V zadnjih treh letih se je pri nas zelo namnožila tujerodna rebrača, ki avgusta obiskovalcem slovenske obale precej pokvari težko pričakovani skok v morje. Rebrača naj bi k nam prišla z balastnimi vodami. Torej z vodo, ki jo tovorne ladje, kadar plujejo prazne, uporabljajo za obtežitev. V pristanišču nato vodo izlijejo in nadomestijo s tovorom.

"Rebračo smo pri nas prvič opazili leta 2005, a se je takrat pojavilo le nekaj posameznih organizmov. Ponovno se je pojavila leta 2016 in odslej se pojavlja vsako leto. Najštevilčnejša je avgusta in septembra," pojasni Tjaša Kogovšek, raziskovalka na Morski biološki postaji Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo.

Glede na posledice, ki jih je rebrača povzročila drugje, njena prisotnost pri nas ni ravno razlog za veselje. "Najbolj odmeven primer je bil vnos rebrače v Črno morje v sredini 80. let, takrat je v morju izrazito upadla zaloga rib, kar je povzročilo kolaps ribištva," pojasni Kogovškova. Rebrače se namreč hranijo z isto hrano kot male modre ribe, hkrati pa naj bi tudi plenile ribja jajčeca. "V 90. letih so nato v Črno morje vnesli drugo rebračo, ki se hrani s to rebračo, in sistem se je po nekaj letih spet uravnal, biomasa rib si je nekoliko opomogla, ni pa dosegla ravni, ki jo je imela pred pojavom rebrače," opozarja Kogovškova in doda, da za zdaj še ne vemo, kaj se bo zgodilo pri nas, a da na Morski biološki postaji Piran že preučujejo prehranjevanje rebrače v našem morju.
Izkoreniniti se rebrače žal ne da, pravi Kogovškova: "To so planktonski organizmi, ki niso vezani na eno okolje, ampak jih morski tokovi, plimovanje, valovanje, veter nosijo okoli, zato se izloviti vseh ne da. Hkrati imajo zelo visoko stopnjo reprodukcije, so hermafroditi in lahko oplodijo sami sebe. V 24 urah pa lahko en osebek izleže nekaj tisoč jajčec." Mogoče ukrepe je po besedah Kogovškove za zdaj še težko napovedati, saj je treba najprej dobro preučiti stanje, a glede na to, da je rebrača pri nas že tretje leto zapored, raziskovalci domnevajo, da ji to okolje ustreza.

Katere meduze v slovenskem morju opečejo?
Rebrače ne spadajo med ožigalkarje, jih pa, tako kot npr. klobučnjaške meduze, uvrščamo med želatinozni zooplankton. V našem morju je tudi precej drugih meduz. Tu je morski klobuk, ki je v morju prisoten vse leto, morska cvetača pa je prisotna poleti od julija do septembra. Uhati klobučnjak se pojavlja spomladi med marcem in junijem, takrat opazimo tudi kompasno meduzo, pojasnjuje Kogovškova in doda: "Občasno se pri nas pojavi tudi mesečinka, ki opeče," Zaradi drugačnega načina razmnoževanja od prej omenjenih meduz pa je zanjo težko napovedati, kdaj se bo pojavila. "Če jih opazijo v južnem Jadranu, nam kolegi iz Hrvaške to sporočijo in potem spremljamo, ali pridejo do nas. Tu je sicer nismo opazili že od leta 2007," pravi Kogovškova. To je dobra novica za kopalce, saj ima mesečinka lovke, ki jih lahko iztegne tudi meter ali meter in pol daleč: "Ko plavaš, jih lahko niti ne vidiš, pa te lahko oplazijo."
Vse omenjene meduze so sicer ožigalkarji, kar pomeni, da imajo potencial, da ožgejo. Ali nas opečejo ali ne, pa je odvisno tudi od nas samih. "Toksini so različni in različno vplivajo na nas, zato lahko ista vrsta nekoga opeče, drugega pa ne," pojasnjuje Kogovškova. Predvsem za otroke, ki imajo bolj občutljivo kožo, je priporočljivo, da se meduz ne dotikajo.
Meduz je pri nas in po svetu vedno več
Tjaša Kogovšek je meduze preučevala tudi v sklopu postdoktorskega študija v Hirošimi na Japonskem z najbolj odmevnimi raziskovalci meduz na svetu. Dejala je, da so tako kot na Japonskem tudi pri nas pojavi meduz vedno bolj pogosti, trajajo dlje časa, meduze so vse bolj številčne. "Ravno zato, ker se pojavljajo tako množično, ker so značilne za obalne predele, jih razumejo kot nekakšne škodljivce, ki slabo vplivajo na ribištvo, saj ribičem zapacajo mreže in jim pogosto zmanjšajo ulov."
Na Japonskem imajo veliko težav z orjaško meduzo nomuro, ki tehta do 200 kg. Ko se roj teh meduz zaplete v mreže, je ribolov praktično onemogočen. Ribiči imajo stroške s čiščenjem, meduze jim uničujejo opremo, iskati morajo druga ribolovna območja, kar jim povzroča vse več stroškov. "Probleme povzročajo tudi v obratih, ki uporabljajo morsko vodo za hlajenje, npr. v elektrarnah. Ko se ob obali, kjer črpajo vodo za desalinizacijo, namnožijo meduze, morajo zapreti proizvodnjo in vse očistiti, kar predstavlja velike stroške," vse to so razlogi, pojasnjuje Kogovškova, da znanstveniki iščejo rešitev, kako ta presežek meduz uporabiti na drugačne načine.

Meduze bi lahko uporabili za gnojilo, kozmetiko in hrano
Nekatere vrste so na Japonskem že kulinarična specialiteta. V Ariaškem morju so se ribiči specializirali na lov meduz. Potem ko jih potegnejo iz vode, jih v posebnem obratu preparirajo: "Očistijo jih in potopijo v sol, zato da se voda izloči in postanejo hrustljave. Meduze nato zapakirajo in jih zaužijejo sami ali pa jih izvozijo na Kitajsko, kjer pojejo največ meduz."
Kako bi presežek meduz lahko porabili, v okviru dveh projektov preučujejo tudi na Morski biološki postaji v Piranu. V okviru evropskega projekta GoJelly raziskujejo, kako bi lahko meduze uporabili tudi kot hrano za ljudi ali za kozmetiko. "Meduze so večinoma "sestavljene" iz proteinov, tu so strukturni proteini, kot je kolagen, ki bi ga lahko uporabili v kozmetiki," pojasni Kogovškova in doda, da bi meduze morda lahko izkoristili tudi kot gnojilo, ker imajo veliko dušika.

Zelo koristna bi se lahko izkazala tudi sluz, ki jo meduze izločajo, saj je zelo lepljiva: "Nekatere analize so pokazale, da iz vode uspešno odstranjujejo nanodelce in morda bi sluz lahko uporabili tudi za nekoliko večje mikrodelce, prav zaradi perečega problema mikroplastike v morjih." Znanstveniki tako razmišljajo o izdelavi prototipa filtra, ki bi vseboval sluz meduz, in bi v čistilnih napravah odstranjeval mikrodelce.
"Poskušamo ugotoviti, ali bi iz te biomase meduz lahko naredili hrano za ribe v ribogojnici," Kogovškova opiše svoj projekt, ki ga vodi v sodelovanju z ribogojnico. Poleg morske cvetače je v igri za pridelavo hrane za ribe tudi rebrača, saj za razliko od prve nima toksinov in zato bi lahko bila celo boljša. "Ima pa več vode, več soli, manj organske snovi, za prehrano pa moramo odstraniti sol in kako zdaj odstraniti sol?" se sprašuje Kogovškova in sklene z opisom svojega raziskovanja: "Čim se zapre eno vprašanje, se že odpre drugo."