Na številna poslopja kranjskih mest so izobesili črne zastave, in ko so iz Trsta z vlakom proti Dunaju peljali posmrtne ostanke prestolonaslednika in njegove žene, so se na postajah od pokojnikov poslavljale cele množice.

Razstavo Kuge, lakote in vojske - reši nas, o Gospod! je v ljubljanski mestni hiši odprl minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, Uroš Grilc in članica Nacionalni odbor za zaznamovanje stote obletnice prve svetovne vojne ter zgodovinarka Petra Svoljšak.

Kranjska je bila pred vojno edina dežela v avstro-ogrski monarhiji z večinskim slovenskim prebivalstvom - sedem odstotkov je bilo Nemcev, Italijanov, Čehov in predstavnikov drugih narodov. A čeprav so Slovenci na Kranjskem na začetku 20. stoletja dosegli politično prevlado, so Nemci obdržali pomembne gospodarske, ekonomske in politične položaje.

"Sedaj bo pa videl Srbič mlad, kaj se pravi cesarja dražt"
Ko je po vojni napovedi Avstro-Ogrske Srbiji sledila splošna mobilizacija, je ta v avstrijskem delu monarhije zajela 60 odstotkov moških med 18. in 35. letom starosti. Odhodi mladih vojakov na bojišče so bili nadvse slovesni, na železniških postajah so se župani, duhovniki in drugi lokalni pomembneži poslavljali v spremstvu godbe, ki je igrala domoljubne koračnice. Domačo deželo so zapuščali rezervisti, polni bojnega razpoloženja, prostovoljcev je bilo veliko. Odhode vojakov so na eni strani pospremljale besede: "Sedaj bo pa videl Srbič mlad, kaj se pravi cesarja dražt!", spet drugi so vzklikali proti monarhiji. Med nasprotniki monarhije so bili marsikateri ugledni posamezniki liberalne in socialdemokratske usmeritve, ki so zaradi tega doživeli tudi politični pregon.
Prihod prvih beguncev
Septembra so začeli na Kranjsko prihajati prvi begunci, od doma jih je pognala ruska zasedba Galicije in Bukovine. Na Kranjsko jih je do začetka oktobra prišlo 2.600, do začetka leta 1915 že približno 5.000 beguncev poljske in ukrajinske (rusinske) narodnosti. Oblasti so jim uredile brezplačen prevoz, nastanitev ter versko in zdravstveno oskrbo, na pomoč so priskočili tudi domači prebivalci, ki so prispevali obleko in obutev, posteljnino, kurjavo in drugo potrebno. Nekaterim so preskrbeli delo, a kljub temu je večina v brezdelju čakala le na vrnitev domov, kar so dočakali maja 1915, ko je avstro-ogrska vojska osvobodila večji del Galicije.
Septembra so v zaledje pripeljali tudi prve ranjence, ki so jih namestili v za bolnišnične namene preurejene šole, tovarne, hotele in vojašnice. Največ bolniških postelj so pripravili v Ljubljani, nekaj tudi v Novem mestu, Kranju, Litiji, Kočevju in na Jesenicah. Ker je velik pretok beguncev, vojakov in ranjencev povečal nevarnost izbruha epidemij, k čemur ni pomagalo niti pomanjkanje prehrane in higiene, so morebitne bolezni uspešno preprečevali s cepljenjem in drugimi preventivnimi ukrepi.

Vojni se ne izogne niti od front odmaknjeno zaledje
O tem, kako so se s težkimi vojnimi časi v grozljivi realnosti fronte in pomanjkanju zaledja soočali posamezniki, nam še danes povedo ohranjeni avtobiografski zapisi, dnevniki, korespondence in spomini. O miselnem svetu izpovedujejo tudi umetniška dela tistega časa. Številni zapisi so zaradi bolečih spominov avtorjev in strahu, da bi njihova razmišljanja prišla v neprave roke, dolgo ostali skriti pred javnostjo.
Po drastičnem poslabšanju kakovosti življenja v zaledju so ustanovili različne preskrbovalne urade in sklade, ki so zbirali in razdeljevali dobrine ter denarne prispevke za pomoči potrebne. Gospodarstvo je vojna popolnoma podredila potrebam vojske. Mnogo obratov je bilo zaplenjenih, pomanjkanje surovin so nadomeščali z drugimi materiali, splošna mobilizacija pa je privedla do čedalje večjega zaposlovanja žensk in otrok v industriji in kmetijstvu.
To je le nekaj tem razstave, ki so jo ob podpori ministrstva za kulturo, Mestne občine Ljubljana in Inštituta za novejšo zgodovino pripravili Elizabeta Eržen Podlipnik, Hana Habjan, Mira Hodnik, Marija Kos, Marjana Kos, Dragan Matić, Barbara Pešak Mikec, Judita Šega in Barbara Žabota. V ljubljanski mestni hiši bo odprta do 28. julija, zatem pa se seli v prostore ministrstva za kulturo, v Logatec, Kranj, Novo mesto, Idrijo, Škofjo Loko in Železnike.