Joker Todda Phillipsa je bil, če že ne najboljši, pa gotovo najbolj analiziran film leta 2019: hotel je biti subverzivna, drzna umetnina, ki je pisano frivolnost filmov o superjunakih pregnetla v filozofski diskurz. Prav tako je sprožil lažno moralno paniko, češ da podpihuje resnično nasilje, in osvojil zlatega leva na beneškem festivalu. Oh, in zaslužil je milijardo dolarjev ter prinesel oskarja Joaquinu Phoenixu. Čeprav Phoenix ni ravno igralec za franšize in nadaljevanja, ne more biti presenečenje, da je tokrat naredil izjemo. Joker 2 je bil skoraj neizogiben. A pričakovanja so v drugo še veliko, veliko višja.
Nekaj je Toddu Phillipsu treba priznati: ni veliko režiserjev, ki bi si milijardno uspešnico drznili nadgraditi s tako ekscentrično stvaritvijo. Najlažja pot je bila jasna: v prvem filmu je pojasnil Jokerjevo predzgodbo. Zlomljen, depresiven samotar doživi psihični zlom, pobije nekaj ljudi, med drugim TV-voditelja v etru, kar mu prinese hordo iztirjenih sledilcev, ki ga razglasijo za mesijo protikapitalističnega gibanja in zanetijo množične izgrede. V drugem delu mu bo torej pustil, da se razmahne in svoj anarhistični kaos seje po Gothamu? Joker kot vodja kulta, ki prerokuje urbano uničenje? To bi bila najočitnejša in najbanalnejša izbira. In vemo, kako zelo Phillips noče biti banalen.
In tako je posnel epilog predzgodbi, muzikal, križan s sodno dramo, v katerem polemizira s toksičnimi oboževalci prvega filma, ki so Jokerjev domnevni kredo vzeli malo preveč zares. Nihče ga ne bo mogel obtožiti, da se uklanja oboževalcem. Namesto tega jim vrže rokavico: vaš nihilistični idol, vaš Travis Bickle, je bil ves čas samo incel z zamero do "zlobnega" sveta. (Problematična vzročno-posledična povezava med duševno boleznijo/zlorabo v otroštvu in morilsko težnjo se vleče še iz prvega filma.)
Norost v dvoje je torej moralka o malikovanju lažnih prerokov. A morda bi bilo bolje, če bi se Phillips bolj posvetil zgodbi, ki jo hoče povedati, malo manj pa preteklim in prihodnjim reakcijam ljudi na njegove filme.
Tako Lady Gaga kot Phillips sta se močno otepala etikete "muzikal", češ da je Norost v dvoje pač film, v katerem "Arthur nima besed, da bi izrazil svoja čustva, tako da raje o njih poje". Kar je, če smo iskreni, bolj ali manj slovarska definicija muzikala. Razen, če sta hotela opozoriti, da film nikogar ne bo spravil v boljšo voljo. V tem pogledu pa dejansko nimamo opravka z muzikalom.
Z naskokom najbolj navdihujoča stvar v celotnem filmu je njegov uvodni prizor: kratka animacija v slogu Looney Tunes, ki brutalno nasilje prvega filma povzame z manično energijo in zasičenimi barvami klasičnih risank. Že v naslednjem trenutku nas Phillips pahne v puščobno sivino zapora/norišnice Arkham, kjer Arthur Fleck (Joaquin Phoenix) dve leti po dogodkih iz prvega filma čaka na začetek sojenja. Shiran je do kosti, podplut od rednih tepežev in otopel od zdravil, s katerimi ga pitajo. Očetovski lik najde v sadističnem pazniku (Brendan Gleeson), ki mu občasno ponudi cigareto, a ga neredko tudi premlati samo zato, da ne pozabi na hierarhijo odnosov v zaporu.
Toda ali je bil v času svojega morilskega pohoda dovolj prišteven, da mu lahko sodijo za njegove zločine? Ambiciozni državni tožilec Harvey Dent (Harry Lawtey) si bo prizadeval za smrtno kazen, obramba, ki je v rokah materinske Marianne Stewart (Catherine Keener), pa bo igrala na karto sočutja. Ubogi Arthur je zaradi travm svojega otroštva pridelal razcepljeno osebnost, je njena teorija, in se ne zaveda zločinov, ki jih je zagrešil kot "Joker". (Dent je seveda bodoči superzlobnež Two-Face: a zakaj vključiti antologijske like, če jim ne nameravaš dati nobenega pravega dela?)
Arthurju je bolj ali manj vseeno, v katero stran se bo tehtnica nagnila; obseda ga zgolj in samo misel, da je končno našel lepo dekle, ki se zmeni zanj. In treba mu je priznati: tokrat romanca, v nasprotju s tisto z Zazie Beetz v prejšnjem filmu, ni samo plod njegove domišljije. Harleen Quinzel (Lady Gaga), kompulzivna lažnivka in piromanka, je Arthurja "po naključju" spoznala na delavnici terapevtskega petja. (Izkazalo se bo, da se je dala prostovoljno hospitalizirati, da bi mu lahko prekrižala pot.) "Lee" igra na karto usodne ljubezni na prvi pogled; Arthurja hitro prepriča, da ne potrebuje zdravil, in ga spravi nazaj v stik z njegovo temnejšo platjo. Zanj je zapeljiva sirena, v očeh okolice pa razvajeno dekle iz bogate družine, morda mojstrska manipulatorka ali pa samo grupica, kakršne so se zbirale v Mansonovem klanu. Kakor koli že, jasno je, da jo zanima zgolj in samo Joker v polnem kostumu in maski, ne pa zaljubljeni slabič Arthur, ki se skriva pod šminko.
Todd Phillips, ki nikoli ni blestel pri pisanju ženskih vlog, tokrat pogori na celi črti: če je hotel ukiniti Harley Quinn kot pisano, stripovsko pribočnico razdora, bi si moral zanjo izmisliti drugačno osebnost, ne pa da jo pusti kot prazno množico. Nova Lee bi lahko bila Lady Macbeth Gothama, a je njena edina funkcija v tem, da je obsedena z Jokerjem, kar je najbolj dolgočasna od vseh interpretacij tega lika in tista, za katero se je zdelo, da smo jo že prerasli. To je velik korak nazaj od (brezsramno stripovskega) spektakla Ptice roparice, v katerem je Margot Robbie Harley Quinn upodobila kot žrtev nasilnega razmerja, ki mora stopiti iz Jokerjeve sence. Težko je torej zameriti Lady Gaga, da skozi vlogo odtava v brezizrazni otopelosti, ki je ne prekine niti za glasbene vložke. S Phoenixom, ki je v svoji vlogi sicer enako intenziven kot prejšnjič, nimata niti najmanjše kemije.
V zgodbo je natresenih nič manj kot 12 glasbenih točk; nekatere so vpete v dogajanje, druge so samostojne, teatralne gledališke konstrukcije s pripadajočimi kulisami. Lee in Arthur odbrundata repertoar predvidljivih klasik iz petdesetih in šestdesetih let, od That’s Entertainment in For Once In My Life do hitov Carpenters (Close To You) in celo Jacquesa Brela (If You Go Away). (V enem prizoru celo v zaporu skupaj gledata klasični muzikal Dvigni zaveso.)
Gaga v imenu realizma ne izkoristi vseh svojih vokalnih sposobnosti, Phoenix pa najbrž jih – pod črto pa oba zvenita hripavo, skrušeno in nenavdihnjeno. Zdi se, da je Norost v dvoje hommage klasičnemu muzikalu na isti način, kot je bil Joker hommage zgodnjim delom Martina Scorseseja – medlejša kopija brez prave nadgradnje in z nihilističnim, ciničnim podtonom. Spet je okolica (pravosodni sistem, ki ne zna ravnati s človekom, kakršen je Artur) tista, ki protagonista "prisili" v njegove zločine, kar je skregano z vsem, kar nam nakazuje, da bo Joker 2 protagonista interpretiral drugače kot prejšnji film.
Če je film že sklenil inkorporirati glasbo kot odraz Arthurjevega notranjega sveta, ostaja skrivnost, zakaj se Phillips tako zelo otepa njene izrazne moči in potenciala za čustveno katarzo. Rezultat je muzikal, ki noče biti muzikal, ne ve pa, kaj bi si v resnici želel biti; v prvi vrsti je statičen in klavstrofobičen film. Če bi hotel biti sodna drama, bi v argumente in pravdanje moral vložiti veliko več energije.
Še vedno se zdi, da je režiserjeva glavna skrb to, da je treba njegov film jemati resno in ne kot samo še en stripovski film; očitno ga obremenjuje diskurz, ki se je spletel okrog prejšnjega filma. Joker 2, s katerim se Phillips – tako kot Arthur Fleck – sklene sam braniti pred poroto javnega mnenja, je suhoparna in dolgočasna štrena, ki s svojim sporočilom ne bo nagovorila občinstva, ki bi ji moralo prisluhniti.
Ocena: 2,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje