Uslužbenci tasmanske službe za oskrbovanje narodnih parkov so nasedle kite opazili v soboto zvečer iz zraka. Kot je povedal tiskovni predstavnik omenjene službe Warwick Brennan, je prva posadka na kraj nesreče odletela s helikopterjem. Našli naj bi več deset ranjenih, vendar še živih kitov. Večja skupina reševalcev in prostovoljcev je na pomoč kitom z vozili prihitela danes, vendar je bil trud zaman, saj so nasedli kiti medtem že poginili.

Pred nesrečo obvarovali 30 kitov
Reševalcem je pred nesrečo kljub vsemu uspelo obvarovati okoli 30 kitov, ki so bili del iste jate. Kot je pojasnil Brennan, so bile tudi te živali na poti proti skalnim plitvinam, saj so se odzivale na krike nemoči umirajočih živali in so bili zato v nevarnosti, da jih doleti enaka usoda.

Kraj nesreče posejan s čermi in skalnimi škrbinami
Kot je ob tem povedala avstralska strokovnjakinja za divje živali Rosemary Gales, je območje, kjer se je zgodila nesreča, posejano s čermi in skalnimi škrbinami, kar za kite ob tovrstnih nesrečah predstavlja veliko večjo nevarnost, kot če nasedejo na peščeni obali. Kiti se namreč na čereh močno poškodujejo in poginejo bistveno hitreje, kot če nepoškodovani nasedejo na peščeno obalo.

Do množičnega pogina teh velikih sesalcev je tako prišlo le teden dni za tem, ko je prav tako na tasmanski obali v podobni nesreči poginilo več kot 50 kitov. Tedaj so reševalci na severozahodni tasmanski obali rešili 11 nasedlih kitov. Tovrstne nesreče za Tasmanijo sicer niso pogost pojav, čeprav tod poteka selitvena pot kitov v in iz antarktičnih voda. Biologi doslej še niso ugotovili, zakaj te največje na zemlji živeče živali občasno zaplavajo v nevarno plitke vode in nasedejo.

Najbolj množičen pogin leta 1918 na novozelandski obali
Najmnožičnejši pogin kitov so doslej odkrili na novozelandski obali leta 1918, ko je do obale priplavalo in nasedlo okoli 1.000 kitov, v zadnjih letih pa je do najbolj množičnega tovrstnega pojava prišlo leta 1985, ko je nasedlo 450 kitov. Reševalcem je takrat uspelo rešiti 324 kitov.

M. N.