Tilen je predsednik društva za raziskovanje in zaščito morskih sesalcev Morigenos. To društvo je ob dnevu delfinov na Tartinijevem trgu v Piranu pripravilo pester program. V pogovoru za MMC je odgovarjal, ali so delfini ogrožena vrsta, ali imajo v slovenskih vodah dovolj hrane in ali so to družabna bitja, ki nam lahko jedo iz rok. Ob koncu smo želeli razvozlati tudi skrivnost lanskega obiska kita grbavca.

Kako boste dan delfinov zaznamovali v društvu Morigenos?
Dan delfinov bomo v soboto zaznamovali na delno že tradicionalni, delno pa seveda tudi inovativni način. Izvedeli boste lahko več o delfinih v slovenskem morju, o aktivnostih društva v zadnjem letu, si ogledali razstavo fotografij in z oskarjem nagrajeni dokumentarni film Skriti zaliv. Otroci se bodo lahko udeležili ustvarjalnih delavnic in poučnih iger ter tako spoznali več o življenju delfinov. Dogajanje bodo popestrili srečelov, izlet z ladjico, nastopi plesnih skupin in večerni koncert glasbenih skupin.

Koliko delfinov živi v slovenskem morju?
Trenutno na tem območju poznamo nekaj čez 100 delfinov. Ocena velikosti populacije, ki redno uporablja slovenske vode, je okoli 70 delfinov.

So ogroženi?
Da in ne. To je vedno kočljivo vprašanje. Vrsta, ki živi pri nas - velika pliskavka (Tursiops truncatus) -, v svetovnem merilu (kot vrsta) ni ogrožena. Ogrožene pa so posamezne populacije te vrste, ki marsikje izginjajo. To seveda na dolgi rok pomeni zmanjšanje pestrosti same vrste, hkrati pa zmanjšanje biotske pestrosti ekosistema, v katerem določena populacija živi. Na vprašanje, ali je "naša" populacija ogrožena ali ne, šele skušamo najti odgovor. Do tega ni lahko priti, saj smo naše raziskave začeli šele pred osmimi leti. 70 delfinov ni veliko, je pa seveda bolje kot nič. Trenutno delamo nekoliko kompleksnejše analize podatkov o velikosti populacije in stopnji preživetja, tako da bomo verjetno o ogroženosti naše populacije kmalu vedeli več. Prav gotovo pa je v našem morju mnogo dejavnikov, ki potencialno ali dejansko ogrožajo obstoj delfinov. Mednje spadajo predvsem onesnaženje, podvodni hrup, pomanjkanje hrane (ki je lahko posledica čezmernega ali neprimernega ribolova) in splošna degradacija morskega okolja.

So poleti, ko je veliko plovil na morju, delfini prestrašeni, se morda umaknejo na odprto morje?
Niso ravno prestrašeni, vendar lahko hrup, ki ga povzročajo vsa ta plovila, nanje negativno vpliva na različne načine. Lahko jih vznemirja ali zgolj moti, lahko onemogoča hranjenje, lahko moti komunikacijo, lahko pa jih seveda v nekaterih primerih tudi prestraši. Kadar živali nehajo uporabljati določeno območje, ki je sicer pomembno zanje, temu rečemu izguba habitata - in to je nekaj, česar si Slovenci ne bi smeli želeti. Menim, da smo lahko ponosni na to, da se v našem majhnem delčku Jadrana relativno redno zadržujejo delfini. Pogosto začnemo stvar ceniti šele, ko jo izgubimo. Upajmo, da v tem primeru temu ne bo tako.

Imajo v našem morju dovolj hrane? Jim morda česa primanjkuje?
Tudi na to je nekoliko težko odgovoriti. Po eni strani se delfini pri nas pogosto hranijo, kar seveda nakazuje na to, da hrana tukaj je. Po drugi strani pa se "naši" delfini zelo veliko premikajo sem in tja, veliko potujejo (tudi zunaj meja naše države). To po navadi pomeni, da so viri hrane neenakomerno razporejeni in predvsem variabilni ter da niso vedno na enem mestu. To in dejstvo, da našega morja redno ne uporablja še večje število delfinov, po drugi strani nakazuje na to, da hrane vseeno ni prav v izobilju, vsaj ne vedno. Delno so zato seveda krivi naravna nihanja v številu rib in njihove migracije.

So delfini res tako družabna bitja, kot je soditi po kakšnih filmih? Imate kakšne izkušnje? So vam že jedli z roke?
Prav gotovo so zelo družabna bitja, celo ena izmed najbolj družabnih v živalskem svetu. Toda kaj mislimo s tem, ali so družabni? To, da živijo v skupinah, spletajo tesne mesebojne vezi, intenzivno komunicirajo in sodelujejo? Definitivno da. Toda če morda mislimo na to, ali se želijo družiti s človekom, ali se človeku radi približajo, ali se jih da udomačiti in ali se pustijo božati? Včasih ja, pogosto pa ne. Delfini, ki jih proučujemo, se pogosto sami od sebe približajo našemu čolnu, se igrajo ob njem ali pa si nas le ogledajo. Niso pa to domači ljubljenčki, ki bi jih božali ali celo plavali z njimi. So divje in svobodne živali, ki se temu primerno tudi vedejo. Mi jih ne skušamo hraniti niti se jih ne skušamo dotakniti. Prav je, da ostanejo divji.

Ste že kdaj plavali z delfini? Je to lahko tudi nevarno?
Sam sem s tem sicer že imel izkušnji (tako v naravi kot enkrat v bazenu). Prva je bila lepa in zanimiva, druga pa se mi je zdela ponižujoča tako za delfina kot zame. Ujetništva delfinov in raznih "raziskovalno-izobraževalnih" centrov, ki izvajajo t. i. "terapije z delfini", ne odobravam, saj javnosti dajejo povsem napačni vtis, delfine pa izrabljajo za ustvarjanje dobička. Ja, plavanje z delfini je prav gotovo lahko tudi nevarno, o čemer pričajo mnogi incidenti po svetu. Izid je lahko tudi smrten. Ljudje nekako nočemo dojeti, da so delfini divje, velike in močne živali, ne pa domači ljubljenčki.

Pri vašem društvu organizirate ogled delfinov. Kakšna je cena? Kam se morate peljati s čolnom, da jih zanesljivo vidite?
Ja, čeprav to niso klasični ogledi. Torej, oglede organiziramo v sklopu raziskovalnih taborov, ki trajajo 10 dni in so naravnani predvsem raziskovalno ter izobraževalno. Dnevnih izletov (ali komercialnih izletov) ne organiziramo. Na taboru udeleženci spoznajo celotni potek dela raziskovalca delfinov in sodelujejo pri raziskavah na terenu. Cena je od 300 do 330 evrov, odvisno od termina, vključuje pa spanje, hrano, strokovna predavanje, terensko delo, vodenje ... Ni mesta, kjer bi delfine zanesljivo videli. Včasih so lahko tik ob obali Pirana, včasih so lahko več deset kilometrov od obale.

Lani ste opazovali tudi kita grbavca, ki je plaval v Piranskem zalivu. Ste razvozlali uganko, kako je prišel k nam in kam je potem odšel?
Žal nihče ne ve, kako je kit grbavec prišel sem (saj ga do prihoda k nam v Sredozemlju očitno ni opazil prav nihče), vendar je skoraj zagotovo moral priplavati iz severnega Atlantika, skozi Gibraltarsko ožino, nato pa skozi Otrantska vrata, pa vse do nas. Prav tako ne vemo, kam je odšel, saj ga tudi po tem ni videl več nihče. Na srečo je bil videti v dobrem zdravstvenem stanju, zato upamo, da je z njim vse v redu. Trenutno v sodelovanju s kolegi iz tujine poteka analiza vzorca tkiva kita. Kmalu bomo vedeli, ali je ta kit iz severnoatlanstske populacije, in če ja, v katero subpopulacijo spada.