Slovenija ima velik potencial pri izkoriščanju geotermalne energije, ki predstavlja enega od dolgoročno trajnostnih načinov oskrbe s toploto. Najprimernejša regija za pospešen razvoj rabe geotermalne energije pri nas je severovzhodna Slovenija, ki leži na obrobju Panonskega sedimentacijskega bazena. Kljub izjemnemu potencialu pa je bila tam v zadnjih desetih letih izvrtana zgolj ena nova vrtina, saj na območju zaradi večletnega nižanja gladine podzemne vode velja prepoved postavljanja novih sistemov za črpanje.

Črpanje termalne vode je namreč dolga leta potekalo brez ustreznega nadzora, kar je privedlo do nižanja gladine vode v podtalnih bazenih in ogrozilo uporabo geotermalne energije na dolgi rok. Večina vrtin, iz katerih se črpa termalna voda, do nedavnega ni imela vzpostavljenih merilnikov, poleg tega se podjetja v večini niso posvečala optimizaciji energijskega izkoristka.

Na vzhodu Madžarske je pred leti zaradi čezmernega črpanja termalne vode gladina vode v podzemnem bazenu padla za 70 metrov, kar je sprožilo preplah – čezmerno znižanje gladine podzemnih voda namreč lahko privede do tega, da črpanje sploh ne bi bilo več mogoče, kar bi pomenilo velik udarec za gospodarstvo in turizem. "Takrat so bili Madžari v situaciji, v kateri mi nočemo biti – odločali so se, ali bo vsega zmanjkalo oziroma črpanje tehnološko ne bo več mogoče ali pa bodo nekaj naredili," nam je razložila Nina Rman, vodja organizacijske enote Podzemne vode – hidrogeologija na Geološkem zavodu Slovenije.

Ena posoda za vse uporabnike
Pri nas sta zaradi nižanja gladine vode podtalnega bazena problematična predvsem severovzhodna Slovenija in krška kotlina. "Tam je voda preprosto dostopna in zelo primerna za uporabo, vendar pa obstaja tudi večja stopnja tveganja." Voda se na tistem območju obnavlja počasi, črpa pa se iz podtalnega peska. V primeru padca gladine se pesek posede in s tem onemogoči nadaljnje črpanje. V osrednji Sloveniji, kjer se voda pretaka po razpokah, ni takšne težave – razpoka ostane odprta, lahko se sicer posuši, vendar se ne zapre. Dodatno težavo v severovzhodni Sloveniji predstavlja to, da je sistem povezan ‒ gre za eno posodo, iz katere črpajo vsi porabniki, zato je problem treba reševati sistematično. "Včasih ni bilo težav, ker je obratovalo samo nekaj toplic, ki so bile majhne in so imele nizko potrebo po vodi. Nato se je njihovo število povečevalo, poleg tega pa so z načrpano vodo začeli ogrevati svoje hotele – to je sicer pravilno, vendar dodatno povečuje potrebo po črpanju," nam je razložila Nina Rman, ki dodaja, da bo na območju treba vzpostaviti ravnovesje, sicer bodo v težavah vsi.

Prvi korak k premišljeni in gospodarni uporabi geotermalne energije je Slovenija naredila leta 2015 z uvedbo koncesnin za uporabo termalne vode, nekakšen davek na obremenjevanje okolja. S tem je Ministrstvo za okolje in prostor dobilo pravni vzvod, s katerim od koncesionarjev lahko zahteva natančne podatke o količini načrpane vode, o temperaturah in gladini vode v podtalnem bazenu. Do leta 2015 večina lokacij meritev ni opravljala, količine načrpane vode so se ocenjevale približno. "Zato se zdaj pojavljajo problemi – količine, ki so jih v preteklosti sporočala podjetja, so bile drugačne od dejansko načrpanih količin – podatki se niso skladali z meritvami. Odkar imajo vsi koncesionarji ustrezne merilce, vemo, pri čem smo," razloži Nina Rman.

Zdaj, ko so podatki meritev na voljo, je jasno, da se čezmerno črpanje termalne vode dogaja tudi pri nas. Podatki Inšpektorata za okolje in prostor iz leta 2017 kažejo, da nekateri koncesionarji črpajo tudi po več sto tisoč kubičnih metrov več termalne vode, kot jim dovoljuje koncesija. Po bilancah Geološkega zavoda je bilo podobno tudi v letu 2018. Nina Rman ob tem doda, da se je dolgoletni trend zniževanja gladine podzemne vode v severovzhodnem delu Slovenije v lanskem letu sicer nekoliko upočasnil, kar morebiti nakazuje na racionalnejšo uporabo termalne vode po uveljavitvi koncesij. V načrtu je sicer, da koncesionarji črpanje na dovoljene količine omejijo do konca leta 2020. "Čeprav so prilagoditve za uporabnike zelo zahtevne, ureditev na ravni vzdrževanja dobrega stanja naravnih virov deluje. Zaradi koncesij so bili prisiljeni razmišljati o tem, kako varovati naravni vir in hkrati dobiti čim več energije iz njega."

Prihodnost je v optimizaciji in reinjekciji
Kljub vsemu je pot do dolgoročnih rešitev še dolga. Išče se jih tudi v sklopu mednarodnega projekta DARLINGe, kjer šest držav v Panonskem bazenu skupaj načrtuje strategijo za povečanje trajnostne rabe geotermalne energije. Ukrepanje je namreč nujno. Če bi se črpanje termalne vode v severovzhodni Sloveniji nadaljevalo v takšnih količinah in na tak način, kot se trenutno, potem bi gladina podtalnice po izračunih Geološkega zavoda ponekod padla tudi do 30 metrov. "To je že precejšen padec, 30 metrov smo tudi določili kot kritično mejo. Pri tem bi se lahko posedel pesek in lahko bi se uničilo celotno regionalno polje," opozarja Nina Rman.

Kakšne so torej rešitve, ki bi omogočile nadaljnji razvoj uporabe geotermalne energije, brez nevarnosti, da se zaradi prevelikega izkoriščanja uniči potencial? "Podjetja morajo najprej delovati za povečanje izkoristka – kako iz iste ali manjše količine termalne vode dobiti več energije," pravi Nina Rman. Ker formula za izračun višine koncesnine upošteva količino načrpane vode, so bili koncesionarji prisiljeni bolje izkoriščati energijo, saj lahko na ta način zmanjšajo svoje izdatke. "Dodajajo dodatne toplotne črpalke, dodatne toplotne izmenjevalce, bolje izolirajo stavbe, menjajo radiatorje in s tem bolje izkoristijo energijo," nekatere ukrepe našteva hidrogeologinja.

Vendar pa ob tem opozarja, da to ne bo dovolj – za dolgoročno uporabo geotermalne energije v severovzhodni Sloveniji bo nujna vpeljava reinjekcije. To pomeni, da se načrpana termalna voda ali del nje vrača nazaj v podzemlje. Z vračanjem vode v rezervoar zagotavljamo umetno napajanje vodonosnika in vzdržujemo tlak vode v vodonosniku, obenem pa se voda v stiku s kamnino znova segreje, kar pomeni, da dolgoročno pridobimo več energije. "Takšnih sistemov imamo lahko neomejeno in prihodnost je treba načrtovati v tej smeri," je prepričana Rmanova.

V Pomurju kljub temu na tak način trenutno deluje le ena vrtina – v Lendavi načrpano vodo v polnem obsegu vračajo v sistem, vendar to predstavlja le 7 % vse načrpane vode na tem območju. Po simulacijah Geološkega zavoda bi morali za dolgoročno izkoriščanje termalne vode v sistem vračati vsaj 30‒40 % načrpanih količin. "Na Nizozemskem, ki je geološko podobna severovzhodni Sloveniji, sploh ne poznajo drugačnega načina. Ni debate o tem, ali se bo voda vračala. Če se odločiš, da boš uporabljal geotermalno energijo, torej toploto, moraš nujno urediti vračanje vode. Nizozemci ne govorijo o črpanju vode, temveč o rabi energije, kjer je voda prenašalec toplote. Tako kot v radiatorju – imaš zaprt sistem, voda ti daje toploto. Pri nas pa črpamo in nato zlivamo v potoke, ker je cenejše."

Projekti pripravljeni, zatika se pri denarju
Preko reinjekcijskih vrtin so kritično situacijo rešili tudi Madžari. Gladino so na ogroženem območju okoli mesta Szeged dvignili za 30 metrov in meritve kažejo, da je položaj zdaj stabiliziran. "Vsi, ki vodo uporabljajo le za ogrevanje, se morajo zavedati, da morajo razmišljati o reinjekciji," pravi Nina Rman, ki ob tem dodaja, da se načrti že delajo, da so projekti pripravljeni, pri večini pa je problem denar, iščejo se investitorji. Vzpostavitev reinjekcijskih vrtin namreč za uporabnike pomeni ogromno naložbo – poleg vsake vrtine za črpanje termalne vode, mora biti urejena še ločena vrtina za njeno vračanje. Cene se sicer gibljejo okoli enega milijona evrov za kilometer vrtine – brez površinskega sistema. Zaradi velikih stroškov se tako podjetja za zdaj še ne odločajo za postavljanje reinjekcijskih vrtin, postavljanje zgolj takšnih, ki termalno vodo črpajo brez vračanja v sistem, pa je zaradi nestabilnega stanja podzemnega bazena na severovzhodu Slovenije trenutno prepovedano. Potencial uporabe geotermalne energije tako ostaja neizkoriščen.

"Treba bo izboljšati pristop in črpanje sredstev. Veliko je pripravljena sofinancirati tudi Evropska unija, vendar mora imeti država strategijo. Investitorji morajo pri nas veliko ali vse narediti sami, zato se stvari hitro zalomijo," pojasnjuje Rmanova, ki opaža, da se stvari odvijajo v pravo smer, saj so tudi uporabniki termalne vode ugotovili, da bodo imeli od večjih investicij večje dolgoročne koristi, predvsem pa se bodo znebili negotovosti.