Nekdanji predsednik Evropske centralne banke in italijanski premier Mario Draghi je v družbi predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen predstavil svoje težko pričakovano poročilo o prihodnji konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Ugotavlja, da evropsko gospodarstvo vse bolj usiha. Predlaga oblikovanje kapitalske in bančne unije, za strateške naložbe, tudi v obrambi, pa bi morala povezava uporabiti skupno financiranje.

Zadevo je v Odmevih v pogovoru z Igorjem E. Bergantom komentiral ekonomist, profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik Evropske unije Mojmir Mrak.

Sorodna novica Draghi predlaga največje naložbe v Evropi po drugi svetovni vojni

Vaša kratka ocena tega, kar je napisal Mario Draghi?
Nekatere od teh stvari, ki so bile danes tudi uradno predstavljene, so že kapljale ven v zadnjih mesecih. Mislim, da je bila časovna umeščenost predstavitve vezana točno na to, kar se zdaj dogaja s sestavo nove komisije. Verjetno bo tudi struktura komisije, portfelji, kar precej odražali to, o čemer govori Draghi. Poročilo ni izključno ekonomsko, ampak zajema tudi stvari, vezane na obrambo, zunanjo politiko ... Stvar, ki me je presenetila, je: to, kar je treba narediti, ni nekaj dramatično novega. Trije osnovni cilji, ki so noter, so že znani. Očitno je, da imamo pri Evropski komisiji težavo, kako tisto, kar vemo, da je treba narediti, dejansko narediti. Imamo dve ključni težavi. Prvo: kako to sfinancirati. Druga je način odločanja, zato bodo tudi reakcije na njegovo poročilo verjetno mešane. Mislim, da je tisto, kar predlaga Draghi, tisto, kar bi morala Evropska unija narediti, če želi v naslednjem desetletju sedeti za globalno mizo. Nisem pa tako prepričan, ali so države članice pripravljene na to.

Sorodna novica Evropski poslanci potrdili nova javnofinančna pravila in podaljšali brezcarinski uvoz iz Ukrajine

Omenili ste tri stebre: prevelika inovacijska vrzel v Sloveniji, potrebna po boljšem evropskem načrtu za razogljičenje in hkrati zagotavljanje nizkih cen energije, prevelika odvisnost od tretjih držav, ko gre za obrambo. Draghi pri financiranju predlaga zadolževanje Evropske unije. Prvi odzivi iz Nemčije in Nizozemske pravijo, da je to rdeča črta.
Ta Rubikon smo prestopili po covidni krizi, ko smo prvič šli v tovrstne inštrumente. Dejstvo pa je, da bo morala Evropa bistveno več investirati, če hoče dosegati te postavljene cilje. Hkrati pa imamo neko drugo situacijo na fiskalnem področju. Pred meseci so bila sprejeta nova fiskalna pravila, ki države silijo v fiskalno konsolidacijo. Če imaš na eni strani cilj povečati investicije, na drugi strani pa fiskalno konsolidacijo, je to dvoje preprosto nekonsistentno. V naslednjem obdobju bomo videli, kaj se bo naredilo. Ena od možnosti, ki lahko združuje oba cilja, je ta, da se več financira na ravni Evropske unije, torej po modelu tega, kar poznamo.

Se pravi, skupno zadolževanje. Nemci pravijo nein. Še ena možnost so evropski davki, recimo na uvoz oziroma izvoz plastike – o tem se govori.
Dva inštrumenta sta znana. Eno je proračun Evropske unije, o katerem se zdaj začenjajo pogajanja za naslednje sedemletno obdobje. Glavni vir financiranja tega večletnega finančnega okvirja so prispevki držav članic, torej, mi iz proračuna plačamo toliko in toliko v Bruselj, po drugi strani pa dobivamo sredstva ...

Slovenija je pri tem še vedno neto prejemnica, ne pa več dolgo.
Odvisno od tega, kakšna bo struktura po letu 2028. Drugi kanal za financiranje, ki je bil na novo vzpostavljen, pa je bil: imamo dodatne izdatke, ampak za te izdatke se bomo kot Evropska unija zadolžili na mednarodnih finančnih trgih. Jasno, te dolgove bo treba odplačevati. Če se ne bomo dogovorili o novih virih za financiranje proračuna in financiranje teh obresti, potem bo treba povečati izdatke iz nacionalnih proračunov.

Sorodna novica Mrak: Če ne spremenimo pravil igre, je naslednja Grčija le vprašanje časa

Draghi govori o novi industrijski strategiji, hkrati poziva k dokončanju unije kapitalskih trgov, manj birokracije, morda celo manj regulacije. Kaj to pomeni za majhne države, kot je Slovenija?
Ključno bo, kako se bo Evropska unija prilagodila na globalne spremembe, ko gremo iz relativno urejenih razmerij v odnose moči. Treba je jasno povedati, da je Evropska unija v primerjavi z Ameriko, z Združenimi državami Amerike in Kitajsko v relativno slabšem položaju zaradi tega, ker je bolj odprta in ker je v zadnjih 20 letih precej bolj liberalizirala svoje gospodarstvo kot ti dve ekonomiji. Mi smo torej v relativno slabšem položaju v primerjavi z njimi. Če hočemo te stvari nasloviti, bomo morali bistveno spremeniti politiko na notranjem trgu. Verjetno bo sestavni del tega tudi sprememba politike državnih pomoči. Tu pa takoj pridemo do težave, da če v večji meri sprostiš državne pomoči, bo to sicer veljalo za vse, ampak koristili bodo pa lahko samo tisti, ki so fiskalno močni, to so pa neto plačnice. Evropska unija je po mojem mnenju v težkem obdobju, kako urediti ta osnovna pravila. Ključen primer pa je konkurenčnost. Pešanje konkurenčnosti Evropske unije ne udari z danes na jutri. Spomnimo se krize evroobmočja. Takrat je bilo jasno, da če ne ukrenemo nečesa z evrocono, gre v ponedeljek Grčija v stečaj. Takrat so se sprejele resne stvari. Tu pa tega pritiska z danes na jutri ni, odločitve se težko sprejemajo in tega me je malo strah.

Prednostne naloge iz Draghijevega poročila bodo tudi podlaga za naloge novih evropskih komisark in komisarjev – to je že napovedala Ursula von der Leyen. Kaj to pomeni za delovanje Evropske komisije, katere sestavljanje je ponekod – denimo pri nas – sorazmerno kaotično?
To, kar se dogaja pri nas s sestavljanjem komisije oziroma z našim komisarjem, je ena zelo nesrečna zgodba in šlamastika, ki se ne bi smela zgoditi. Prvi smo predlagali komisarja, zdaj pa smo v bistvu v situaciji, da smo edini, ki komisarja oziroma komisarke še nismo predlagali. Tako da res gre za eno šlamastiko, ki se ne bi smela zgoditi. Po mojem mnenju bodo ti komisarji, komisarke dobili svoje mandate zelo v liniji vsebine poročila. Ključna težava je, ali se bo zgodil dogovor o načinu odločanja. Imamo celo vrsto stvari, o katerih se v Svetu Evropske unije odloča s kvalificirano večino oziroma s soglasjem in vemo tudi, da zaradi tega cela vrsta stvari nikamor ne gre. Mi se o tem v Sloveniji še nismo pogovarjali. Upal sem, da bo to pred volitvami. Še ena stvar se mi zdi pomembna. Pri odločanju o posameznih stvareh, vezanih na konkurenčnost, so to področja več Svetov ministrov. Ko je bila evropska evrokriza, je o vsem več ali manj odločal en sestav. ECOFIN. Zdaj pa imaš deset sestavov. Kako bodo to skoordinirali? To bo velik izziv.