovor o uporabi protokola obveščanja in ukrepanja v primeru grožnje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Povod za izdelavo protokola je bila grožnja na začetku aprila, da bo izveden napad v eni izmed slovenskih šol, ta pa je bila objavljena na enem od spletnih portalov. Felda je bil gost Odmevov, ki jih je vodila Tanja Starič.
Podpisali ste dogovor o protokolu obveščanja, torej ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in policija. Kaj točno dogovor pomeni oziroma kako bi preprečili paniko, ki se je zgodila aprila?
Ta dogodek je bil pravzaprav povod za izdelavo konkretnejšega protokola oziroma dogovora. Če se zazna grožnja oziroma neko morebitno nasilje, je policija tista, ki bo morala presoditi, kolikšna je stopnja ogroženosti. Zato je pomembna zaznava groženj na kakršen koli način, torej po spletu ali če policija za to izve prek svojih virov …
Pisma, telefonski klici?
Kar koli že pride, policija odloča in presoja. Če presodi, da je grožnja bolj splošne narave in kaže, da ne bo imela posledic, potem ne obvešča niti šol niti ministrstva. Če pa se izkaže, da bi se lahko kaj razvilo, potem mora policija obvestiti ministrstvo, ministrstvo pa nato ustrezne šole. Kadar policija presodi, da gre za konkretno šolo ali pa neko določeno področje, jih prav tako obvešča ministrstvo za šolstvo.
Potem šola obvesti starše?
Seveda, to je drugi protokol, ki je že zdaj prisoten. Če se kar koli zgodi znotraj šole, je šola tista, ki mora obvestiti starše in druge soudeležene, svoje zaposlene itn. Če je stopnja ogroženosti zelo visoka, je treba uvesti tudi resne ukrepe, lahko se šola tudi za določen dan zapre.
Tak ukrep torej predlaga policija, odloči pa ministrstvo za vzgojo in izobraževanje?
Ukrep predlaga policija, a seveda ji moramo slediti, sploh če je grožnja zelo visoka.
V aprilskem primeru je bilo največ očitkov glede obveščanja. Nekaj je obveščala šola, nekaj policija, skratka, ni bilo jasno, kdo bi moral koga obvestiti.
Težava je bila v tem, da so šole prejele elektronsko pošto, ne vse, nekatere. In seveda so se informacije širile prek šole, prek policije, prek oddelka policije … Bilo je res malo čudno. Zdaj pa je jasno, da gre, kar koli se kaj zgodi ali zazna, to na policijo, ki nato odloča naprej.
Se torej lahko strinjamo, da odziv aprila ni bil dober in da je bila panika pretirana?
Bilo je nekaj nerodnosti, ker nismo vedeli, ne kako ne kdo odloča. V šolah so ponekod zagnali skoraj paniko ali pa ne ravno paniko, temveč ukrepe, ki takrat morda niso bili potrebni. A nikoli ne moremo vedeti, zato smo odločili, naj presojajo tisti, ki tematiko poznajo, mi pa nato na tej osnovi odločamo.
V zadnjem času vaše ministrstvo veliko sodeluje s policijo. Spomnimo na primer, o katerem se je veliko govorilo v zadnjih dneh, za incident na Osnovni šoli Velika Dolina, kjer je otroka vrstnik tako hudo pretepel, da je moral na urgenco. Otroci naslednji dan niso šli v šolo, razmere so bile zelo kritične. Potem so okrepili varnost in otroci so se vrnili v šolo, a to je vseeno začasna rešitev. Kakšna je trajna rešitev? Ste jo našli? Kako se bodo otroci jeseni varno vrnili v šolo?
Stoodstotne varnosti nikoli ne bo, ker je pač ni mogoče zagotoviti.
A tu gre za enega nasilneža in vtis je, da en nasilnež lahko terorizira vse otroke in zaposlene.
Tak je vtis. Meni je žal, da se je to zgodilo, a zgodilo se je. Zdaj nimamo več kaj, zgodovina ne gre nazaj. Če so bile že prej zaznane nasilne poteze tega otroka, bi bilo morda treba kako drugače postopati. A po tem, ko se nekaj zgodi, smo vsi lahko pametni, kaj bi bilo treba prej. Verjetno je potrebno še več izobraževanj, še več sodelovanj med starši, otroki in šolo. Navsezadnje brez staršev nikakor ne bo šlo. Kdor koli že je tisti otrok, od koder koli prihaja, če starš zazna doma neko posebno vedenje ali pa nagibe, da bi se nekaj lahko zgodilo, je po mojem mnenju tam tista srž problema.
Govorite o starših nasilnih otrok? In žrtev?
Obojih. Če bi bila neka večja komunikacija tudi znotraj razreda, ker se navsezadnje otroci med seboj dobro poznajo, bi se verjetno dalo marsikaj izločiti, ker bi stvari zaznali sami. Ampak morda pri nas ta kultura še ni dovolj zrela ali pa nismo dovolj ozaveščeni. Graditi je treba tudi na ozaveščanju.
Slišati je, da se večina pristojnih služb počuti nemočno, da ni v njihovi pristojnosti …
Mogoče tu malo prelagamo odgovornost drug na drugega, čeprav se v resnici točno ve, kaj lahko šola naredi sama. Imamo določene vzgojne ukrepe za določene težave, recimo da otrok ne hodi v šolo, je nasilen in podobno. Potem imamo centre za socialno delo, če se kaj res zgodi, je tu policija, ki mora raziskati tudi vzroke. Res potrebujemo postopek iskanja vzrokov, da se torej pogovarjamo z otroki, da vidimo, kaj je ozadje, s čimer se navsezadnje vsakič tudi nekaj naučimo in potem vemo za drugič, kaj bi morda lahko preprečili.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje