Greben je po navedbah francoskega podvodnega fotografa Alexisa Rosenfelda, ki je sodeloval pri Unescovi potapljaški odpravi, dolg okoli tri kilometre, leži pa kar od 30 do 120 metrov pod površjem. Večina poznanih koralnih grebenov leži v plitvih vodah, do globine okoli 25 metrov, navadno je globlje pretemno za razvoj in reprodukcijo koral, a očitno je tahitijski greben izjema.

"Magično je bilo spet videti ogromne, čudovite rožnate korale, ki se raztezajo dlje, kot seže oko," je bil navdušen Rosenfeld. Korale v širino merijo tudi do dva metra, so živih barv in polne življenja.

To strokovnjake navdaja z optimizmom, da so tudi drugje po svetu še nedotaknjeni grebeni, le da so globlje od dozdajšnjih prepričanj. Pri Unescu so po poročanju Reutersa ob tem spomnili, da dobro poznamo le okoli 20 odstotkov morskega dna, tako da je velik del oceanskega dna še neraziskan in morda skriva tudi kakšen koralni greben.

"Poleg tega pa ta koralni greben sproža vprašanja o odpornosti grebenov proti podnebnim spremembam," je za Reuters opozoril vodja Unescovega oddelka za morski živelj Julian Barbiere. Tudi zato se pri Unescu zavzemajo za več raziskav morskega dna, saj ga moramo dobro (ali pa vsaj bolje) poznati, če ga želimo zaščititi in ohraniti za zanamce, opozarja. "Več vemo o površju Lune ali Marsa kot pa o globinah oceanov," še dodaja.

Kot je znano, so koralni grebeni ene večjih in morda opaznejših žrtev podnebnih sprememb. Omenjeni morski nevretenčarji so namreč (vsaj tako je veljalo do zdaj) zelo občutljivi že za majhno spreminjanje povprečne temperature vode, slabo pa uspevajo tudi, če je svetlobe premalo. Vse to jim povzroča velik stres, zaradi katerega prekinejo sožitje s fotosintetskimi algami, ki jim dajejo hranila (pa tudi barvo). Če sožitja med koralami in algami ni več, od koral ostane le apnenčasto ogrodje bele barve, ki jih ne ščiti dovolj, in sčasoma odmrejo. Zaradi tega se je procesa odmiranja koral prijel tudi izraz "beljenje koralnih grebenov".