Ko je pred tremi desetletji postal vodja ljubljanskega Botaničnega vrta, je ob pogledu na neurejen vrt v precej slabi kondiciji pomislil, le zakaj sem sprejel to službo. Danes se vrt uvršča med najlepše in najbolj urejene na zeleno modrem planetu. Vrtov z dvema certifikatoma je med več kot 3700 botaničnimi vrtovi na svetu le 18 in ljubljanski je med njimi. Botanični vrt v Ljubljani je najstarejša kulturna in znanstveno-izobraževalna ustanova v Sloveniji, deluje že od leta 1810.

Kakšna bo njegova prihodnost? Peticija Ohranimo Botanični vrt opozarja, da je z načrtovano širitvijo železniške proge ogrožen znaten del Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Kaj bi v vrtu, ki je kulturni spomenik državnega pomena in spomenik oblikovane narave, v primeru takšnega posega izgubili? Zakaj ni širšega družbenega konsenza oziroma interesa, da bi se ljubljanski Botanični vrt razvijal s polno paro?

Peticija Ohranimo Botanični vrt je medtem dobila mednarodne razsežnosti. Kakšen je odziv iz tujine?
Konec aprila smo imeli tridnevni sestanek Evropskega konzorcija botaničnih vrtov v Göteborgu. Tam seveda poročamo, kaj se dogaja z vrtovi, in ko sem to povedal, kakšen poseg se načrtuje na območju ljubljanskega botaničnega vrta, so bili vsi zgroženi. Kolega iz dunajskega botaničnega vrta je takoj predlagal, da prevedemo peticijo, da jo bodo podpisali, pobudi so se pridružili tudi drugi, odziv je bil res dober. Že nekaj dni pozneje sem dobil pismo podpore direktorja misurijskega botaničnega vrta, medtem smo peticijo prevedli in dobili veliko podpisov strokovne in splošne javnosti. Prejšnji teden smo imeli tridnevni sestanek v Ljubljani, predtem pa tridnevno strokovno srečanje z italijanskimi kolegi v Vidmu v okviru projekta LIFE SEEDFORCE, ki je namenjen varovanju avtohtonih rastlin Natura 2000. Sogovorniki so me vsi po vrsti spraševali, ali so pri nas vsi odločevalci slepi, da ne vidijo, kako so rastline pomembne in kako nevarni so načrti za poseg v botanični vrt. In ne nazadnje tudi mednarodna deklaracija, ki je bila podpisana 13. oktobra 2021, govori o tem, da bi do leta 2030, 2050 človek znova moral živeti v sožitju z naravo.

Načrtovana graditev železnice bi posegla v najstarejši del botaničnega vrta, izgubili bi nekatere izjemne primerke dreves.
Nismo proti razvoju, kot se rado prikazuje. Stvari se da rešiti tudi drugače, nakazali smo, kako, vedno poskušamo predlagati rešitve. Je pa res, da nihče ni prišel do nas, da bi nam sploh predstavil celovite načrte. Vsak obisk iz tujine opazi izjemnost vrta. Takoj po covidu, ko smo imeli na obisku Mednarodno dendrološko zvezo, je profesor iz Amerike, ki se ukvarja izključno z iglavci, celemu avtobusu predstavljal našo metasekvojo in povedal, da gre za osnovni genotip, in to drevo bi ob graditvi železnice zagotovo padlo.

Opozarjate, da ko enkrat posežeš v botanični vrt, ga ni več mogoče rešiti.
Drži. Gradbeni posegi so dolgotrajni in obsežni, problem je v tem, ker se spremeni struktura tal, vodnatost, te spremembe najbolj vplivajo na stara drevesa. Ko začnete kopati ob koreninah velikih, starih dreves, je samo še vprašanje časa, kdaj bo drevo padlo. V zadnjem času imamo vse več močnih neviht in viharjev, zato je tako pomembna statika velikih, mogočnih dreves. Skrbi nas, da bi se zgodila nesreča, namreč rastline niso samo lepe, nepremišljeno ravnanje lahko privede do tega, da povzročijo tudi velike nesreče.

Seveda pa tako starih dreves, ki so na udaru, ni mogoče presajati in prestavljati na novo lokacijo.
Seveda ne, čeprav o presajanju starih dreves piše že Teofrast v tretjem stoletju pred našim štetjem. Vendar veliko drevo, ki ga presadiš, nima nobene statike več. Prav ob viharjih in nevihtah, ki sem jih že omenjal, smo spoznali, kaj pomeni statika v naravi. Zato sadimo mlada drevesa, da razvijejo koreninski sistem in dobijo statične korenine, da lahko kljubujejo tudi ekstremnim vremenskim pojavom. Drevesa ohranjamo v njihovem rastišču, v prostoru, v katerem so umeščena in zasidrana, kolikor dolgo je le mogoče. In bom ponovil še enkrat, nikomur v Evropi ne pride na misel, da bi v tako star vrt posegal tako grobo.

Zakaj po vašem mnenju ni nekega širšega družbenega konsenza ali interesa, da bi se ljubljanski botanični vrt razvijal s polno paro?
Ko je bilo zgrajeno biološko središče v Ljubljani, je bilo predvideno, da bo tam tudi botanični vrt na površini 37 hektarjev. To je bilo davnega leta 1974, shranjenih imam kar nekaj člankov o načrtih za botanični vrt na novi lokaciji iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar se je potem na vrt pozabilo. Je že tako, ko enkrat prideš na toplo, hitro pozabiš na vse drugo. Čeprav je bil vrt razlog, da so se sploh začela dela na lokaciji biološkega središča.

Potem pa se je zaradi prostorske stiske zgradila stavba, na vrt pa pozabilo. Nato je šlo vse samo še navzdol. Če bi bil interes znotraj oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti, bi lahko takrat, ko sem prevzel vodenje Botaničnega vrta, pritisnili na pristojno ministrstvo, vendar se to ni zgodilo. Če pogledamo primerjalno, že v nekdanji državi je bil zagrebški botanični vrt, ki je star 135 let, zavarovan leta 1974 na državni ravni, naš, ki deluje od leta 1810 in je najstarejša kulturna in znanstveno-izobraževalna ustanova v Sloveniji, pa ne, ker odločevalci tega preprosto niso imeli v zavesti. Preprosto nimamo v zavesti, da je hortikultura ravno tako pomembna kot obča kultura, saj ne nazadnje beseda kultura izvira iz obdelovanja zemlje.

Manjka širši pogled, in zato smo se po večini sami trudili za razvoj vrta. Res nismo računali na to, da se bo ravno v času, ko smo zaradi pandemije občutili, kaj pomeni zaprtje javnih prostorov in ustavitev javnega življenja, ko se je ob tem pokazalo, kako ljudje potrebujejo stik z naravo, ko je bil za številne ravno vrt pribežališče, nekakšen izhod, začeli pripravljati načrti za tako obsežen in krut poseg v vrt.

Ali potemtakem hortikultura nizko kotira med Slovenci?
Ne. Slovenci smo narod, ki si, kamor koli gre, vsaj v kotu svoje zelenice pred hišo uredi mini gredico za zelenjavo. Pogosto niti ne zaradi ekonomske stiske, ampak iz navade. Tako da Slovenci smo za rastline vedno in povsod. Na ljudski ravni nimamo težav z odnosom do hortikulture, drugače je na državni ravni. Tam nam čisto nič ne pomeni. Saj, ne nazadnje, koliko je recimo vrtov po Sloveniji, ki so bili ob gradovih, vrtov, ki jih ni več, ki umirajo, ker nimamo interesa, da bi kar koli zares naredili. Slovenska hortikultura je bila tudi v preteklosti imenitna in nič slabša kot pri drugih narodih, pa smo na to pozabili.