Danes je dan slovenskega športa. Športnovzgojni karton kaže, da gibalne sposobnosti slovenske mladine upadajo. Dodatna ura športa v osnovnih in srednjih šolah je zato nujna, je prepričana stroka. Pogovarjali smo se s prof. dr. Gregorjem Jurakom, vodjem raziskovalne skupine SLOfit in rednim profesorjem na Fakulteti za šport. "Vse manj se gibamo tudi v prostem času in normalno, da je naša zmogljivost na udaru. Če je ne bomo vzdrževali, bomo imeli kot družba težave v prihodnje," se boji Jurak.
Pri mladini opažate nazadovanje telesnih zmogljivosti, zato predlagate dodatno uro športne vzgoje. Kakšne pozitivne učinke bi to prineslo?
Ne gre le za pozitivne učinke telesnega in duševnega zdravja, ampak tudi za večjo zmožnost kognitivnega dojemanja. Dokazano je, da športna vzgoja s svojim fiziološkim vplivom pomaga otrokom tudi pri drugih predmetih. Na Švedskem so naredili eksperiment, v katerega je bilo vključenih nekaj tisoč otrok. Namesto ure angleščine, švedščine ali matematike so imeli otroci uro športne vzgoje. Kljub uri manj so imeli otroci na koncu pri teh predmetih boljše znanje.
Se odločevalci tega pri nas ne zavedajo dovolj dobro?
Ne, kar se mi zdi neverjetno. Tudi dekan pedagoške fakultete, ki vodi prenovo izobraževalnega sistema, je izjavil, da tako kot pri pouku slovenščine ne bodo dodali ene ure, ker naj bi bila težava pismenost otrok, tudi športa ne bo uro več. Ampak slovenščina je že tako vsak dan na urniku in je niti ni mogoče dati še več, mi pa smo s projektom Zdrav življenjski slog dokazali, da so bile dodatne ure zelo učinkovite. Takrat, to je bilo med letoma 2010 in 2017, smo edini na svetu zmanjševali delež debelih otrok, povečevali njihovo telesno zmogljivost in zmanjševali odsotnost od pouka zaradi bolezni. Potem žal tega nismo zmogli sistematizirati.
Nekateri lahko naredijo le tri sklece
Kaj v zadnjih letih opažate pri pouku športa?
Da so otroci izgubili predvsem vzdržljivost. Ni kriva le epidemija, tudi način življenja je drugačen. Otroci niso več toliko zunaj, ni več raznolikega gibanja, ki bi jim pomagalo razviti vse mišične skupine. Premalo je plezanja, skakanja, naravnih oblik gibanja, ki jih poznamo iz naše mladosti. Dandanes se otroci hitreje poškodujejo, manjka jim moči. Zgodi se, da naredimo tri sklece, pa je že konec, vsaj pri dekletih. Že za vsakdanje življenje to ni spodbudno, saj niti vrečke ne bodo mogli nesti iz trgovine.
Kakšno vlogo imajo pri tem starši? Bi morali bolj spodbujati gibanje svojih otrok?
Preveč jih skrbi za vse. Da bo otrok padel, če se bo igral zunaj, se prehladil. V slabem vremenu ne gredo na zrak. Tudi motivacija otrok je težava. Včasih smo šli za športni dan na Kamniški vrh (1259 m visoko; pot je zelo strma), zdaj imamo štiri kilometre nordijske hoje po ravnini. Če v vadbo vključimo kakšne kompleksnejše vsebine, hitro pride kritično pismo od nekaterih staršev. Otroci imajo sicer radi šport, zelo dobro se razumemo, je pa včasih težko s starši.
Kako je z ohranjanjem pozornosti?
Moraš biti že malo umetnik, da ohranjaš otrokovo pozornost. Hitro se navdušijo, a hitro tudi naveličajo. Moraš menjati igre, da jih motiviraš. Ponavljanje določene vaje jim ne diši. Opažam tudi, da niso zmožni poslušati navodil. Neverjetno. Razlagaš, kako narediti določeno vajo, razlagaš pravila igre, pa jim koncentracija nenehno uhaja drugam. Na koncu rečeš, da bomo začeli, a jim ni nič jasno. Vedno moraš zraven še pokazati vajo ali igro, ne le opisati pravil.
So vsaj samostojni?
Vse manj. Vodim tudi izbirni predmet šport za sprostitev. Počnemo tisto, česar ne moremo v telovadnici. Rolanje, na primer. Sedmošolce čakam pet minut dlje kot nekoč, preden se pripravijo na vadbo in lahko začnemo.
Koliko športne vzgoje je trenutno na urniku vsak teden?
Tri ure do 6. razreda, v zadnjih treh letih osnovne šole pa le dve uri. In ravno tu zaostajamo za večino evropskih držav, ki ima v vseh letih osnovne šole tri ure. Včasih smo bili v prednosti. Poleg tega na razredni stopnji v nižjih razredih v tujini športno vzgojo lahko poučuje športni pedagog, pri nas ne. Stroka se zavzema za skupno poučevanje razredne učiteljice in športnega pedagoga. Prvič, tako bi dvignili kakovost poučevanja, prišlo bi do pozitivnega transferja znanja med razredno učiteljico in športnim pedagogom. Drugič, s tem bi izboljšali normativ – število učencev na učitelja. Razredne učiteljice imajo nižje kompetence, delati pa morajo z večjo skupino otrok. Učinek je, logično, slabši.
Kako je s športom v srednji šoli?
Različno. V gimnaziji je na urniku tri ure tedensko, pri tem pa je večinska praksa, da je ena ura dvojna, ena samostojna. Zavzemamo se, da bi imeli dijaki športno vzgojo najmanj štiri ure tedensko, dvakrat po dve uri. Navsezadnje jim moramo zagotoviti tudi dovolj časa za higieno, kar je lažje pri dvojni uri. Poseben problem pa so poklicne, tehniške in strokovne šole, kamor se že tako vpisujejo mladostniki z nekoliko nižjo telesno zmogljivostjo, nato pa imajo še manj ur športne vzgoje, sploh kadar je več poudarka na vajeništvu ali obvezni praksi. Želeli bi si tudi, da se v srednji šoli poveča kakovostno gibanje prek vadbenih programov za nevtralizacijo poklicnih obremenitev v okviru odprtega kurikula, izbirnih vsebin. Športne pedagoge namreč poskušamo tudi dodatno izobraziti, kako zunaj rednega pouka ponuditi vsebine, ki bodo koristne za učence in bodo zmanjšale poklicne obremenitve.
Učiteljev v Sloveniji primanjkuje. Ali to velja tudi za športne pedagoge?
Da, vse bolj to velja tudi za športne pedagoge. Čisto jasne slike sicer nimamo, saj kar nekaj športnih pedagogov v osnovni šoli zdaj dela z oddelki podaljšanega bivanja. Smo pa na Fakulteti za šport, tako kot na drugih fakultetah, ki poučujejo bodoče učitelje, v zadnjem letu nekoliko dvignili število mest za študente tega programa.
Pred dobrima dvema letoma ste dvignili veliko prahu z raziskavo, ki je v letih 2021 in 2022 ugotovila padec telesne zmogljivosti pri otrocih za 18 odstotkov. To je bil padec, kot ga ni bilo že vsaj 30 let. Odmevale so besede, da je mladina vse bolj debela in manj vzdržljiva. Se je po koroni in vrnitvi v normalno življenje stanje izboljšalo?
Kot smo napovedovali, je bilo opaziti okrevanje z vrnitvijo otrok v šole, nato pa potrebnega okrevanja na ravni pred epidemijo ni bilo več. Obstali smo na ravni, kjer smo bili pred začetkom programa Zdrav življenjski slog v šolskem letu 2010/11. Odločevalce zato že vse od časa epidemije prepričujemo, da je treba ukrepati. Znanje za to očitno imamo, ni pa ustrezne politične volje. Mladini preprosto moramo omogočiti več gibanja. V srednji šoli smo z evropskimi sredstvi zagnali pilotni projekt zMIGAJ!, ki sicer za dijake ni obvezen, vanj pa je vključenih več kot 20 šol. Dijaki bodo z učitelji naredili program dodatnih ur vadbe in tako začutili, da sami krojijo ta program. V osnovnih šolah tega preboja še ni, je pa dobrodošlo, da je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje lani in letos s skoraj milijonom evrov financiralo program nadstandardnega poučevanja športne vzgoje v prvih treh letih razredne stopnje, ki lahko omogoča dodatne ure športne vzgoje ali pa skupno poučevanje športnega pedagoga in razredne učiteljice. To je dober temelj za nadaljnje sistemske ureditve.
Pomembno vlogo bodo morali odigrati tudi starši, ki bi morali otroke spodbujati h gibanju in preprečiti, da so popoldne pred zasloni in ves čas v območju udobja. Kako vidite te velike spremembe?
Starši, ne da bi si to želeli, nudimo otrokom ogromno udobja in otroci nehote ne znajo več ničesar ceniti in se jim niti ni treba truditi. Ves čas jih nekaj animira, dolgčasa ne poznajo več. Ključna napaka je, da se starši in učitelji obremenjujejo s tem, ali je otroku dolgčas. A dolgčas je gibalo ustvarjalnosti. Težava je tudi ta, da se staršem dopušča mnogo preveč vmešavanja v izobraževalni sistem. Pričakujejo, da bo izobraževalni sistem več naredil za njihove otroke, a najprej bi morali sami temu sistemu bolj zaupati, ne pa, da zahtevajo le pravice. Zakaj učitelji zapuščajo svoj poklic? Ker jim je v breme ukvarjati se s starši, ne z otroki. Dokler tega ne bomo rešili, bomo v začaranem krogu.
Na podlagi meritev za športnovzgojni karton ste ugotovili, kakšne so bile posledice zaprtja šol med epidemijo. Katere sposobnosti so otrokom še posebej upadle?
Predvsem tiste gibalne sposobnosti, ki v prejšnjih letih niso padale. V prvi vrsti koordinacija gibanja, ki jo otroci pridobijo ravno s športno vzgojo, ki spodbuja kompleksna gibanja. Padla je sicer tudi splošna vzdržljivost. Vse to nas je resno zaskrbelo, saj je bilo še jasneje, kako nujen del pouka je športna vzgoja. Zato tudi predlagamo več ur. Koordinacija gibanja je povezana tako z močjo kot agilnostjo, v vsakodnevnem življenju nam to pride prav. Na splošno pa, če gledamo medgeneracijsko, torej več let, upada moč rok in ramenskega obroča, pa tudi vzdržljivost.
Poudarjate pa, da so slovenski otroci še vedno nadpovprečni v primerjavi z vrstniki iz tujine.
To prednost v zadnjih petih letih izgubljamo. Skrb vzbujajoče je, da izgubljamo konkurenčne prednosti tako na ravni gibalnih sposobnosti otrok kot na ravni sistemskih rešitev. Odločevalci se ne zavedajo, kako pomembno je to za našo družbo. Slovenci smo pregovorno marljiv narod. A ta marljivost, produktivnost, izhaja iz naše visoke telesne zmogljivosti. Stoletja smo bili hribovci, veliko je bilo gibanja, ki je zahtevalo napor. Zdaj se vse manj gibamo tudi v prostem času in jasno, da je naša zmogljivost na udaru. Če je ne bomo vzdrževali, bomo imeli kot družba težave v prihodnje, ker bo to vplivalo na učno uspešnost otrok, na delovno produktivnost zaposlenih, kakovost preživljanja prostega časa in ob vse bolj starajoči se družbi tudi na visoke stroške zdravstvene in socialne blagajne.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje