"Pozabljanje je darilo," je tako leitmotiv, ki ga več kot enkrat slišimo v Mežikni dvakrat, režijskem prvencu igralke Zoë Kravitz.

Kultni prvenec Jordana Peela, Zbeži!, je leta 2017 na prvi tir vpeljal podžanr "družbenokritične grozljivke", filma, ki z motivi in slogom grozljivke odpira akutna vprašanja v polju družbene kritike; Peele je idejo, da suženjstvo sloni na zlorabi in izkoriščanju temnopoltih teles, ponazoril na dobeseden, skrajno grotesken način (in z nemajhnim odmerkom satire). V Mi (2019) in Nak (2022) je ideje o razrednem boju in ceni slave podajal že bolj abstraktno, mi pa smo medtem dobili malo morje avtorjev, od Olivie Wilde (Ne skrbi, draga) in Marka Myloda (Meni) do Gerarda Busha in Christopherja Renza (Antebellum), ki so temo družbenih neenakosti zapakirali v konceptualne grozljivke s presenetljivimi obrati.

Tukaj vstopi Zoë Kravitz, ki se z Mežikni dvakrat (že naslov – Blink Twice – je zastavljen podobno kot Zbeži, Get Out) vrača k Peelovim konceptualnim začetkom. Izposodila si je besedišče in prizorišče slasherja, da bi načela temo patriarhata, toksične moškosti in spolnega nasilja, pa tudi temo odpuščanja in sprejemanja odgovornosti. Posnela je zelo gledljiv film z jasno podčrtano poanto, ki pa ne dosega veličine njenega vzornika.

V scenariju, ki sta ga podpisala Zoë Kravitz in E. T. Feigenbaum, Naomie Ackie igra Frido, natakarico v bedni službi in v bednem stanovanju, ki se v življenju še išče – ve pa, da si želi še kaj več kot tako bedno eksistenco. S prijateljico Jess (Alia Shawkat) se kot gostji vtihotapita na gala zabavo, na kateri bi v resnici morali streči prigrizke. Kmalu pritegneta pozornost gostitelja, tehnološkega milijarderja Slaterja Kinga (Channing Tatum); če je Slater dojel, da sta (pre)glasni neznanki v cenenih oblekah vsiljivki, je prevelik džentelmen, da bi to pokazal.

Nasprotno: po celem večeru spogledovanja s Frido ju povabi, naj se mu pridružita na zasebnem otoku. Slater se je namreč namerno malce umaknil izpod žarometov – prevedriti skuša nekakšen javni škandal v zvezi z zlorabo moči in položaja. Nikoli ne bomo izvedeli, za kaj je šlo, vidimo samo njegovo opravičilo na TikToku, standardno objavo, kakršne nam osramočeni zvezdniki v zadnjih letih servirajo kot po tekočem traku. "Globoko obžalujem ..." Če besede ponavljaš v nedogled, hitro izgubijo vsak pomen in vsebino. Pa tudi, če si v svojem obžalovanju iskren – ima to zares kakšno težo, če tvoj status, ugled in bančni račun zaradi tvojih grehov ne bodo utrpeli niti najmanjše škode? To so vprašanja, ki jih Mežikni dvakrat načrtno odpira.

Z zasebnim letalom, ki je polno hihitajočih deklet in raznih prisklednikov, Slaterjeva druščina kmalu pristane v paradižu. Otok je odet v razkošne odtenke džungle in tropskega cvetja, hrano pripravlja vrhunski chef, šampanjec teče v potokih, bungalovi za goste so opremljeni z vsem, kar si povabljenci lahko zaželijo ... Vse skupaj je skoraj predobro, da bi bilo res. In ponoči se začenja zdeti, da ima raj morda res tudi temno plat: takrat pride do izraza, kako daleč od znanega sveta sta Frida in Jess pristali. Telefonskega signala ni, dnevi se zlivajo drug v drugega, v rastju se skrivajo strupenjače, narava v temi postane grozeča in odljudna. Vsaj Jess poskuša prisluhniti svoji intuiciji: "A ne čutiš? S tem krajem je nekaj narobe."

Film na izjemno učinkovit način naslika podobo rajske nirvane, ki tik pod površjem skriva razkroj in kaos: Frida v predalu najde šminko, pozabljeni artefakt neke prejšnje gostje; gospodinja (María Elena Olivares) rine vanjo z nelagodno domačnostjo. Tudi Slaterjevi prijatelji niso ravno varen pristan: vsi skupaj so gruča premožnih, dolgočasnih zgub, ki svojo nekoristnost skrivajo za Slaterjevo karizmo in slavo. Cody (Simon Rex) je gostiteljev prijatelj in osebni kuhar, Tom (Haley Joel Osment) je igralec, ki prestaja ločitev, Vic (Christian Slater) je amaterski fotograf, Lucas (Levon Hawke) pa ima zgolj in samo okrasno funkcijo. Iskreno, tudi dekleta na prvi pogled niso veliko boljša: Camilla (Liz Caribel) in Heather (Trew Mullen) sta avšasti žurerki, Stacy (premalo izkoriščena Geena Davis) pa Slaterjeva nevrotična pomočnica. Še najbolj izstopa Sarah (Adria Arjona), nekdanja tekmovalka iz resničnostnega šova, ki je v zvezi s Codyjem – ampak zakaj se zdi, da ga sovraži? No, fantom vsekakor ni mar: dekleta so v njihovih očeh popolnoma zamenljiva. Morda jim zato dajo identične kopalke in jih redno pitajo z mamili.

Vsakodnevne bakanalije, ki se končajo s furijastim dirjanjem po posesti, očitno niso izbirna aktivnost. Ni treba biti genij, da vidiš vzporednice med to situacijo in zloglasnim Epsteinovim otokom. (Gotovo je pomenljivo, da je bil delovni naslov filma Pussy Island.)

Ker se Mežikni dvakrat izrecno navezuje na slasherje, ne mine dolgo, preden se rajski vrt spremeni v otok iz Gospodarja muh. Nekega dne Jess preprosto izgine in nihče, razen Fride, se ne spomni, da je sploh obstajala. Tudi pri sebi Frida opaža luknje v spominu, ki ji – v kombinaciji z morastimi utrinki nekakšnih spominov na nasilje – dajejo misliti, da počasi izgublja stik z resničnostjo. Se sploh hoče spomniti nečesa, od česar si skoraj gotovo nikoli ne bo opomogla? Film je namerno razpet med prebliske groze in dih jemajočo lepoto v zasičenih barvah. Nekaj zelo zeitgeistovskega je na ideji, da se je lažje vdajati radostim hedonizma, ker bi bilo soočenje z resnico preprosto nevzdržno.

Channing Tatum svoj videz (in imidž) "prijaznega fanta" učinkovito subvertira in uporabi kot dvorezen meč, podobno, kot je Emerald Fennell naredila z moškimi liki v filmu Obetavna mladenka (2020). Srce in duša filma pa je Naomi Ackie; Frido upodobi kot žensko, ki kleca pod težo lastne potlačene preteklosti, a si zna kljub temu na obraz naslikati ogromen nasmeh (ne tako zelo drugačen od nasmehov služinčadi v prej omenjenem Zbeži.)

Dalo bi se argumentirati, da Mežikni dvakrat prehitro nakaže, v katero smer se bo dogajanje odvilo, potem pa predolgo odlaša, preden dokončno sproži svoje krvavo kolesje: cel srednji del filma zato deluje ohlapno in malce razvlečeno. Zoe Kravitz svoj črni humor črpa iz performansa sreče, ki ga morajo žrtve uprizarjati pred nasilniki, če hočejo preživeti – to je pogumna tema, a je ne razišče globlje. Zaključek je zato rahlo štorast: zdi se, kot da je avtorica izhajala iz svoje končne poante in nato "za nazaj" zgradila zgodbo, čeprav bi moralo biti ravno obratno.

Namesto da bi neizogibno krvavo maščevanje – "punce udarijo nazaj!" – poskrbelo za katarzo in grenko satiro, tako deluje samo rahlo prisiljeno.

Če bi radi gledali zgodbo, ki se na tehten način spoprime s travmo potlačenih spominov po spolnem nasilju in soočenja z njimi, se po Mežikni dvakrat obrnite še na izvrstno miniserijo Michaele Coel, Lahko te uničim (2020).

Ocena: 3,5