Otrok si zaželi hišnega ljubljenčka. (Stari) starši mu ugodijo in mu kot darilo - največkrat ob božičnih praznikih - podarijo žival. Kaj pa potem, ko se otrok živali naveliča?
Bliža se čas božičnih praznikov in obdarovanja, s tem pa - žal - prevečkrat tudi obdobje neodgovornih dejanj. Namreč, vsako leto se dogaja, da se za darila uporabljajo živali, ki pa zaradi neodgovornosti in nevednosti ljudi prevečkrat postanejo nezaželene in zavržene.
"Kar naježim se, ko pomislim, da je žival darilo. To je živo bitje," je za MMC dejal Tilen Pajek, urednik spletnega mesta Pes moj prijatelj, s katerim smo opravili krajši pogovor. "Zavetišča so še vedno prepolna, tudi psov, ki so imeli skrbnika, a so presodili, da zanje ne morejo ali nočejo več skrbeti. Zato je mogoče sklepati, da je ta praksa še vedno prepogosta," je dodal.

Najprej je potreben tehten premislek
Vsako leto se veliko ljudi odloči, da bodo svoje najbližje razveselili z unikatnim darilom - z živaljo. Največkrat gre za mladiče psov ali mačk, a primerov živali kot darila je še bistveno več: od glodavcev (pritlikavi kunci, morski prašički ...) do ponijev in celo konj. "Vsaka odločitev za skrbništvo nad živaljo zahteva temeljit in tehten premislek o tem, kaj žival v novem domu dejansko pomeni. Sprva morda prijetno igro za vnučka ali otroka, a ta žival z meseci in leti raste in ima svoje zahteve," je dejal Pajek. "Vsaka žival potrebuje dnevne sprehode ali druge dejavnosti, veliko prilagajanja skrbnikov, primerno prehrano, ustrezno veterinarsko oskrbo - to pa pomeni tudi kar nekaj stroškov. 'Ali smo na to pripravljeni in bomo zmogli biti odgovoren skrbnik nadaljnjih 10, morda 15 let?' To je ključno vprašanje, ki si ga mora prav vsak, ki razmišlja o posvojitvi živali, nujno zastaviti. Seveda odgovora nihče ne more najti v minuti ali dveh, premislek zahteva tudi sodelovanje vseh članov družine."

Ne kupujte, posvajajte
Ko smo pred več kot letom dni obiskali Rehabilitacijski center konj Petra v Orovi vasi, kjer smo se želeli prepričati o stanju brutalno pretepenih kobil Rižane in Cabidoule, smo se lahko prepričali, da je v njihovem centru kar nekaj živali, ki so jih dedki in babice kupili svojim vnukom, starši otroka pa za žival niso mogli ali želeli skrbeti, zato so se je znebili. "Sem velik nasprotnik podarjanja živali na splošno, predvsem pa takrat, ko se za to ne odločijo vsi člani družine. V primeru nestrinjanja, da žival ostane doma, je seveda ona sama največja in edina žrtev. V takih primerih živali pristanejo v zavetiščih, njihova ponovna socializacija in vrnitev zaupanja v ljudi pa zahteva veliko dodatnega truda in časa. Pogosto v zavetišča prihajajo že odrasle lastniške živali, ki so tudi težje 'udomljive'," je dodal Pajek in poudaril pomen posvajanja, ne kupovanja živali: "Po mojih informacijah ima večina slovenskih zavetišč zelo jasna merila, komu bodo žival oddali in komu ne. Včasih so razgovori s posvojitelji kar dolgi. Le tako lahko tisti, ki živali oddaja, dejansko pridobi najbolj točno sliko, ali je potencialni posvojitelj primeren za določeno žival ali ne."
"Zato se zavetišča pogosto znajdejo pod plazom kritik, češ da jim ni v interesu oddaja živali. S tem se seveda ne strinjam. Živali, ki so v zavetiščih, imajo običajno že tako ali tako svoje nesrečne zgodbe, zato si zaslužijo dom, kjer bodo ostale za vedno. In dom, kjer bodo z njimi ravnali odgovorno," je sklenil.