Urejanje vodotokov je področje, ki ministrstvu za okolje ne more biti v ponos. Več kot desetletje so ta dela izvajali koncesionarji na podlagi podaljševanj z aneksi. Šest let po pravnem mnenju, da je takšna ureditev nezakonita, se je ministrstvo za okolje lotilo urejanja tega področja, za katerega koncesionarji prejmejo okoli milijon evrov letno, in objavilo prvi javni razpis po dobrem desetletju. Na javnem razpisu so koncesije sicer večinoma dobili že stari izvajalci del, zapletlo pa se je na območju Savinje.

Na javni razpis sta se prijavili družba VGP Kranj in Nivo EKO. Druga je hčerinska družba še danes aktualnega koncesionarja Nivo, d. d., ministrstvo za okolje pa je z družbo Nivo EKO sodelovalo že pri projektu Zagotavljanje poplavne varnosti na porečju Savinje. Pri tem mu je družba povzročila kar nekaj glavobolov, saj je z gradnjo brez ustreznih gradbenih dovoljenj skoraj ogrozila prejemanje evropskih sredstev za projekt.
Koncesija staremu znancu
Ta izkušnja pa ni omajala zaupanja ministrstva v družbo Nivo EKO, saj so jo na razpisu izbrali za koncesionarja za urejanje vodotokov na območju Savinje. Družba VGP Kranj, ki se je tudi potegovala za koncesijo, pa se je, potem ko je vlada zavrnila njen zahtevek za revizijo, obrnila na državno revizijsko komisijo z argumentom, da ponudba družbe Nivo EKO ni popolna. Nivo EKO v prijavi na razpis namreč ni navedel ustrezne programske opreme, kot jo je zahtevala razpisna dokumentacija. Državna revizijska komisija je marca 2015 temu ugovoru pritrdila in zadevo vrnila v ponovno odločanje.
V drugem postopku odločanja je ministrstvo za novega koncesionarja ponovno izbralo družbo Nivo EKO, kljub ugotovitvi revizijske komisije, da je družba oddala nepopolno ponudbo. Zadeva je zato vnovič pristala na delovni mizi revizijske komisije. Ministrstvo je takrat državno revizijsko komisijo poskusilo prepričati z dodatnim pojasnilom ponudnika o ustreznosti programske opreme in s podatkom, ki so ga zahtevali od družbe Nivo EKO.
Po drugi zavrnitvi sledil drugačen pristop
Dodatno so na ministrstvu državno revizijsko komisijo poskušali prepričati še z zapisnikom pregleda informacijske opreme podjetja Nivo EKO, iz katerega je razvidno, da so si predstavniki ministrstva aprila 2015 na sedežu družbe ogledali programsko opremo družbe in ugotovili, da ustreza zahtevam iz razpisa. A zaman, saj je revizijska komisija opozorila, da je ministrstvo pri tem preseglo možnosti, ki jih ponuja zakon o javnem naročanju, in zadevo, drugič, vrnilo v ponovno odločanje z argumentom, da je ponudba družbe Nivo EKO nepopolna.
Pri tretjem odločanju so na ministrstvu ubrali drugačen pristop in prišli do ugotovitve, da je tudi ponudba Nivojevega protikandidata, družbe VGP Kranj nepopolna. Za ministrstvo so bile sporne parcele, ki jih je VGP navedel kot prostor za deponijo, kar je sestavni del razpisa. Ponovno se je zadeva znašla na delovni mizi državne revizijske komisije, ki je aprila letos ugotovila, da ministrstvo ne bi smelo izločiti ponudbe družbe VGP Kranj kot nepopolne in da je s tem kršilo zakon o javnem naročanju.

Četrta odločitev med dvema kandidatoma
Zadeva je tako ponovno, že četrtič, v fazi pregleda in ocenjevanja obeh ponudb, ki jo bo opravila strokovna komisija pri ministrstvu za finance. Na naše vprašanje, zakaj na ministrstvu ignorirajo ugotovitve državne revizijske komisije in vztrajajo pri družbi Nivo EKO, pa na ministrstvu odgovarjajo, da komisija »ni izločila nobenega ponudnika, ampak je naložila ministrstvu, da sprejme odločitev, s katero bo končala oddajo javnega naročila«. Ob tem ponovimo, da je državna revizijska komisija dvakrat ugotovila, da je eden od dveh prijavljenih ponudnikov oddal nepopolno ponudbo.
Stari koncesionar kljub podaljšanju koncesije v stečaj
Kalvarija z iskanjem novega koncesionarja pa najbolj ustreza družbi Nivo, d. d., sicer soustanoviteljici družbe Nivo EKO, d. o. o, ki je bila že v preteklosti koncesionar za območje Savinje. Z družbo so pri ministrstvu sklenili pogodbo za izvajanje del do konca postopka o izbiri novega koncesionarja. Nivo, d. d., je za podaljšano urejanje vodotokov v letu 2015 za ta dela prejel dobrih 966 tisoč, v letu 2016 pa dobrih 535 tisoč evrov.
Za poldrugi milijon evrov poslov, ki jih je ministrstvo z zavlačevanjem pri izbiri novega koncesionarja zagotovilo družbi Nivo, d. d., pa ni bilo dovolj, da bi se ta rešila iz hudih finančnih težav. Že lani je bila namreč družba Nivo, d. d., v prisilni poravnavi, letos pa je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) vložila predlog za stečaj tega podjetja. Prejšnji mesec je sodišče izdalo tudi sklep o začetku stečajnega postopka zanj. Tako ostaja odprto tudi vprašanje, kdo bo urejal vodotoke na območju Savinje ob morebitnem novem zapletu pri izbiri novega koncesionarja.
Ministrstvo: Ni razloga za ugotavljanje odgovornosti
Glede na to, da so na ministrstvu med izbiro koncesionarja kar dvakrat kršili zakon o javnem naročanju, na kar je opozorila že državna revizijska komisija, smo ministrstvo povprašali tudi o tem, ali nameravajo ugotavljati odgovornost svojih uslužbencev, pristojnih za to področje. Odgovor ministrstva je zelo zgovoren: "V postopku oddaje javnega naročila za izbor koncesionarjev za urejanje voda je 8 od 9 sklopov pravnomočno zaključenih. Glede na to, da od 9-ih sklopov trenutno ni rešen samo 1 sklop (ki pa se rešuje), ni vsebinskega razloga, da bi v zvezi s tem ugotavljali odgovornost."