V podkastu Številke tokrat gostimo kirurga Uroša Ahčana. Vabljeni k poslušanju in/ali branju kratkega povzetka o zdravniškem in kirurškem delu, pisanju izjemno uspešne in brane knjige Skalpel, empatiji, zdravstveniki politiki in sistemu, športu ... ter življenju (ki je tema 11. sezone) nasploh.

Lahko bi vas predstavil s številnimi nazivi, a sodeč po vaši knjigi, vam ti ne pomenijo prav veliko oziroma lahko prvenstveni lov na nazive pomeni napačno motivacijo za kirurško delo?
Res je, nazivi samo kažejo na tvojo prehojeno pot in ustvarjalnost, o človeku bistveno več povedo dejanja. Verjamem, da bo tale pogovor bistveno več povedal o meni, kot bi bila predstavitev z vsemi nazivi.

Knjiga Skalpel pove veliko o vas. Kako je nastala ideja za knjigo?
Nastala je popolnoma spontano, kot pogovor samega s seboj na obali Velikega Lošinja, bil sem na ležalniku, s slušalkami v ušesih, ki so reducirale zunanji zvok. Najprej sem mislil, da bom lahko svoj miselni tok neposredno prek nareka prenesel v pisarno sodelavke, a sem hitro ugotovil, da miselni tok in (na)rek ne gresta skupaj, zato sem vzel droben zvezek, zapisoval svoje misli, ki so prihajale spontano, ki sem jih nato prebral. Na začetku sem imel določene dvome, ali je to sploh zanimiva tema za bralke in bralce, ali bo to ljudi zanimalo, zato sem prvih nekaj zgodb poslal svoji "službi za recenzijo". Moja starejša hčerka je zelo kritična, njeno mnenje mi veliko pomeni, potem sem to poslal tudi Vesni Milek, s katero sva se večkrat srečala v različnih oddajah na pogovorih. Vedno sem rad bral njene zapise in zlasti intervjuje, še ko je spremljala znamenitega režiserja Tomaža Pandurja. Dobil sem pozitivne odzive, kar me je jasno spodbudilo, da sem nadaljeval in glavnino knjige tako rekoč napisal v treh tednih.

Sorodna novica Vesna Milek: "Kompliciram, ker še vedno zelo strastno ljubim svoje delo"

S tem sva nehote prišla do rubrike Štafeta, kjer vprašanje postavlja prejšnji gost. Pred dvema tednoma je gostovala prav omenjena Vesna Milek, ki ni vedela, da sva midva že prej dogovorjena. Sprašuje vas prav o "konkretnem impulzu za nastanek knjige, ki je skoraj vse leto na lestvici najbolj branih in prodajanih knjig".
Želel sem odgrniti zaveso in pokazati, kaj se v resnici dogaja za zidovi bolnišnic, da nismo brezosebni stroji, zgrajeni iz vezja, brez občutij, brez čustev, ampak smo ljudje, ki imamo tudi svoje težave in dileme. Hotel sem prikazati, kako težavno je delo, ki ga v bolnišnicah opravljamo zdravstveni timi, to še posebej velja za dežurne službe. Hotel sem tudi opozoriti, kakšna je cena za uspešno kariero, čemu vse se je treba odpovedati, in navsezadnje tudi opozoriti mlade ljudi, ki se odločajo za ta poklic, da je medicina (oziroma v mojem primeru kirurgija) prigaran privilegij. To pomeni, da vstopamo v življenje ljudi, da jim pomagamo, tekmujemo z boleznijo oziroma s poškodbo, naš cilj pa je jasno premagati to bolezen, dejstvo pa je, da je za ta privilegij treba trdo delati tako v času študija kot tudi pozneje v času specializacije. Skratka, medicina je vseživljenjsko učenje.

Zaradi vaših predpriprav in iskanja testnih bralcev lahko vsaj deloma vlečem vzporednice med kirurgom in avtorjem knjig. Oba sta v ospredju in najbolj izpostavljena, ampak nihče ne bi bil tako uspešen in učinkovit brez svojega tima (sestre, instrumentisti; urednik, ilustrator ...). Skratka, pomembno je tudi zaupanje.
Timski igralec sem že, odkar igram nogomet. Skupaj s Sašem Udovičem sva sedela v šolski klopi, potem pa skupaj hodila na treninge, on je naredil zelo uspešno kariero, rad se spominjam tudi znamenitega gola proti italijanski reprezentanci. Sam sem šel v medicino in hitro ugotovil, da ni prostora za Supermana, ampak gre za povezan tim ljudi, ki opravi določeno delo. Razlike s pisanjem knjig seveda so, v mojem primeru je nastala spontano, kirurgija pa zahteva celovite priprave, slikovno diagnostiko, razmišljanje in vizualizacijo. Moraš si zamisliti vse stranpoti, ki se lahko zgodijo, povezati moraš tim zdravstvenega osebja, ki neposredno deluje v operacijski dvorani, in tudi druge strokovnjake, za katere ni nujno, da so sploh v zdravstveni ustanovi, zlasti če želimo določene inovativne tehnike uvesti z minimalno invazivno kirurgijo oziroma če iščemo napredek.

Sorodna novica Stroški zdravljenja opeklin precej višji, kot jih prizna zdravstvena blagajna

Priprave so ključnega pomena. Ena stvar je, ko operirate v domači operacijski sobi, druga pa, ko ste povabljeni v tuje bolnišnice in operirate z drugimi ljudmi, morda tudi opremo. To je teren, ko se lahko zgodi več nepredvidenih stvari.
Res je, operacije na kongresih oziroma v tujih bolnišnicah so izredno stresen dogodek, kjer si popolnoma sam in brez svoje ekipe. Ko imaš svojo ekipo, je večino vnaprej znanega, vsak ve, kaj prispeva. Na tujem terenu pa se prvič soočaš s tujo opremo in tujimi ljudmi. Pacienti imajo ogromna pričakovanja, največkrat te, jasno, ne povabijo za preproste posege in operacije, temveč za kompleksne posege. Če gre sočasno še za prenos v živo, operacijo spremlja 300 poslušalcev in gledalcev, ki imajo vmes tudi določena vprašanja, to pomeni dodaten stres, dodatna oprema ti otežuje delo. Poleg povečevalnih lup in naglavne svetilke imaš tudi mikrofone in kamere, kar pomeni bolečine v vratni hrbtenici, ki jih nisi vajen, to so vse motnje. Med operacijo velja popolna osredotočenost, 100-odstotni fokus, kjer si v svojem svetu, potem pa te ves čas nekdo nekaj sprašuje, na primer kaj če bi v določenem primeru kaj drugače premaknili in zašili ... Vse to dodatno jemlje koncentracijo, vsaka operacija mora biti jasno uspešna, ker je odgovornost do bolnika in bolnice, ne glede na to, na katerem koncu sveta operiraš. Končni uspeh je tvoj uspeh in nasmeh na obrazu bolnika.

To vam prinaša dodatni napor. Kako koristni pa so ti prenosi za poslušalce?
Zaradi vsega prej naštetega sem osebno proti operacijam v živo. Bistveno bolje je, da opravimo videoposnetke v domačih operacijskih dvoranah in potem v miru detajlno prikažemo potek vseh operacij. Dobra lastnost v medicinskem svetu je ta, da si kolegi med seboj razkrivamo vse podrobnosti v korist ljudi, kar je popolnoma v nasprotju z industrijo, kjer je receptura kokakole strogo varovana skrivnost in je nikakor ne kažejo na predavanjih Pepsija. Naš svet je drugačen, glavni cilj je pomagati ljudem, ki pomoč potrebujejo, tukaj so potrebne novosti in širitev znanja po celotnem svetu, to pa je bolje početi z videoposnetki.

Sorodna novica Izjemen dosežek slovenskih kirurgov: po rekonstrukciji na podlakti nos prenesli na obraz

Umetno inteligenco (UI) razumete tudi kot krajo podatkov in znanja. A če za hip ostaneva pri pozitivni uporabi, ta lahko z analizo slik pomaga tudi pri zelo zgodnjem odkrivanju raka. Na drugi strani pa nima instinktivnega, človeškega razmišljanja. Sami ste nekoč nekemu bolniku uspešno prišili nazaj prst, ki ga večina niti ne bi skušala, in če bi večinsko mnenje uporabili tudi UI, temu konkretnemu človeku prsta ne bi vrnili.
Empatija je temelj dobre medicine in stroji niso empatični. Ko bodo v medicini začeli odločati stroji, bo to strojni jezik, ki je hladen in racionalni jezik. Marsikdaj odločitve ne bodo šle popolnoma v korist pacientov. Primer, ki ste ga omenili, je zgodba o replantaciji palca na nogi, ko je sredi razburkanega morja prišlo do poškodbe tega človeka, ki si je z ženo komaj rešil življenje. Pri tem sta potrebovala ogromno časa, energije in iznajdljivosti, da sta prišla iz odročnega kraja do prvega centra, ki ponuja mikrokirurgijo, to je bil naš klinični center. Takrat sem bil dežuren, po dolgi poti sta prišla s palcem na nogi, ki (če bi strogo upoštevali načela) ga ne bi replantirali, ampak nisem imel srca, da bi po taki zgodbi prijel prst, ga dvignil visoko v zrak in rekel, da tukaj ni indikacije za replantacijo, ter vrgel v koš. Strojni jezik bi se v tem primeru gotovo odločil za tako rešitev.

Omenjali ste Saša Udoviča. V knjigi razmeroma veliko omenjate šport, od nogometa, košarke, tenisa, kolesarstva do boksa ... Veliko spremljate šport?
Da, spremljam vse dogodke, kolikor mi le čas dopušča. Sem zelo strasten navijač vseh slovenskih športnikov, čustveno jih spodbujam in spremljam, saj mi povzročijo veliko veselja, hkrati pa vlečem številne vzporednice z vrhunskim športom. Rad rečem, da je vrhunska medicina zelo podobna vrhunskemu športu, na obeh področjih gre za trdo delo, garanje in veliko odrekanja, če želiš postati uspešen, izstopati iz povprečja, premikati meje mogočega in si dvigati letvice v korist bolnikov. Vrhunski šport in medicina imata veliko skupnih točk, veliko dobrih medicincev izhaja iz športa, saj so jim blizu delovne navade, nepopustljivost, vstajanje sredi noči, potovanja, ogromno truda, pa tudi padcev in neuspehov, da se lahko poberejo, s tem so na koncu lahko še boljši. Tudi sam sem rad v družbi športnikov in se v njihovi družbi vedno dobro počutim.

Sorodna novica Video: Kakšne so fantazije kirurga in operacijske medicinske sestre?

Tema športa mi je zanimiva tudi zato, ker se poklic zdravnika precej razlikuje od običajnega osemurnega delovnika, saj z dežurstvi vred lahko delate 24 ur in več v kosu, kar terja tako fizično kot psihično kondicijo.
Vse, kar ste povedali, drži, ampak v medicini radi rečemo, da raba krepi organe, kar pomeni, če si večkrat izpostavljen enakim položajem, se s tem okrepiš in si sposoben opravljati tako delo ter se popolnoma zbrati, koncentrirati, usmeriti fokus v eno samo dejanje, ki ga izvajaš, in okolica preprosto izgine. Podobno kot vidite pri kolesarjih, nihče od normalnih ljudi niti ne pomisli, da lahko v takem tempu prevozi neki klanec. Tudi v kirurgiji si je nemogoče predstavljati, da si 48 ur in več v službi, da si v operacijski dvorani po 10, 12 ur, ne da bi opravil fiziološke potrebe, ampak okolica izgine, sam si s težavo, ki jo želiš rešiti, in zato si treniran. Čezmerne obremenitve ti dajejo ogromno zadovoljstva in užitkov, recimo zlata olimpijska medalja, to so tisti največji izzivi, najkompleksnejše težave, največje rekonstrukcije, reševanja življenj po hudih opeklinah, replantacija štirih prstov, zdrobljeni zlomi, vse to so naše olimpijske medalje.

Športniki so po olimpijskih medaljah vsaj določen čas precej izpostavljeni v medijih, kirurgi niste ne tako pogosto, včasih se zdi, da bolj takrat, ko se zgodi kakšna napaka. Kako pomemben je za vas osebno odziv javnosti, da pozna vaše delo?
Za vse zdravstvene delavce je to izjemno pomembno. Zdi se, da smo zdravstveni delavci prav zaradi vseh negativnih zapisov, ki že mejijo na sovražni govor, izgubili ogromno etičnega pogona, ki smo ga imeli in na katerem je kot gorivo temeljil zdravstveni sistem. Zadnje desetletje ali dva smo delali v zelo neurejenih razmerah, v slabih pogojih, imeli smo slabo organizacijo, ampak ljubezen do poklica in dela, pozitivni odzivi ljudi in pacientov so nas spodbujali, da smo delali dobro. V zadnjih letih pa se zdi, če lahko spet potegnem vzporednico s športom, kot da bi igrali na tujem, razmočenem igrišču, z osmimi igralci proti enajstim, sodnik bi sodil proti nam, vsi gledalci bi ves čas samo žvižgali. Vse skupaj postane moteče in boleče, izgubita se volja in energija, zato vse pogosteje vidimo tudi te odločitve, da ljudje preprosto ne zmorejo več in odidejo.

Kakšna je vaša celotna slika zdravstvenega sistema?
Kot predstojnik sem objektivno spremljal, kaj si ljudje mislijo o našem delu. Vsak, ki je želel, je izpolnil anketo, ko je zapustil bolnišnico plastične kirurgije v kliničnem centru, zbrali smo več kot tisoč odgovorov in 99 odstotkov je bilo pozitivnih. Morda so se pritoževali nad slabo komunikacijo, slabo hrano, premajhno pižamo in neustrezno posteljo. Naše delo, zlasti sestrski kader, je bil vedno zelo pohvaljeno. To so ljudje, ki imajo neposredni stik s pacientom. Ljudje, ki imajo lastno izkušnjo z zdravstvenim sistemom, nas največkrat pohvalijo, ljudje brez te izkušnje ali pa ki imajo druge namene, tudi nizkotne (kot je blatenje zdravstvenih delavcev pod psevdonimi), pa pišejo brez kakršnih koli jasnih razlogov, izrekajo neutemeljene opazke in pomisleke, vse do sovražnega govora, kako je nekoga treba ubiti, ga pričakati za vogalom in tako naprej. Zdravstveni delavci smo zgolj ljudje s svojimi čustvi, in to nas zelo prizadene.

Lastna izkušnja je očitno še kako pomembna. Cepiva so, denimo, pomagala premagati hude bolezni, kot sta otroška paraliza in koze, a ko več generacij nima hudih izkušenj s to boleznijo, se izgubi občutek dejanske nevarnosti.
Morda zaupanje v samo medicinsko znanost delno peša, ker se morda industrija preveč meša v samo stroko in nove metode, ki imajo zlasti finančni izkupiček in ne gledajo zgolj in izključno na ljudi. Tudi tukaj je mogoče del skepse in pomislekov na strani uporabnikov medicinskih storitev, pa tudi strokovnjakov, ki se ukvarjamo z medicino.

In sva spet pri številkah. Kot predstojnik ste se trudili zmanjšati čakalne vrste, več delali, a ko se je vse pogledalo skozi prizmo številk, ste pridelali le dodatno finančno izgubo.
Saj že vidite, da se uspešnost države meri po bruto domačem proizvodu, in ne po deležu nasmejanih in srečnih ljudi. Že tukaj je nekaj narobe, sam sem vedno težil k številkam, ki so v kirurgiji pomembne, in številke so tudi pomembne, kar zadeva plačilo posameznih storitev. Ena od osnovnih težav v Sloveniji, ki traja že desetletja, je ta, da sploh nimamo izračunanih realnih cen posameznih storitev, govorimo o t. i. podplačanih programih. Sploh ne vem, kaj naj bi ta definicija pomenila. Se pravi nečesa ne plačamo v celoti, potem pa vsi davkoplačevalci pokrijemo izgube teh bolnišnic zaradi podplačanih programov v osnovi. Če bi živeli v normalni družbi, bi morale biti vse cene realno izračunane glede na porabo materialov, glede na število udeleženih pri procesu zdravljenja, glede na tehnološko napredne naprave in amortizacijo teh naprav, ki jih uporabljamo. To obstaja v vseh normalnih državah, kjer imajo zgolj črtne kode, poskenirajo materiale, vpišejo število sodelavcev in čas, ki so porabili, ter tako dobijo končno realno ceno. Nikjer na svetu, pa sem gostoval v številnih bolnišnicah po svetu od Turčije, Amerike, Evrope do Skandinavije, se niso pogovarjali o podplačanih programih in podplačanih storitvah, to je unikum v Sloveniji in na osnovi takih stvari odpiramo različne reforme, ne da bi najprej postavili zdrave temelje.

Sorodna novica Čas pred smrtjo je lahko tudi poln veselja in sklepov, ki jih moraš narediti

V vašem glasu slišim precej pesimizma. Pred časom je Teja Kleč predstavila svoj osebni primer in izkušnjo, kako so se v zgolj nekaj mesecih razmere poslabšale, ko je bila dvakrat za dalj časa hospitalizirana. Kakšne so vaše izkušnje?
Na težave in pomanjkljivosti opozarjamo že več kot 20 let, težave se nabirajo, v zadnjem času so se razmere tudi zaradi odnosa javnosti in politike do zdravstvenih delavcev še poslabšale, tega etičnega pogona več ni in ljudje odhajajo. Ko z zdesetkanega oddelka odidejo samo eden, dva ali trije ljudje, to pomeni, da so drugi še toliko bolj obremenjeni, in če so že prej le s težavo opravljali delo, ga zdaj ne morejo več. Vidite vrste, ki se merijo v več sto metrih, ki čakajo na svojega izbranega zdravnika. Kdo si upa usesti na tak vroči stol? Ve, da ga zunaj čaka kilometrska kolona razjarjenih ljudi, ki so nezadovoljni nad zdravstvenim sistemom, vse to se potem prenese neposredno na izvajalce, srd je uperjen v tistega, ki želi na koncu pomagati, in zato se nihče ne javi na tako delovno mesto in težava je vse globlja in globlja.

Kaj pa mislite o naslednjih generacijah oziroma mladih kadrih? Iz vaše knjige sem razbral, da danes ni več toliko študentov pripravljenih, da delajo tako veliko, prostovoljno ponoči spremljajo delo izkušenih kirurgov in si tako nabirajo znanje.
Sam sem imel srečo, da sem že na začetku svoje poti, v drugem letniku študija medicinske fakultete, spoznal odličnega mentorja, profesorja Arneža, ki me je učil z zgledom in sem bil vsak teden z njim v ambulanti, v dežurni službi, tudi prespal sem v kliničnem centru ter se ob njem učil in izpopolnjeval. Imel sem celo ta privilegij, da sem lahko na kongresu združenja angleških plastičnih in rekonstruktivnih kirurgov v Londonu že v tretjem letniku predstavil svoje raziskovalno delo, kar mi je dalo dodatno spodbudo, da tudi v Ljubljani zmoremo. Profesorja sem spremljal pri njegovih inovacijah in trdem delu. Mladi ljudje so kot mehka glina, ki jih oblikujejo starejši in izkušenejši po svojem modelu in vzoru. Svet se je danes spremenil, veliko govorimo o prostem času, družini in normalnem življenju. Kot berete v knjigi, kirurško življenje ni prav normalno življenje, zato mladih ljudi jasno ne obsojam, še vedno lahko ocenjujem, da so visoko motivirani in vsekakor zelo kakovostni. Tukaj je veliko tudi na nas, starejših učiteljih, kako bomo predstavili to delo, kako jih bomo vključili v zdravstvene time, veliko je odvisno tudi od naših dejavnosti, prioritet ter hotenj, in ne zgolj od mladih ljudi.

Sorodna novica Bog v beli halji ima lahko zelo ranjeno dušo

V knjigi omenjate veliko zdravnikov, najpogosteje zgolj z imenom. Ko pa omenjate London, sem v imenu Zvezdan prepoznal dr. Zvezdana Pirtoška, ki je pred leti tudi gostoval v Številkah in razmišljal o "bogu v beli halji, ki ima kdaj pa kdaj ranjeno dušo".
Zvezdan je odličen pedagog, odličen mentor in človek z veliko začetnico. V tretjem letniku medicinske fakultete mi je organiziral srečanja v Londonu na nevrološkem institutu Queen Square, to je njegova veda, tam sem tudi prvič v življenju srečal botoks, ki so ga uporabljali na nevrološki kliniki za zdravljenje mišičnih krčev. Zvezdan je odličen mentor, ki mi je veliko dal in me motiviral tudi pozneje, ko sem bil že odrasel in izdelan kirurg. Večkrat sem ga povprašal za določeno mnenje in ga poklical, zgolj njegova družba mi je že prinesla neko zadoščenje in motivacijo za korak naprej.

Na "Boga z ranjeno dušo" sem se spomnil, ker ste sami zapisali, da je med zdravniško populacijo nadpovprečno veliko samomorov.
Res je, v ZDA v povprečju eden na dan. Ogromno ljudi izgubi svojega zdravnika zaradi samomorov, tudi v Sloveniji je teh samomorov zelo veliko, a o njih se ne govori. Dogajajo se celo med študenti, zato je smiselno tudi prek knjige spoznati naše okolje in spoznati, da so odnosi ključnega pomena. Tako kot medsebojno zaupanje in toleranca so odnosi dvosmerna pot − to, kar daješ, največkrat tudi dobiš.

Največja nagrada za vaše delo se zdijo brezštevilne fotografije ljudi, ki so hudo poškodovani prišli k vam, po posegu pa so znova sposobni stvari, ki jih brez tega organa ali dela telesa ne bi zmogli. Je tako?
To je res največje darilo, ki ga imamo zdravstveni timi, to ni denar na bančnem računu, ampak prav ta nasmeh in zadovoljstvo ljudi, ko vstopijo, ti podarijo nasmeh, objamejo ali dajo stisk roke. Vse to je vredno mnogo več, ko dobiš neko razglednico, podoživiš dogodek v operacijski dvorani in ugotoviš, kaj si omogočil s svojimi dejanji in dejanji svoje ekipe, si lahko samo srečen, da ljudje premagujejo velikanske ovire in se podajajo tudi na najvišje vrhove sveta po hudi poškodbi.

Se tudi dejansko po desetletju in več natančno spomnite poškodb in vseh konkretnih zadev, kaj je šlo narobe in kaj ste morali narediti?
Spominjam se vsega in to v detajle. Tukaj je še neka posebna skupina pacientk, to so pacientke z rakom dojke in rekonstrukcijo iz Bosne, tukaj je čustvena nota še toliko večja. Ko se srečaš s temi bolnicami, bodisi v Sarajevu, na kontroli ali ko samo pošljejo sporočilo, je to nekaj za dušo in srce.

Sorodna novica Lepotni ideali včeraj, danes, jutri: "Definicija univerzalne lepote ne obstaja"

Tole je 256. epizoda, posebej lepa številka, ker gre za osmo potenco števila dve. Ko sva pri lepoti, delujete tudi v estetski kirurgiji. Zgodbe na tem področju so različne, opisujete tudi primere žensk, ki se za poseg odločajo zaradi svojih partnerjev in ne po lastni volji.
Estetska kirurgija je izredno pomembna, tukaj obstaja veliko sprenevedanja, za dobrega plastičnega in rekonstruktivnega kirurga je pomembno tudi, da ima znanje s področja estetske kirurgije, vsak oceni rezultate glede na zunanji videz, zato se te tehnike prepletajo in je tudi pomembno, da vsi mladi kirurgi obvladajo vse tehnike, od rekonstruktivnih in estetskih pa do mikrokirurgije, ter imajo potem bistveno več možnosti za najboljši mogoči izid zdravljenja. Estetika je v življenju pomembna. Pogosto se pogovarjamo o lepoti, moj kolega Per Heden je v Stockholmu lastnik največje estetske ustanove v Evropi. Večkrat je rekel, da bi se, če bi bila estetska kirurgija neboleča, brez bolečine, brezplačna in brez zapletov, velika večina odločila za določene popravke, tako kot gremo vsi k frizerju, se radi lepo oblečemo, obrijemo, naličimo, ženske izberejo dober nakit ... Hočemo ugajati drugim ljudem, kar je že znanstveno dokazano.

Priznam, da imam sam do te teme predsodke, a sami večkrat poudarite, da to precej vpliva na samozavest, posledično pa na kakovost življenja.
V zadnjem času se veliko ukvarjam z estetsko kirurgijo. Moram reči, da sem bil sprva prav presenečen, koliko veselja lahko daš ljudem z estetsko kirurgijo, včasih morda celo več kot z rekonstruktivno kirurgijo, kjer ni vse odvisno od tvojega dela ... če v primeru rekonstrukcije dojke rak napreduje kljub fantastičnemu rezultatu, je bolnica nesrečna, potem pa si nesrečen tudi sam, čeprav se zavedaš, da si opravil odlično delo.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, kjer je govor tudi o naslednjih temah:
− Nekoč se je v Nemčiji udeležil predavanja, kjer je ugotovil, da je predavateljica uporabila njegovo predstavitev in ga prodajala kot svojega.
− Kakšno prihodnost bi lahko umetna inteligenca igrala v prihodnosti.
− Ali še kdaj igra nogomet.
− (Ne)naravnost gibanja v nekaterih športnih panogah.
− Konkurenčne klavzule v zdravstvu.
− Kot učitelj je vedno iskal znanje študentov.
− S sodelavci preživi več časa kot z družino.
− Na zdravniško pot je stopila tudi njegova hčerka.
− O tehtanju in odločanju pred/med posegi.
− O prvi ženski, ki so ji povečali oprsje.
− Prej/potem: Pet vidikov, kako se je njegovo življenje spremenilo v 20 letih: od švicarskih frankov do odnosa z novinarji (zanimiva zgodba o morskem psu).
−#PohvalaNaDan