Štirje raziskovalci, trije iz Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Peter Trontelj, Rok Kostanjšek in Teo Delić, ter Slavko Polak, višji kustos Biološkega oddelka Notranjskega muzeja Postojna so konec novembra dobili spominsko nagrado Aleksandra von Humboldta za leto 2017 za najboljši znanstveni članek (ta je bil objavljen v reviji Arthropod Systematics & Phylogeny), v katerem so obravnavali evolucijo in taksonomijo jamskih hroščev hadezij in opisali novo živalsko vrsto, ki živi v črnogorskem kraškem podzemlju.

"Ta članek je večplasten in zato do neke mere drugačen od vseh drugih člankov na to temo. Poleg tega, da smo se ukvarjali s tematiko rodu in opisa neke nove vrste, smo velik del članka posvetili tudi zgodovinskim okoliščinam, v katerih se je ta vrsta oz. rod razvila, pa tudi naravovarstvu te in podobnih vrst na Dinarskem krasu. Poleg tega so bile stvari tudi tehnično dodelane, kar je verjetno tudi prispevalo k temu, da smo dobili to nagrado," je v krajšem pogovoru za MMC pojasnil eden od raziskovalcev Teo Delić.

Razložil je, da so veliko dela opravili na terenu, torej raziskovali jame, še več časa pa jim je vzelo pisarniško in laboratorijsko delo: "Terenski del se opravi relativno hitro, tisto, kar zahteva veliko časa, je pa potem priprava vzorcev nukleinskih kislin, laboratorijsko delo, opisovanje, mikroskopiranje, nadaljnje analize genetskega materiala ... Pa dogovarjanje z revijo, pošiljanje materialov, odgovorov, stiki z recenzenti itd."

V omenjenem članku so se posvetili rodu hadezija, ki je, kot je pojasnil Delič, že poznan, pa tudi zelo poseben. Sam se hrani z drobnimi delci organske snovi, ki jih prenikla voda prinese v jamo: "Torej, voda se s padavinami zliva na tla, prenika v jamo, ta žival pa potem filtrira vodne tokove." Na južnem območju Dinarskega krasa pa so našli do zdaj neznano vrsto tega rodu, Hadesia zetae, ki je ime dobila po srednjeveškem črnogorskem kraljestvu.

Več o novi vrsti hrošča, pa tudi o podzemeljskih hroščih na splošno, pa izveste v spodnjem pogovoru.

Kje vse ste proučevali hrošče? Ste se pri tem osredotočili na kakšno posebno vrsto jam ali ste raziskovali celotno območje?
V tem konkretnem prispevku smo se ukvarjali z že dolgo znanim rodom, ki se imenuje hadezija, ki je med hrošči Dinarskega krasa zelo poseben v tem, da se hrani z drobnimi delci organske snovi, ki jih prenikla voda prinese v jamo. Torej, voda se s padavinami zliva na tla, prenika v jamo, ta žival pa potem filtrira vodne tokove. Drugi hrošči pa jejo trupla živali, netopirski gvano, ki pride noter, kakšne trhle veje.

Torej, mi smo se ukvarjali s tem rodom, ki je do zdaj imel štiri vrste, mi pa smo odkrili in opisali peto vrsto, ki je razširjen na južnem delu Dinarskega krasa, kar zajema del Hercegovine oz. natančneje Popovo polje in planinske, obmorske dele Črne gore.

Kako se pa ta hrošč razlikuje od drugih v rodu? Gre "zgolj" za genetske razlike?
Ne, se ga da razlikovati tudi po zunanjosti. Sicer je pa tako: ker pripadajo istemu rodu, gre pričakovati, da bodo vse vrste relativno podobne. Gre pa tudi za to, da so pogoji med jamami precej podobni (pomanjkanje hranil, svetlobe), tako da si živali sčasoma, tudi če so popolnoma nesorodne, po zunanjosti postajajo podobne. Tako na primer najdemo zelo podobne živali v jamah v Evropi ali pa v Severni oz. Južni Ameriki.

Pri tem rodu se vrste med sabo razlikujejo tako, da tega s prostim očesom ne moremo videti, lahko pa to opazimo pod mikroskopom, predvsem s tehnikami, kot smo jih uporabljali mi, pod elektronskim mikroskopom. Gre za neke razlike v rastišču nekih izrastkov, dlačic. Največja razlika pa je - in na tem temelji celoten sistem razvrščanja pri podzemeljskih vrstah hroščev - v spolovilu. Takole je: dejansko se najbolj razlikujejo v penisih.

Koliko pa je - če je to sploh mogoče oceniti - pripadnikov te na novo odkrite vrste?
To je nemogoče odgovoriti. Ampak da pokažem, kako je to bizarno: če recimo pogledamo ta rod, hadezija, ki je veljal za zelo redkega, ker nismo znali priti do pravega habitata, kjer te živali živijo, do vodnih tokov, ki jih filtrirajo. Leta 2008, ko so na primer opisali dve vrsti tega rodu, tretjo in četrto, sploh niso našli živih živali, ampak je njihov opis temeljil na ostankih mrtvih živali. Leta pozneje so našli en sam primerek. Leta 2015 smo pa organizirali odpravo ravno z namenom nabiranja materiala za ta naš prispevek, in ko smo se v tej isti jami prebili nekoliko globlje, do vodnih tokov, smo našli populacijo okoli 30 osebkov. Generalni problem je torej, da mi ne pridemo do njihovih habitatov. Koliko pa je skupno teh živali? Glede na to, da še danes obstajajo, jih mora biti verjetno ... dovolj.

Vaš sodelavec je ob objavi raziskave poudaril, da ste z raziskavo potrdili, da je biotska pestrost Dinarskega krasa, tudi slovenskega, izjemna v svetovnem merilu. Koliko vrst podzemeljskih hroščev sicer sploh najdemo na območju Slovenije in koliko na območju celotnega Dinarskega krasa?
Absolutno drži. Dinarski kras je najbolj bogato območje, kar se tiče podzemeljskih vrst, v svetovnem merilu. Velik delež te pestrosti zavzemajo ravno podzemeljski hrošči. V Sloveniji je okoli 160 različnih vrst in podvrst podzemeljskih oz. jamskih hroščev. Na celotnem Dinarskem krasu pa jih je okoli 400. Ampak tu je treba poudariti, da Dinarski kras še zdaleč ni raziskan, zato se vsako leto odkrije okoli 10 novih vrst.

Koliko je torej še neodkritega življa?
Ogromno. Ta številka, ki sem jo navedel, torej 10 novih vrst na leto, velja samo za hrošče. In hrošči so najbolj raziskani. Tega je še res ogromno. Pa še en vidik je tu. Do zdaj so raziskovalci večinoma raziskovali plitve jame, ker večinoma niso bili vajeni jamarskih tehnik, ki omogočajo dostope do globokih jam. Zdaj pa, kadar koli odkrijejo kakšno novo odkrito globoko jamo - tu govorim o jamah, ki so globoke 500 in več metrov -, v njej odkrijejo tudi nove vrste.

Jamski hrošči so tudi evolucijsko zelo zanimivi, saj v jamah živijo že milijone let in so se v tem času življenju v temi, hladu in vladi povsem prilagodili. Kako so drugačni od "nadzemeljskih" hroščev?
Generalno so vse te jamske živali evolucijsko zelo zanimive, ne samo hrošči. Če pogledamo hrošče: skupno jim je predvsem to, da te živali nimajo oči, zanje pa je značilno tudi pomanjkanje pigmenta. Površinski hrošči so lahko različnih barv, podzemeljski pa bodo vsi imeli tako jantarno barvo, ki je posledica kemijske strukture snovi, iz katere je grajen njihov skelet, hitin. Pa še ena skupna značilnost je: da imajo vsi napihnjen zadek. Zakaj, se zdaj še ne ve.

Se pravi, čeprav prepoznavamo različne rodove in vrste hroščev, o njih še vedno ne vemo veliko.
Tukaj je še bistveno premalo raziskanega. Večina dozdajšnjih raziskav je namreč temeljila na vrstah, na vzorcih razširjenosti, ekoloških, evolucijskih raziskav pa se lotevajo šele, recimo, zadnjih 20 let, tako da se moramo začeti s tem še bolj ukvarjati, sploh na naših tleh.

Pred časom smo obsežno poročali o kraji jamskih hroščev, tudi vi sami ste pred leti vključili in začeli javnost opozarjati na ta problem. Letos so se zganile tudi druge institucije in začele sistematično opozarjati, ozaveščati javnost o krajah redkih hroščev. Glede na to, da števila populacije dostikrat sploh ne poznamo, me zanima: koliko je po vašem mnenju to sploh resen problem?
Točkovno je to lahko problem. S tem mislim v posameznih jamah. Te pasti so se na primer pojavljale v jamah, od koder so bile posamezne vrste opisane. In vedno znova so se pojavljale. Samo v eni jami se je v pasti ujelo tudi po 1000 živali. Zato je to točkoven problem. Z dolgotrajnim lovom bi seveda poškodovali populacijo, koliko bi jih pa morali poloviti, da bi se to zgodilo, je pa težko oceniti. Z medijskimi objavami je seveda tudi narasla "nevarnost". Je pa seveda to nezakonito početje.

Hroščem, predvsem jamskim se slovenski raziskovalci pogosto posvečate. Kje tiči razlog za to zanimanje? Morda v dejstvu, da je (redkih) jamskih hroščev pri nas zaradi terena veliko?
Moram poudariti, da je bil ravno na slovenskih tleh, v Postojnski jami, opisan prvi jamski hrošč, ki je obenem tudi prva jamska žival na svetu, ki je bila opisana, to je bil hrošč drobnovratnik. Smo neka zibelka veje, ki se ukvarja z jamskimi habitati, t. i. speleobiologije. Pa tudi skozi zgodovino smo imeli kar nekaj močnih, vodilnih raziskovalcev na tem področju, tako da je današnje stanje tudi neka dediščina vsega tega.