Ameriški zvezni urad za upravljanje z energijskimi viri, regulacijo in nadzor (BOEM) je Shellu v ponedeljek izdal dovoljenje za raziskovanje v Čukotskem morju letos poleti, a mora Shell za to pridobiti še ustrezne listine agencij, odgovornih za okolje in zdravje morskih sesalcev.

"Odločili smo se za premišljen, previden začetek potencialnega raziskovanja v Čukotskem morju," je dejala prva dama BOEM-a Abigail Ross Hopper. Ob tem se je zavezala, da bodo kakršne koli raziskovalne aktivnosti na morju ves čas v skladu z rigoroznimi varnostnimi standardi.

Okoljske organizacije zgrožene
Okoljske organizacije so razburjene, vrtanju na Arktiki pa nasprotujejo predvsem zaradi ranljivosti tamkajšnjih živali. Te se namreč že sedaj borijo s težkimi življenjskimi razmerami, predvsem zaradi taljenja ledu. Tveganje za izlitje nafte bi njihov položaj še bolj ogrozilo.

"Naša vlada je še enkrat pohitela ter potrdila tvegano in slabo premišljeno raziskovanje na enem najbolj oddaljenih in pomembnih delov na Zemlji," se je odzvala podpredsednica okoljske organizacije Oceana Susan Murray.

Tiskovni predstavnik Shella Curtis Smith je medtem ocenil, da je njihov revidirani plan raziskovanja Čukotskega morja, za katerega bodo odšteli milijardo dolarjev, "pomemben mejnik in znamenje zaupanja regulatorjev v naš načrt".

A tudi, če si družba zagotovi vsa dovoljenja, nad Arktiko še vedno visi velik vprašaj, piše Independent. Gre namreč za še nezačrtano področje za večje naftne družbe, ki obljublja veliko bogastvo (po nekaterih ocenah se na Arktiki skriva petina vseh še neodkritih zalog zemeljskega plina in nafte), a ob tem obstaja tudi možnost za oslabitev družbe, če pride do večjega razlitja, katerega čiščenje bi družbo stalo več deset milijard dolarjev in ves ugled. Razlitje nafte v Mehiškem zalivu leta 2010 je Shellovega tekmeca BP denimo stalo več kot 40 milijard dolarjev, kar pa naj bi bil drobiž v primerjavi z večjim razlitjem na Arktiki.

Drag posel
Črpanje nafte na Arktiki bi bilo tudi zelo drago, razmere, ki vladajo na tem odročnem območju, pa so tako težke, da sezona vrtanja traja zgolj od julija do septembra, ko se led stali. Cest do večjih mest ni, prva postaja z ustrezno opremo, ki bi se lahko odzvala v primeru razlitja, pa je oddaljena 1.600 kilometrov. Celo poleti je podnebje tam ostro, z visokimi valovi in nepredvidljivim vremenom.

Shell je v zadnjih desetih letih za svoje dejavnosti na Arktiki, ne da bi načrpal en sodček nafte, porabil že okoli 6 milijard dolarjev, incidentov pa je imel že kar nekaj, med drugim požar na eni vrtini in v Aljaškem zalivu nasedlo vrtalno ladjo leta 2012, zaradi česar si je Shell prislužil blokado vseh dejavnosti na Aljaski. "Shellove zašušmarjene arktične operacije v zadnjih letih so pokazale, da v tem problematičnem okolju, kjer je stopnja tveganja visoka, ne znajo vrtati varno" pravi Rod Downie iz britanske izpostave organizacije WWF. "Še eno večje razlitje zaradi v Veliki Britaniji registrirane družbe, kot je Shell, bi bila velika državna sramota."

Protesti v Seattlu
Medtem se je danes v Seattlu na zahodni obali ZDA, kamor sta že prispeli prvi dve Shellovi naftni ploščadi, zbralo več sto ljudi, ki so v kajakih in čolnih priredili slikovit protest proti Shellovim nameram vrtanja na Arktiki. "Paddle in Seattle" (Veslanje v Seattlu), kot so naslovili shod, so organizirali aktivisti, udeleženci shoda pa so s plovili obkrožili naftno ploščad Polar Pioneer.

"Znanost je jasna kot beli dan, ko pride do vrtanja na Arktiki – edini varni kraj za ta umazana goriva je pod zemljo," je dejala Alli Harvey, aljaška predstavnica Sierra Cluba.

Protestniki zdaj za ponedeljek načrtujejo dan miroljubne državljanske nepokorščine, da bi s tem preprečili operacije Shella v seattelskem pristanišču. Tamkajšnji terminal 5 je namreč v središču spora med okoljevarstveniki in mestnimi oblastmi, odkar so se slednje letos dale Shellu dovoljenje, da ga uporablja za svojo domačo bazo.