Južna Koreja si že desetletja prizadeva za odpravo prepovedi kitolova, zdaj pa je sledila zgledu Japonske. Foto: EPA
Južna Koreja si že desetletja prizadeva za odpravo prepovedi kitolova, zdaj pa je sledila zgledu Japonske. Foto: EPA
IWC
Na rednem letnem zasedanju Mednarodne komisije za kitolov v Panami so medtem razglasili celoten južni Atlantik za rezervat za kite. Foto: EPA
Nasedli kiti
Svetovna prepoved kitolova je bila uvedena leta 1986, da bi s tem preprečili izumrtje največjih sesalcev na Zemlji. Foto: EPA

Kitolov bo potekal v bližini južnokorejskih voda, lovili pa bodo predvsem kite vrste minka. Južnokorejska delegacija je pri Mednarodni komisiji za kitolov (IWC) že predložila dokumentacijo, v kateri navajajo, da je obnova "znanstvenega kitolova nujno potrebna za pravo oceno zalog kitov".

Z ulovom do pravega števila kitov
Številni člani IWC-ja so potezo Južne Koreje obsodile, vendar ima azijska država po konvenciji pravico do t. i. znanstvenega kitolova, ki ga trenutno na svetu izvaja le še Japonska. Na ostre besede nasprotnikov kitolova, da je kitolov za ugotovitev pravega števila kitov nasprotujoč, so Južni Korejci dejali, da s "nesmrtonosnimi metodami niso prišli do pravega števila kitov v svojih vodah".

Vodja južnokorejske delegacije Džun Suk Kang je zatrdil, da predlog še ni dokončen in da se kitolov ne bo začel, dokler ne bodo načrti povsem dokončani in sprejeti, pri čemer bodo svoje mnenje podali tudi strokovnjaki IWC-ja, ki v veliki večini nasprotujejo kitolovu.

Obalni kitolov tradicija Ulsana
Cilj Južne Koreje je ponovna vpeljava "obalnega kitolova", kar pa je zelo medel izraz, ki ga uporablja tudi Japonska, katere ladje izvajajo "znanstveni kitolov" tudi v južnih vodah Tihega oceana.

Južni Korejci se tako kot Japonci, Norvežani in Islandsi sklicujejo na večstoletno tradicijo kitolova. V Južni Koreji je kitolov doma v na jugovzhodu polotoka v okolici mesta Ulsan, kjer na podlagi arheoloških ostankov trdijo, da so kite jedli že pred več tisoč leti.

"Naključni kitolov z ribiškimi mrežami"
Ribiči na območju Ulsana že lovijo kite minka z običajnimi ribiškimi mrežami, pri čemer uradno zatrjujejo, da gre za nesreče oz. naključne ulove. Na drugi strani tamkajšnje okoljske skupine trdijo, da gre za namerni lov na kite, saj je kitovo meso lahko dostopno na lokalnih ribjih tržnicah in v restavracijah.

Džun Suk Kang je navedel, da so ravno pritožbe ribičev nad prevelikim številom kitov, ki pojejo vse več rib, glavni razlog za uvedbo "znanstvenega kitolova".

Japonska zloraba znanstvenega kitolova
Ob zasedanju IWC-ja v Panami se je tako vnovič razvnela razprava o odpravi pravic držav do t. i. "znanstvenega kitolova". Japonska dodobra izkorišča to določbo v konvenciji in na leto polovi več sto, če ne tisoč kitov, medtem ko je velika večina članic IWC-ja prepričana, da bi za znanstvene namene zadostoval ulov že nekaj deset primerkov.

"Znanstveni kitolov je zastarela zadeva in žalostna posledica dokumenta, ki je nastal pred 60 leti. Ni nobenega razloga zanj, še posebej če pogledamo gromozanski fond znanstvene literature in ugotovitev, ki so pridobljeni z nesmrtonosnimi metodami preučevanja kitov," je prepričan komisar IWC-ja Monačan Frederic Briand.

Pred 26 leti že popustili pritisku iz tujine
Južna Koreja je bila leta 1986 prva država, ki je po uvedbi svetovnega moratorija nad kitolovom izkoristila pravico do "znanstvenega kitolova". A je Seul pod izrednim pritiskom mednarodne javnosti že leto dni zatem ukinil svoj program.

Vseeno je Južna Koreja skupaj z Japonsko, Norveško in Islandijo ostala del četverice, ki si že četrt stoletja prizadeva za ponovno oživitev kitolova, kar pa je glede na odločenost velike večine držav članic sporazuma IWC-ja in vpliv okoljskih nevladnih organizacij misija nemogoče. Tudi zdaj Južna Koreja pričakuje oster odziv in močan pritisk iz tujine, razdeljena pa je tudi domača javnost.