V petek je v sklopu evropskega projekta LIFE Gospodarjenje z e-odpadki, pri katerem sodeluje ministrstvo za okolje, kot uvod v praznovanje dne Zemlje potekala strokovna konferenca Navade posameznikov pri ravnanju z odpadki, ki jo je organiziral ZEOS, podjetje za prevzem odpadne električne oz. elektronske opreme (e-odpadki). Slogan projekta "E-cikliraj" si zelo prizadeva ozavestiti širšo javnost o pomenu skrbi za okolje. In medtem ko je bila konferenca posvečena pretežno ozaveščanju, je cilj omenjenega projekta do 2020 izboljšati prevzemno infrastrukturo za baterije in male gospodinjske aparate ter zbrati eno tono e-odpadkov na ulični zbiralnik. Do zdaj so v 140 občinah po Sloveniji vzpostavili 293 uličnih zbiralnikov, 56 zelenih kotov v trgovinah ter več drugih zbiralnih mest v podjetjih, šolah, zbiralnicah, v načrtu pa je tudi mobilni zbiralnik, ki bi ob sobotah obiskoval prevzemna mesta na podeželju.

E-odpadki odraz družbe visoke tehnologije
Količina zbrane embalaže precej presega količino zbranih e-odpadkov, vendar pa delež teh narašča najhitreje, saj so tovrstne naprave vedno bolj prisotne v našem življenju. Predvideva se, da je v Sloveniji 170 kilogramov e-odpadkov skladiščenih doma, to v državi znese okoli 340.000 ton. Naprave se v povprečju menjajo na deset let, danes zbiramo odpadke iz let okoli 2005. Smo pa pri zbiranju malih aparatov izredno dobri, nad evropskim povprečjem.

Evropska okoljska politika se nagiblje k polni odgovornosti proizvajalca za skrb za odpadke, torej tudi po nakupu izdelka, kar se kaže v višji ceni proizvoda, del te proizvajalec odvaja za ravnanje z odpadki, razlaga Emil Šehić z Zeosa (Zbiranje električnih odpadkov v Sloveniji), ki je bil 2005 ustanovljen kot odgovor evropski direktivi o razširjeni odgovornosti proizvajalcev (angleško extended producer responsibility). "Odpadki nezakonito prehajajo mejo in se predelujejo na neprimeren način. Ni pa obdelave v Sloveniji (okoli 45 % komunalnih odpadkov obdelamo v tujini!), čeprav so zbrane količine že zadostne za kaj takega."

"Odpadki niso smeti," je dejala Mojca Mavec, ambasadorka projekta, in s tem opomnila na vrednost odpadkov kot surovin ter na Ekoutrinke, ki so na RTV Slovenija začeli javnost seznanjati s to problematiko. Ob tem je opozorila, da v državah tretjega sveta vsaj 15 milijonov ljudi (in njihovih družin), t. i. smetiščarjev, živi od zbiranja in predelave odpadkov.

Mladi ZA spremembe
Ključni za spremembe so mladi, ki s svojo odprtostjo, zanosom in drugačnim načinom mišljenja in delovanja, tudi povezovanja, širijo zavedanje o nujnosti souporabe, recikliranja in trajnostnega, krožnega gospodarstva. Matic Breznik z Ustvarjalnika je potrdil, da je družbenoodgovornih projektov, torej socialnih podjetij in sturt-upovskih idej, ki so bolj kot v dobiček usmerjene v pomoč skupnosti, vedno več, sedaj okoli tretjina.

O pomenu najmlajših je prepričan tudi Sebastijan Zupanc, direktor ZKG-ja, ki pravi, da je najmanj dovzetna srednja generacija, ki se ji vselej kam mudi, starejši pa se zavejo, kaj predajajo svojim vnukom.

… in spremembe so nujne
"Na področju gospodarstva bo rast ali zelena ali pa je sploh ne bo. Vloga mladih in njihove informacijsko-tehnološke veščine pa so ključne, da bomo koncepte prehoda na krožno gospodarstvo lahko uresničili," je dejal Tadej Slapnik. Zelena delovna mesta so realna in bodo po pričakovanjih nadomestila upad zaradi robotizacije, konkurence ali selitve. Kot primer slovenskega inovativnega zgleda je navedel Katjo Zajko in njeno socialno podjetje oz. Janeza Potočnika, ki je kot evropski komisar pripravil celostni program krožnega gospodarstva na ravni EU-ja (prvo konferenco o krožnem gospodarstvu pa so v Sloveniji priredili Ekologi brez meja 2015), več informacij sedaj ponuja tudi vlada na Vlada.si/zeleno, Ljubljana in Maribor bosta 12. in 12. maja gostila 2. konferenco na evropski ravni Circular Change, kjer Slovenija sodeluje predvsem z Nizozemsko in Finsko.

Priznati dosežke, a z zadržki
Sebastijan Zupanc je mnenja, da je infrastruktura po Sloveniji odlična, saj smo od 2001, od prvega predpisa o ločenem zbiranju, do danes prehiteli marsikatero evropsko državo; po pred dvema letoma opravljeni analizi o ravnanju z odpadki na ravni EU-ja po prestolnicah je Ljubljana zasedla celo prvo mesto. Slovenija ločeno zbere 65 % komunalnih odpadkov, Vrhnika, ki se je tega lotila prva že leta 1995, dosega že 81 %. Največji skok je bilo zaznati v obdobju po krizi, ko so se, hkrati ob usmeritvah zakonodaje, podjetja posvetila ločevanju predvsem zaradi visoke cene odlaganja (do 140 evrov na tono). V tem pogledu je zastavljeni cilj - vsaj 70 % ločeno zbranih odpadkov do 2030 - kar premalo ambiciozen, Slovenija pa stagnira tudi zaradi pomanjkljivega sistema predelave odpadkov. Podatek, da recikliramo 49 % odpadkov, EU v povprečju pa 40 %, je vprašljiv, saj vrednotenje količin še ni povsem urejeno. Za zdaj bojazni, da bi se visoki okoljski cilji odražali pri višjih položnicah za komunalne storitve, ni, saj je gospodarnost poslovanja glavno gonilo izboljšav komunalnih storitev.

Slovenijo res navajajo kot primer dobre prakse, zato uspehe priznava tudi Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, a hkrati opozarja, da je hvala slabo izhodišče za prihodnost. Kritika je naperjena v to, da bomo boljši. Okolje je ob gospodarskem razvoju v zadnjem času zapostavljeno: Slovenija je zelena država, kot tako jo poznajo tujci, zato bo zelenost treba zagotoviti tudi v prihodnje, čez 50 let in več, saj se zelo jasno kaže povezava med odpadki in turizmom. Posegi v krajino le-to hudo prizadenejo, zato je potreben angažma vseh, da se čim bolj približamo 100 % recikliranih odpadkom, k čemur teži načelo "brez odpadka" (Zero Waste).

O zavezanosti nadaljnjim spremembam pa priča pobuda Skupaj za boljšo družbo, ki združuje 51 komunalnih podjetij v želji po trajnem gospodarstvu ter skrbi za odgovorno potrošništvo in ohranjanje virov, zlasti vode: pobuda bo 18. maja prejela tudi nagrado Evropskega tedna zmanjševanja odpadkov, ki bo letos v Barceloni.

Kam z računalnikom v Kataloniji
Prav katalonska vlada z uradom za odpadke ter tamkajšnja združenja so izredno dejavna na področju ponovne uporabe in predelave. Pogovarjali smo se z Davidom Franquesom s Katalonske politehniške univerze v Barceloni, ki je lani na konferenci Zero Waste Europe 21-22. aprila predstavil projekt eReuse.

"Če izdelke popravimo, se s tem podaljša njihova doba uporabnosti, zmanjša poraba surovin, ustvarjajo se delovna mesta, ne pa odpadki. V eReuse sodelujemo s podjetji, ki znajo popraviti do 99 % visokotehnoloških izdelkov, ki jih dobijo in nato prodajo po polovični ceni glede na nov izdelek. Kupci obstajajo – danes je to mogoče, ker je Moorov zakon o eksponentni rasti gostote tranzistorjev na integriranem vezju dosegel stvarno mejo, poleg tega pa s podatki v oblakih ne potrebujemo več novega računalnika na tri leta. Kupci danes ne potrebujejo toliko prostora na disku, pač pa tihe računalnike s skromno porabo elektrike, ki jih je mogoče hitro popraviti oz. zamenjati posamezne dele ..." razlaga in nehote spomni na izvirne računalnike z lesenim ohišjem.

"V Španiji podjetja kupujejo stare računalnike za rezervne dele. Na naši univerzi vsako leto 600 računalniških inženirjev strojno opremo spoznava s popravilom računalnikom. Če 600 študentov na leto popravi 30 naprav, je to v desetih letih že 180.000 popravljenih izdelkov! Tako uvidijo, kako koristna je ponovna uporaba elektronskih naprav in ta nazor prenesejo tudi v svoje poklicno delo, vplivajo na odločitve v podjetju … Računalniki so velik strošek, vsako podjetje bi si želelo prihranka na tem področju," nadaljuje.

Je rokovanje z računalniškimi komponentami lahko nevarno? "Da, zato je toliko pomembneje, da se popravila in razstavljanja lotevajo izučene in izkušene osebe. Žal je tega v Evropi malo: glede na prodajo v Evropi zberemo le okoli 35 % e-odpadki, še manj - okoli 20 % - zakonito recikliramo, preostalo izvozimo. E-odpadki so najhitreje rastoča vrsta odpadkov, njihova količina se povečuje kar trikrat hitreje od preostalih odpadkov. Po ocenah gre v enem letu na odpad 50 milijonov televizorjev, 300 milijonov računalnikov in 2000 milijonov prenosnih telefonov. Kljub temu zbiranje in predelava e-odpadkov v Evropi prej nazaduje, večino pač izvozimo v tujino, zlasti na Kitajsko, saj tam ni pristojbin za recikliranje kot v Evropi. Razprava o tem sicer še poteka: kdo namreč plača recikliranje? Potrošnik, proizvajalec ali družba kot celota? Kolikšna je naša odgovornost za zastrupitve s težkimi kovinami v tretjih državah? Ne pozabimo, da 80 % koltana svet pridobi iz Konga in s tem vzdržuje trajno vojno v tej afriški državi. Prav zares velja: raw materials = war materials. Prav zato, da bi v Evropi ohranili strateške surovine ter podaljšali življenjsko dobo izdelkov ter hkrati ravnali odgovorno do kriznih območij, si moramo prizadevati za sledljivost tudi elektronskih naprav, ne le hrane."

In od kod ideja? "Začelo se je, ko je katalonska vlada množično odpisovala stare računalnike, po 3000 na mesec. Prevzeli smo jih in popravili. Pokazali smo, koliko se da narediti. Končni cilj ponovne uporabe oz. recikliranja je izničenje povpraševanja po novem izdelku. Recikliramo v javno dobro, saj v nakup novega izdelka navadno niso všteti družbeni in okoljski stroški. Razširjena odgovornost potrošnikov se tako osredotoča na to, da izdelki ostanejo v uporabi čim dlje (npr. z donacijo, oddajo), da se kupujejo le izdelki, namenjeni dolgotrajni rabi in ki jih je lahko popraviti. Barcelona v tem smislu spodbuja pobude vseh meščanov, v Španiji kot celoti pa kraljevi odlok določa, da mora biti na prodaj vsaj 4 % popravljenih elektronskih naprav. To podjetja sili v nove načine trženja. Podjetja ne ponujajo več izdelkov, temveč storitve: namesto televizorja televizijo, namesto žarnice svetlobo."