Ena izmed največjih preživelih populacij gepardov je v Namibiji, kjer pa večina teh zveri živi na območjih z ekstenzivno govedorejo. Gepardi občasno napadajo tudi živino in tako povzročajo škodo rejcem, ki v želji po obvarovanju svojega goveda pogosto ubijajo geparde.

Da bi pripomogli k iskanju trajnostnih rešitev, je mednarodna znanstvena ekipa pod vodstvom nemškega inštituta IZW (Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research) leta 2002 v Namibiji začela dolgoročen projekt, s katerim so želeli bolje razumeti obnašanje geparda, precej slabo raziskane velike mačke.

Prišla je do novih spoznanj o obnašanju teh plenilcev, kar je bilo ključno za uspešno zmanjšanje konfliktov. Rezultati raziskave, ki dobiva tudi precejšnje zanimanje tujih medijev, so bili ta teden objavljeni v prestižni ameriški znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS).

Gepard je najredkejši izmed vseh afriških velikih mačk, njihovo število pa je v zadnjih desetletjih upadlo že na manj kot 7000 živali. Ena najpomembnejših groženj za tega plenilca so konflikti z živinorejci in rešitev teh konfliktov je nujna za obvarovanje gepardov pred nadaljnjim upadom populacij.

"S pomočjo kmetov nam v teh letih uspelo odloviti že več kot 350 gepardov in mnoge izmed njih opremiti s telemetričnimi ovratnicami, ki vsakih 15 minut določijo položaj živali. Tako smo zbrali na milijone podatkov, kar nam je omogočilo, da smo podrobno raziskali njihova življenja," je povedala Bettina Wachter, vodja namibijskega projekta o gepardih.

Rezultati so pokazali, da glede na obnašanje obstajata dva tipa samcev. "Nekateri so izrazito teritorialni in obvladujejo manjša območja, ki jih redno označujejo z vonjem. Drugi pa imajo drugačno strategijo, nimajo teritorija in se gibljejo po ogromnih območjih," je povedal Joerg Melzheimer, koordinator terenskih raziskav.

Vendar tudi neteritorialni samci redno obiskujejo ozemlja drugih samcev in ves čas preverjajo, ali se katero izmed ozemelj izprazni. Zato ta ozemlja predstavljajo tako imenovane 'vroče točke' gepardje aktivnosti. Vendar se ozemlja ne dotikajo drugo drugega, ampak je med njimi vedno vsaj 20 km 'nikogaršnje zemlje'. Ker so teritoriji relativno majhni, njihova skupna površina tako predstavlja le okoli 10 % celotnega območja.

Na podlagi teh spoznanj so raziskovalci sklepali, da je znotraj teritorijev bistveno večja nevarnost za živino, kot na preostali nikogaršnji zemlji. Da bi to preverili tudi v praksi, so v drugem delu raziskave zastavili poskus v sodelovanju z lokalnimi rejci goveda. Ker gepardi večinoma plenijo mladiče (goveja teleta), so raziskovalci rejcem svetovali, naj črede z mladiči premaknejo na tiste dele farm, ki so del gepardje nikogaršnje zemlje, odraslo govedo pa lahko pasejo tudi znotraj teritorijev. "Ta ukrep se je izkazal za zelo učinkovitega, saj so se že prvo leto poskusa škode pri vseh lastnikih močno zmanjšale. Na nizki ravni so nato ostale tudi v prihodnjih letih, tako da so imeli rejci v povprečju 86 odstotkov manj škod kot prej," je povedal Miha Krofel iz Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, eden izmed soavtorjev študije.

Po prilagoditvi paše govedi so se gepardi preusmerili na plenjenje njihovega naravnega plena, predvsem različnih vrst gazel in antilop. Tako so se konflikti bistveno zmanjšali, kar je pripomoglo k boljšemu odnosu namibijskih kmetovalcev do gepardov, s tem pa je bil storjen pomemben korak k ohranitvi tega ogroženega plenilca.

Sorodna novica Prihodnost velikih zveri je odvisna od človeka

Kot poudarjajo udeleženci raziskave, so ti rezultati tudi jasen kazalnik, kako pomembno je sodelovanje med rejci domačih živali in raziskovalci ter kakšen praktičen pomen imajo lahko dolgoročne raziskave na divjih živalih. "Ko sem se pred 15 leti prvič pridružil tej raziskavi, si res nisem mislil, da bo nekoč tako korenito spremenila naše razumevanje socialnega sistema pri gepardih in da bodo naša odkritja tako pomembna za olajšanje sobivanja domačih živali in zveri v Afriki," je še dodal Krofel.