Zelenjave skorajda ne moremo več vzgojiti brez namakanja, pri koruzi se moramo brez namakanja sprijazniti z okoli 30 odstotkov manjšim pridelkom. Pri pšenici, ječmenu pa še nekako gre, saj žita rastejo v tistem delu leta, ko je največ naravnih padavin, pravi Rozalija Cvejić z Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Nekaj lahko naredimo že z naravnimi ukrepi za zadrževanje vode, s katerimi povečamo odpornost tal proti suši, zmanjšamo erozijo zemlje in spiranje hranil. Med njimi so skrb za založenost, strukturo tal, prilagojeno in ohranitveno obdelavo tal, ustrezni dosevki in ozelenitve, gnojilni načrti, ustrezen kolobar in primerna izbira vrst rastlin. Potem so tu še strukturni ukrepi, kot so oranje po plastnicah, terasiranje in vzdrževanje teras, obnova protivetrnih pasov ter ohranjanje obvodnega pasa zunaj kmetijske rabe. Ti ukrepi so integralni del skupne kmetijske politike in so del obveznih ali izbirnih ukrepov Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 za Slovenijo.

Vendar pa, kot opozarja Rozalija Cvejić: "Že danes vemo, da je seštevek učinkov posameznih ukrepov manjši od skupnega učinka kombinacij ukrepov, ki so optimalno umeščeni v neko vodo prispevno območje ali krajino. Čeprav znamo z okoljskim modeliranjem v procesu optimizacije dobro določiti idealne kombinacije ukrepov, pa rezultate modeliranja v procesu implementacije SKP premalo uporabljamo. Imamo veliko prostora za izboljšanje, tako v prostorskem usmerjanju implementacije ukrepov kot izboljšanju podpore kmetom za implementacijo kombinacij ukrepov."

Paradoks: Več zelenjave bi imeli tam, kjer grozi največ suše

Poleg tega pa imajo naravni ukrepi za zadrževanje vode in hranil svoje omejitve. "V trajnih nasadih, vinogradih in v poljedelstvu so lahko izjemno učinkoviti, medtem ko imajo v pridelavi zelenjave omejeno učinkovitost. Tam odpornost na sušo upravljamo z natančnim namakanjem, ki ga izvajamo skupaj z nekaterimi drugimi na naravi temelječimi ukrepi za zmanjšanje potreb po vodi. In paradoks po svetu je, da želimo ravno na območjih, ki jim v prihodnosti grozi velika izpostavljenost na sušo, povečati pridelavo zelenjave. Tudi zato moramo pri načrtovanju potreb po vodi upoštevati podnebne spremembe, pri dodajanju vode pa moramo biti kar se da natančni," razloži Cvejić.

Bistvo namakanja je kompenziranje pomanjkanja padavin v tisti fazi, ko je to za rastlino najbolj potrebno."To je lahko v času formiranja plodov ali na začetku razvojnih faz, ko so rastline še čisto majhne, ali na koncu, ko se plodovi debelijo. Naš namen je, da dodamo najmanjšo količino vode, ki je potrebna, in potem 'varno' čakamo na dež. Namakalni sistem nam torej v teh primerih zagotavlja neko varnost rastlin," pojasnjuje Cvejić.

Polje ob polju – namakanje vs. nenamakanje

Kakšna je torej razlika med poljem, ki se namaka, in tistim, ki se ne? Čeprav koruza, kot je že omenjeno, zraste vsako leto, je pridelek ob nenamakanju odvisen od več dejavnikov, med katerimi sta tudi globina in odcednost tal.

Rozalija Cvejić kot primer navaja leto 2022, ko je bila izguba pridelka koruze na poljih, ki niso bila namakana, ponekod tudi 100-odstotna. "Pa kljub temu ni bilo povsod tako slabo. Ponekod je koruza vseeno "nekaj naredila", če je bila posejana na globokih tleh, vplivalo pa je tudi, kdaj je bila posejana. Če ponazorim s primerom: v Vipavski dolini lahko primerjamo dve polji, ki ležita blizu, drugo ob drugem. Imamo polje, na katerem so koruzo posejali že nekje v začetku aprila, kar pomeni, da je že šla skozi začetne razvojne faze, hkrati pa je bila zaščitena pred npr. močnim vetrom z zeleno protivetrno pregrado. Ta koruza je v zelo sušnem letu kljub temu dala do 70 odstotkov več pridelka kot koruza, posejana na polju v bližini, ki je bila brez vetrne pregrade in kjer so jo posejali dva tedna pozneje. Bolj kot rajonizacija so torej potrebne kombinacije ukrepov. Drugi primer je Prekmurje, kjer so tla plitka, dobro odcedna in polja namakamo … tam je koruzna zrasla, a brez namakanja pridelka v sušnem letu ne bi bilo. Namakanje nam daje neko varnost v teh razmerah, zato je nujno," na primeru pojasni Cvejić.

Suša torej nima enakega učinka na vse kmetijske površine, njene posledice so močno odvisne od kakovosti tal "in morebitne uporabe drugih na naravi temelječih ukrepov ali kombinacije ukrepov", pravi Cvejić. V okolici Ljubljane, kjer so tla globoka in imajo dobro vodovzdrževalno sposobnost, je v sušnih letih manj posledic kot pa v Prekmurju, kjer so tla plitka in zelo odcedna. Tam brez namakanja ne gre, poudari Cvejić, zato je nujno ohranjanje najboljših kmetijskih površin.

Namakanje kot znanost

V pridelavi zelenjave je zelo pomembno natančna raba vode, saj je namakanje stalno: " V letu 2023, ki ga imamo zaradi obilnih poplav v avgust v kolektivnem spominu kot mokro leto, je natančno kapljično namakanje čebule na Gorenjskem v juniju pomenilo bistveno razliko. Med namakano in nenamakano njivo je bilo v pridelku 20 t/ha razlike. Trajnostno namakanje, ki vključuje sprotne meritve vode v tleh in prilagodljiv obrok namakanja, nam daje neko varnost v teh razmerah, zato je nujno. Primerjali smo tudi, kako se izkaže uporaba kombinacije meritev vode v tleh in dodajanja biostumulansov na solati. Ob deficitnem namakanju solate, ki ga nadzorujemo z merilci vode v tleh, in uporabo biostumulansov, smo bistveno zmanjšali potrebe po vodi, ne da bi to negativno vplivalo na pridelek".

Kljub znanju, ki ga že imamo, pa bo treba več narediti za širjenje učinkovitih praks na terenu. "Moramo se vprašati, ali so pridelovalci motivirani za izvajanje takšnega natančnega načina namakanja, koliko to stane, ali obstajajo kakšna tveganja in kako usposobljeni so pridelovalci za njihovo izvajanje," pojasni Cvejić.

Vpliv podnebnih sprememb na pridelavo hrane

Spremenjene vremenske razmere, ki jih lahko pripisujemo podnebnim spremembam, imajo na pridelavo hrane več učinkov. Opazen je učinek pri vodnih virih, saj je snega vedno manj in zato so zaloge vode v nekaterih vodonosnikih pa tudi vodotokih lahko manjše, če upoštevamo njihov potencial za uporabo za namakanje. V tem smislu se ranljivost na sušo v splošnem povečuje, pravi Cvejić, a dodaja, da je Slovenija na tem področju še vedno manjša izjema (ima dokaj veliko vodnih virov), kar pa ne pomeni, da smo varni pred sušami. Drug učinek so spremembe temperature. Zaradi višanja povprečnih temperatur v nekem obdobju se povečuje evopotranspiracija (prehajanje vode v obliki vodne pare z zemeljske površine in skozi listne reže rastlin v ozračje), zato se večajo tudi potrebe rastlin po vodi.

"Te spremenjene razmere zahtevajo natančnost v rabi vode. To pomeni, da vodo dodajamo takrat, ko je najpomembnejše, predvsem v fenofazi ali razvojni fazi rastline, ki je najpomembnejša. Takrat je rastlina najbolj občutljiva, takrat bi morali dodati vsaj 80 odstotkov potreb, da lahko varno čakamo na morebiten dež, " pravi Cvejić.

"Moramo se namreč zavedati, da na nekaterih območjih, kot je npr. Savinjska dolina, že danes nimamo dovolj vodnih virov za izvedbo obstoječih vodnih dovoljenj. Nismo prepričani, da bomo zgolj s posodobitvijo namakalnih sistemov lahko na varni strani. Izboljšati bomo morali tudi natančnost rabe vode, da bomo dosegli standard varčne rabe," dodatno pojasnjuje Cvejić.

Biotehniška fakulteta v Laboratoriju za fiziko tal analizira vzorce tal in tako natančno izračuna, kako ranljiva so tla za sušo in koliko vode je treba v povprečnem letu ali v danem dnevu dodajati za rast rastlin. Da bi vedeli, koliko vode dodati na površino, je nujno meriti vodo v tleh: "V Sloveniji z obsežnega testiranja talnih merilnikov prehajamo na testiranje netalnih merilnikov vode v tleh ter uporabo daljinskega zaznavanja, kar nam ponuja varčno rabo vode na večjih površinah" pravi Cvejić.

Vodnih virov je dovolj, ampak ...

Slovenija ima okoli 200 tisoč hektarjev površin, ki bi jih bilo smiselno uporabiti za pridelovanje hrane, kar vključuje tudi namakanje nasploh ali dopolnilno namakanje. Nujno bi bilo z namakalnimi sistemi opremiti 20 tisoč hektarjev površin, pravi Cvejić.

Kot dežela rek in jezer ima naša država dovolj vodnih virov, ki jih lahko izkorišča, a je njihovo izkoriščanje odvisno od tega, kje so.

Na Primorskem imamo tako dobre kmetijske površine, potrebujemo pa vodni vir. "Tam brez večjega večnamenskega zadrževalnika, ki bi pokrival tudi potrebe po vodi za namakanje, ne bo šlo. Ni druge možnosti. To je območje, ki je najbolj ranljivo za sušo," pravi Cvejić in dodaja: "V SKP-ju (Skupna kmetijska politika op. a.) ukrepa za tako velik projekt nimamo. Tu bo potrebna državna intervencija v obliki državnoprostorskega načrta in konsenz o tem, da je samooskrba del družbene skrbi, in ne zgolj skrb pridelovalca."

Po drugi strani pa okolica Ljubljane in Gorenjska možnosti za namakanje imata, saj gre za površine, ki so povezane s Savo, zato je dostopnost do vodnih virov za namakanje dobra. "Nekaj najbolje opremljenih vrtnarskih kmetij, katerih pridelava temelji na natančnem dodajanju vode, najdemo prav na Gorenjskem, ki pregovorno do zdaj ni bila ranljiva na sušo," pravi Cvejić. Prav tako je dostopnost do vodnih virov za namakanje dobra v Podravju, kjer se namakalni sistemi v bližini Drave najhitreje razvijajo.

Po drugi strani pa so vodni viri za namakanje omejeni v Beli krajini, na Goričkem, pa tudi v Posavju. "Imamo Savo in Krko, zato so vodne količine zelo dobre za namakanje v nižjih predelih, na višje ležečih območjih v Posavju pa so vodni viri spet precej omejeni. Tam se kmetije zanašajo na nabiro površinskega odtoka v manjše zadrževalnike ali kombinacije z zadrževanjem vode, ki steče iz strešnih površin v zaprte zbiralnike," pojasnjuje Cvejić.

V Prekmurju, na Goričkem kmetje izkoriščajo predvsem manjše akumulacije, mikrozadrževalnike, ki se, kot pravi Cvejić, tam dobro razvijajo, in to, čeprav gre za območje, ki spada pod Naturo 2000.

Kljub številnim vodnim virom v Sloveniji je stanje glede dostopa do vode za namakanje kmetijskih površin za pridelavo hrane precej raznoliko.

Kaj pravi pristojno ministrstvo?

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravijo, da je možnosti zagotavljanja vode za namakanje v Sloveniji veliko, tudi ko gradnja namakalnega sistema ni smiselna (ker ni vodnih virov op. a.). "Imamo veliko površinskih vodnih virov, v katerih je "rezervirana" voda za namakanje kmetijskih zemljišč. Prav tako imamo obstoječe zadrževalnike, iz katerih je mogoče črpati vodo za namakanje. Kjer površinskih vodnih virov ni, je ponekod mogoč tudi odvzem vode iz podtalnice. Uporabniki pa lahko zgradijo tudi lastne zadrževalnike za vodo za potrebe namakanja," so našteli mogoče rešitve in dodali še možnosti odvzema vode iz manj vodnatih površinskih vodotokov, površinsko nabirko vode in shranjevanje deževnice. "Vodni vir se vedno išče glede na lokacijo predvidenega namakalnega sistema in glede na potrebe posameznih uporabnikov," poudarja ministrstvo.

Namakamo manj kot 2 odstotka vseh kmetijskih površin

Ne glede na vse naštete možnosti pa podatki razkrivajo, da namakamo le slaba dva odstotka vseh kmetijskih površin, ki so v uporabi. Statistični podatki Sursa kažejo, da smo v Sloveniji leta 2021 namakali le okoli 4500 ha kmetijskih zemljišč. Po teh podatkih smo na repu držav Evropske unije. Po besedah Rozalije Cvejić je namakalni potencial nekajkrat višji, saj bi lahko za pridelavo hrane uporabljali do 200.000 hektarov površin in jih tudi po potrebi namakali.

Po podatkih ministrstva je v Sloveniji v tem trenutku z namakalnimi sistemi opremljenih 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar vključuje državne, lokalne in zasebne sisteme. Delujočih namakalnih sistemov je okoli 300.

Gradnja namakalnega sistema: kot bi gradili avtocesto

Razvoj in gradnja namakalnih sistemov sta tako nujna že danes. Do zdaj smo imeli predvsem takšne v zasebni lasti ali pa lasti lokalne skupnosti in občine, po novem pa imamo tudi državne, kar je pomembno, saj je gradnja namakalnih sistemov tudi zelo naporen birokratski zalogaj. Rozalija Cvejić posebej poudarja spremembo v zakonu o kmetijskih zemljiščih, ki omogoča, da namakalne sisteme gradi tudi država. "Pred nekaj leti to ni bilo mogoče in je država skrb za namakanje vedno nekako preložila na lokalne skupnosti, občine, zadruge ali na samega kmeta. Država ni mogla vlagati v lastno infrastrukturo, ker tega ni dopuščala zakonodaja. Po novem pa to lahko stori, in od te spremembe si veliko obetamo, čeprav vidimo, da je to področje še zelo v povojih," poudarja.

Gre namreč za zelo kompleksne projekte. "Kot bi gradili avtocesto, tako kompleksni so," pravi Cvejić. "Mislim, da je prelaganje tako zahtevnega projekta na lokalno skupnost ali celo na skupino ljudi (kmetov), ki imajo pač po naključju zemljišča na nekem prostoru, neustrezno. Ne gre namreč le za lastništvo kmetijskih zemljišč, pri takem projektu je treba upoštevati ogromno stvari. To so med drugim obstoječa infrastruktura, od komunale in elektrike do komunikacijske infrastrukture v prostoru, potem je tukaj vprašanje kulturne dediščine, ki ga ne moremo prezreti, pa narava sama, ker imamo v Sloveniji precej zavarovanih območij. To je velik izziv in na fakulteti smo precej kritični do pristopa k takemu projektu," pravi.

Kje je torej največ težav? "Pri nas ima povprečna kmetija približno sedem hektarjev zemljišč, in še ta so pogosto zelo razdrobljena v prostoru. To lahko pomeni, da imamo na sto hektarjih s sicer zelo dobrimi naravnimi možnostmi za rabo vode in z zelo kakovostno zemljo tudi sto lastnikov. Teh sto pridelovalcev se potem mora nekako soorganizirati v zelo kompleksen investicijski projekt. Jasno je, da sami to zelo težko izvedejo. Za to je potrebna vsaj neka mediacija oziroma vsaj neko osnovno projektno vodenje. In tu je ta glavni problem. Vse empirične raziskave, ki smo jih delali o procesu implementacije namakalnih sistemov, kažejo na to, da je od tako razdrobljene skupine ljudi zelo težko pričakovati, da se bodo kar sami organizirali.".

Pozitivne zgodbe imamo predvsem tam, kjer je to vlogo prevzela občina, ki običajno zaposluje tudi ljudi, ki so vešči večjih projektov, saj so že sodelovali pri npr. infrastrukturnih projektih občine. "Gre za zahtevne projekte, ki trajajo tudi več let. Kako naj se ji torej loti skupina posameznikov, kmetov?" se sprašuje Cvejić. "Poleg tega so ljudje na začetku skeptični. Morda jih je polovica za projekt, polovico pa je treba o tem prepričati. Tukaj trčimo v netržno usmerjenost kmetijske pridelave, v neorganizirano trženje, ki so mu izpostavljeni pridelovalci v Sloveniji, in tudi v majhnost kmetijskih gospodarstev. Gre za osebne zgodbe posameznih kmetov, ko je treba razmisliti o investiciji, o usmerjenosti kmetije ... Včasih se potem kmetije usmerijo iz govedorejske v vrtnarsko panogo, in tega se ne da narediti čez noč. Je pa to zelo pogosta transformacija v primerih, ko se za neka kmetijska zemljišča omogoči namakanje," še pravi Cvejić in dodaja, da pa imamo tudi dobre zgodbe, kjer je pobudo prevzela občina. Pri tem navaja občine Koper, Gorišnico, Ormož in nekatere druge.

"V Posavju imamo namakalni sistem Kalce Naklo, ki se je razvil v najbolj učinkovito uporabljan namakalni sistem v Sloveniji, namakalni sistemi se razvijajo v okolici Ptuja … Ampak – in to je pomembno – to so območja, kjer so vodni viri že zelo dobro dostopni, kjer ni treba zgraditi nove večnamenske akumulacije, kar je še en projekt zase. Tam so bili sposobni uporabiti svojo notranjo organizacijsko strukturo in jo usmeriti v organiziranje takih investicijskih projektov, ki so zelo zahtevni," pojasni Cvejić.

Kaj potrebujemo, da bi izkoristili potencial namakanja?

Prav to je glavni problem gradnje in usposabljanja namakalnih sistemov, saj danes namakamo manj kot dva odstotka vseh zemljiških površin, ki so v uporabi. Da bi se potencial bolje izkoristil, bi po mnenju Rozalije Cvejić potrebovali močno implementacijsko skupino na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj zdajšnje fragmentne skupinice ne zmorejo pokriti vseh potreb. Te si namreč sicer prizadevajo za gradnjo državnih namakalnih sistemov, ki jih od nedavnega omogoča zakon, a le tam, kjer so zemljiške površine državne in sklenjene. So pa državna zemljišča tudi razdrobljena in na teh območjih je nujno sodelovanje z drugimi lastniki polj. Cvejić meni, da informacije o tem, kakšne storitve izvaja država in na kakšen način, do deležnikov ne pridejo dovolj jasno, zato bi jim morali pomagati in jim jasno predstaviti, kako se pride do namakalnega sistema in kakšen naj bi bil.

"Če imaš 100 lastnikov na 100 hektarjih in če ti že imajo neko jasno predstavo o potrebi po namakalnem sistemu, ni jasno, ali mora teh 100 lastnikov oddati vlogo za državni namakalni sistem in na kakšen način. Potem je treba, še preden oddaš vlogo, imeti vodno dovoljenje. Kdo od teh 100 ljudi ga bo vložil. Vsi? Kdo bo povedal uporabnikom, da se morajo npr. organizirati v društvo, da potrebuješ dokumentacijo … Ministrstvo in sklad vedno znova opozarjamo, da njihova vloga tukaj ni dovolj jasna. Čeprav imajo ljudi, ki delajo s srcem, bi potrebovali ekipo vsaj petih, ki bi vedeli, kaj delajo, ki bi imeli jasno strategijo," pojasnjuje Cvejić.

Ministrstvo za kmetijstvo: Za vse informacije se obrnite neposredno na nas

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na ta pomislek odgovarjajo, da ministrstvo nudi strokovno in vsebinsko podporo vsem zainteresiranim lastnikom zemljišč, projektantom, investitorjem in uporabnikom namakalnih sistemov. Kot pravijo, ministrstvo "ves čas opozarja, da naj se zainteresirani za vse potrebne informacije obrnejo neposredno nanje, kjer bodo dobili vse potrebne informacije in usmeritve, kako se pravilno lotiti projektov namakanja". Priznavajo, da postopki uvedbe in gradnje namakalnega sistema niso enostavni, zato je ključno, da se jih lotijo na ustrezen način.

Dodajajo, da so za gradnjo namakalnih sistemov in nakup namakalne opreme na voljo različne intervencije v okviru Strateškega načrta Skupne kmetijske politike 2023–2027. Stopnja sofinanciranja projektov znaša tudi do 100 odstotkov upravičenih stroškov, a je odvisna od pogojev, določenih v dokumentaciji.

Kot natančneje pojasnjuje Rozalija Cvejić, je za obdobje 2023–2027 v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike predvidenih 31.335.350 evrov za intervencije, povezane z namakanjem. To so sredstva, ki so namenjena tako za gradnjo novih namakalnih sistemov kot tudi za posodobitev obstoječih ter nakup namakalne opreme.

"Na Biotehniški fakulteti ocenjujemo, da bi bilo v perspektivi 10 do 20 let smiselno zgraditi vsaj za 20 tisoč hektarjev namakalnih sistemov (1000–2000 ha/leto). Če predvidimo investicijo 10 tisoč evrov na hektar, je torej potrebnih 200 milijonov evrov," dodaja.

Sicer je po besedah ministrstva v različnih fazah priprave in gradnje več kot 30 projektov namakalnih sistemov, pri čemer gre tako za državno investicijo (Sklad kmetijskih zemljišč), kot investicije lokalni skupnosti in pravnih ter fizičnih oseb.

Namakanja se je treba tudi naučiti

A pri vsem zapisanem ne moremo spregledati tega, da sama vključenost v namakalni sistem ni dovolj, saj se ga mora kmetovalec naučiti uporabljati. Včasih je potrebnih več let, da se ga posameznik nauči uporabljati tako, da deluje optimalno. Pri tem ne gre le za to, da se rastlinam odmeri optimalna količina vode, ki jo potrebujejo, ampak gre tudi za preudarno rabo vodnih virov.

"Z Agencijo za okolje ravno končujemo pilotni projekt na področju natančne rabe vode pri namakanju, ki smo ga z mrežo vzorčnih kmetij v obdobju 2019–2025 podpirali z odločitveno platformo SPON, ki je sistem podpore odločanju o namakanju. Na testnih kmetijah po celi Sloveniji so bili nameščeni merilniki vode v tleh, ki zvezno merijo gibanje vode v tleh. Vmesnik na podlagi vodozadrževalnih lastnosti tal, pričakovanih padavin in evapotranspiracije ter razvojne faze rastline v povratni informaciji kmetu preračunava, koliko (če sploh kaj) vode je treba dodati na kmetijsko površino in trajanje namakanja," pojasnjuje Rozalija Cvejić.
Sistem podpore odločanju o namakanju je bil po njenih besedah dobro sprejet. Ugotovili so, da so uporabniki zmanjšali porabo vode in energije v povprečju za 25 odstotkov. "Kljub temu pa je zanimanje za trajno rabo tovrstnih sistemov in priklope novih uporabnikov v splošnem v Sloveniji za zdaj premajhno, da bi bili odločevalci pripravljeni tovrstni sistem še naprej podpirati na operativni ravni," usodo projekta oriše Cvejić.

Odločevalska orodja za varčno rabo vode imajo dva namena. "Eden je, da lahko s pomočjo teh izračunov varno čakamo na dež. Če je za naslednji dan napovedan dež, mi pa še nismo na kritični točki vode v tleh na zemljišču, lahko počakamo in tako preudarno ravnamo z vodo. Če dežja ne bo, pa pač namočimo. Namen projekta ni, da se odločamo namesto pridelovalca, ampak mu pomagamo, da sprejme informirano odločitev o rabi vode na ravni kmetije. To je trajnost, ki jo zasledujemo zaradi podnebnih sprememb. S takšnimi odločitvami vplivamo tudi na zmanjšanje onesnaženja, ki nastane ob uporabi črpalk za vodo, in sledimo načrtom za bolj trajnostno delovanje kmetij," še pravi Rozalija Cvejić.

Tudi namakanje, podprto z znanjem, torej spada v proces trajnostnega, do okolja prijaznega in varnega pridelovanja hrane, s katerim se približujemo samooskrbi s hrano. Strokovno pravilno namakanje namreč zmanjšuje onesnaženje podzemne vode, saj le pravilno namočene rastline porabijo hranila (gnojila), ki jim jih dodajamo. Če je suša, hranila ostanejo neporabljena in se ob prvem večjem dežju sperejo v podzemno vodo in jo tako onesnažijo. "Na tem področju imamo demonstracijske primere npr. v bližini vodovarstvene cone v Savljah, ko z optimiziranim dodajanjem vode dosežemo boljši privzem hranil in manjše spiranje skozi talni profil v podzemno vodo", s primerom pojasni Rozalija Cvejić.

Učinek je podoben pri pretiranem namakanju, kjer rastlina nima časa porabiti hranil in ta spet prehajajo v podzemno vodo, hkrati pa s pretirano porabo po nepotrebnem bremenimo vodni vir. Kot v dokumentu Namakanje pišejo strokovnjaki Biotehniške fakultete:"Kmetijstvo, ki čaka samo na dež, ni trajnostno, četudi je morda ekološko."

_{Projekt Futr za jutr sofinancirata Eko sklad – Slovenski okoljski javni sklad in Ministrstvo RS za okolje, podnebje in energijo.}