Že več kot dve desetletji živi v izgnanstvu, najprej na Kubi, zdaj v Barceloni. Njen afro blues je čudovit; pooseblja tragedijo in upanje ter doseže srce onkraj vsiljenih meja in bodeče žice. Na novem albumu Mawja odzvanjajo ritmi tolkal Pirenejskega polotoka, ki jih je srečala med študijem v Barceloni, prežet je z bluesom, ljudsko glasbo in puščavskim punkom z navdihom skupine Clash. V pesmih je poleg žalosti in nežnih elegij, posvečenih pokojni babici, pomembni pesnici saharske revolucije in kulture, prisoten tudi močan duh upanja, raziskovanja in pustolovščine.

Aziza Brahim Foto: Ana Valiño
Aziza Brahim Foto: Ana Valiño

Abonma Glasbe sveta posreduje v prvi vrsti glasove neuslišanih in glasbena sporočila s konfliktnih območij ter osmišljanje družbenih bojev preteklosti in sedanjosti. Med te zgodbe vsekakor sodi Aziza Brahim, ena najprodornejših umetnic, ki s svojo lastno izkušnjo in usodo svojega ljudstva Sahravi opozarja na krivice vseh preganjanih. Med maroško okupacijo Zahodne Sahare je odraščala v begunskih taboriščih v alžirski puščavi in si vsakdan blažila s poslušanjem radia. Svojo zgodbo je skozi glasbo lahko povezala z zgodbami drugih in življenje se ji je zdelo lažje. Nastopala je na velikih festivalih in odrih, kot so WOMADelaide, WOMAD uk, madžarski Sziget, Kraljeva Albertova dvorana; leta 2015 je nastopila tudi v Klubu CD v okviru festivala Druga godba.

Pred koncertom 13. oktobra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma smo umetnici na daljavo zastavili nekaj vprašanj.

Vse življenje bivate in ustvarjate tako rekoč v begunstvu, obdani s španskimi glasbenimi sodelavci in inštrumenti. Kako vam kljub temu uspe ohranjati nezgrešljiv saharski, afriški zvok?

Zanimivo vprašanje. Iskreno povedano, si ga še nikoli nisem zastavila. Mislim, da si kot begunec nekako odgovoren za ohranjanje lastne kulture. Tudi dejstvo, da tvoji ljudje nimajo lastnega ozemlja, prinaša tovrstne posledice: kultura ni samo v muzejih, temveč v vsakem od nas. Vsak od nas je varuh kolektivne kulture. Morda je v tem vaš odgovor. Po drugi strani pa gre tudi za preučevanje tradicionalne glasbe in njeno spajanje z različnimi konteksti, za neke vrste upor, saj jo s tem oživljamo. Zvočno prepletanje je značilnost geografske regije, iz katere izhajam.

Kako je begunstvo zaznamovalo ne samo vašo glasbo, ampak vse življenje?

Begunstvo je posledica prizadejanih krivic: kulturnih, finančnih, socialnih, psiholoških ... Na osebni ravni vpliva na vse človeško življenje. Moja generacija nikoli ni živela v domači deželi, poznamo jo zgolj po pripovedovanju naših družin in s televizijskih podob. Ob tem čutimo izkoreninjenost, saj smo oropani ognjišča lastne domovine.

Aziza Brahim Foto: Guillem Moreno
Aziza Brahim Foto: Guillem Moreno

Na vprašanje, kako bi opisala svoje glasbeno poslanstvo in metode, je Aziza odgovorila v slogu svoje glasbe: neposredno in zavzeto.

»Politike ne morem ločiti od kulturnih in osebnih prvin. Zato se moja glasba osredotoča na vsa ta področja hkrati. Politično, ker je zavezana obsojanju družbene nepravičnosti. Kulturno, ker išče nove glasbene ideje. Osebno, ker izraža refleksije posameznika ob prizadevanju za dostojno življenje v boljšem svetu.«

Ko je bila njena družina prisiljena v izgnanstvo iz Zahodne Sahare, je Azira Brahim več ur poslušala radio, zato so ji starši govorili Mawja – wave, srednje valovanje, FM. Nikoli ni pozabila radia in izobraževanja, ki ga je ponujal. Zdaj jo valovi ponovno nosijo na albumu Mawja, njenem četrtem albumu za priznano založbo Glitterbeat, ki jo vodi v Sloveniji živeči Američan Chris Eckman.