Mirovna misija Združenih narodov na jugu Libanona (UNIFIL) je bila ustanovljena leta 1978 kot začasna misija, njena glavna naloga je bila nadzorovati umik izraelske vojske po invaziji v Libanonu in vladi v Bejrutu pomagati vzpostaviti nadzor nad celotnim ozemljem države. A Libanon se je štiri leta pozneje spoprijel z novo invazijo, izraelski vojaki pa so na jugu države vztrajali do leta 2000.
Izraelske sile so se leta 2006 v skladu z resolucijo Varnostnega sveta 1701 umaknile južno od t. i. modre črte, ki je dolga 120 kilometrov in poteka od Sredozemskega morja do Golanskega višavja. Ta črta ob odsotnosti uradne meje velja za dogovorjeno razmejitveno črto med Izraelom in Libanonom. Ista resolucija je poleg umika Izraelcev zahtevala tudi razorožitev vseh oboroženih skupin, da bi lahko libanonska država v celoti nadzorovala lastno ozemlje. A to se nikoli ni zgodilo, saj jug Libanona nadzoruje vplivno šiitsko gibanje Hezbolah, ki je tesno povezano z Iranom. V tako nemirnih razmerah je Varnostni svet UNIFIL-u že večkrat podaljšal mandat in mu dodal nove naloge.
Razmere so se še bolj zaostrile letos oktobra, ko je izraelska vojska po kopenskem vdoru v Izrael večkrat napadla tudi oporišča UNIFIL-a, kar je sprožilo ogorčene odzive mednarodne skupnosti. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je UNIFIL celo pozval, naj se njegovi pripadniki umaknejo z juga Libanona, do česar nima nobene pravice, saj imajo pripadniki mandat ZN-a. UNIFIL sicer sestavlja okoli 10.000 pripadnikov mirovnih sil, ki jim pomaga 800 članov civilnega osebja. Delujejo na le nekaj več kot 1000 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju med reko Litani in t. i. modro črto na jugu Libanona. UNIFIL je v 46 letih imel 324 smrtnih žrtev, nazadnje je pred dvema letoma v strelskem napadu na konvoj oklepnih vozil umrl irski vojak.
Slovenska vojska je bila del misije UNIFIL-a od konca vojne leta 2006, zadnji pripadnik pa se je v Slovenijo po odločitvi slovenske vlade, da konča sodelovanje v silah misije, vrnil avgusta lani. Leta 2017 je na sedemmesečno misijo odšla tudi takrat majorka, danes podpolkovnica Nina Raduha, ki je postala prva ženska poveljnica kontingenta v silah UNIFIL-a. To je bila njena prva napotitev v sile ZN-a, pred tem je leta 2007 sodelovala v operaciji Evropske unije Althea v Bosni in Hercegovini.
Nina Raduha o aktualnih vojaških operacijah in trenutnih razmerah v Libanonu ne more govoriti, smo se pa z njo pogovarjali o pristojnostih misije UNIFIL, pomoči civilnemu prebivalstvu, zadržkih pri uporabi sile in izzivih delovanja v takšnem multikulturnem okolju.
Varnostni svet ZN-a je glede delovanja UNIFIL-a od leta 1978 sprejel več resolucij, s katerimi je določil naloge misije. Med glavnimi so nadzorovanje umika izraelskih sil južno od t. i. modre črte, ohranitev mednarodnega miru in varnosti in pomoč libanonski vladi pri vzpostavitvi učinkovite oblasti v regiji. Po novih spopadih leta 2006 so bile misiji dodeljene še dodatne zadolžitve. Kako je izpolnjevanje teh nalog videti konkretno na terenu?
Prva naloga v resolucijah 425 in 426, s katero je bila leta 1978 ustanovljena misija UNIFIL, je bila, da nadzoruje umik izraelskih sil iz Libanona. Po izraelskem napadu leta 2006 pa je nato Varnostni svet sprejel resolucijo 1701, ki opredeljuje naloge, ki ste jih omenili. To je tudi resolucija, po kateri misija trenutno deluje. V praksi se naloge izvajajo, seveda ob zavedanju, da je misija Združenih narodov na določenem območju na povabilo države članice ZN-a. To pomeni, da mirovne sile niso tam zato, da vsiljujejo mir, ampak zato, da prinašajo mir oziroma ga vzdržujejo. Glavne naloge so torej ohranjanje miru, nadzor razmejitvene oziroma modre črte med Izraelom in Libanonom in sama prisotnost v okolju, ki je zelo nestabilno.
UNIFIL je navzoč na jugu Libanona, na območju med reko Litani in t. i. modro črto. To je le 1060 kvadratnih kilometrov veliko območje, na katerem je več oporišč, sedež misije pa je v Nakuri na jugozahodu Libanona. Večino časa so torej pripadniki mirovnih sil na terenu, v avtomobilih in v opazovalnih stolpih?
Da, mirovne sile so razporejene znotraj južnega Libanona, ki je sicer zelo majhno območje. Južni Libanon je kar na gosto posejan z vojaškimi oporišči, vojašnicami, objekti, v katerih so nastanjeni pripadniki mirovne operacije UNIFIL. Nekaj je tudi opazovalcev misije UNTSO (Organizacija združenih narodov za nadzor premirja, op. a.), ki lahko delujejo v več državah. Delo pripadnikov misije je zelo različno. Lahko opazujejo oziroma patruljirajo, lahko delujejo tudi iz helikopterja Združenih narodov, ki ga uporabljajo v misiji. Največkrat pa delo res izvajajo iz avtomobilov oziroma s patruljami in premiki enot v vozilih. Včasih se patrulje izvajajo tudi peš. Med nalogami so tudi civilno-vojaški odnosi, torej da se vojaki pripeljejo do določene lokacije in gredo nato peš, da pokažejo svojo prisotnost. Hkrati uporabljajo tudi opazovalne stolpe in postaje oziroma večje vojaške strukture za opazovanje. Vojaški opazovalci, ki delujejo v misiji UNTSO, so lahko tudi več dni na teh opazovalnih točkah, medtem ko se pripadniki UNIFIL-a vedno vračajo v bazo – razen ko gredo na kakšno bolj oddaljeno lokacijo.
Koliko ima UNIFIL stikov s civilnim prebivalstvom na tem območju? Kako so ljudje na tem območju živeli pred začetkom tokratne izraelske ofenzive, pri čem ste jim največkrat pomagali?
Celotna misija je zelo orientirana navzven, kajti njene naloge so vzdrževanje prisotnosti, ohranjanje miru in pomoč civilnemu prebivalstvu. To pomeni, da je treba delati z lokalnim prebivalstvom. Tudi v vojaških oporiščih delajo civilisti iz lokalnega okolja, predvsem kot podporno osebje. Že to umirja razmere. Ne samo Združeni narodi, tudi vse druge misije se trudijo zaposlovati varnostno preverjene ljudi iz lokalnega okolja, kajti s tem se pripomore tudi k dvigovanju statusa v okolju, v katerem so ta oporišča. Drugi stik je s ključnimi voditelji oziroma z lokalnimi voditelji v okolju, tudi s prepoznavnimi ženskami, z mladimi. Treba je prenesti sporočilo mandata misije in poudariti, da je varnost stanje, v katerem se vsi želimo razvijati, in da želi k temu prispevati tudi misija. Želimo poudariti, da so lahko tudi v tem krhkem okolju varni. Naše delo pa je lahko uspešno le, če smo sprejeti, to pa pomeni, da ne smemo biti zaprti za zidovi vojašnic, ampak moramo delovati znotraj okolja, v katerem ima misija mandat. V ZN-u temu rečejo "outreach" (v prostem prevodu ozaveščanje, op. a.), torej da morajo pripadniki mirovnih sil biti veliko zunaj, imeti veliko stikov, da ljudje poznajo njihov način dela. Pri tem pa seveda nikakor ne smejo razkrivati taktičnih postopkov.
V času mirnih razmer ima misija res veliko civilno-vojaških projektov. Recimo Italijani, pod katerimi smo delovali tudi Slovenci, so imeli precej naložb. Izvidniška dejavnost v nekem mestu je na primer prepoznala, da je ulica, po kateri hodi največ žensk in otrok v šolo, popolnoma nerazsvetljena, zato so vložili sredstva v javno razsvetljavo. Misija sodeluje tudi pri obnovi cest, ki so bile uničene ali so v slabem stanju. Skrbi tudi za vključevanje žensk, spodbujanje lokalne umetnosti, recimo tako, da domače umetnike povabijo v oporišče in potem mirovniki od njih kupijo kakšen izdelek.
Še en primer. Naš poveljnik kontingenta je bil opozorjen, da je v času ramazana veliko pomanjkanje krvi, ker je domačini zaradi posta ne morejo darovati, zato so prosili mednarodno skupnost za pomoč. Ugotovili smo, da so že pred leti pri ZN-u investirali v krvno banko v Tiru, ki je glavno mesto v južnem Libanonu. Tako smo naredili akcijo in je veliko mirovnikov dalo kri, ki jo je krvna banka lahko skladiščila za pozneje. Akcija se je obdržala in tako smo v vsakem oporišču enkrat na pol leta izvedli krvodajalsko akcijo, na katero so lahko prišli tudi vsi domačini, ki delajo v oporišču. Treba je torej širiti zgodbo, da ne prinašamo le miru, ampak tudi konkretne dobre stvari. S takšnimi potezami smo zagotovili, da smo bolje sprejeti, kajti kdaj smo poročali tudi o čem, kar jim ni bilo preveč všeč. Na tem območju namreč deluje Hezbolah, ki so ga vsaj v tistem obdobju, ko sem bila sama na misiji, ljudje sprejemali kot svojega osvoboditelja.
Mirovne sile morajo biti na terenu vedno nevtralne, torej ne smejo podpirati ene ali druge strani. Uradno so lahko na območju oboroženi le pripadniki UNIFIL-a in libanonske vojske, vsako nedovoljeno prečkanje modre črte po kopnem ali zraku pa predstavlja kršitev resolucij VS-ja. A vemo, da je že pred kopenskim vdorom v Libanon izraelska vojska to pravilo večkrat kršila z zračnimi napadi, Hezbolah pa s svojimi vojaškimi dejavnostmi na območju. Kako pogoste so bile v času vaše misije interakcije z libanonskimi in izraelskimi vojaki ter borci Hezbolaha?
Z libanonsko vojsko so stalni stiki, saj je libanonska vojska regularna vojska, s katero mora misija delati. Imeli smo tudi skupna usposabljanja, različne donacije, tako da je bilo tega kar veliko. Z libanonsko vojsko smo se srečevali tudi v mednarodnem okolju, na različnih usposabljanjih, srečanjih. Z borci Hezbolaha kot takimi nikoli nismo delali. Govorili smo recimo z nekim županom, za katerega je bila javna skrivnost, da je povezan s Hezbolahom, a on se ni predstavljal kot član Hezbolaha. Uradno je bil le župan določenega okraja. Na ravni, na kateri smo delovali mi, s Hezbolahom ni bilo sodelovanja. Že v mojem času je bil Hezbolah tudi politična stranka s poslanci v parlamentu in župani, tako da so bili v tistem okolju popolnoma sprejeti. Mi pa nismo bili tam zato, da sodimo o tem.
Mirovne sile lahko orožje na misiji uporabijo le pod določenimi pogoji, v skrajni sili. Med te pogoje spada tudi zaščita poslopij misije. Izraelska vojska je oktobra s tanki, pa tudi z buldožerjem vdrla v oporišče misije, tudi streljala na opazovalni stolp. Kdaj torej pripadnik mirovnih sil lahko uporabi orožje?
Postopki uporabe sile so natančno določeni v pravilih delovanja. To je tajni dokument, saj razkriva taktiko delovanja določene vojske, ki je nikoli nikomur ne smeš razkriti, razen zaveznikom, ki imajo enake postopke. Postopki pri izraelski vojski in Hezbolahu so verjetno popolnoma drugačni kot naši, najverjetneje manj regulirani. Naši postopki so zares strogo regulirani in vedno do podrobnosti izurjeni. Ko nastopi kakšna kriza, je treba postopek obvladati, kajti takrat običajno prav veliko ne razmišljaš.
Dejstvo je, da je uporaba orožja na misiji Združenih narodov bistveno bolj omejena kot na misijah, ki imajo prav tako mandat Varnostnega sveta, ampak delujejo v okviru Nata ali Evropske unije, kjer je mandat delovanja popolnoma drugačen. V mojem mandatu ni bilo sicer nobenega incidenta, se je pa prej in zatem dogajalo kar veliko. Vodstvo misije je zadovoljno, če se orožje uporablja minimalno oziroma bolj kot sredstvo odvračanja. K sreči ga nam nikoli ni bilo treba uporabiti. Nekoč smo bili priča težjemu napadu na slovenski kontingent, kjer pa je misija ugotovila, da je naš pripadnik ravnal skladno z mandatom misije, torej ni zaostroval situacije, ker bi kakršen koli večji odziv ogrozil mandat misije.
Morda je z vojaškega vidika to slišati precej neposrečeno. A pri ZN-u vedno temeljito premislijo, ali je napad tako hud, da bi se morali odločiti za povračilne ukrepe. Oziroma povračilnih ukrepov tako ali tako nikoli ne bi ukazali, govorim o uporabi oborožitve za samozaščito, torej le, če je ogroženo življenje. Če pa se najde rešitev, se vedno spodbuja, da se orožje ne uporabi. Torej, absolutno je zaščita lastnih sil na prvem mestu, druga ključna stvar pa je, da se opravi naloga. Tudi nasprotnik vedno ve, do kod lahko gre. Prav uporaba orožja je na misijah ZN-a stvar, ki te spravlja v največji precep. Opazovalci UNTSO-ja na primer sploh nimajo orožja, zato sploh nimajo dileme, kdaj ga uporabiti. Posledično so njihove sile slabše zaščitene. Imajo sicer druge ukrepe, ampak so le opazovalci, UNIFIL pa je prvi responder, prav zato so pripadniki misije oboroženi. Ampak prav v tem krhkem okolju je za vojaka najtežja dilema: "Imam orožje, znam ga uporabiti, ampak ga ne želim."
Ali zaradi tega vedno ostane le pri opozorilih, poročilih in pogovorih?
Ne, pripadniki UNIFIL-a so že izstrelili tudi opozorilne strele. Pri njem se redno uri streljanje, potekajo skupne vaje, skupinsko streljanje. A ključni element orožja je, da ga imaš zato, da ga nekdo drug ne uporabi, torej da z njim prinašaš mir. Drugače rečeno: "Moje orožje je orožje za mir." Sliši se paradoksalno, kajne? Želimo si, da orožja nikoli ne bi uporabili, imamo pa ga zato, ker ga znamo in hočemo uporabiti, ko je treba.
Misija UNIFIL-a trenutno šteje okoli 10.000 vojakov, ki prihajajo iz okoli 50 držav. Kako to, da azijske države – Indonezija, Indija, Nepal ... – prispevajo tako veliko vojakov? Se narodnostna sestava spreminja in kako ta pestra mešanica vpliva na samo delovanje misije?
Delati v misiji Evropske unije je čisto drugače kot v takšnem multikulturnem okolju. V Evropi in v Natu smo interoperabilni, imamo približno iste postopke, isti kaliber oborožitve, zelo podobno delujemo, navsezadnje smo v zavezništvu na skupnih vajah. Ko pa vojak pride v okolje Združenih narodov, je čisto drugače. Sama sem v svojem mandatu imela med modrimi čeladami Malezijce, Kitajce, Gance ... Mi smo v UNIFIL-u vedno delovali v sklopu italijanskega kontingenta, ampak samo v oporišču, v katerem sem delovala sama, je bilo dvanajst narodov, v celotni misiji pa okoli 40. To bistveno vpliva na delovanje, razmišljanje, komuniciranje, kajti mandat misije je enak za vse. Sama sem bila takrat ne le vodja slovenskega kontingenta, v katerem so fantje opravljali določene naloge, ampak sem bila tudi vodja oddelka za "outreach". Res je bilo zanimivo, kako vsem tem različnim narodom razložiti, kateri so cilji posameznih akcij, kaj želimo doseči in kako, hkrati pa jih ne siliti.
Zakaj se toliko Azijcev odloča za delovanje v UNIFIL-u? Ker drugih organizacij, v katerih bi lahko tako delovali, ni. Je pa še nekaj pomembno – ZN subvencionira nazaj prispevek države in pripadniki iz majhnih držav, recimo iz Nepala, so odkrito dejali, da je njihova glavna motivacija za odhod na misijo odličen zaslužek. Takšne države so zato osredotočene na to, da čim več sredstev dajejo tja, kjer so razmeroma umirjene misije. Gre za preplet interesov in zanimanja.
Mene je res fasciniralo delati v tako pestrem okolju. Spomnim se, da nas je libanonska vojska povabila na vojaško parado za dan samostojnosti in UNIFIL je bil prva četa, ki je korakala na paradi. V njej so bili zastopani vsi narodi, sama sem kot najverjetneje prva poveljnica dobila možnost poveljevanja tej četi, ki je štela 130 ljudi. A naučiti usklajeno korakati pripadnike vseh teh narodov je bilo skoraj nemogoče. Na koncu smo sicer odkorakali tako, kot je prav, ampak smo prej zagotovo deset dni po trikrat na dan vadili. Vsi poveljniki so nas hodili gledat.
Izraelske sile so v zadnjem času večkrat napadle objekte misije UNIFIL-a, v več incidentih je bilo ranjenih več vojakov. To je v mednarodni skupnosti sprožilo veliko ogorčenje, kajti vsak napad na mirovne sile predstavlja kršitev resolucij Varnostnega sveta in mednarodnega prava, številni opozarjajo, da bi bili lahko tudi vojni zločin. Gre pri takšnih namernih napadih za precedens?
Na UNIFIL je bilo v preteklosti že kar nekaj individualnih napadov. Meni se zdi to nedopustno. Če je na območju mirovna sila, ki se trudi obdržati nevtralni status in izpolnjevati mandat misije, je nedopustno za katero koli stran, da je pripadnik Združenih narodov tarča kakršnega koli napada. To je absolutno dejstvo in vsak tak napad obsojam. Se pa napadi dogajajo, vojaki delujemo v nevarnem okolju in učimo se odzivati na takšne razmere. A misija UNIFIL-a ostaja v Libanonu, kar se mi zdi zaradi same prisotnosti zelo pomembno.
Slovenska vojska je sodelovanje v UNIFIL-u začela leta 2006, končala pa avgusta leta 2023, potem ko je takšno odločitev sprejela slovenska vlada. V tem času je bilo v okviru 32 rotacij slovenskih kontingentov v Libanon napotenih približno 400 pripadnikov Slovenske vojske in vi kot prva poveljnica kontingenta. Trenutno pa sta dva slovenska vojaška opazovalca prisotna v misiji UNTSO-ja, eden v Izraelu in eden v Libanonu. Kako se njuno delo razlikuje od nalog UNIFIL-a?
UNTSO sestavljajo vojaški opazovalci, ki niso oboroženi in delujejo večinoma na opazovalnih točkah. Delujejo v petih državah – v Izraelu, Siriji, Libanonu, Jordaniji in Egiptu. V omenjenih državah so poveljstva, s katerih dobivajo naloge. Gre bolj za opazovanje in poročanje. Večinoma se zadržujejo v opazovalnih točkah na razmejitvenih črtah, na katerih preživijo nekaj dni, potem pa se premaknejo drugam.
Tako je, en slovenski opazovalec je v Izraelu, za drugega pa mislim, da je trenutno na dopustu, ampak ostaja na misiji. Misija jih razporeja, ni nujno, da so vedno samo v eni državi, ampak se selijo po teh petih državah. V času mojega mandata v UNIFIL-u sta bila v Libanonu nekaj časa dva slovenska opazovalca, nekaj časa ni bilo nobenega. Nato sta se premaknila na druge lokacije, UNTSO jih razporeja tja, kjer so potrebni. Običajno živijo v zunanjem okolju, dokler ni napetih razmer, kot so zdaj. Pred kratkim so tako na primer vse opazovalce vpoklicali v oporišče v Nakuri. Posamezna država se lahko odloči, da opazovalce umakne, ampak Slovenija v UNTSO-ju ostaja, v UNIFIL-u pač ne.
Slovenski vojaki so bili na misiji UNIFIL-a udeleženi v nekaj resnih incidentih, smrtnih žrtev ni bilo. Kot sem brala, so padli v zasedo, vozilo so jim polili z bencinom, v enem primeru so jim vzeli opremo. Še kaj drugega?
To, da ni bilo smrtnih žrtev, pripisujem usposobljenosti in vrhunski pripravljenosti pripadnikov Slovenske vojske, ki so bili na misiji. Njihov odziv je bil v vsakem od incidentov izjemen. Pika. Vsi naši pripadniki so v vsakem trenutku ravnali vrhunsko, profesionalno in usposobljeno. Zakaj pa se zgodijo incidenti? Včasih prideš na sled temu, česar si Hezbolah v tistem okolju ne želi in vedo, da boš o tem poročal naprej. Včasih se nehote zgodi kakšen incident. Slovenci smo se v okviru UNIFIL-a premikali z velikimi humveeji, Italijani se z velikimi linceji. Po tistih ozkih ulicah so premiki hitri, in čeprav smo se trudili upoštevati civilno okolje, je bilo treba včasih hitro čez vas in tako smo kdaj tudi podrli kakšno ograjo ali zaprašili perilo, zato so ljudje postali nestrpni. Takrat se hitro zgodi kakšen incident, morda so želeli kdaj domačini samo koga zaščititi. Govorimo namreč o res majhnem območju.
Dejstvo je tudi, da so naši humveeji zelo podobni izraelskim, le da so naši beli. Slovenska vojska je edina, ki je v tistem okolju imela humveeje. Tako da so bili incidenti najverjetneje splet vseh teh okoliščin.
Česa se vi s svoje sedemmesečne misije najbolj spominjate?
Najtežje je, da si kot poveljnik odgovoren za vse. Torej, za vse zasluge je zaslužen kontingent, odgovornost za vse napake in nepravilnosti pa prevzame poveljnik – če je dober. Treba je izpolniti mandat misije, in to dobro, ne da si skrit v vojašnici, in pripeljati celoten kontingent živ in zdrav – in nesprt – domov. Seveda se vsi vojaki na misiji spoprijemajo tudi z vsakodnevnimi težavami. Danes obstajajo spletne aplikacije, na katerih so lahko vojaki v stiku z domačini, obenem pa tudi vse domače težave vplivajo nanje. Velikokrat je bilo težko tudi zato, ker je kljub izjemno dobrim pripravam vseeno zelo veliko kulturnih šokov. Ne bom pa pozabila hvaležnosti ljudi, ki smo jim pomagali narediti vsak dan boljši, in dela v pestri mednarodni skupnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje