To obdobje uničenja in obnove, pa tudi zrenja v prihodnost skozi molk o preteklosti je imelo močan vpliv na ustvarjanje obeh umetnikov. Wenders se ga v tem dokumentarnem filmu trudi sintetizirati z nepričakovanimi pristopi h Kieferjevemu delu in z uporabo različnih orodij filmskega jezika, s 3D-tehniko vred. Tako je nujno poudariti, da je to film, pri katerem ta tehnika izdatno obogati filmsko izkušnjo, vsekakor dovolj, da je vredno potrpeti poldrugo uro s težkimi očali. 3D namreč poudari prostorske vidike Kieferjevih kipov in reliefov, to pa izpostavi njihovo monumentalnost, Wenders poleg tega tehniko izkoristi tudi kot pripovedni element v kombinaciji s kolažem in superimpozicijo, torej prikazovanjem podob ene prek druge.

Režiserjeva uporaba široke palete filmskih tehnik je namenjena iskanju poti k interpretaciji Kieferjevih kompleksnih in večinoma gigantskih del. Nekatere njegove slike so namreč formata 3 krat 5 metrov, skulpture so velikanske, potem pa je tukaj še njegov nekdanji atelje na prostem v Barjacu na jugu Francije, ki danes velja za celovito umetniško delo in se razteza na kar 35 hektarjih. Režiser se ne ustavlja pri posameznih tehnikah, razlagah potez s čopičem, načinu uporabe tekočega svinca ali metalca plamenov, temveč neinvazivno snema umetnika, ko ta ustvarja, raziskuje, katalogizira in kontemplira umetniške in filozofske inspiracije, predvsem poezijo Paula Celana in Ingeborg Bachmann ter filozofijo Martina Heideggerja.

Pristnejši poskus pojasnjevanja Kieferjevega dela je moč najti v prepletu igranih in arhivskih segmentov, pri tem vlogo umetnika kot otroka odigra Wendersov pranečak, kot mladega moškega pa ga interpretira Kieferjev sin. Wenders izkaže mojstrsko obvladovanje filmskega medija prek ustvarjanja enotne podobe in sporočila filma, ki mu uspe približati umetnika in njegovo delo na bolj osebni ravni kot bi ga lahko kateri koli bolj klasičen pristop. Izjema je eden izmed sklepnih prizorov, ki s pretirano dobesedno metaforiko nekoliko skvari tempo in prepričljivost, a je k sreči zelo kratek.

V filmu pa plejada različnih metod in pogledov učinkuje koherentno in gledalcu ponudi vpogled v Kieferjev opus brez dokončne sodbe o njegovi veljavi ali splošnem vplivu na sodobne umetniške tokove, temveč ga spodbudi k nadaljnjemu samostojnemu odkrivanju. Čeprav je moral Kiefer v občasno kontroverzni karieri večkrat razlagati podlago svojih del, da je utišal napade, daje njegova filmska upodobitev vtis, da mu še najbolj ustreza pristop k razlagi njegovega dela, ki ga ubere Wenders.

Iz oddaje Gremo v kino.