Razstavna trilogija se bo s slikarskim delom opusa Adriane Maraž tudi začela. Danes odpirajo dve razstavi – slikarske portrete bodo ob 19.30 predstavili v Galeriji ZDSLU, v stavbi na Komenskega 8, kjer je imela umetnica dolgo svoj atelje. Uro pred tem bodo v Galeriji DLUL odprli razstavo fotoportretov in študentskih grafičnih del. Grafični del opusa, po katerem Adriano Maraž najbolj poznamo in s katerim si je zagotovila vidno mesto v širšem mednarodnem prostoru, bodo 11. julija v sklopu retrospektive predstavili v MGLC-ju. Vse tri razstave kot kustosinja podpisuje dr. Nadja Zgonik, v MGLC-ju s sokustosinjo Bredo Škrjanec.
V resnici je bilo slikarstvo tisto, ki se mu je Adriana Maraž po končani akademiji slikarstva najprej posvetila. V tem polju je raziskovala mogoče poti, iskala času primeren izraz, razloži kustosinja. Eksperimentirala je z abstraktnimi kompozicijami, malce v duhu informela, ker jo je pritegnila surova snovnost monolitov. Ti so spominjali na kipe Henryja Moora, čigar ljubljanska razstava leta 1955 jo je močno pritegnila, razloži Nadja Zgonik.
Eksperimentirala je tudi v portretu, ki je nato ostal stalnica tako rekoč do konca, iz slike ustvarila objekt v duhu kombinirank Roberta Rauschenberga ali objektov Jasperja Johnsa, se zgodaj navduševala nad popartom in nadrealizmom. V 60. letih jo je v okviru vsesplošne priljubljenosti pritegnila grafika, kjer je prav tako iskala nekaj novega, drugačnega. Medtem ko je na ljubljanskem grafičnem prizorišču prevladovala črno-bela grafika, se je sama lotila barvne jedkanice, njeno drzno eksperimentiranje pa je kmalu pritegnilo pozornost. Čas je bil grafični umetnosti posebej naklonjen tako doma kot na tujem, mednarodna grafična razstava, znana kot Ljubljanski grafični bienale, je slovela kot pomembna manifestacija najrelevantnejših dosežkov v mediju. Adriana Maraž je prvič na razstavi nastopila leta 1965 in kmalu začela dobivati prve nagrade; njena grafična kariera se je začela bliskovito razvijati.
Inovativna ustvarjalka, ki je z barvo zarezala v prevladujočo črno-belo grafiko
Sočasno se je ves čas posvečala tudi slikanju portretov, ki pa jih po letu 1974 ni več razstavljala. Najverjetneje leži razlog v nenaklonjeni kritiki, ki so je bili deležni njeni portreti. V poznem obdobju se je pri umetnici znova obudila želja po tem, da razstavi portretno slikarstvo, česar pa ni potem nikoli uresničila. Okoli leta 1994 je povsem opustila grafiko in se v celoti posvetila portretnemu slikarstvu in ustvarjanju krpank. Zanimivo je, opaža Nadja Zgonik, da si je predstavitev slikarskih del v katalogu želela pospremiti z besedilom, ki bi govoril o skrivnostih njene grafične tehnike. "Bila je snovalka inovativnih grafičnih postopkov v tehniki barvne jedkanice, ki si jih je zamislila sama – ti so bili njena umetniška skrivnost – in je z njimi pritegovala svetovno grafično javnost. Ko se je nehala ukvarjati z grafiko, si je to vedenje želela deliti."
Razlog, da ni uresničila zamisli, ki je na videz konservativna in neproblematična, po mnenju Zgonik morda leži v tem, da se je umetnica zavedala, kako težavne so reakcije v slovenskem prostoru, ko si nekdo zamisli nekaj izvirnega in neklišejskega. "Tudi to, da je okoli leta 1974 prenehala z razstavljanjem slikarskih del, je bila verjetno posledica reakcij slovenske kritike na njeno slikarsko delo. Nesprejemljivo se je zdelo, da nekdo ali še bolj neka umetnica, v kontekstu visokega modernizma, goji perfekcionizem slikarskega metjeja. Mislim, da je vidik avtocenzure kot posledice različnih okoliščin vplival na to, da ni naredila tega zanjo drznega koraka."
Med predmetom in figuro
Čeprav se zdita Adrianino slikarstvo in grafika na prvi pogled ustvarjanji, ki se oplajata z zelo različnih vzgibov, sta v resnici ves čas povezano polje, upodabljanje istega ali vsaj tesno povezanega sveta. Gre za nenehno prehajanje med dvema svetovoma – svetom oseb in predmetov. "Po eni strani je fokus človek, natančneje njegov obraz in psihologija, po drugi pa v grafikah kompozicije sestavljajo stoli, kanapeji, ki pa se spreminjajo v ljudi," razloži kustosinja – ravno zaradi tega je svoje besedilo, ki bo izšlo ob razstavi v MGLC-ju naslovila Obrazi in predmeti.
Grafični imaginarij Adriane Maraž sestoji iz stolov, foteljev, kanapejev in raznih drugih predmetov, v slikarstvu pa jo zanimajo predvsem otroški in ženski obrazi. Njena umetnost je ves čas razpeta med figuraliko in abstrakcijo, med človekom in objektom. Ko ustvarja portrete svojih bližnjih, jo podobno kot pri grafiki zanima tekstura, dogajanje na površju, posebno pozornost namenja koloritu las, kože in očesne steklovine.
Pretanjeno opazovanje sveta, ki nas obdaja
"Ne sme nas zavesti privlačen videz in domačnost predmetov, ki se pojavljajo na njenih grafikah, da bi mislili, da umetnica stremi po njihovem odslikovanju. Obrazi in predmeti so razmišljanja o dimenziji časa, o minevanju in duhovnosti, ki jo odkrivamo tudi za svetom predmetnih stvari. Tu je na nenavaden način podobna ohojevcem, ki so v fazi reizma prav tako vzpostavljali poduhovljen odnos do predmetnega sveta in zagovarjali misel, da je treba na svet okoli nas pogledati na bolj pretanjen način," pove Zgonik.
Adriana Maraž ves čas slika portretne miniature, ki so do zdaj ostajale skrite v njenem ateljeju in bodo prvič na ogled javnosti. Razstavljeni so portreti iz vseh obdobij njenega dela, od 50. let naprej. Le nekaj redkih je naslikala po naročilu, sicer pa si je modele, prav zaradi svojih likovnih zanimanj, izbirala sama. "Moja ambicija je pravzaprav slikanje poleg grafike. S sliko se zajame več. S sliko lahko razgrneš celovit odnos do življenja, do motiva. Zato je grafika učinkovitejša, prav zaradi svoje omejenosti," je razmišljala umetnica.
Adriano Maraž je zelo privlačila tema iluzije v umetnosti, s čimer je povezano tudi njeno razmišljanje o sliki kot objektu. Slikam je včasih dodala tudi draperijo, ki je lik tridimenzionalno oživila. Ves čas jo je privlačilo delo s tekstilom, v poznem obdobju, ko sta se z možem Janezom Bernikom po njegovi upokojitvi leta 1996 preselila v hišo po načrtih Marka Mušiča v Breznici na Gorenjskem, so nastajale tudi krpanke, ki prav tako zdaj dobivajo svojo predstavitev.
Pomemben vidik, ki pa pri proučevanju dela Adriane Maraž do zdaj ni bil upoštevan, je fotografija, ki je bila nekako njeno prvo srečanje z vizualnim ustvarjanjem. Odraščala je namreč v fotografski družini (njen oče Bogomir Alojz Maraž je bil poklicni fotograf, s fotografijo pa sta se ukvarjala tudi njena strica in teti). Tega vidika se je treba zavedati, ko opazujemo njeno delo na več ravneh, pove Zgonik. "To, kako je sestavljala grafično matrico iz več delov, je praksa, ki jo lahko primerjamo s postopkom fotografske montaže s prekrivanjem in ponovnim osvetljevanjem fotografskega papirja. Njeno delo s čopičem na cinkovi grafični plošči spominja na delo koloristov, ki so ročno barvali fotografije pred iznajdbo barvne fotografije, osredotočenje na "fotografsko" natančne detajle v grafikah lahko izvira iz načina, kako svet posname fotografska kamera."
Razstava v nekdanjem ateljeju
Kaj torej prinaša trojni razstavni projekt? V želji po celostni predstavitvi umetnice bo vsaka od postavitev fokus postavljala na drug segment njenega življenja in dela. V Galeriji ZDSLU na ogled postavljajo slikarske portrete v tehniki olje na platnu. V Ateljeju Maraž & Bernik v isti hiši nekaj nadstropij više, torej v delu bivalnega ateljeja, kjer je umetnica ustvarila glavnino svojega opusa, je na ogled dokumentarni del razstave – to so med drugim fotografije, članki in katalogi, pa tudi njene krpanke, objekti ali drugi predmeti z njenimi intervencijami, kot so oblačila, ki jim je dodala osebno noto. Projektu se pridružuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, kjer so na ogled zgodnja grafična dela iz Umetnostne zbirke UL Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki odstirajo pogled na umetničine začetke v tej disciplini, in fotografski portreti umetnice. Markantni videz Adriane Maraž je bil spodbuda za nekaj fotografskih portretnih serij osrednjih imen slovenskih fotoreporterjev in fotografov Leona Dolinška, Joca Žnidaršiča in Tihomirja Pinterja. Umetničin prepoznavni grafični opus pa bo sočasno prikazan na osrednji razstavi v MGLC-ju.
S celostno predstavitvijo umetnice želijo prispevati k osvežitvi pogleda na to pomembno slovensko ustvarjalko in jo usidrati v kulturni zavesti kot eno najpomembnejših vizualnih umetnic druge polovice 20. stoletja. Adriana Maraž se je dobro zavedala neenakovrednega vrednotenja, ki so ga bile deležne ustvarjalke v primerjavi s kolegi. V intervjujih, ki jih je dajala, je večkrat opozorila na ovire, ki jih mora ob moški konkurenci premagovati ob uveljavljanju na prizorišču, kar je verjetno ob slavi moža Janeza Bernika toliko prej zaznavala.
Ena najvidnejših jugoslovanskih umetnic
S svojo inovativno tehniko je postala eno od ključnih imen ljubljanske grafične šole, v tistih pionirskih letih edina ženska predstavnica. Doživela je mednarodno grafično veljavo, bila tudi v svetu med redkimi ženskimi imeni, ki so dobivala nagrade. Leta 1977 je postala prva umetnica, ki je prejela Jakopičevo nagrado, osrednjo nacionalno nagrado za likovno umetnost. Šest let pozneje je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje